Jedro

Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo je satisfakcija (tolažba, zadoščenje), ki naj oškodovanega privede v tisto družbeno in osebno stanje, v kakršnem bi bil, če ne bi bila kršena njegova osebnostna pravica. Primarna je sicer nedenarna satisfakcija, ki omogoča povračilo škode na nepremoženjskem področju z obliko odškodnine, ki je nepremoženjske narave. Če ta ni mogoča ali primerna, pride v poštev tudi denarna odškodnina, ki jo vtožuje tožnica. Po določilu 200. člena ZOR sodišče prisodi pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja telesnih in duševnih bolečin in strahu ter njegovo trajanje to opravičujejo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici 1,450.000,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 29.2.1996 dalje, presežni del tožbenega zahtevka pa je zavrnilo. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je bila tožnica poškodovana v prometni nesreči dne 1.12.1994, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. V zvezi z nesrečo je trpela nepremoženjsko škodo, za katero je sodišče odmerilo pravično denarno odškodnino in sicer: za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 700.000,00 tolarjev, za strah 150.000,00 tolarjev in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 600.000,00 tolarjev. V zvezi s pravdnimi stroški je sodišče odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 169.193,00 tolarjev z obrestmi.

Sodišče druge stopnje je v celoti zavrnilo pritožbo tožeče stranke, pritožbi tožene stranke pa je delno ugodilo in znižalo prisojeno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem na 500.000,00 tolarjev in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti na 400.000,00 tolarjev, tako da znaša vsa pravnomočno prisojena odškodnina 1,050.000,00 tolarjev. Presežni del tožbenega zahtevka je zavrnilo, za pritožbene stroške pa je odločilo, da mora tožnica povrniti 7.990,00 tolarjev.

Proti sodbi sodišča druge stopnje in proti zavrnilnemu delu tožbenega zahtevka v prvostopenjski sodbi, torej zaradi zavrnitve 550.000,00 tolarjev, je tožnica pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne ugotovitve materialnega prava, sodišču druge stopnje pa očita tudi bistveno kršitev postopka po določilu 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92), ker ni upoštevalo tožničine izpovedi oziroma jo je prezrlo. Predlaga ugoditev reviziji ter spremembo sodb, tako da se tožnici prizna odškodnina v zahtevanem znesku 1,600.000,00 tolarjev. Povzema ugotovitve sodišča prve stopnje in trdi, da je sodišče druge stopnje spregledalo, da ima in da bo imela tožnica občasne ponavljajoče se telesne bolečine v poškodovanem komolcu. Poudarja tudi svojo starost in dejstvo, da starejše osebe težje prenašajo telesne bolečine ter nevšečnosti, ki jih je pretrpela med zdravljenjem. V zvezi s strahom navaja, da se je ob nesreči izredno močno ustrašila zaradi trka osebnega avtomobila s tovornjakom in zaradi krvavitve glave. Tudi strah pred komplikacijami med zdravljenjem je bil intenziven in dolgotrajen. Zaradi nesreče je zmanjšana tožničina življenjska aktivnost, ki se kaže v mrtvem občutku zgornje leve ustnice, kar ji povzroča težave pri jedi in ne more jesti trde hrane. Zaradi zatrdline v levem komolcu pa ima zmanjšano grobo moč roke, zaradi česar je morala opustiti kolesarjenje in težja dela na vrtu. Na koncu revizije primerja svojo odškodnino s časopisnimi navedbami o odškodninah zaradi razžalitve časti in dobrega imena ter meni, da je kršena tudi njena ustavna pravica do enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem, torej določilo 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. list RS, št. 33/91-I).

Po določilu 390. člena ZPP je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da URS v 22. členu vsakomur zagotavlja enako varstvo pravic pred sodiščem in da ga je tožnica tudi dobila, saj je o njenem tožbenem zahtevku sodišče odločilo v skladu z določili 22. do 25. člena URS ter v zvezi z določilom 15. člena URS tudi po določbah ZPP in Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Revizijski očitek, češ da je bilo kršeno ustavno načelo enakega varstva pravic, je povsem neprimeren in zgrešen, saj revidentka ne izkazuje, da bi izpodbijani sodbi odstopali od utečene sodne prakse v enakih primerih, marveč odškodnino za prisojene oblike nepremoženjske škode primerja z drugo obliko nepremoženjske škode, pa še to na podlagi časopisnih navedb.

Tudi očitek sodišču druge stopnje, češ da je bistveno kršilo določilo 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP je zgrešen. Sodišče druge stopnje je v pritožbenem postopku zagotovo pregledalo ves pravdni spis in je glede tožničinega prehranjevanja upoštevalo, da je pri tem ovirana, upoštevalo pa je tudi težave zaradi poškodovanega komolca (glej drugi odstavek na 4. strani sodbe sodišča druge stopnje). V kolikor revidentka graja dokazno oceno nižjih sodišč je treba opozoriti, da nezadovoljstvo z dokazno oceno, ki temelji na dokaznem postopku, izvedenem v skladu z določili ZPP, ni bistvena kršitev postopkovnih določil, izpodbijanje in dopolnjevanje dokazne podlage, ugotovljene na prvi in drugi stopnji, pa v reviziji ni dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Sodišče druge stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zlasti določilo 200. in 203. člena ZPP. Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo je satisfakcija (tolažba, zadoščenje), ki naj oškodovanega privede v tisto družbeno in osebno stanje, v kakršnem bi bil, če ne bi bila kršena njegova osebnostna pravica. Primarna je sicer nedenarna satisfakcija, ki omogoča povračilo škode na nepremoženjskem področju z obliko odškodnine, ki je nepremoženjske narave. Če ta ni mogoča ali primerna, pride v poštev tudi denarna odškodnina, ki jo vtožuje tožnica. Po določilu 200. člena ZOR sodišče prisodi pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja telesnih in duševnih bolečin in strahu ter njegovo trajanje to opravičujejo. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z naravo denarne odškodnine in družbenimi razmerami. Zaradi tega sta pomembni vrsta prizadete dobrine in intenzivnost njene kršitve, poleg tega pa je treba upoštevati tudi oškodovankino ali oškodovančevo subjektivno doživljanje bolečin in strahu. Pri odmeri višine odškodnine je treba ugotovljeni obseg škode tudi objektivizirati in paziti, da odškodnina ne bi bila v nasprotju z namenom satisfakcije in družbenim namenom. Zato se priznava odškodnina samo v tistih primerih, ki pri oškodovanemu povzročijo resno psihično neravnovesje in ne za vsako bolečino ali strah.

V zvezi s telesnimi bolečinami je sodišče druge stopnje upoštevalo bolečine, ki jih je tožnica trpela in dejstvo, da bo tudi v bodoče trpela bolečine zaradi poškodovanega komolca in težav na obrazu ob spremembah vremena, ob grizenju, ter ob drugih dejavnikih (glej četrti odstavek na 3. strani sodbe). Upoštevalo je tudi tožničino starost, zaradi katere so bile bolj poudarjene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, toda za ugotovljeno jakost in trajanje bolečin je odškodnina 500.000,00 tolarjev povsem primerna in usklajena s podobnimi primeri v sodni praksi, ki so vsi objavljeni v računalniški evidenci Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in ne nazadnje tudi v strokovni literaturi.

Odškodnina za strah v znesku 150.000,00 tolarjev, ki sta jo prisodili nižji sodišči, nikakor ni prenizka, saj se priznava le odškodnina za strah zase in to samo tedaj, če je bil strah zelo intenziven in je pustil v duševnosti prizadetega trajnejše posledice, oziroma če je brez posledic trajal dalj časa. Ker tožničin primarni strah ni bil dolg, sekundarni strah pa ni bil niti intenziven niti pretirano dolg, je odškodnina, ki sta jo določili sodišči prve in druge stopnje, pravična.

Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane tožničine življenjske aktivnosti, ki jo je sodišče druge stopnje znižalo na 400.000,00 tolarjev, je pravična. Res je, da bo tožnica v prihodnje v marsičem omejena ali bo določene stvari težje opravljala, toda v primerjavi z drugimi primeri v sodni praksi le ne gre za tako težke posledice poškodbe, ki bi povzročale zelo hudo duševno trpljenje in bi glede na določilo 200. in 203. člena ZOR opravičevale višjo odškodnino.

Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče po določilu 393. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo. Glede na to, da tožnica z revizijo ni uspela, tudi ni upravičena do povrnitve stroškov v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom (prvi odstavek 166. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).