Jedro

Tožnik je kot vodja izmene dodatno delo moral opraviti, saj je šlo za dogovor med radijsko postajo in nadrejenimi. Prav tako je moral opravljati vse naloge svojega delovnega mesta - vodje izmene. Tožnik je v spornem obdobju opravljal poleg svojega dela še dodatna dela, za katera pa ni prejel plačila, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku dodatek iz naslova povečanega obsega dela od njegove osnovne bruto plače obračunati v skladu z realizirano mesečno delovno obveznostjo, brez upoštevanja stalnih dodatkov, ter da je tožnik upravičen tudi do zakonskih zamudnih obresti, ker je tožena stranka s plačilom v zamudi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot nezakonita razveljavilo sklep Komisije za pritožbe št. ... z dne 28. 9. 2011 in sklep tožene stranke št. ... z dne 11. 7. 2011 (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki iz naslova povečanega obsega dela z realizirano mesečno delovno obveznostjo obračunati razliko v plači v višini 20 % mesečne osnovne plače za obdobje od 11. 11. 2006 do 1. 11. 2010 ter ji po odvodu vseh predpisanih davkov in prispevkov izplačati neto znesek razlike v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od zneskov, zapadlih pred 11. 11. 2008, tečejo od tega dne dalje, od pozneje zapadlih zneskov pa od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (točka II izreka). Zavrnilo je višji in drugačen zahtevek in sicer za obračun in izplačilo razlike v plači od 9. 6. 2006 do 10. 11. 2006, obračun in izplačilo razlike v plači v višini nad 20 % osnovne plače za obdobje pred 1. 8. 2008, obračun in izplačilo dodatka iz naslova povečanega obsega dela od seštevka osnovne bruto plače (oz. količnika) in stalnih dodatkov k plači ter zakonske zamudne obresti od prisojenih zneskov, ki so zapadle pred 11. 11. 2008, od dneva zapadlosti do 10. 11. 2008 (točka III izreka). Odločilo je tudi, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa v roku 8 dni povrne izvensodne in sodne stroške v višini 1.622,14 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (točka IV izreka).

Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pravočasno iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pritožuje tožena stranka ter predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi ter sodbo spremni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti kot neutemeljen in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo opisa del in nalog delovnega mesta, ki ga je tožnik zasedal v spornem obdobju, in je zato nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter posledično napačno uporabilo materialno pravo. Med nalogami delovnega mesta policijski inšpektor, ki ga je tožnik zasedal v spornem obdobju, je bila navedena tudi naloga dajanje določenih informacij sredstvom javnega obveščanja ter opravljanje drugih nalog s svojega delovnega področja, sem pa nedvomno sodi tudi pripravljanje pisnih obvestil za javnost, javljanje za radio ter odgovarjanje na določena vprašanja novinarjev. V zvezi s pisanjem obvestil za javnost je sodišče prve stopnje prezrlo pričanje A.A., B.B., C.C. in D.D., iz katerih izhaja, da ni šlo za direktno obveščanje javnosti oziroma novinarjev, ampak le za zbiranje določenih podatkov za potrebe tiskovne predstavnice, da so vodje izmene sami izbrali, katere podatke bodo vnesli v obvestila in dolžino teh obvestil, da so obvestila obsegala v povprečju 1 do 2 strani, da se je za sestavo obvestila povprečno porabilo od 10 do 15 minut, oziroma da se je za dnevno in nočno obvestilo porabilo maksimalno 3 ure skupaj. Enostransko je sodišče prve stopnje sledilo pričanju B.B., da je tako obvestilo nemogoče pripraviti v 15 minutah. Glede javljanja na Radio E. je sodišče prve stopnje sledilo le izpovedim tožnika, B.B., C.C. in D.D., ki so izpovedali, da je javljanje trajalo 2-4 minute, lahko pa tudi več, spregledalo pa je izpoved A.A., ki je dejal, da je trajalo le 1 minuto. Stvar tožnikove odločitve je bila, koliko časa bo javljanje trajalo in kakšna bo njegova vsebina. Očitno je, da je tožnik pri javljanjih izstopal, saj je bil izbran za najbolj popularno osebnost Radia E.. Tudi za priprave za ta javljanja je priča A.A., po lastni izpovedi, porabila največ 10 minut, če pa so ostali porabili dalj časa, to ne more bremeniti tožene stranke. Na vprašanja novinarjev so v spornem obdobju odgovarjali vodje izmen le med vikendi in prazniki, drugače pa le ob hujših zadevah. Novinarji so med tednom praviloma poklicali tiskovno predstavnico in so se na vodje izmen obračali le, če nje niso dobili. Če so se vodje izmen, tudi tožnik, arbitrarno odločali in so novinarjem odgovarjali tudi na nenujna vprašanja, kljub navodilom, da jih napotijo na tiskovno predstavnico, so s tem kršili delodajalčeva navodila. Glede višine dodatka pa pritožba opozarja na to, da je odločitev, da je tožnik upravičen do razlike v plači v višini 20 % mesečne osnove, zmotna. Močno pretiran je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik za pripravo obvestila za javnost porabil 2 uri na izmeno in za javljanje na Radio E. pol ure na izmeno. Pritožuje pa se tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj tožnik v sporu ni v celoti uspel, napačno pa je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo tudi stroške za zahtevo za odpravo kršitev pravic in pritožbo, saj ne gre za potrebne stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljal toženec v pritožbi, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, pa tudi v pritožbi pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Dejansko stanje je bilo ugotovljeno pravilno in popolno, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in kot nezakonita razveljavilo oba sklepa tožene stranke, s katerima je bil zavrnjen njegov zahtevek za plačilo povečanega obsega dela. Ugotovilo je, da je bil tožnikov obseg dela v obdobju od 11. 11. 2006 do 1. 10. 2010 povečan za 20 %, zato je toženi stranki naložilo, da tožniku za navedeno obdobje obračuna razliko v plači v višini 20 % osnovne plače in po odvodu akontacije dohodnine in plačilu prispevkov izplača neto zneske razlike skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od zneskov, zapadlih pred 11. 11. 2008, tečejo od tega dne dalje, za pozneje zapadle zneske pa od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec. Pritožbeno sodišče se s pravnimi in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje v celoti strinja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja: Neutemeljeno pritožba očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo opisa del in nalog delovnega mesta, ki ga je tožnik zasedal v spornem obdobju. Sodišče prve stopnje je v točki 8 obrazložitve sodbe povzelo 4. člen tožnikove pogodbe o zaposlitvi in ugotovilo, da med naloge tožnikovega delovnega mesta „policijski inšpektor I, vodja izmene ...“ sodi tudi dajanje določenih informacij sredstvom javnega obveščanja ter opravljanje drugih nalog njegovega delovnega področja, ki jih naroči nadrejeni. Zaradi navedenega je kot bistveno pravilno opredelilo vprašanje, ali je tožnik dejansko opravljal druge oziroma dodatne naloge in ali naloge, ki jih je navajal, spadajo v opis del in nalog njegovega delovnega mesta in so s tem zajete v osnovno plačo. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, kar izhaja iz točke 22 obrazložitve sodbe, da se določba o dajanju določenih informacij sredstvom javnega obveščanja nanaša izključno le na posredovanje najnujnejših informacij javnosti, ko so ogrožena življenja in premoženje in bi lahko obveščanje javnosti prek tiskovnega predstavnika trajalo predolgo. Tožnik je kot vodja izmene dodatno delo moral opraviti, saj je šlo za dogovor med radijsko postajo in načelniki tožene stranke, torej tožniku nadrejenimi. Prav tako pa je tožnik v spornem obdobju moral opravljati tudi vse naloge svojega delovnega mesta - vodje izmene. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik v spornem obdobju opravljal poleg svojega dela še dodatna dela, za katera pa ni prejel plačila. Pravno podlago za plačilo povečanega obsega dela pa je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo v točki 24 obrazložitve izpodbijane sodbe.

Kot izhaja iz obrazložitve v točki 26, je sodišče prve stopnje upoštevalo in dokazno ocenilo izpovedi vseh prič in tožnika o trajanju tožnikovih dodatnih obremenitev. Ugotovilo je, da so vodje izmene in tako tudi tožnik v povprečju za pripravo in zbiranje zanimivih dogodkov, preverjanje informacij, oblikovanje obvestil, javljanje in odgovarjanje na vprašanja novinarjev porabili 20 % delovnega časa. Pri tem je upoštevalo tudi dejstvo, da za to dodatno delo niso bili posebej usposobljeni. Zaradi navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo izpovedi tožniku nadrejenega A.A. in tiskovne predstavnice D.D.. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je zaključek sodišča prve stopnje o povprečni dolžini tožnikovih dodatnih obremenitev pravilen.

Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku dodatek iz naslova povečanega obsega dela obračunati od njegove osnovne bruto plače v skladu z realizirano mesečno delovno obveznostjo, brez upoštevanja stalnih dodatkov, ter da je tožnik upravičen tudi do zakonskih zamudnih obresti (pri tem pa pravilno ugotovilo, da so zakonske zamudne obresti za obdobje pred 11. 11. 2008 zastarale), ker je tožena stranka s plačilom v zamudi. Pravilno pa je tudi razveljavilo oba izpodbijana sklepa tožene stranke.

Pri odločitvi o stroških postopka je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določbo 3. odstavka 154. člena ZPP, po kateri lahko sodišče odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki sta jih imela nasprotna stranka in njen intervenient, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški, saj gre v obravnavani zadevi za tak primer. Prav tako je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške, ki jih je imel z izvensodnim postopkom. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, sicer notranja pot ni bila potrebna, vendar pa bi tožnik s tem, ko je pri toženi stranki vložil zahtevo za odpravo kršitev, zadevo rešil brez sodnega postopka, če bi seveda tožena stranka, glede na sodno prakso, njegovi zahtevi ugodila.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Tudi tožeča stranka svoje stroške odgovora na pritožbo krije sama, ker z odgovorom k odločitvi ni bistveno pripomogla (155. člen ZPP).