Jedro

Delavcu invalidu, ki ne izpolnjuje pogojev za invalidsko pokojnino, lahko preneha delovno razmerje samo z njegovim soglasjem ali če se mu zagotovi sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas na ustreznem delovnem mestu v drugi organizaciji oziroma pri delodajalcu.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je med drugim ugodilo tožnikovemu zahtevku za razveljavitev sklepov, s katerimi mu je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki kot trajno presežnemu delavcu, in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnika sprejeti na delo od 16.2.1996 dalje, mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter plačati vse prispevke socialnega zavarovanja. Odločilo je tudi o izplačilu razlike plače in sklepalo o stroških postopka.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbi tožene stranke deloma ugodilo v delu, ki se je nanašal na izplačilo plače in je v tem delu sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko odločitev.

Zoper pravnomočno odločbo je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je ob sklenitvi delovnega razmerja tožnik zamolčal dejstvo, da je invalid III. kategorije. Ker je to podatek, ki bi vplival na odločitev tožene stranke že ob sklenitvi delovnega razmerja, tožnik kot trajno presežni delavec ne more izkoristiti bonitete, ki jo sicer zakon priznava delavcem invalidom, ki postanejo trajno presežni delavci. Vztrajala je pri svoji navedbi, da je bil sklep o trajnem prenehanju sprejet na zahtevo samega tožnika, poleg tega pa še navajala, da ni nujno pisno soglasje, da trajno presežnemu delavcu invalidu preneha delovno razmerje. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožnikov zahtevek kot neutemeljen zavrne.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb se upoštevajo samo, če so z revizijo izrecno uveljavljane, revident pa bistvene kršitve določb pravdnega postopka zatrjuje samo formalno, vsebinsko pa jih ne opredeli. Zato revizijsko sodišče revizije v tej smeri ni preizkušalo.

Tožnik je v reviziji uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (na kar revizijsko sodišče pazi že po uradni dolžnosti - določba 386. člena ZPP). Revizijsko sodišče ugotavlja, da ta revizijski razlog ni podan. Na podlagi dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili nižji sodišči, je pravilen zaključek, da tožena stranka postopka ugotavljanja trajnih presežkov delavcev ni izpeljala v skladu s predpisi. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) v prvem odstavku 36.d člena določa, da delavcu invalidu, ki ne izpolnjuje pogojev za invalidsko pokojnino, lahko preneha delovno razmerje samo z njegovim soglasjem ali če se mu zagotovi sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas na ustreznem delovnem mestu v drugi organizaciji oziroma pri delodajalcu. V petem odstavku istega člena pa je še izrecna določba, da mora biti soglasje delavca pisno. Ker je glede na podatke v spisu tožnik invalid III. kategorije invalidnosti mu delovno razmerje kot trajno presežnemu delavcu in na način, kot je to storila tožena stranka, ni moglo prenehati. Na drugačno odločitev pri tem ne more vplivati niti morebitno zamolčanje invalidnosti III. kategorije s strani tožnika ob sklenitvi delovnega razmerja, saj se zaradi tega v ničemer ne spremenijo, za odločanje v tem sporu relevantna dejstva. Zato tožnikovi revizijski očitki glede zmotne uporabe materialnega prava niso sprejemljivi.

Revident je v reviziji tudi vztrajal pri navedbi, da je tožniku delovno razmerje pravzaprav prenehalo na njegovo zahtevo. Ker gre za dejansko vprašanje, se revizijsko sodišče do njega ni opredelilo, saj glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Ob upoštevanju povedanega reviziji ni možno ugoditi in jo je zato revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno v skladu z določbo 393. člena ZPP.

Določbe ZPP je sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).