27. 11. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A. - A., d.d., Ž. Z., ki jo zastopa predsednik uprave in generalni direktor B. B. na seji senata dne 27. novembra 2001 sklenilo:

Ustavna pritožba družbe A. - A., zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Up 30/99 z dne 27. 7. 2000 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča št. U 1563/96 z dne 3. 2. 1999, Odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 36301/016/95 z dne 20. 9. 1996 in delno odločbo Upravne enote Črnomelj št. 321-18/93-D z dne 5. 1. 1996 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Upravna enota Črnomelj je v denacionalizacijskem postopku izdala delno odločbo št. 321-18/93-D z dne 5. 1. 1996, po kateri je ustavna pritožnica denacionalizacijski upravičenki dolžna vrniti podržavljeno nepremičnino v last in posest. Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo št. 36301/016/95 z dne 20. 9. 1996 zavrnilo pritožbo ustavne pritožnice, ki je nasprotovala vračilu v naravi, ker naj bi zahtevek za denacionalizacijo ne bil zavarovan po določbah Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92 in nasl. - v nadaljevanju ZLPP). Tako kot pritožbeni upravni organ je tudi Vrhovno sodišče v sodbi št. U 1563/96 z dne 3. 2. 1999, s katero je zavrnilo tožbo pritožnice, sprejelo stališče, da ima v tem primeru zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka po 68. členu Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - v nadaljevanju ZDen) enak učinek kot pravočasna vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe po določbah ZLPP, ker je odločba o začasni odredbi, izdana na podlagi 68. člena ZDen postala pravnomočna.

Tako stališče je potrdilo tudi Vrhovno sodišče, ko je odločalo o pritožbi zoper navedeno sodbo, izdano v postopku upravnega spora na prvi stopnji.

2.Ustavna pritožnica navaja, da mora na podlagi izpodbijane sodbe denacionalizacijskemu upravičencu vrniti poslovne prostore in da je ta najavil tudi vložitev zahteve za odškodnino zaradi nemožnosti uporabe poslovnega prostora po 72. členu ZDen.

Pritožnica izpodbija pravilnost izpodbijane sodbe z nasprotovanjem navedenemu pravnemu stališču. Po njenem mnenju to pomeni, da je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da ima 68. člen ZDen enake učinke kot 10. člen ZLPP, kar naj bi bilo nesprejemljivo. Ne upravni organi ne sodišče naj ne bi upoštevali, da je ZLPP specialni zakon in da je rok za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe po ZLPP prekluziven. Poleg tega naj bi bilo izpodbijano stališče tudi v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča, ki ga je sprejelo v sodbi št. U 1501/94-6 z dne 11. 10. 1995, na kar naj bi pritožnica Vrhovno sodišče tudi opozorila.

Zato pritožnica meni, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita, zaradi česar naj bi ji bila posledično kršena pravica do zasebne lastnine.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednem sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Iz navedenega sledi, da Ustavno sodišče ni pristojno presojati pravilnosti pravnega stališča, po katerem je vrnitev podržavljene nepremičnine v naravi možna kljub nevloženemu predlogu za izdajo začasne odredbe po ZLPP, če je bil denacionalizacijski zahtevek zavarovan z izdano in pravnomočno začasno odredbo po 68. členu ZDen. Pritožnica pa ne navaja razlogov, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je navedeno pravno stališče v nasprotju s kakšno ustavno pravico ali temeljno svoboščino.

4.Pritožnica napačno razume pomen pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave. Za sklep o kršitvi te pravice namreč ne zadošča (morebitna) ugotovitev, da je izpodbijana sodba nezakonita. Po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča tudi morebitna napačna odločitev sodišča v premoženjskem sporu sama po sebi praviloma še ne pomeni posega v ustavnopravno varovano pravico do zasebne lastnine. Za kršitev ustavne pravice gre praviloma le v primeru, če je sodišče oprlo odločitev na kakšno pravno stališče, ki je z vidika posamezne ustavne pravice nesprejemljivo. Pritožnica bi torej morala izkazati, da je sodišče v izpodbijani sodni odločbi zakon razlagalo na takšen način, da mu je dalo vsebino, ki je z vidika te ustavne pravice nesprejemljiva. Tega pa pritožnica ne zatrjuje. Zgolj dejstvo, da pritožnica ni uspela izpodbiti odločitve o denacionalizaciji podržavljene nepremičnine z vračilom v naravi in da je denacionalizacijski upravičenec najavil vložitev zahteve za odškodnino zaradi nemožnosti uporabe poslovnega prostora po drugem odstavku 72. člena ZDen, pa še ne pomeni kršitve pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

5.Neutemeljen je tudi očitek, da je Vrhovno sodišče svojo odločitev neupravičeno oprlo na pravno stališče, ki ne upošteva stališča iz njegove sodbe št. U 1501/94, kar bi sicer lahko predstavljalo kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Vrhovno sodišče je v obravnavani zadevi sicer sprejelo stališče, da ima začasna odredba, ki je bila izdana na podlagi 68. člena ZDen, enake učinke, kot bi jih imela začasna odredba, ki bi bila izdana po določbah ZLPP. Vendar je to stališče vezano na nesporno ugotovitev, da je postal sklep o taki začasni odredbi pravnomočen, pravnomočnost pa, če ni izpodbita z izrednimi pravnimi sredstvi, sanira tudi morebitno nezakonitost. Vrhovno sodišče je v obeh izpodbijanih sodbah ugotovilo in obrazložilo, da v zadevi, na katero se pritožnica sklicuje tudi v ustavni pritožbi, ne gre za enako dejansko stanje kot v obravnavani zadevi. Pritožnica tej ugotovitvi ne nasprotuje in ne navaja nobenega drugega primera, ko bi sodišče za enak dejanski stan (tj. da je bila izdana pravnomočna začasna odredba bodisi po 68. členu ZDen bodisi na podlagi prepozno vložene zahteve za izdajo začasne odredbe po ZLPP) uporabilo druge pravne norme oziroma ko bi te norme uporabilo drugače kot v njenem primeru.

6.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic, kot jih pritožnica zatrjuje, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Predsednica senata:

Milojka Modrijan