Jedro

Kazenska ovadba sama po sebi višine škode ne dokazuje, vsebuje le njeno pavšalno oceno. Škoda je namreč zmanjšanje premoženja, tega pa tožniku ni uspelo dokazati. Enako velja tudi glede sklicevanja na zapisnik o ogledu kraja dejanja (v zvezi z njim se pritožnik sklicuje na zapis, da ima Fiat Punto bele barve s sončno streho opazne poškodbe).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 373,32 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka A. A., s.p., ..., matična št.: ..., je dolžna tožeči stranki plačati 7.966,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe dalje, do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka odločbe sodišča prve stopnje dalje, do plačila.“

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.299,21 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči v zadevi. Podrejeno predlaga, da višje sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži celotne stroške postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne, tožeči stranki pa v plačilo naloži stroške tožene stranke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej zadevi sta pravdni stranki lastnici sosednjih nepremičnin. Tožnik se ukvarja z odkupom in prodajo vozil. 7. 11. 2013 je v prvem nadstropju objekta toženca prišlo do eksplozije sušilne komore za prašno lakiranje kovinskih izdelkov in požara, v katerem so bili poslovni prostori toženca uničeni, škoda pa je nastala tudi na parkirišču tožnika, na katerem so se nahajala vozila. Do eksplozije je prišlo med popravilom komore, in sicer zaradi razpoke v komori, v katero se je razširilo kurilno olje.

6. Tožnik je trdil, da se je s tožencem in njegovo ženo o povračilu škode dogovoril. Vtožuje 8.260,00 EUR, od katerih je toženec ob vložitvi odgovora na tožbo že plačal zanj nesporen del odškodnine v višini 294,00 EUR. Preostanek vtoževane škode potrditvah tožnika predstavlja 6.800,00 EUR za popravila na vozilih, saj so zaradi eksplozije po parkirišču leteli delci stekla in kovine, 216,00 EUR za pranje avtomobilov, 150,00 EUR za čiščenje parkirišča in 800,00 EUR za škodo, nastalo na instalacijah tožnikovega objekta in kamerah.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da se toženec s tožnikom ni ustno dogovarjal o povračilu škode in da toženec s škodo in njenim obsegom tudi ni bil seznanjen, dokler ni prejel tožbe. Dokazni postopek je še pokazal, da tožnik ni konkretno dokazal, katera vozila so bila poškodovana, kakšne so bile poškodbe, ali je sploh šlo za tožnikova vozila, ali je škoda bila res odpravljena in kakšni stroški so v zvezi s tem nastali. Tudi večkratno pranje avtomobilov po stališču sodišča prve stopnje ni izkazano, za čiščenje parkirnega prostora pa tožnik po oceni sodišča ni izkazal, da bi porabil 30 ur po 10,00 EUR. V zvezi s škodo na instalacijah in kamerah tožnik ni predložil računa niti ni izkazal, da je bilo popravilo v vzročni zvezi z eksplozijo.

8. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da dejanja toženca ni mogoče opredeliti kot protipravnega, saj nobena izmed vpletenih oseb za razpoko na sušilni komori ni mogla vedeti in nihče, vključno s tožencem, ni mogel sprejeti ustreznih ukrepov za preprečitev nastanka škodnega dogodka. Zato ni bilo vzročne zveze med ravnanjem toženca in nastalo eksplozijo.

9. Pritožnik uvodoma uveljavlja, da je nesporno, da je toženec sam med pravdo priznal obstoj temelja tožbenega zahtevka. Trdi, da je tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je toženec tekom pravde pojasnil, da je prišlo do eksplozije v njegovem poslovnem prostoru in je tožniku priznal škodo v višini 294,00 EUR. Po mnenju tožnika iz tega jasno izhaja priznanje predpostavk in elementov odškodninske odgovornosti in s tem temelja tožbenega zahtevka v sami pravdi.

10. Pritožbeno stališče je neutemeljeno. S priznanjem, da je prišlo do eksplozije v poslovnem prostoru, je toženec priznal dejstvo. Priznanje dejstev je procesno dejanje, s katerim pravdna stranka izjavi, da so resnične dejanske navedbe, na katerih njen nasprotnik v pravdi temelji svoj zahtevek, in se ne nanaša na sam zahtevek (ampak na njegovo utemeljenost), kar ima lahko za posledico le, da priznanih dejstev ni treba dokazovati. Med strankama torej dejstvo, da je prišlo do eksplozije v poslovnem prostoru toženca, ni sporno. Pripoznava zahtevka pa pomeni toženčevo izjavo, da je zahtevek utemeljen. Škoda, ki jo je toženec priznal, se nanaša na čiščenje avtomobilov in čiščenje parkirišča v skupni višini 294,00 EUR. Pritožnica ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženec vseskozi prerekal temelj in višino tožbenega zahtevka. Višje sodišče se s to ugotovitvijo sodišča prve stopnje strinja.

11. Posledično se pritožnik neutemeljeno sklicuje na VSL sodbo II Cp 178/2000 z dne 7. 6. 2000, iz katere naj bi izhajalo, da je toženec s tem, ko je pripoznal svojo obveznost v določeni višini, pripoznal temelj tožbenega zahtevka in bi moralo sodišče tako ugotavljati zgolj obseg škode in višino odškodnine. Tudi če bi se tožnikova trditev, da je toženec priznal temelj zahtevka, izkazala za utemeljeno, bi morala biti za odškodninsko odgovornost toženca izkazana tudi celotna škoda. Te tožniku v postopku ni uspelo dokazati, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

12. Pritožnik nadalje trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje o obstoju ustnega dogovarjanja med pravdnima strankama. Vendar predlagana priča C. C. tožnikovih trditev ni potrdila, česar pritožba ne izpodbija, prav tako ne napada ugotovitve sodišča prve stopnje, da je priča odločno zanikala obljubo, da bi njen mož kakršnokoli škodo poravnal, ne glede na to, da se je sama o tem s tožnikom pogovarjala. Izpovedba o tem, da sta se s tožnikom pogovarjala o škodnem dogodku in o „našpikanih“ avtomobilih, se namreč nanaša na obstoj škode, ne pa na obljubo, da bo toženec škodo povrnil. Tudi s pritožbenimi trditvami, da bi zgolj to, da je oškodovanec fotografiral posledice škodnega dogodka in to omenil povzročitelju, to predstavljalo del dogovarjanja o povrnitvi škode, pritožnik ne more uspeti.

13. Po mnenju pritožnika ima tudi toženčeva bivša žena interes za uspeh toženca v pravdi, sodišče prve stopnje pa da se ni opredelilo, zakaj je sledilo njeni izpovedbi, izpovedbi tožnika pa ne. Vendar višje sodišče ugotavlja, da tega, da tožnikovi izpovedbi ne bi verjelo, sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi niti ni navedlo. Manj ga je prepričal tožnikov brat, A. B. Sodišče prve stopnje je v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (na strani 11) opravilo celovito dokazno oceno tožnikove izpovedbe, tudi glede ostalih zatrjevanih predpostavk odškodninske odgovornosti. Vendar pa tožnikovi dokazi sodišča niso prepričali v tolikšni meri, da bi ugodilo tožbenemu zahtevku, kar izhaja tako iz ugotovitve sodišča prve stopnje, da nobena od predlaganih prič tožnikovih trditev ni prepričljivo potrdila, kot iz tega, da tožnik, ki je sicer profesionalni subjekt, ne razpolaga prav z nobenim listinskim dokazom, ki bi potrdil njegove trditve o nastali škodi in njeni višini. Zahtevek torej ni bil zavrnjen zato, ker bi sodišče priči verjelo, tožniku pa ne. Pritožbene trditve o tem, da izpodbijana sodba razlogov o tem ne vsebuje, so neutemeljene zato, ker se sodišče prve stopnje o razlogih, ki jih pri odločanju sodišča ni bilo, ni dolžno izrekati.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na pomanjkanje listinskih dokazov tožnika, ki da jim očitno neutemeljeno daje večjo vrednost od drugih dokaznih sredstev, ki jih je predlagal, s čimer bistveno krši določbe pravdnega postopka. Drži, da je v pravdnem postopku temeljno tudi načelo o prosti presoji dokazov in stranke lahko vsa pomembna dejstva dokazujejo s katerimikoli dokazi (prim. 8. člen ZPP). Vendar sodišče nikjer v izpodbijani sodbi ni navedlo, da zgolj izpovedba prič ne more nadomestiti uradne listinske dokumentacije. Dejstvo, da tožnik ne razpolaga z računi o opravljenih popravilih in čiščenju avtomobilov, je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo z vidika dejstva, da se tožnik ukvarja z odkupom, prodajo in prenosom lastništva motornih vozil, pri katerih se pravni posli sklepajo pisno, in bi torej tožnik z listinskimi dokazi načeloma lahko razpolagal vsaj glede trditev o obstoju avtomobilov, ki so bili v dogodku poškodovani. V takih okoliščinah pa dokazna vrednost vseh dokazov ni enaka. Listinski dokaz je zanesljivejši, zato se dokazna moč izpovedb in njihova uporabljivost pri odločitvi zmanjša. Ne glede na to je sodišče izvedlo vse tožnikove predlagane dokaze z zaslišanjem prič, da katerega od drugih predlaganih dokazov ne bi izvedlo, pa pritožnica sodišču prve stopnje niti ne očita.

15. Pritožnik neutemeljeno trdi, da je nedvomno dokazal obstoj škode in da nasprotna ugotovitev prvostopenjskega sodišča pomeni zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Ker se je glede priznanja zahtevka oziroma pripoznave dolga višje sodišče izreklo že v uvodu te obrazložitve, se do trditev o tem, da naj bi obstoj škode toženec priznal in nakazal del odškodnine, zato naj bi spor moral teči le glede obsega same škode, ne bo ponovno opredeljevalo. Obstoj škode v tem postopku niti ni bil sporen. Sporen je (poleg odgovornosti zanjo) njen obseg in njena višina. Teh predpostavk tudi po stališču višjega sodišča tožniku ni uspelo izkazati. V pritožbi se sicer sklicuje na to, da so obstoj škode potrdile tudi priče D. D., E. E. in F. F., a pri tem ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je B. B. sam izpovedal, da so bili avtomobili v par mesecih prodani, zaradi česar je sodišče podvomilo, ali so bili sploh popravljeni, F. F., ki naj bi avtomobile popravljal, pa prav tako ni mogel potrditi, kaj točno in na katerem avtomobilu je bilo narejeno, pri čemer se tega, da bi mu B. B. pripeljal avtomobile in zanje rekel, da so bili poškodovani v eksploziji, prav tako ni spomnil. 16. Pritožnik se neutemeljeno sklicuje tudi na kazensko ovadbo Policijske uprave X. z dne 13. 5. 2014, iz katere naj bi izhajalo, da je zaradi eksplozije in požara nastala premoženjska škoda v višini 9.000,00 EUR. Kazenska ovadba sama po sebi višine škode ne dokazuje, vsebuje le njeno pavšalno oceno. Škoda je namreč zmanjšanje premoženja (navadna škoda, prim. 132. člen OZ), tega pa tožniku ni uspelo dokazati. Enako velja tudi glede sklicevanja na zapisnik o ogledu kraja dejanja (v zvezi z njim se pritožnik sklicuje na zapis, da ima Fiat Punto bele barve s sončno streho opazne poškodbe).

17. Ker gre za odškodninski zahtevek, je v postopku treba ugotoviti protipravnost ravnanja, nastanek škode, vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost. Čim ene od predpostavk odškodninske obveznosti ni, ni odškodninske odgovornosti. V takšnem primeru sodišču ni treba ugotavljati, ali so ostale tri predpostavke odškodninske obveznosti izpolnjene.1 Ker pritožniku ni uspelo izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje o neizkazanosti škode, se višjemu sodišču do pritožbenih trditev o zmotnem zaključku sodišča prve stopnje, da dejanja toženca ni mogoče označiti kot protipravnega, ni treba več opredeljevati. Osredotočilo se je namreč le na bistvene očitke, ki bi, če bi se izkazali za utemeljene, vodili k ugoditvi pritožbe (prvi odstavek 360. člena ZPP), zato se ni opredelilo niti do pritožbenih trditev o tem, da je peč predstavljala nevarno stvar.

18. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP. Tožnik svoje stroške pritožbenega postopka krije sam, tožencu pa je v 15 dneh dolžan povrniti njegove stroške pritožbenega postopka, ki jih je višje sodišče odmerilo na priglašenih 500 točk oziroma 300,00 EUR za odgovor na pritožbo (Tarifna številka 21 Odvetniške tarife – OT), 6,00 EUR za materialne izdatke (po tretjem odstavku 11. člena OT) in 22% DDV (drugi odstavek 12. člena OT), kar skupaj znaša 373,32 EUR .

1 Sodba III Ips 117/2001 z dne 21. 3. 2002.