Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo v sodni praksi že ustaljeno stališče, da je delavec upravičen do plačila za ure, ki presegajo zakonsko omejitev nadurnega dela, pri čemer je, kot že navedeno, v tem sporu bistveno, da je plačilo za delo v tujini določeno kot plačilo za povprečno mesečno delovno obveznost in dovoljeno (ne pa nedovoljeno) število nadur. Skladno s tretjim odstavkom 144. člena ZDR-1 lahko nadurno delo traja največ osem ur na teden, 20 ur na mesec in 170 ur na leto. Za nedovoljene nadure je tožnik upravičen do plačila.

Izrek

I.Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v točki IV izreka, tako da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki, zniža na 1.038,46 EUR.

II.V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu.

III.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške pritožbenega postopka v višini 102,51 EUR v roku 15 dni.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ni predmet pritožbenega preizkusa, zavrglo tožbo v delu, v katerem se nanaša na sklep toženke številka ... z dne 25. 4. 2024 (točka I izreka). Sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja številka ... z dne 28. 8. 2024 je razveljavilo v delu, v katerem se nanaša na odpravo kršitev pravic glede nadur nad zakonsko določeno omejitev, v preostalem (glede dodatka za pripravljenost) je zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožniku plača znesek v višini 2.508,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2024 dalje, v preostalem (glede dodatka za pripravljenost) je zahtevek zavrnilo (točka III izreka). Tožniku je naložilo, da toženki plača pravdne stroške v višini 1.627,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (točka IV izreka).

2.Zoper odločitev v točkah II, III in IV izreka sodbe (zavrnilni del sodbe; odločitev o pravdnih stroških) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava pri interpretaciji določb glede dodatka za pripravljenost in premestljivost. Do tega dodatka niso upravičeni le javni uslužbenci, ki so v Uredbi izrecno navedeni. Za pripadnike Slovenske vojske je višina dodatka določena, za ostale javne uslužbence se upoštevajo določbe zakonov in kolektivnih pogodb. Sodišče podzakonskega akta (Uredbe), ker je dodatek za pripravljenost (in nadurno delo) določen z zakonom, če ne bi določal pravice, ne bi smelo uporabiti (exceptio illegalis). Tožnik je upravičen do plačila za dejansko opravljeno delo. Pri njem gre za bistveno enako dejansko stanje kot pri pripadnikih Slovenske vojske, zaradi česar bi morala biti ureditev enaka. Sodišče je poseglo v tožnikovo pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Ni upoštevalo prava EU, čeprav je bil tožnik napoten na delo v tujino v okviru pilotnega projekta A. in je predmet odločanja pravica do plačila za delovni čas, ki je predmet harmonizacije. Več sodb Sodišča EU se nanaša na vprašanje delovnega časa (C-303/98 Simap, C-151/02 Jaeger, C-518/15 Matzak); sodišče prve stopnje te sodne prakse ni upoštevalo. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga postavitev vprašanj za predhodno odločanje Sodišču EU. Dodatno utemeljuje zahtevek za plačilo nadur. V zvezi s pravdnimi stroški navaja, da sodišče prve stopnje toženki ne bi smelo priznati zvišane tarife za zastopanje delodajalca. Tožniku bi moralo priznati stroške za uveljavljanje varstva pravic pri delodajalcu, saj ni vtoževal "čiste" denarne terjatve. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka se pritožuje zoper odločitev v točkah II, III in IV izreka sodbe (ugodilni del sodbe; odločitev o pravdnih stroških) iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritrjuje odločitvi glede zavrnitve zahtevka za plačilo dodatka za pripravljenost in premestljivost; sodišče prve stopnje bi moralo enako odločiti glede plačila za nadurno delo. Na podlagi zakonske določbe se plače javnih uslužbencev, napotenih v tujino, uredijo z uredbo. Uredba ne določa dodatkov za pripravljenost in nadurno delo, kar pomeni, da ta dodatka javnim uslužbencem, kot je tožnik, ne pripadata. Sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati izpovedi prič v delu, v katerem se nanašajo na povračilo stroškov v zvezi z delom. Vprašanje plačila za nadure javnim uslužbencem, napotenim v tujino, je bilo že obravnavano v sodni praksi (VIII Ips 7/2010, VIII Ips 144/2010), enako upravičenost pripadnikov Slovenske vojske, za katere velja primerljiva ureditev kot za ostale javne uslužbence, do dodatkov za čas napotitve v tujino (VIII Ips 203/2013, VIII Ips 186/2013). Tudi v sodni praksi pritožbenega sodišča je bilo že zavzeto stališče, da so dodatki za delo v tujini določeni drugače kot dodatki za delo v Sloveniji, in stališče, da za delo v tujini dodatek za nadurno delo ni določen (Pdp 564/2019; Pdp 264/2014). Sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo omejitve nadurnega dela, ki je določena v koledarskem letu. V zvezi z obrestnim zahtevkom je navedlo datum "28. 3. 204" in ni konkretno obrazložilo, od kdaj tečejo zakonske zamudne obresti. Pri odločanju o pravdnih stroških ni upoštevalo, da tožnik uveljavlja "čisto" denarno terjatev. Toženki neutemeljeno ni priznalo stroškov za sestavo vloge z dne 3. 11. 2025. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev (spremembo) izpodbijanega dela sodbe in zavrnitev zahtevka. Priglaša stroške pritožbe.

4.Tožnik in toženka podajata odgovor na pritožbo nasprotne stranke, v katerem prerekata pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

5.Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

6.Tožnik je bil v obdobju od 1. 3. 2023 do 29. 2. 2024 napoten na delo v Španijo (projekt A.), kjer je opravljal delo nacionalnega experta. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zahtevku v delu, v katerem se za navedeno obdobje nanaša na plačilo nadurnega dela, ugodilo; v delu, v katerem se nanaša na plačilo dodatka za pripravljenost, ga je zavrnilo.

Dodatek za pripravljenost

Vlada RS je na podlagi izrecnega zakonskega pooblastila v 3. členu Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) plače javnih uslužbencev za delo v tujini določila z uredbo, in sicer Uredbo o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Uredba). Uredba v prvem odstavku 8. člena določa, kateri dodatki pripadajo javnemu uslužbencu za delo v tujini (ne glede na določila drugih predpisov, ki urejajo pravice in obveznosti javnih uslužbencev); med temi je v 9. alineji naveden dodatek za pripravljenost in premestljivost. Takšna določba, sprejeta na podlagi zakonskega pooblastila, ni v nasprotju z (ustavo in) zakonom, da je sodišče ne bi upoštevalo.

Tožnik neutemeljeno poudarja določbo tretjega odstavka 8. člena Uredbe, ki določa, da dodatek za pripravljenost in premestljivost ne pripada učiteljem dopolnilnega pouka slovenščine v tujini, učiteljem slovenščine in lektorjem na tujih univerzah, in se zavzema za stališče, da - ker policisti niso izvzeti - vsem drugim javnim uslužbencem, ki so napoteni v tujino, ta dodatek (kot dodatek za pripravljenost) pripada. Slednje ne drži, kot je pravilno utemeljilo že sodišče prve stopnje; Uredba v 17. členu določa, katerim javnim uslužbencem (pripadnikom Slovenske vojske) in v katerih pogojih (mednarodne vojaške dolžnosti, določene kot premestljive; izdan ustrezen akt o pripravljenosti za premestitev) pripada dodatek za pripravljenost in premestljivost. Tožnik kot policist do tega dodatka ni upravičen. Ne gre za enak dodatek, kot je (za delo v Sloveniji) določen dodatek za (stalno) pripravljenost (tretji odstavek 32. člena ZSPJS, 46. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor; KPJS).

Uredba, ki jo je Vlada RS, kot že navedeno, sprejela na podlagi izrecnega zakonskega pooblastila, ne določa dodatka za pripravljenost, kot ga zahteva tožnik. Pri tem ne gre za pravno praznino, kot prikazuje v pritožbi, ki bi se zapolnila s smiselno uporabo predpisov, ki urejajo plače javnih uslužbencev za delo v Sloveniji. Plače javnih uslužbencev za delo v tujini so z Uredbo celovito urejene. To pomeni, da dodatek (za pripravljenost), ki ga uredba ne določa, javnim uslužbencem, napotenim na delo v tujini, ne pripada.

Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na (ustavno varovano) načelo enakosti in se primerja s pripadniki Slovenske vojske; slednji so ob izpolnjenih pogojih iz 17. člena Uredbe upravičeni do dodatka za pripravljenost in premestljivost, kar ni enak dodatek, kot je dodatek za pripravljenost, ki ga tožnik zahteva v tem sporu. Neutemeljeno se sklicuje na sodno prakso Sodišča EU, ki se nanaša na vprašanje delovnega časa, saj to za odločitev o zahtevku iz naslova dodatka za pripravljenost ni relevantno, in predlaga postavitev vprašanj za predhodno odločanje Sodišču EU (ali se pripravljenost v njegovem primeru šteje v delovni čas, ali gre za nasprotje z načelom enakega obravnavanja delavcev v primerjavi s pripadniki Slovenske vojske in ali gre za nasprotje načela učinkovitega sodnega varstva v zvezi z uporabo podzakonskega akta, konkretno Uredbe).

Nadurno delo

Toženka v zvezi s plačilom za nadurno delo v pritožbi neutemeljeno poudarja, da so plače javnih uslužbencev za delo v tujini z Uredbo celovito urejene, saj je sodišče prve stopnje to upoštevalo (tožnik zahteva plačilo "le" za ure, ki presegajo zakonsko omejitev nadurnega dela). Pravilno je izhajalo iz določbe četrtega odstavka 6. člena Uredbe, skladno s katero je plača za delo v tujini določena za povprečno mesečno delovno obveznost in dovoljeno število ur dela prek polnega delovnega časa (enako tretji odstavek 12. člena aneksa k pogodbi o zaposlitvi št. 11). Te določbe ni mogoče razumeti drugače, kot da je plačilo za morebitne nadure (ob upoštevanju zakonske omejitve iz tretjega odstavka 144. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki - razen s soglasjem delavca do omejitve iz naslednjega odstavka tega člena ZDR-1 - ne bi smela biti presežena) že vključeno v plačo za delo v tujini, kar pa ne velja za ure, ki jih delavec (po odredbi delodajalca; v konkretnem primeru v skladu z navodili nadrejenih delavcev v Španiji, kamor je bil napoten) opravi nad zakonsko omejitvijo.

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo v sodni praksi že ustaljeno stališče, da je delavec upravičen do plačila za ure, ki presegajo zakonsko omejitev nadurnega dela, pri čemer je, kot že navedeno, v tem sporu bistveno, da je plačilo za delo v tujini določeno kot plačilo za povprečno mesečno delovno obveznost in dovoljeno (ne pa nedovoljeno) število nadur. Skladno s tretjim odstavkom 144. člena ZDR-1 lahko nadurno delo traja največ osem ur na teden, 20 ur na mesec in 170 ur na leto. Za nedovoljene nadure je tožnik upravičen do plačila.

Toženka v pritožbi neutemeljeno poudarja, da Uredba med dodatki, ki pripadajo javnemu uslužbencu za delo v tujini (prvi odstavek 8. člena), ne določa dodatka za nadurno delo. To drži, ne pomeni pa, da je sodišče prve stopnje tožniku plačilo za nadurno delo prisodilo v previsoki višini. Uredba dodatka za nadurno delo ne določa, saj je plača za delo v tujini določena za dovoljeno število nadur, da pa bi delavec - kot tožnik - opravil nadure, ki presegajo zakonsko omejitev nadurnega dela, ni predvideno, saj to ni dovoljeno. To je razlog, da dodatek za nadurno delo z Uredbo ni določen, ne pomeni pa, da tožniku ne pripada. Tožnik je za (nedovoljene) nadure, ki presegajo zakonsko omejitev, upravičen do plačila, in to skupaj z dodatkom upoštevaje primerljivo ureditev.

Toženka sama navaja, da je tožnik delo opravljal po navodilih španske policije oziroma da so mu tuji varnostni organi odrejali delo; tako tudi izhaja iz 3. člena aneksa k pogodbi o zaposlitvi št. 11. Glede opravljenih ur dela je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo predloženi evidenci, ki je bila vodena in potrjena s strani španske policije, in tožnikovi izpovedi, da je šlo za ure dela, pri katerem je bil odvisen od potreb na terenu. Razlogi, ki jih izpostavlja toženka v pritožbi ("vodenje evidenc", "precej stvari nedorečenih"), se nanašajo na s strani sodišča prve stopnje ugotovljene razloge, zakaj tožnik ni ves čas (sproti) toženki pošiljal evidenc delovnega časa, torej na dejstvo, ki za odločitev ni bistveno.

V pritožbi toženka neutemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, da se obdobje, ko je bil tožnik napoten v tujino (z vidika opravljenih ur dela enako kot plačila za delo), obravnava ločeno od obdobja dela v Sloveniji, ter se sklicuje na tretji odstavek 144. člena ZDR-1. Iz te določbe ZDR-1 sicer res izhaja, da določa omejitev nadurnega dela glede na (koledarsko) leto, vendar to za odločitev v tem sporu ni relevantno, saj tožnik dela v tujini ni opravljal več kot eno leto. Da se ure dela, ki jih je opravil v obdobju napotitve, obravnava ločeno od ur dela v Sloveniji pred in po napotitvi, potrjuje vsebina drugega odstavka 5. člena aneksa k pogodbi o zaposlitvi št. 11, ki izrecno določa, da po vrnitvi javni uslužbenec ne more koristiti prostih ur iz naslova kompenzacije za čas opravljanja nalog v tujini (niti mu ne pripadajo dodatki oziroma nadomestilo za delo v manj ugodnem delovnem času). Tako tudi zakonske omejitve nadurnega dela ni mogoče upoštevati na način, da bi se v isto obdobje štele tako ure dela, opravljene v tujini, kot ure dela v Sloveniji.

Sodišče prve stopnje se je glede zapadlosti vtoževane terjatve iz naslova nadurnega dela in nastanka zamude postavilo na pravilno stališče, da je bila toženka v zamudi vsak mesec po plačilnem dnevu za plačo preteklega meseca, enako kot velja tudi sicer (drugi odstavek 9. člena aneksa k pogodbi o zaposlitvi št. 11, da se javnemu uslužbencu plača po tem aneksu izplačuje na izplačilni dan, ki velja za zaposlene v Policiji). Tožniku je kljub temu prisodilo zakonske zamudne obresti od 28. 3. 2024 zaradi procesnih pravil (odločanja v mejah postavljenih zahtevkov; prvi odstavek 2. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP), kot jasno izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Pri zapisu datuma "28. 3. 204" je storilo očitno pomoto, ki ne povzroči nejasnosti, saj je sodišče prve stopnje hkrati navedlo "od zahteve za odpravo kršitev", ki je datirana na 28. 3. 2024.

1.Ureditev plače javnih uslužbencev za delo v tujini je drugačna, kot velja za diplomate (ali delavce na obrambnem področju). Zato se toženka neutemeljeno sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča v zadevah VIII Ips 7/2010 (sodba z dne 6. 9. 2011) in VIII Ips 144/2010 (sodba z dne 10. 1. 2012), ki temeljita na določbah Zakona o zunanjih zadevah (ZZZ-1; tretji odstavek 47. člena določa, da je v zunanji službi opravljanje dela preko polnega delovnega časa upoštevano pri določitvi plače).

2.Delavcem na obrambnem področju, ki v miru opravljajo vojaško službo oziroma službo izven države pri izvrševanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, pripada plača z dodatki po osnovah in merilih, ki jih predpiše vlada (prvi odstavek 98.c člena Zakona o obrambi; ZObr); plača se jim obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delali v povprečju 174 ur mesečno (drugi odstavek istega člena ZObr). Tako izhaja tudi iz na podlagi prvega odstavka 98.c člena ZObr sprejete Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uredba SV), da je plača določena za povprečno mesečno delovno obveznost v skladu z zakonom o obrambi 174 ur ne glede na dejansko razporeditev delovnega časa, pri določitvi nominalne osnove pa je upoštevano opravljanje dela brez upoštevanja določb o časovnih omejitvah dnevne, tedenske in mesečne delovne obveznosti, odmora, dnevnega in tedenskega počitka ter dela čez polni delovni čas (drugi odstavek 6. člena Uredbe SV). Dodatki, ki pripadajo med vojaško službo izven države, so po prvem odstavku 7. člena Uredbe SV sledeči: - dodatek za nevarnost na območju delovanja, - dodatek za nevarne naloge, - dodatek za posebne pogoje bivanja in delovanja, - dodatek za vodenje in poveljevanje.

3.Na ureditvi plače delavcem na obrambnem področju za delo v tujini temeljijo sodbi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 203/2013 z dne 11. 11. 2013, VIII Ips 186/2013 z dne 25. 11. 2023 (neupravičenost do dodatka za stalnost, delovno dobo, omejitev pravice do stavke in magisterij), sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 564/2019 z dne 28. 11. 2019 (neupravičenost do dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času, in sicer izmensko delo, delo ponoči in delo ob nedeljah), sodba in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 264/2014 z dne 3. 7. 2014 (zavrnjen zahtevek za plačilo nadur med opravljanjem vojaške službe izven države).

Pravdni stroški

4.Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita uporabo tarifne številke 16/1 c) Odvetniške tarife (OT; zvišana tarifa za zastopanje delodajalca), saj toženki (previsokih) stroškov ni priznalo na tej podlagi. Materialnopravno zmotno je štelo, da je na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP (priznanje za pravdo potrebnih stroškov) upravičena tako do stroškov, kot da gre za uveljavljanje denarnega zahtevka (kar je pravilno), in hkrati do stroškov v neocenljivi zadevi (tarifni številki 16/1 a) in 16/1 b)). Pravilno bi toženki glede na vrednost spornega predmeta za odgovor na tožbo priznalo 500 (ne 800) točk, za tri pripravljalne vloge po 375 (ne 600) točk, za pripravljalni in prvi narok za glavno obravnavo 500 (ne 800) točk in za drugi narok 250 (ne 400 točk), kar je skupaj s pravilno priznanimi točkami za odsotnost iz pisarne in materialnimi stroški 2.489,55 točk ali 1.493,73 EUR.

5.Sodišče prve stopnje toženki pravilno ni priznalo stroškov za vlogo z dne 3. 11. 2025, saj ta ni bila potrebna; toženka bi overjen prevod listine lahko predložila (morala predložiti; drugi odstavek 226. člena ZPP) že s pripravljalno vlogo z dne 21. 10. 2025, s katero je predložila listino, sestavljeno v tujem jeziku.

6.Sodišče prve stopnje je tožniku neutemeljeno priznalo stroške za uveljavljanje varstva pravic pri delodajalcu, kot opozarja toženka v pritožbi, saj uveljavlja (čisti) denarni zahtevek; za denarne terjatve je na podlagi četrtega odstavka 200. člena ZDR-1 dopustno neposredno sodno varstvo. Enako kot toženki mu je neutemeljeno priznalo stroške, kot da gre za neocenljivo zadevo. Pravilno bi mu za tožbo, s katero je uveljavljal denarni zahtevek, priznalo 500 (ne 800) točk in za tri pripravljalne vloge po 375 (ne 600) točk (za pripravljalni in prvi narok za glavno obravnavo mu je priznalo 300 točk in za drugi narok 150, kot jih je priglasil). Z materialnimi stroški je tožnik upravičen do priznanja 2.105,75 točk ali 1.263,45 EUR, kar skupaj z davkom na dodano vrednost znaša 1.541,41 EUR.

7.Glede na doseženi uspeh v pravdi (drugi odstavek 154. člena ZPP) je tožnik upravičen do 15 odstotkov priznanih stroškov, toženka pa do 85 odstotkov; po preračunu je tožnik dolžan toženki plačati stroške v višini 1.038,46 EUR (ne 1.627,00 EUR, kot je zmotno odločilo sodišče prve stopnje).

8.Pritožbeno sodišče je delno utemeljeni pritožbi tožnika delno ugodilo na podlagi 5. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo (odločitev o pravdnih stroških v točki IV izreka) delno spremenilo, tako da je stroške, ki jih je toženki dolžan plačati tožnik, znižalo na znesek v višini 1.038,46 EUR

9.V preostalem je, ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu (353. člen ZPP).

10.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 154. člena ZPP; ker je tožnik uspel s pritožbo le v neznatnem delu (glede stroškovne odločitve), pa zaradi tega posebni stroški niso nastali, toženka pa s pritožbo ni uspela, obe stranki sami krijeta strošek pritožbe, sta pa dolžni nasprotni stranki plačati strošek odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče jima je po OT in glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe priznalo: - tožniku 375 točk za odgovor na tožbo (v kar so že zajeti stroški za posvet s stranko in pregled listin ter dokumentacije), kar skupaj z materialnimi stroški in davkom na dodano vrednost znaša 279,99 EUR; - toženki 625 točk za sestavo odgovora na pritožbo, skupaj z materialnimi stroški 382,50 EUR. Po poračunu je tožnik dolžan toženki plačati stroške pritožbenega postopka v višini 102,51 EUR.