Jedro

Odločanje o plačilu sorazmernega dela stroškov za pripravo in opremljanje stavbnega zemljišča spada v upravno pristojnost.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi, izpodbijana sodba se v tistem delu, s katerim je zavrnjen zahtevek za plačilo 443.953,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in zahtevek za povrnitev izvršilnih stroškov razveljavi in predlog za izvršbo zavrže. Sicer se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nerazveljavljenem delu (t.j. v delu, s katerim je razveljavljen sklep o izvršbi tudi v delu, s katerim je toženki naloženo, da poravna terjatev, ter v odločbi o pravdnih stroških) potrdi sodba prve stopnje.

Toženka mora v 15 dneh tožečima strankama povrniti stroške pritožbenega postopka in sicer vsaki v znesku 16.387,50 SIT.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi tudi v delu, s katerim je toženki naloženo, da poravna terjatev ter zavrnilo zahtevek, da mora toženka tožečima strankama plačati 443.953,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter 1.800,00 SIT izvršilnih stroškov. Tožeči stranki je zavezalo, da morata toženki povrniti 65.740,00 SIT pravdnih stroškov.

Zoper to sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja z ločenima pritožbama pritožujeta tožeči stranki, pri čemer prva tožeča stranka navaja, da je prišlo do poračunov šele, ko so bila opravljena vsa infrastrukturna dela. Pred zaključkom teh del tožeča stranka ni mogla izstaviti računa. Do 15.7.1988 (ko naj bi po mnenju sodišča prve stopnje nastopilo zastaranje) dela še niso bila zaključena. Zato tudi terjatev takrat še ni dospela. Pravno irelevantno je dejstvo, da je bilo V. R. izdano gradbeno in lokacijsko dovoljenje. To namreč ne vpliva na tek zastaranja in tudi ne dokazuje, da je V. R. izpolnil sporno obveznost. Tudi druga tožena stranka v pritožbi opozarja, da sta bila priprava in opremljanje stavbnih zemljišč začeti leta 1982, končani pa šele leta 1993, ko je bil izdan končni račun. Komunalno urejanje parcel na območju Š. je bilo končano v dveh fazah in sicer leta 1991, ko je bil izstavljen račun v višini 443.953,00 SIT in leta 1993, ko je bil izstavljen račun v višini 71.453,50 SIT. Ker je šlo za terjatve za dejansko opravljeno komunalno urejanje, je bilo mogoče račune izdati šele, ko so bila dela v celoti zaključena. Izračun programirane cene, na katerega se sklicuje sodišča prve stopnje, je bil narejen 9.6.1983 in je v svojem bistvu predračun. Vse to pomeni, da je začelo zastaranje teči prvi dan po tem, ko je bilo zaključeno komunalno urejanje zemljišč. To pa ni bilo leta 1983, ampak šele leta 1991. Sodišče tudi zmotno ugotavlja, da pridobitev lokacijskega dovoljenja dokazuje tudi plačilo sporne obveznosti.

Pritožbi sta utemeljeni v spodaj navedenem obsegu: Tožeči stranki zahtevata plačilo sorazmernega dela stroškov za pripravo in opremljanje stavbnega zemljišča, na katerem je toženka zgradila hišo (43. člen Zakona o stavbnih zemljiščih - Ur.l. SRS štev. 18/84, 33/89 ter Uradni list RS štev. 24/92 - odločba Ustavnega sodišča RS, v nadaljevanju ZSZ). Odločanje o plačilu teh stroškov pa spada v upravno pristojnost. ZSZ (ki je veljal ob vložitvi tožbe) je namreč v 1. odstavku 45. člena določal, da sorazmerni del teh stroškov odmeri investitorju na njegovo zahtevo ali na zahtevo sklada stavbnih zemljišč občinski upravni organ, pristojen za izdajo lokacijskega dovoljenja (enako kompentenčno rešitev določa v 1. odstavku 44. člena tudi veljavni Zakon o stavbnih zemljiščih - Ur.l.RS štev. 44/97). S tem ko je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 3. točke 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). In ker mora pritožbeno sodišče na take kršitve postopka paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člen ZPP), je pritožbama delno ugodilo in sodbo v odločbi o zavrnitvi zahtevka za plačilo 443.953,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in zahtevka za povrnitev izvršilnih stroškov razveljavilo in predlog za izvršbo zavrglo (2. odstavek 369. člena ZPP), sicer pa pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v delu, s katerim je razveljavljen sklep o izvršbi tudi v delu, s katerim je toženki naloženo, da poravna terjatev in plača izvršilne stroške, potrdilo sodbo prve stopnje (prim. 455. člen ZPP).

Glede na zavrženje predloga za izvršbo, morata v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP tožeči stranki toženki povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (zato pritožbeno sodišče ni posegalo v odločbo o pravdnih stroških), medtem ko mora toženka tožečima strankama, ki sta s pritožbo le delno uspeli (namesto pravnomočne zavrnitve zahtevka je predlog za izvršbo le zavržen) povrniti polovico stroškov pritožbenega postopka, ki za vsako od tožečih strank znašajo 32.775,00 SIT in predstavljajo nagrado za sestavo pritožbe (druga tožeča stranka ni upravičena do nagrade za pregled listin, saj je nagrada za to opravilo že zajeta z nagrado za sestavo pritožbe; pritožbe pač ni mogoče sestaviti kar na pamet - brez pregleda listin), torej 16.387,50 SIT.