Jedro

Odločanje o sodniških pravicah (IV. poglavje zakona o sodniški službi - ZSS), med njimi tudi o pravici do odpravnine ob sodnikovem odhodu v pokoj (9. točka 55. člena ZSS), spada med zadeve sodne uprave (prvi odstavek 60. člena zakona o sodiščih - ZS). Pojem sodne uprave je širok tako glede na subjekte, ki jo opravljajo (predsedniki sodišč - prvi odstavek 61. člena ZS, sodni svet - 28., 95. člen ZS, personalni svet - 30., 69., 71. člen ZS) kot glede na njene objekte (ki pogosto zadevajo položaj oziroma pravice sodnikov). Zato ne more biti dvoma, da se v zadevah sodne uprave odloča tudi o pravicah sodnika kot osebe (kar je jasno potrjeno z vsebino tretjega odstavka 60. člena ZS, ki omenja tudi zakon o sodniški službi, katerega subjekt je sodnik). Ker je odločanje o sodniških pravicah šteti za upravno stvar, se v postopku odločanja smiselno uporabljajo določbe zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kolikor ni z ZS ali ZSS drugače določeno (tretji odstavek 60. člena ZS). Akt, s katerim predsednik sodišča odloči o sodnikovi pravici, med temi pa je tudi pravica do odpravnine, je glede na vse povedano upravni akt. Tak akt to je upravna odločba pa predstavlja izvršilni naslov za sodno izvršbo po 2. točki drugega odstavka 16. člena zakona o izvršilnem postopku (ZIP), kadar se glasi na izpolnitev denarne obveznosti in je izvršljiva, saj je izdana v izvrševanju javnih pooblastil v smislu drugega odstavka 17. člena ZIP.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi ter se zato sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba dolžnice zavrne kot neutemeljena in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo dolžničin ugovor zoper sklep o izvršbi, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, ki preprečujejo izvršbo. Ocenilo je, da je odločba predsednika sodišča o pravici upnice do odpravnine in o višini odpravnine zaradi njenega odhoda v pokoj, v zadevi sodne uprave izdana upravna odločba, ki predstavlja izvršilni naslov. Sodišče druge stopnje pa je pritožbi dolžnice zoper tak sklep ugodilo ter sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je dolžničinemu ugovoru zoper sklep o izvršbi ugodilo ter razveljavilo vsa opravljena izvršilna dejanja in izvršbo ustavilo. Ocenilo je, da odločba o odpravnini ne predstavlja izvršilnega naslova, ker da ni bila izdana v zadevi sodne uprave.

Zoper sklep sodišča druge stopnje je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe določb prvega in tretjega odstavka 60. člena zakona o sodiščih (ZS) v zvezi z določbo 9. točke 55. člena zakona o sodniški službi (ZSS) ter zaradi zmotne uporabe določb izvršilnega postopka (ZIP) iz 2. in 3. točke drugega odstavka 16. člena ter drugega odstavka 17. člena v zvezi z drugo točko 50. člena in četrtim odstavkom 53. člena ZIP, podrejeno pa še zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po izvajanih zahteve za varstvo zakonitosti je zmoten zaključek, da je pravica upnice kot sodnice do odpravnine ob upokojitvi, delovnopravni institut. Določb ZS in ZSS ni mogoče razlagati tako, da je sodnikovo službeno razmerje primerljivo z delovnim razmerjem. Zakon o sodniški službi nasprotno veže sodnikov položaj le na navedeni zakon, na ustavo in na zakon o sodiščih. V pravice po prvem odstavku 4. člena ZSS je mogoče posegati le v primerih in po postopkih, ki so določeni z zakonom in ne s predpisi iz delovnopravnega razmerja. To izrecno izhaja iz dikcije 54. člena ZSS, ki določno predpisuje, katere predpise se lahko uporabi za sodnike. Sodišče se o upničini pravici do odpravnine po 9. točki 55. člena ZSS sploh ni določno opredelilo. Sicer pa je zmotno njegovo stališče, da ima odločanje o upničini pravici do odpravnine ob odhodu v pokoj pomen odločanja v predhodnem postopku v smislu delovnopravne zakonodaje.

Ustavna koncepcija sodstva in sodnika v njem dopušča le razlago, da se tudi o pravicah iz službenega sodniškega razmerja odloča le na način in v postopku, ki je določen s tem zakonom. S posebno ureditvijo in odločanjem o sodniških pravicah se odločilno zagotavljajo pogoji za redno izvajanje sodne oblasti. O sodnikovih pravicah je mogoče odločati le v okviru njegovega posebnega - sodniškega službenega položaja, ki mu ga priznava zakon po prvem odstavku 1. člena ZSS. Odločanje o sodnikovih pravicah se tako nedvomno pokaže kot odločanje v zadevah sodne uprave in to na podlagi smiselne uporabe določb zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), na katerega napotuje tretji odstavek 60. člena ZS. Odločba vršilca dolžnosti predsednika višjega sodišča o izplačilu odpravnine upnici je zato upravna odločba po drugem odstavku 17. člena ZIP. Ta odločba je pravnomočna in izvršljiva in kot taka primerna listina to je izvršilni naslov po 2. točki drugega odstavka 16. člena ZIP. Odločba sodišča prve stopnje je zato pravilna, drugačni zaključki sodišča druge stopnje pa so neutemeljeni. Vlagatelj zahteve predlaga, da se zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba dolžnice zavrne.

Na vročeno zahtevo za varstvo zakonitosti je upnica izjavila, da v celoti soglaša z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Osrednji problem zadeve je bilo vprašanje ali je listina, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, izvršilni naslov. To listino predstavlja odločba (vršilca dolžnosti) predsednika Višjega sodišča v L., opr. št. Su 13/94 z dne 12.8.1994 (in v zvezi z dne 1.8.1994), s katero je bilo med drugim odločeno, da se zaradi odhoda v pokoj izplača upnici odpravnina v višini trikratnega zneska njene bruto plače, ki je znašala za mesec julij 1994 431.116,00 SIT. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je navedena odločba izvršilni naslov v smislu druge točke drugega odstavka 16. člena zakona o izvršilnem postopku (ZIP) ter je zato predlagano izvršbo dovolilo in pozneje vložen dolžničin ugovor po 50. členu ZIP zoper sklep o izvršbi zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je na pritožbo dolžnice sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in izvršilni predlog zavrnilo, ker je ocenilo, da sporna odločba ne predstavlja izvršilnega naslova. Po njegovem stališču višina plače in drugi osebni prejemki ter povračila (po členih 44 in 55 zakona o sodiščih - ZS) niso vprašanja sodne uprave, ker da gre v teh primerih za delovnopravni institut, v katerem upravni organi lahko odločajo le kot o predhodnem vprašanju.

Po presoji vrhovnega sodišča zavzeto pravno stališče sodišča druge stopnje ni pravilno, ker temelji na napačni oceni narave sporne odločbe o odpravnini. Odločanje o sodniških pravicah (IV. poglavje zakona o sodniški službi - ZSS), med njimi tudi o pravici do odpravnine ob sodnikovem odhodu v pokoj (9. točka 55. člena ZSS), spada med zadeve sodne uprave (prvi odstavek 60. člena zakona o sodiščih - ZS). Pojem sodne uprave je širok tako glede na subjekte, ki jo opravljajo (predsedniki sodišč - prvi odstavek 61. člena ZS, sodni svet - 28., 95. člen ZS, personalni svet - 30., 69., 71. člen ZS) kot glede na njene objekte (ki pogosto zadevajo položaj oziroma pravice sodnikov). Zato ne more biti dvoma, da se v zadevah sodne uprave odloča tudi o pravicah sodnika kot osebe (kar je jasno potrjeno z vsebino tretjega odstavka 60. člena ZS, ki omenja tudi zakon o sodniški službi, katerega subjekt je sodnik). Ker je odločanje o sodniških pravicah šteti za upravno stvar, se v postopku odločanja smiselno uporabljajo določbe zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kolikor ni z ZS ali ZSS drugače določeno (tretji odstavek 60. člena ZS). Akt, s katerim predsednik sodišča odloči o sodnikovi pravici, med temi pa je tudi pravica do odpravnine, je glede na vse povedano upravni akt. Tak akt to je upravna odločba pa predstavlja izvršilni naslov za sodno izvršbo po 2. točki drugega odstavka 16. člena zakona o izvršilnem postopku (ZIP), kadar se glasi na izpolnitev denarne obveznosti in je izvršljiva, saj je izdana v izvrševanju javnih pooblastil v smislu drugega odstavka 17. člena ZIP. Glede navedenih vrst zadev zakon (o sodiščih ali pa o sodniški službi) ne določa organa, ki bi odločal o pritožbah (drugi odstavek 11. člena ZUP). Zato je odločbo o odpravnini šteti za dokončno, kar pomeni, da ima prizadeti sodnik zoper njo neposredno sodno varstvo, kadar ni bilo z njo odločeno v skladu z njegovim predlogom oziroma interesi. Država pa ima zoper tako odločbo na voljo izredna pravna sredstva, zlasti odpravo in razveljavitev po nadzorstveni pravici (263. člen ZUP), ki je v rokah predsednika neposredno višjega sodišča (drugi stavek prvega odstavka 264. člena ZUP v zvezi s 67. členom ZS). Same odločbe pa se v takih zadevah vročajo neposredno le stranki to je prizadetemu sodniku, ker je predsednika sodišča glede odločanja o sodniških pravicah šteti za organ, ki neposredno izvaja zakon v breme proračunskih sredstev. V skladu s tem pa se z odločbo prizna sodniku le pravica do odpravnine, ne določa pa se zavezanec za izplačilo (ki gre - kot rečeno - v breme proračunskih sredstev).

Na podlagi obrazloženih materialnopravnih in procesnopravnih podlag je zaključiti, da je sodišče prve stopnje odločbo o odpravnini upnice glede na njeno vsebino pravilno opredelilo za izvršilni naslov iz 2. točke drugega odstavka 16. člena v zvezi z drugim odstavkom 17. člena ZIP, da je utemeljeno dovolilo predlagano izvršbo in pravilno zavrnilo tudi dolžničin ugovor zoper sklep o izvršbi. Zato dolžničina pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje ni bila utemeljena. Sodišče druge stopnje je s pobijanim sklepom določbe zakona o izvršilnem postopku zmotno uporabilo in neutemeljeno ugodilo dolžničini pritožbi. Vrhovno sodišče je v skladu z obrazloženimi razlogi ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in sklep sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je dolžničino pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora zavrnilo kot neutemeljeno. Ta odločitev temelji na določbi 408. v zvezi s prvim odstavkom 395. in 399. člena ZPP ter 37. člena ZIP.