Jedro

Zastaranja kazenskega pregona ni mogoče uveljavljati z zahtevo za obnovo kazenskega postopka kot novo dejstvo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je obsojenega R. L. s sodbo K 231/99 z dne 7. 2. 2001 spoznalo za krivega dveh nadaljevanih kaznivih dejanj goljufije po drugem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in kaznivega dejanja izdaje nekritega čeka in zlorabe bančne ali kreditne kartice po drugem v zvezi s prvim odstavkom 253. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje goljufije mu je določilo kazen dve leti zapora, za drugo kazen eno leto in šest mesecev zapora, za tretje pa kazen tri mesece zapora ter mu na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen treh let in osmih mesecev zapora. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obsojenega in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je z odločbo I Ips 39/2006 z dne 2. 3. 2006 zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika, z odločbo I Ips 178/2006 z dne 1. 6. 2006 pa še zahtevo obsojenega L. 2. Dne 17. 6. 2008 je obsojenec vložil zahtevo za obnovo kazenskega postopka, v kateri se je skliceval na obnovitveni razlog iz 3. točke prvega odstavka 410. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Okrožno sodišče v Mariboru je zahtevo za obnovo kazenskega postopka s sklepom Ks 557/2008 z dne 25. 9. 2008 zavrglo, Višje sodišče v Mariboru pa je pritožbo obsojenega s sklepom I Kp 798/2008 z dne 4. 2. 2009 zavrnilo kot neutemeljeno.

3. Obsojenec zoper oba zgoraj navedena sklepa vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, naj Vrhovno sodišče naloži Okrožnemu sodišču v Mariboru, da začne obnovo postopka ter podrejeno, naj prestajanje kazni prekine oziroma ustavi.

4. Vrhovni državni tožilec, ki je odgovoril na zahtevo, meni, da je odločitev sodišča prve in druge stopnje pravilna in ustrezno obrazložena, zahteva pa neutemeljena.

5. Vrhovno sodišče je na podlagi 423. člena ZKP odgovor vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti poslalo obsojencu. Ta v svoji izjavi vztraja pri dotedanjih navedbah.

B.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno sodno odločbo, vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe.

7. Zahteva za obnovo kazenskega postopka je izredno pravno sredstvo, ki obsojencu omogoča uveljavljanje razloga zmotne ali nepolne ugotovitve dejanskega stanja. Vsi razlogi za obnovo, taksativno našteti v 410. členu ZKP, pomenijo v procesnem smislu nova dejstva, za katera sodišče v času izrekanja sodbe ni vedelo. Nepravilno uporabo procesnega in materialnega prava pa je mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pritrditi je mogoče zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi zoper uvodoma navedena sklepa, da mora sodišče po uradni dolžnosti upoštevati predpise o zastaranju, saj gre za uporabo materialnopravnih norm. Vendar pa je napačno pravno stališče zahteve, da je mogoče zastaranje kazenskega pregona uspešno uveljavljati kot razlog za obnovo kazenskega postopka, saj ne gre za nova dejstva, s katerimi sodišče ob odločanju ne bi bilo seznanjeno, pač pa za ugovor kršitve kazenskega zakona, ki ga lahko obsojeni in njegov zagovornik uveljavljata z zahtevo za varstvo zakonitosti v roku treh mesecev od dneva prejema pravnomočne sodne odločbe (tretji odstavek 421. člena ZKP). Kot izhaja že iz 1. točke obrazložitve te sodbe je Vrhovno sodišče že odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenca in njegovega zagovornika, vendar morebitnega zastaranja posameznih kaznivih dejanja ni presojalo, saj zahteva za varstvo zakonitosti ne obsega preizkusa po uradni dolžnosti, ugovor zastaranja pa ni bil podan. Zastaranja kazenskega pregona ni mogoče uveljavljati z zahtevo za obnovo kot novo dejstvo, saj gre, kot že pojasnjeno, za pravno vprašanje, ki ne more biti razlog za obnovo kazenskega postopka. Kolikor bi sodišče resnično izreklo obsodilno sodbo kljub preteku absolutnega zastaralnega roka, bi takšno ravnanje predstavljalo kršitev materialnega predpisa o zastaranju, kar je mogoče uveljavljati v postopku s pritožbo in zahtevo za varstvo zakonitosti, ne pa z zahtevo za obnovo postopka. Vrhovno sodišče se zato ni spuščalo v vsebinska vprašanja dopustnosti konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja in teka zastaranja za posamezna kazniva dejanja, ki nadaljevano kaznivo dejanje sestavljajo. Ker je trimesečni rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti že potekel, bi lahko zatrjevano kršitev kazenskega zakona uveljavljal samo državni tožilec, saj zanj ZKP ne predpisuje roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, vloži pa jo lahko tako v škodo kot tudi v korist obsojenega. Ker zatrjevanje zastaranja kazenskega pregona ni razlog za obnovo postopka, je odločitev sodišča prve stopnje glede teh navedb zahteve za obnovo pravilna.

8. Neutemeljena je tudi trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče prve stopnje z odločanjem o uveljavljanem razlogu ničnosti kreditnih pogodb prekoračilo svoja pooblastila. Vrhovno sodišče pritrjuje razlogom prvostopenjskega sklepa, da ničnost pogodbe kot civilnopravni pojem na obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti ne vpliva. Za obstoj kaznivega dejanja goljufije je odločilno, da storilec izpolni zakonske znake tega kaznivega dejanja, to je, da spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Ničnost pogodbe kot oblika neveljavnosti pogodbe pa ima neposredne pravne posledice samo v civilnopravnem razmerju, to je v razmerju med pogodbenima strankama. Četudi bi se izkazalo, da so bile pogodbe, ki so v konkretnem kazenskem postopku služile kot vir dejstev za ugotavljanje kazenskopravno relevantnih dejstev, nične, to ne bi v ničemer spremenilo zaključkov o obstoju kaznivega dejanja in kazenski odgovornosti obsojenega. Zato zatrjevana ničnost ne pomeni dejstva, ki bi utegnilo pripeljati do oprostitve ali obsodbe po milejšem zakonu.

9. Zahteva za varstvo zakonitosti navaja, da sodišče v sodbi K 231/99 ni odločalo o svoji krajevni pristojnosti, čeprav je o tem dolžno odločati po uradni dolžnosti, saj so bili oškodovanci avstrijske pravne osebe, pogodbe pa so bile podpisane v Avstriji. Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo v točki 7 obrazložitve te sodbe, z zahtevo za obnovo postopka ni mogoče napadati zakonitosti sodne odločbe, pač pa zgolj zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Kraj podpisa pogodb in pripadnost pravnih oseb Republiki Avstriji ne predstavljata novih dejstev, za katera sodišča v kazenskem postopku, glede katerega se zahteva obnova, ne bi vedela. Zahteva za obnovo zatrjuje, da je sodišče prve stopnje kršilo določila o krajevni pristojnosti, ker je odločalo v zadevi, kljub temu, da ni bilo pristojno. V zahtevi za varstvo zakonitosti pa zatrjuje, da sodba sodišča prve stopnje (K 231/99 z dne 7. 2. 2001) ne vsebuje obrazložitve glede krajevne pristojnosti. Tako se izkaže, da obsojeni z navajanjem dejstev, na podlagi katerih zatrjuje, da sodišče prve stopnje za odločanje o zadevi ni bilo pristojno, ne zatrjuje novih dejstev, za katera sodišče ne bi vedelo, pač pa sodišču prve stopnje očita procesne kršitve (kršitev določb ZKP o krajevni pristojnosti in pomanjkljivo obrazložitev), s čimer zahteva za obnovo postopka ne more uspeti. Kar pa se tiče zahteve za varstvo zakonitosti, vložene zoper uvodoma navedena sklepa, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da se pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik in ničesar ne preizkuša po uradni dolžnosti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Vložnik zahteve je dolžan kršitve zakona zatrjevati in svoje trditve tudi ustrezno obrazložiti. Ker ni jasno, katero kršitev zakona obsojeni očita sodišču prve stopnje pri odločanju o zahtevi za obnovo postopka, Vrhovno sodišče preizkusa prvostopenjskega sklepa v tem delu ni moglo napraviti.

10. Zahteva tudi nima prav, ko zatrjuje, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na dilemo, ali lahko isti sodnik odloča o dveh zahtevah za obnovo postopka. Višje sodišče je namreč pojasnilo, da iz tretjega odstavka 412. člena ZKP izhaja, da o zahtevi za obnovo postopka ne more odločati sodnik, ki je sodeloval pri sodbi v prejšnjem postopku. Sodnik, ki je sodil na prvi stopnji, tako ne more odločati o zahtevi za obnovo postopka, ni pa na podlagi te določbe izločen sodnik, ki je odločal o predhodno vloženi zahtevi za obnovo postopka. Sodišče druge stopnje je ocenjevalo postopanje prvostopenjskega sodišča tudi z vidika 39. člena ZKP in pravilno ugotovilo, da tudi z vidika tega člena niso bile kršene določbe o izločitvi sodnika. Ker je tako odločitev sodišča druge stopnje zakonita in tudi ustrezno obrazložena, zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče pritrditi niti v tem delu.

11. Ker zatrjevane kršitve kazenskega zakona in postopka niso podane, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo obsojenega L. zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Vrhovno sodišče je upoštevaje premoženjsko stanje obsojenega, kot je bilo ugotovljeno s strani sodišča prve stopnje na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP odločilo, da je dolžan povrniti stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, to je plačilo sodne takse.