Jedro

V 5. poglavju ZFPPIPP je v pododdelku 5.8.2. (členi od 325 do 347) urejena prodaja premoženja stečajnega dolžnika v stečajnem postopku. Prodaja premoženja stečajnega dolžnika se lahko pravi posamično, lahko pa se premoženje stečajnega dolžnika proda tudi kot poslovna celota zaradi nadaljnjega opravljanja podjema s strani kupca (343. člen ZFPPIPP). V tem primeru preidejo s plačilom kupnine na kupca kot pravnega naslednika stečajnega dolžnika pri podjemu poleg lastninske pravice ali drugih premoženjskih pravic na premoženju, tudi vse pravice, ki so povezane s pravnim položajem stečajnega dolžnika pri opravljanju podjema (koncesije, licence, pravice na podlagi atestov in dovoljenj, pravica do najema, pravica uporabe imena).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh povrniti toženi stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 1.571,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo: I) da se ugotovi, da je 17.7.2018 obstajala terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 242.540,30 EUR, II) da se ugotovi, da je na dan 17.7.2018 obstajala terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 227.259,78 EUR in III) da je zaradi pobota teh terjatev tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 15.280,52 EUR, povečan za zakonske zamudne obresti od 18.7.2018 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa se zavrne. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 5.342,89 EUR s pp.

2. Zoper to sodbo (točka II, III in IV izreka) se je po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni, da ugotovi, da terjatev tožene stranke do tožeče stranke ne obstaja ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 230.689,95 EUR s pp, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo ključnega pravno relevantnega dejstva, da je zaradi odkupa poslovne celote v stečaju tožečo stranko treba šteti kot univerzalnega pravnega naslednika tožene stranke. Dejstvo univerzalnega pravnega nasledstva pa ne pomeni, da je prišlo do prenosa imetništva trošarinskega blaga na kupca, temveč ima univerzalni pravni naslednik enake pravice in obveznosti kot njegov univerzalni pravni prednik, kateremu obveznost do plačila trošarine ni nastala. Za takšen slučaj pa Zakon o trošarinah (v nadaljevanju ZTro-1) ne določa trenutka nastanka zapadlosti trošarinske obveznosti. Ključno je vprašanje, ali je s trenutkom sklenitve pogodbe o odkupu poslovne celote prišlo do nastanka obveznosti plačila trošarine na strani tožene stranke. V konkretnem primeru ZTro-1 ne ureja davčne obveznosti v primeru univerzalnega pravnega nasledstva. V konkretnem primeru namreč ni prišlo do odpreme, zato gre zaključiti, da v takšnem primeru ni prišlo do nastanka obdavčljivega dogodka. V skladu z določbo 12. člena ZDavP-2 se za zavezanca za davek šteje tudi pravni naslednik davčnega zavezanca. V tej zvezi pritožba opozarja na določbo drugega odstavka 243. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Do obveznosti plačila trošarine pride v trenutku, ko obveznost plačila na podlagi izpolnitve konkretnega zakonskega stana materialnopravnega davčnega predpisa sploh nastane. Obveznost plačila trošarine nastane s trenutkom sprostitve v uporabo. S prenosom lastništva na univerzalnega pravnega naslednika namreč do sprostitve v uporabo v smislu Zakona o trošarinah ni prišlo. V tej zvezi je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ključno dejstvo je namreč nepravilno ugotovljeno, in sicer, da zaradi sklenitve pogodbe o odkupu poslovne celote toženi stranki ni nastala obveznost plačila trošarine. Dejstvo, da je tožena stranka znesek, ki naj bi predstavljal znesek trošarine plačala, ne predstavlja dokaza, da je obveznost plačila trošarine nastala toženi stranki, oziroma da je ta obveznost sploh zapadla v plačilo. V tej zvezi pritožba opozarja na absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V konkretnem primeru je bilo plačilo trošarine še naprej odloženo, vse dokler trošarinski izdelki, ki so na zalogi na dan začetka stečajnega postopka, niso sproščeni v porabo v postopku likvidacije oz. stečaja, vendar največ do dneva, ko so trošarinski izdelki odpremljeni upniku na podlagi sklepa o razdelitvi premoženja. Univerzalni pravni prednik je v konkretnem primeru tisti, ki je z vstopom v pravni položaj tožene stranke vezan na plačilo trošarine v trenutku, ko se bo trošarinsko blago prodalo končnemu kupcu. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi napačno uporabilo določbo šestega odstavka 6. člena Zakona o trošarinah. Pritožba opozarja, da sodišče ni upoštevalo dejstev, ki jih je zatrjevala tožeča stranka v zvezi s plačilom celotne kupnine po sklenjeni pogodbi. Ta pogodba je bila namreč že v celoti izpolnjena, s čimer je v posledici izpolnitve pogodba prenehala in tako ne more biti podlaga oz. ne more predstavljati relevantne podlage za ugotavljanje obveznosti tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo tudi določbo četrtega odstavka 339. člena ZFPPIPP. Pogodba o odkupu poslovne celote je bila na podlagi plačane kupnine s strani kupca v celoti izpolnjena. Iz dokumentacije ne izhaja, da bi bilo plačilo trošarine predvideno zaradi sklenitve pogodbe o odkupu poslovne terjatve. V tej zvezi pritožba opozarja na določbo tretjega odstavka 3. člena omenjene pogodbe. Če in ko se uresniči pogoj za prenehanje odloga plačila, bo bila za plačilo trošarine zavezana izključno tožeča stranka kot univerzalni prednik tožene stranke. Pravna podlaga za zahtevek na vračilo plačane trošarine ne obstaja. Pritožba se sklicuje tudi na konkretno sodno prakso. Pritožba opozarja, da konkretna trošarinska obveznost še ni zapadla. Tožena stranka ni izkazala zapadlosti te terjatve, niso nastopili pogoji za pobot. Sodišče bi bilo dolžno obračunati natekle zakonske zamudne obresti od zneskov, ki jih je dolžna tožena stranka in so v plačilo zapadli že v letu 2017. 3. Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala obrazložen odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. ZTro-1 ureja sistem in uvaja obveznost plačevanja trošarine od alkohola in alkoholnih pijač, tobačnih izdelkov ter energentov in električne energije, ki se na območju Republike Slovenije sprostijo v porabo (prvi odstavek 1. člena ZTro-1). Trošarinska obveznost se razvršča med specifične vrste posrednih davkov. Gre za poseben prometni davek.

7. V primeru prenehanja veljavnosti dovoljenja imetnika trošarinskega skladišča zaradi stečajnega postopka1 je plačilo trošarine za trošarinske izdelke, ki so na dan začetka stečaja na zalogi, odloženo do dneva, ko so trošarinski izdelki, ki so skladiščeni v trošarinskem skladišču, sproščeni v porabo v postopku stečaja, toda največ do dneva, ko so bili odpremljeni upniku na podlagi sklepa o razdelitvi premoženja. Obveznost za obračun trošarine torej nastane na dan sprostitve trošarinskega blaga v porabo oz. na dan odpreme upniku (tretji odstavek 8. člena ZTro-1).

8. V 5. poglavju ZFPPIPP je v pododdelku 5.8.2. (členi od 325 do 347) urejena prodaja premoženja stečajnega dolžnika v stečajnem postopku. Prodaja premoženja stečajnega dolžnika se lahko pravi posamično, lahko pa se premoženje stečajnega dolžnika proda tudi kot poslovna celota zaradi nadaljnjega opravljanja podjema s strani kupca (343. člen ZFPPIPP). V tem primeru preidejo s plačilom kupnine na kupca kot pravnega naslednika stečajnega dolžnika pri podjemu poleg lastninske pravice ali drugih premoženjskih pravic na premoženju, tudi vse pravice, ki so povezane s pravnim položajem stečajnega dolžnika pri opravljanju podjema (koncesije, licence, pravice na podlagi atestov in dovoljenj, pravica do najema, pravica uporabe imena)2. Tudi vse obveznosti in javno pravna bremena, povezana z opravljanjem podjema (razen izjem po prvem odstavku 342. člena ZFPPIPP), tedaj preidejo na kupca (2. točka drugega odstavka 343. člena ZFPPIPP). Po plačilu kupnine mora stečajno sodišče v skladu s četrtim odstavkom 343. člena ZFPPIPP izdati poseben sklep, na kar se opravi tudi primopredaja premoženja stečajnega dolžnika na kupca. V tej zvezi je ključnega pomena, da kupec velja za univerzalnega pravnega naslednika stečajnega dolžnika samo pri vstopu v omenjene pravne položaje iz drugega odstavka 343. člena ZFPPIPP (tretji odstavek 343. člena ZFPPIPP). To pa pomeni, da pri prodaji premoženja stečajnega dolžnika kot celote ne gre za polno (pravo) univerzalno pravno nasledstvo, kot to zmotno razloguje obravnavana pritožba, marveč velja kupec za univerzalnega pravnega naslednika zgolj delno, to je samo pri vstopu v pravne položaje iz drugega odstavka 343. člena ZFPPIPP. Kupec se torej šteje za omejenega univerzalnega pravnega naslednika stečajnega dolžnika zaradi tega, ker nadaljuje z opravljanjem podjema, kajti dolgovi stečajnega dolžnika do upnikov se ne prenesejo na kupca, temveč ostanejo pri stečajnem dolžniku in se terjatve stečajnih upnikov poplačajo v stečaju iz stečajne mase (katerega del je tudi prejeta kupnina iz drugega odstavka 343. člena ZFPPIPP).

9. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki 13.7.2017 sklenili Prodajno pogodbo o odkupu poslovne celote (priloga A2), katere sestavni del so bile tudi zaloge alkoholnih pijač stečajnega dolžnika (4. in 5. točka drugega člena omenjene pogodbe). Stečajno sodišče je (po plačilu dogovorjene kupnine) ugotovitveni sklep iz četrtega odstavka 343. člena ZFPPIPP izdalo 3.11.2017, primopredaja med stečajnim dolžnikom in kupcem po omenjeni pogodbi pa je bila opravljena 8.11.2017. Tem dejanskim ugotovitvam obravnavana pritožba niti ne posebej oporeka. Prav tako niso sporne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru FURS ugotovil, da je obveznost za obračun trošarine v višini 227.259,78 EUR nastala 8.11.2017, ko je bila opravljena tudi primopredaja zalog alkoholnih pijač (razen piva) stečajnega dolžnika na kupca, pri čemer je ta obveznost zapadla v plačilo 8.12.20173, s strani stečajnega dolžnika pa je bila FURS-u ta obveznost plačana 6.2.2018. Sodišče prve stopnje je pravnemu stališču FURS-a sledilo, v celoti (glede na prej predstavljeno in opisano pravno podlago) pa to stališče sprejema tudi pritožbeno sodišče. 10. V skladu z 2. točko drugega odstavka 343. člena ZFPPIPP in 3. členom omenjene pogodbe4 je sporna trošarinska terjatev neposredno povezana z omenjeno prodajo premoženja v stečajnem postopku in jo je zato dolžan nositi kupec, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Pravilna je torej odločitev sodišča prve stopnje (upoštevaje, da je tožena stranka namesto tožeče stranke 6.2.2018 FURS-u plačala to trošarinsko obveznost), da se ugotovi, da je na dan 17.7.2018 obstajala terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 227.259,78 EUR. 17.7.2018 je namreč upravitelj tožene stranke konkretno pozval tožečo stranko na plačilo omenjene trošarinske terjatve (vključno z argumentiranim pojasnilom). Tega dne je namreč tožnik v razmerju do toženca glede te obveznosti prišel v zamudo (drugi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ), zato nikakor ne drži pritožbeni očitek, da tožena stranka ni izkazala zapadlosti v pobotu uveljavljene trošarinske terjatve in da bi zato moralo sodišče prve stopnje procesni pobot zavrniti.

11. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka je upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v znesku 1.571,06 EUR s pp (za sestavo odgovora na pritožbo 2.125 odvetniških točk, administrativne stroške v višini 1 %, vse povečano za 22 % DDV).

1 Toženi stranki je bilo z odločbo FURS št. DT 4233-2086/016-1 z dne 26.5.2016 zaradi začetka stečajnega postopka odvzeto trošarinsko dovoljenje. 2 Drugi odstavek 343. člena ZFPPIPP). 3 Same višine in zapadlosti trošarinske terjatve tožeča stranka niti ni vsebinsko prerekala, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. 4 V tej zvezi je relevantno tudi vabilo za javno dražbo z dne 7.6.2017.