Jedro

Če je bilo v denacionalizacijskem postopku upravičencu vrnjeno v last in posest zemljišče, na katerem stoji objekt v lasti tretjega, take odločbe ni mogoče izvršiti niti v pravnem niti v dejanskem pogledu, zato je nična.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se 2. točka izreka odločbe Ministrstva z dne 29.10.2002, odpravi ter se v tem delu zadeva vrne temu ministrstvu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 29.10.2002, s katero je tožena stranka v 1. točki izreka ugodila tožnikovi pritožbi in odpravila sklep Upravne enote M. z dne 5.7.2001, ter v tem delu zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponoven postopek in odločanje; v 2. točki izreka odločbe pa je tožena stranka zavrgla tožnikov predlog, da se izreče za nično delna odločba Upravne enote M. z dne 25.4.1994. S prvostopnim sklepom z dne 5.7.2001 je prvostopni upravni organ zavrgel tožnikov predlog za obnovo postopka, končanega s pravnomočno delno odločbo Upravne enote M. z dne 19.8.1997. Sodišče prve stopnje je na tožnikovo tožbo odločalo le o zakonitosti 2. točke izreka izpodbijane odločbe tožene stranke, torej glede ničnosti odločbe prvostopnega organa z dne 25.4.1994. Pritrdilo je odločitvi in razlogom tožene stranke, da v obravnavanem primeru niso podani razlogi za to, da bi se prej navedena odločba izrekla za nično. V primeru, ko je bila v denacionalizacijskem postopku denacionalizacijskemu upravičencu vrnjena v last in posest parcela, na kateri ima tožnik po svojih navedbah zgrajeno stanovanjsko hišo, ki pa v nobeni uradni evidenci ni zavedena, ni razloga za izrek takšne odločbe za nično po nobeni od 1. do 6. točke 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00). Prvostopno sodišče je utemeljilo razloge za svojo odločitev za vsako točko 279. člena ZUP posebej.

Tožnik vlaga zoper navedeno prvostopno sodbo pritožbo zaradi napačno uporabljenega materialnega predpisa, nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev pravil postopka. Meni, da je bil z odločbo prvostopnega upravnega organa, katere ugotovitev ničnosti predlaga, nezakonito razlaščen, sporna parcela je bila podržavljena kot gozd, kasneje je postala njiva, danes pa je to zazidano stavbno zemljišče, na katerem stoji njegova hiša. Z vrnitvijo zemljišča je bila vrnjena upravičencem tudi njegova hiša, kar pa je v nasprotju z 2. odstavkom 32. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ter z osnovnim načelom denacionalizacije, da ni dovoljeno vrniti več kot je bilo podržavljeno. Pojasnjuje, da je obravnavana parcela njegova last, saj jo je njegov zet podaril njemu in njegovi ženi. Prepričan je bil, da je zemljišče njegovo, saj je na njej postavil tudi svojo stanovanjsko hišo. Priznava, da vse to v zemljiški knjigi ni bilo izvedeno, vendar meni, da bi moral prvostopni organ sam pravilno ugotoviti dejansko stanje in odločiti na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja z uporabo 2. odstavka 32. člena ZDen. Poudarja, da takšna denacionalizacijska odločba ni izvršljiva, torej je podan najmanj razlog za izrek te odločbe za nično iz 3. točke 1. odstavka 279. člena ZUP. Svojemu predlogu za izrek ničnosti tudi ni predložil vseh razpoložljivih dokumentov, pričakoval pa je, da ga bo organ v skladu z ZUP pozval na dopolnitev vloge. Meni tudi, da bi morala tožena stranka preizkusiti, ali so morda podani razlogi za uporabo drugih pravnih sredstev, če je že odločila, da obnove postopka ne more biti, ker da ni upravičeni predlagatelj, ker ni pravni naslednik. Meni, da je odločanje tožene stranke in prvostopnega sodišča zelo formalistično in da se na ta način onemogoča varstvo njegove pravice do lastnine. Meni tudi, da glede na ZDen ne more biti zavezanec za vrnitev stvari, ker je to lahko le pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki so predmet vračanja, medtem ko fizične osebe niso zavezanci za vrnitev. Na podlagi denacionalizacijske odločbe sedanji lastnik zemljišča od njega zahteva, da kupi zemljišče po tržni ceni. Sklicuje se na ustrezne določbe ZDen in sodno prakso, v kateri zazidanega zemljišča ne glede na to, ali je objekt na njem zgrajen s predpisanimi dovoljenji ali brez njih, ni mogoče vrniti upravičencu, razen če na njih stoji upravičenčev objekt. Meni, da je podan razlog za izrek ničnosti odločbe po 3. in 6. točki 1. odstavka 279. člena ZUP. Meni, da izvršitev odločbe ni bila storjena že s samim vpisom v zemljiško knjigo. Ker ni bil stranka v denacionalizacijskem postopku, ni dobil odločbe o denacionalizaciji, zato se zoper njo niti ni mogel pritožiti. Ko je za tako odločbo zvedel, je vložil izredna pravna sredstva. Ker je odločba o vračilu sporne parcele v postopku denacionalizacije nezakonita, jo je treba odpraviti, ne pa, da se njegove pritožbe in tožbe stalno zavračajo. Vztraja na vseh ničnostnih razlogih in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, odločbo prvostopnega organa izreče za nično in odpravi in razveljavi odločba tožene stranke ter sodbo prvostopnega sodišča. Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je delna odločba Upravne enote M. z dne 25.4.1994, v delu, v katerem je bila denacionalizacijskemu upravičencu F.Š. v last in posest med drugim vrnjena nepremičnina parc. št. 654/33 k.o. M., na kateri ima tožnik po lastnih navedbah lastninsko pravico in postavljen stanovanjski objekt, nična.

Tožnik je v predlogu za ugotovitev ničnosti navedene odločbe navajal med drugim tudi ničnostni razlog iz 3. točke 1. odstavka 279. člena ZUP, to je, da odločba ni izvršljiva. Tožena stranka in prvostopno sodišče pa sta ta razlog zavrnila, ker da je odločba izvršena že z vpisom novega lastnika - denacionalizacijskega upravičenca v zemljiško knjigo, kar je bilo že storjeno.

Pritožbeno sodišče pa meni, da navedeno stališče tožene stranke in prvostopnega sodišča ni pravilno in nima opore v zakonu.

Res je sicer, da je bila odločba, kar se tiče vračila podržavljenega zemljišča v last, izvršena z vpisom v zemljiško knjigo, za katerega očitno ni bilo ovir, saj v zemljiški knjigi tožnik tudi po svojih navedbah ni bil nikoli vpisan kot lastnik te nepremičnine in tudi domnevni objekt v zemljiški knjigi ni bil vpisan. To pa še ne pomeni, da je denacionalizacijska odločba glede vračila v last tudi dejansko izvršljiva v delu, ki se nanaša na del zemljišča, na katerem stoji zatrjevani tožnikov objekt. Z vpisom lastninske pravice na upravičenca v zemljiški knjigi pa obravnavana nepremičnina v delu, kjer je tožnikov zatrjevani objekt, ni hkrati niti pravno niti dejansko vrnjena tudi v posest. Vračila tega dela nepremičnine v last in v posest pa po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče dejansko izvršiti, če drži tožnikova navedba, da ima na tem zemljišču (njegovem delu) postavljen svoj stanovanjski objekt. Po določbi 2. odstavka 32. člena ZDen se namreč pozidano zemljišče vrne v last in posest upravičencu le, če na njem stoji objekt v njegovi lasti. Pri tem pa ni pravno pomembno, ali je bil objekt zgrajen na tujem zemljišču, ali je bil zgrajen na podlagi predpisanih dovoljenj ali brez njih, in tudi ne, kot kaj je zemljišče opredeljeno v prostorskih planskih oziroma izvedbenih aktih.

Določba 2. odstavka 32. člena ZDen izhaja iz rešitev, ki sta jih vsebovala Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Uradni list SFRJ, št. 6/80 in 36/90), ki se je ob uveljavitvi ZDen v Republiki Sloveniji kot slovenski predpis še uporabljal, tudi ob izdaji denacionalizacijske odločbe, in Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, kjer je bilo uveljavljeno načelo, da sta objekt in zemljišče, na katerem objekt stoji, oziroma je namenjeno za njegovo redno rabo, pravna celota, pri čemer praviloma zemljišče deli usodo objekta. Ob pogojih iz 1. odstavka 24. člena ZTLR je dobroverni posestnik zemljišča z zgraditvijo objekta na takem zemljišču postal tudi lastnik zemljišča. Če je bilo to zemljišče v družbeni lastnini, pa je lastninsko pravico na zemljišču lastnik objekta pridobil z Zakonom o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL, Uradni list RS, št. 44/97 in 59/01).

Z obravnavano denacionalizacijsko odločbo objekt ni bil vrnjen upravičencu, saj se odločba nanaša le na zemljišče. Glede na navedeno torej denacionalizacijski upravičenec ne bo mogel niti prisilno z izvršbo pridobiti lastninske pravice in posesti na tožnikovem zatrjevanem objektu, glede ZTLR, ZLDND oziroma Stvarnopravni zakonik, pa tudi ne izvrševati lastninske pravice in pridobiti posesti na pripadajočem zemljišču. Določba 3. točke 1. odstavka 279. člena ZUP, ki se glasi, da se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti, pa po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da je nična tista odločba, ki je ni mogoče izvršiti bodisi pravno, bodisi dejansko. Kot že navedeno, po presoji pritožbenega sodišča obravnavane denacionalizacijske odločbe ni mogoče izvršiti niti pravno niti dejansko, če je na denacionaliziranem zemljišču objekt v tožnikovi lasti.

Pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača druge pritožbene ugovore, s katerimi tožnik zatrjuje, da so podani drugi razlogi za izrek denacionalizacijske odločbe za nično. Tudi po presoji pritožbenega sodišča namreč ti drugi razlogi v obravnavanem primeru ne obstojijo. Pravilne razloge za to stališče pa je navedlo že prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi, zato se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, na razloge prvostopnega sodišča sklicuje in jih v tej sodbi ne ponavlja.

Glede na navedeno je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje enako kot tožena stranka v obravnavanem primeru zmotno uporabilo materialno pravo, ko je enako kot tožena stranka zavzelo pravno stališče, da je denacionalizacijska odločba, s katero se vrača zemljišče v last in posest, izvršena že s samim vpisom v zemljiško knjigo, tudi če na tem zemljišču stoji tožnikov objekt. Iz tega je napravilo napačen sklep, da ni podan ničnostni razlog iz 3. točke 1. odstavka 279. člena ZUP.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS izpodbijano provstopno sodbo spremenilo tako, da je tožnikovi tožbi ugodilo in na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS odpravilo v tem sporu izpodbijano 2. točko izreka odločbe tožene stranke ter ji zadevo na podlagi 2. in 3. odstavka 60. člena ZUS vrnilo v ponoven postopek. Ker je za pravilno uporabo materialnega prava, to je 3. točke 1. odstavka 279. člena ZUP, pravno pomembno, ali na denacionaliziranem zemljišču stoji objekt v tožnikovi lasti, bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku to najprej ugotoviti in šele na podlagi te ugotovitve ponovno odločati o ničnosti denacionalizacijske odločbe.