Jedro

Sodišče prve stopnje je spregledalo, da ima tožeča stranka za prisojene obroke kupnine že izvršilni naslov. Namreč zadevna pogodba o odsvojitvi poslovnih deležev je bila sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Pravdni stranki sta v njem soglašali z njegovo neposredno izvršljivostjo, skladno z njim pa so prisojeni obroki kupnine tudi že zapadli v plačilo (prvi odstavek 20.a člena ZIZ). Ker ima neposredno izvršljiv notarski zapis enak učinek kot pravnomočna sodba ali sodna poravnava (17. člen ZIZ), je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožnici prisodilo zgoraj navedene obroke kupnine, storilo kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Dolžnost plačila zakonskih zamudnih obresti je zakonska posledica dolžnikove zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti (299. in 378. člen OZ).

Zamudne obresti so objektivna posledica zamude in do njih pride ne glede na dolžnikovo krivdo za zamudo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v točki 1./ izreka v delu, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo zneska 377.405,85 EUR, razveljavi ter se tožba v tem delu zavrže; - v točki 3./ izreka pa se spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 63.353,99 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila; v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v nerazveljavljenem delu točke 1./ izreka (t. j. glede plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 88.834,41 EUR od 1. 11. 2014 do plačila, od zneska 144.285,72 EUR od 1. 11. 2015 do plačila in od zneska 144.285,72 EUR od 1. 11. 2016 do plačila) potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbe v znesku 3.212,02 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da mora v stečajno maso tožeče stranke plačati 377.405,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 88.834,41 EUR od 1. 11. 2014 do plačila, od zneska 144.285,72 EUR od 1. 11. 2015 do plačila in od zneska 144.285,72 EUR od 1. 11. 2016 do plačila (točka 1./ izreka), v presežku, to je za plačilo zneska 4.081.594,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka 2./ izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka v roku 15 dni dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 50.950,29 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje (točka 3./ izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, in sicer smiselno zoper točki 1./ in 3./ izreka, se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrže oziroma zavrne s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, vendar ta nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V tej zadevi pritožbeno sodišče odloča že tretjič. Predmet odločanja v drugem ponovljenem postopku je bil tako le še dajatveni zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 4.459.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe (t. j. od 20. 1. 20121) dalje do plačila. Tega je tožeča stranka primarno utemeljevala na podlagi določbe prvega odstavka 87. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, OZ) v zvezi z drugim odstavkom 40. člena OZ. Trdila je, da je zadevna pogodba o odsvojitvi poslovnih deležev S., d. o. o., nična, saj sta bila poslovna deleža toženi stranki prodana pod njuno tržno vrednostjo in je bila tako pogodba sklenjena z nedopustnim nagibom oškodovanja upnikov tožeče stranke, za kar sta glede na isto vodstvo (A. A.) vedeli obe pogodbeni oziroma pravdni stranki. Ker je tožena stranka poslovna deleža že odsvojila, je tožeča stranka zahtevala plačilo njune denarne protivrednosti. V pripravljalni vlogi z dne 15. 6. 20162 pa se je podredno (za primer, da bi sodišče štelo, da zadevna pogodba o odsvojitvi poslovnih deležev ni nična) sklicevala še na določbo 3. člena omenjene pogodbe3 in predlagala, da sodišče prve stopnje ugodi njenemu zahtevku vsaj v višini še neplačanih zapadlih obrokov kupnine (t. j. 665.977,29 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka dalje do plačila (pri tem gre za t. i. vključene zahtevke oziroma navidezno eventualno kumulacijo in ne za spremembo tožbe,4 kot to v pritožbi zmotno meni tožena stranka5).

6. Ni sporno, da sta tožeča (prodajalec) in tožena stranka (kupec) dne 27. 11. 2010 sklenili pogodbo o odsvojitvi poslovnih deležev (priloga A2 spisa), po kateri je tožeča stranka na toženo prenesla dva poslovna deleža družbe S., d. o. o., v skupni višini 98,84209 %, tožena stranka pa se je zanju zavezala plačati kupnino 2.450.000,00 EUR, pri čemer je bilo dogovorjeno, da tožena stranka del kupnine v višini 1.440.000,00 EUR plača prvi delovni dan po podpisu pogodbe, preostanek v višini 1.010.000,00 EUR pa v sedmih enakih obrokih do 31. 12. 2018.6 Nadalje tudi ni sporno, da je tožena stranka zadevna poslovna deleža prejela (in jih tudi že odsvojila) ter da je tožena stranka del kupnine v višini 1.440.000,00 EUR že plačala, prav tako pa je plačala tudi že naslednja dva in del tretjega obroka v skupni višini 344.022,71 EUR.

7. Za odgovor na vprašanje, ali je bila zadevna pogodba res sklenjena z nagibom oškodovanja upnikov tožeče stranke, pa je bilo potrebno ugotoviti, ali so bili poslovni deleži prodani po prenizki ceni. V ta namen je sodišče prve stopnje v drugem ponovljenem postopku postavilo izvedenca ekonomsko-finančne stroke, ki je ugotovil, da je tržna vrednost zadevnih poslovnih deležev na dan sklenitve sporne prodajne pogodbe (27. 11. 2010) znašala 3.101.000,00 EUR.7 Sodišče prve stopnje je nato pravilno ocenilo, da razlika med tako ugotovljeno tržno vrednostjo zadevnih poslovnih deležev (3.101.000,00 EUR) in v prodajni pogodbi dogovorjeno kupnino (2.450.000,00 EUR) ni tolikšna, da bi bilo prodajo po takšni ceni možno opredeliti kot namen oškodovanja upnikov tožeče stranke ter zaključilo, da na podlagi prvega odstavka 87. člena OZ zahtevek tožeče stranke ni utemeljen. Ker se je za takšen zaključek zavzemala tudi tožena stranka, z opozarjanjem na domnevne napake v izvedenskem mnenju oziroma njegovi dopolnitvi zase bolj ugodne presoje v zvezi s to pravno podlago ne more doseči (za odločitev o utemeljenosti zahtevka na pogodbeni podlagi pa izvedensko mnenje ni relevantno), zato se pritožbeno sodišče do teh njenih pritožbenih navedb ni dolžno opredeljevati (prvi odstavek 360. člena ZPP). Dodaja le, da je na te njene očitke, ki jih tožena stranka ponovno navaja v pritožbi, v zadostni meri in pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje (peti odstavek 6. točke obrazložitve izpodbijane sodbe), zato se pritožbeno sodišče v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje v celoti sklicuje.

8. V zvezi z utemeljevanjem zahtevka tožeče stranke na pogodbeni podlagi pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pri preostanku kupnine v višini 1.010.000,00 EUR, ki se poravna v sedmih enakih letnih zneskih, vsakoletno dogovorjeno plačilo oziroma obrok znaša 144.285,72 EUR ter da tožena stranka ni oporekala navedbi tožeče stranke, da ji dela kupnine v višini 665.977,29 EUR še ni plačala. Upoštevalo je tudi, da je tožena stranka s plačilom 344.022,71 EUR nesporno poravnala prva dva in del tretjega obroka preostanka kupnine. Tako je tožeči stranki prisodilo del obroka za leto 2014 v višini 88.834,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2014 dalje do plačila, obrok za leto 2015 v višini 144.285,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2015 dalje do plačila in obrok za leto 2016 v višini 144.285,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2016 dalje do plačila (skupno torej 377.405,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po zapadlosti posameznega obroka dalje do plačila). Ker v času odločanja sodišča prve stopnje skladno z zadevno pogodbo zadnja dva obroka še nista zapadla v plačilo8 (prvi odstavek 311. člena ZPP), pa je posledično v presežku, to je glede 4.081.594,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje, tožbeni zahtevek zavrnilo.9

9. Pri tem je sodišče prve stopnje spregledalo, da ima tožeča stranka za prisojene obroke kupnine že izvršilni naslov. Namreč zadevna pogodba o odsvojitvi poslovnih deležev je bila sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Pravdni stranki sta v njem soglašali z njegovo neposredno izvršljivostjo, skladno z njim pa so prisojeni obroki kupnine tudi že zapadli v plačilo (prvi odstavek 20.a člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, ZIZ)). Ker ima neposredno izvršljiv notarski zapis enak učinek kot pravnomočna sodba ali sodna poravnava (17. člen ZIZ),10 je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožnici prisodilo zgoraj navedene obroke kupnine, storilo kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke delno ugodilo, tako da je sodbo sodišča prve stopnje v točki 1./ izreka razveljavilo v delu, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo zneska 377.405,85 EUR, ter tožbo v tem delu zavrglo (tretji odstavek 354. člena ZPP).

10. Navedeno pa ne velja za prisojene zakonske zamudne obresti od dela obroka kupnine za leto 2014 v višini 88.834,41 EUR od 1. 11. 2014 dalje do plačila, od obroka kupnine za leto 2015 v višini 144.285,72 EUR od 1. 11. 2015 dalje do plačila in od obroka kupnine za leto 2016 v višini 144.285,72 EUR od 1. 11. 2016 dalje do plačila. Zanje namreč tožeča stranka nima podlage v neposredno izvršljivem notarskem zapisu zadevne pogodbe.11 Dolžnost plačila zakonskih zamudnih obresti je zakonska posledica dolžnikove zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti (299. in 378. člen OZ). Tožena stranka ni prerekala navedb tožeče stranke o zamudi s plačilom teh obrokov kupnine. Sklicevala se je le na blokado svojega transakcijskega računa. Vendar so zamudne obresti objektivna posledica zamude in do njih pride ne glede na dolžnikovo krivdo za zamudo.12 Neutemeljeno pa se tožena stranka sklicuje tudi na določbo prvega odstavka 277. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/07 s spremembami, ZFPPIPP), saj gre v obravnavanem primeru za zakonske zamudne obresti (na podlagi OZ) zaradi zamude z izpolnitvijo pogodbene obveznosti, pri čemer terjanje izpolnitve pogodbene obveznosti ni omejeno s prekluzivnim rokom iz omenjene določbe ZFPPIPP. Tako pritožba tožene stranke v preostalem delu ni utemeljena. Prav tako v tem delu tudi niso bile ugotovljene nobene kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v tem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu točke 1./ izreka (t. j. glede plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 88.834,41 EUR od 1. 11. 2014 do plačila, od zneska 144.285,72 EUR od 1. 11. 2015 do plačila in od zneska 144.285,72 EUR od 1. 11. 2016 do plačila) potrdilo (353. člen ZPP). Pri tem se je pritožbeno sodišče opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Navedena delna razveljavitev točke 1./ izreka izpodbijane sodbe ter zavrženje tožbe v omenjenem delu pa sta skladno z drugim odstavkom 165. člena ZPP terjali tudi spremembo stroškovne odločitve izpodbijane sodbe (točka 3./ izreka izpodbijane sodbe). Po ugoditvi njeni pritožbi je tožena stranka dejansko uspela v celoti,13 zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti njene potrebne pravdne stroške (tretji odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je stroške prvostopenjskega postopka tožene stranke odmerilo ob upoštevanju načela potrebnosti (155. člen ZPP) ter na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 s spremembami, ZOdvT).14 Toženi stranki je tako v okviru priglašenih stroškov priznalo nagrado za postopek v prvem, drugem in tretjem sojenju po tar. št. 3100 ZOdvT, to je trikrat po 7.377,00 EUR, nagrado za narok v vsakem od treh sojenj po tar. št. 3102 ZOdvT, to je trikrat po 6.578,00 EUR, nagrado za postopek na drugi stopnji po tar. št. 3210 ZOdvT v višini 9.590,10 EUR, stroške poštnih in telekomunikacijskih storitev za vsa tri sojenja po tar. št. 6002 ZOdvT, to je trikrat po 20,00 EUR ter kilometrino njenega pooblaščenca za pristop na naroke iz Celja, to je sedemkrat po 160 km x 0,37 EUR15 oziroma 414,40 EUR. Ni pa ji pritožbeno sodišče priznalo sodne takse za pritožbo zoper sodbo z dne 17. 3. 2015, saj je bilo plačilo le-te toženi stranki odloženo,16 iz podatkov v spisu pa ni razvidno, da bi omenjeno takso že plačala. Ob upoštevanju 22 % DDV skupno tako pravdni stroški tožene stranke, ki ji jih je tožeča stranka dolžna povrniti, znašajo 63.353,99 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka njihovega teka pa na pravnem mnenju Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006. 12. Ker je tožena stranka praktično v celoti17 uspela tudi s predmetno pritožbo, ji mora tožeča stranka povrniti še potrebne stroške za to pritožbo (tretji odstavek 154. in 155. člena ter drugi odstavek 165. člena ZPP), in sicer nagrado za postopek v višini 2.612,80 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT),18 stroške poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT) in 22 % DDV na odvetniške storitve. Pritožbeno sodišče pa ji ni priznalo sodne takse za predmetno pritožbo, saj je bilo plačilo le-te toženi stranki s sklepom sodišča prve stopnje z dne 5. 3. 2018 odloženo,19 iz podatkov v spisu pa tudi ni razvidno, da bi omenjeno takso že plačala. Skupno tako pritožbeni stroški tožene stranke, ki ji jih je tožeča stranka dolžna povrniti, znašajo 3.212,02 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka njihovega teka pa na pravnem mnenju Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006. 1 Dohodni zaznamek na list. št. 1 spisa. 2 List. št. 214 do 216 spisa. 3 Ob pravočasno zatrjevanih vseh relevantnih dejstvih za to pravno podlago. 4 Npr. sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 654/2015 z dne 19. 7. 2015 in opr. št. I Cpg 396/2012 z dne 15. 10. 2013, odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 96/2017 z dne 11. 5. 2017, opr. št. III Ips 80/2016 z dne 24. 1. 2017 in opr. št. II Ips 306/2015 z dne 12. 5. 2016 ter D. Lukić: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2006, 2. knjiga, str. 200. 5 Tudi sicer tožena stranka takšni kumulaciji ni nasprotovala, pač pa se je v svoji pripravljalni vlogi z dne 31. 8. 2018 (list. št. 222 do 225 spisa), s katero je odgovorila na omenjeno vlogo tožeče stranke z dne 15. 6. 2016, takoj spustila v obravnavanje (ne)utemeljenosti zahtevka po obeh uveljavljanih pravnih podlagah (drugi odstavek 185. člena ZPP). 6 Obroki zapadejo v plačilo 31. 10. 2012, 31. 10. 2013, 31. 10. 2014, 31. 10. 2015, 31. 10. 2016, 31. 10. 2017 in 31. 10. 2018 (tretji odstavek 3. člena zadevne pogodbe). 7 Izvedensko mnenje na list. št. 258 do 314 spisa ter njegova dopolnitev na list. št. 362 do 391 spisa. 8 Zadnja dva obroka bi skladno s pogodbo zapadla šele 31. 10. 2017 oziroma 31. 10. 2018. 9 Smiselno je zaključilo, da v tem delu zahtevek ni utemeljen ne na podlagi določbe prvega odstavka 87. člena OZ in ne na pogodbeni podlagi. 10 Enako npr. tudi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1309/2015 z dne 25. 5. 2016 in opr. št. I Cp 2105/2016 z dne 14. 12. 2016. 11 Glej npr. sklep Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Ip 63/2018 z dne 16. 3. 2018. 12 Npr. M. Juhart: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, splošni del, 2. knjiga, str. 363. 13 Del, s katerim ni uspela, predstavljajo le zakonske zamudne obresti, ki so stranska terjatev, pri čemer s tem delom niso nastali posebni stroški. 14 Po drugem odstavku 20. člena Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami, OT) se v primerih, ko se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo te tarife in po uveljavitvi ZOdvT, odvetniški stroški v postopku na prvi stopnji in v vseh postopkih s pravnimi sredstvi določajo po ZOdvT. 15 Tretji odstavek 5. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Ur. list RS, št. 140/2006 s spremembami). 16 Sklep sodišča prve stopnje z dne 21. 8. 2015, list. št. 196 do 199 spisa. 17 Kot že pojasnjeno del, s katerim ni uspela, predstavljajo le zakonske zamudne obresti, ki so stranska terjatev, pri čemer s tem delom niso nastali posebni stroški. 18 Vrednost izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe znaša 377.405,85 EUR. 19 List. št. 442 do 444 spisa.