Jedro

Določba tretjega odstavka 26. člena Zakona o deviznem poslovanju (ZDP) ne predstavlja izjeme od načela, da se po 71. členu Zakona o Banki Slovenije in drugem odstavku 5. člena ZDP lahko opravljajo plačila med domačimi osebami le v domači valuti, temveč pove le, koliko časa lahko ima domača oseba na deviznem računu tujo valuto, ki jo je prejela v skladu z določilom prvega odstavka 26. člena ZDP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Glede na določilo prvega odstavka 498. člena ZPP je revizijsko sodišče nadaljevalo postopek po določilih ZPP (1977).

Sodišče druge stopnje je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji mora tožena stranka plačati 70.882,78 USD z zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožena stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Z izpodbijano sodbo je sodišče druge stopnje potrdilo prvostopenjsko zavrnitev tožbenega zahtevka, postavljenega v tuji valuti - v ameriških dolarjih (USD), ker po 71. členu Zakona o banki Slovenije in drugem odstavku 5. člena Zakona o deviznem poslovanju (oba zakona Ur. l. RS, št. 1/91-I) se obveznosti med domačimi osebami izvršujejo samo v domači valuti. Revizija uveljavlja izjemo od tega pravila, ki naj bi bila določena v tretjem odstavku 26. člena Zakona o deviznem poslovanju (ZDP) in zaradi te izjeme meni, da je njen zahtevek v USD upravičen.

To pa ne drži. Po določilu tretjega odstavka 26. člena ZDP ima domača pravna oseba lahko devize, pridobljene tudi iz naslova špedicijskih poslov, na deviznem računu do dokončanja poslov oziroma izpolnitve s pogodbo prevzete obveznosti do tuje osebe, ali dokler ne porabi deviz za namene, za katere jih je prejela. Iz te določbe tedaj izhaja le, koliko časa lahko ima domača oseba na deviznem računu tujo valuto, ki jo je prejela v skladu z določilom prvega odstavka 26. člena. Ta določba se tako ne tiče pravila iz drugega odstavka 5. člena ZDP in iz 71. člena Zakona o Banki Slovenije, da se plačila med domačimi osebami izvršujejo izključno v domači valuti.

Na to nimajo nobenega vpliva trditve revizije, da bi banka tožeči stranki izplačala dolgovani znesek v tolarjih, četudi bi ji tožena stranka plačala svoj dolg v tuji valuti, in da se je s tožencem tudi sicer dogovorila za medsebojno plačevanje v tuji valuti zaradi takratne nekonvertibilnosti domače valute. Citirani 31. člen Zakona o banki Slovenije in drugi odstavek 5. člena ZDP kot prisilna predpisa tega ne dovoljujeta.

Glede na tako stanje stvari in, ko po uradni dolžnosti niso bile ugotovljene kršitve iz 386. člena ZPP, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno.