Jedro

V skladu s prvim odstavkom 190. člena OZ je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (tretji odstavek 190. člena OZ). Tožeča stranka (delodajalec) je tožencu (delavcu) na podlagi pravnomočne sodbe za obdobje od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi do vrnitve nazaj na delo izplačala določen znesek (iz naslova neto plač, regresov za letni dopust in božičnic, stroškov prostovoljnega pokojninskega zavarovanja, zakonskih zamudnih obresti in stroškov sodnega postopka). Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožeča stranka vložila revizijo, VS RS pa je reviziji ugodilo in sodbo pritožbenega sodišča spremenilo tako, da je pritožbo toženca zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek tožnika (v tem sporu delavca) za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove, vključno z reparacijskim in reintegracijskim zahtevkom). Ker je bil toženec na podlagi pravne podlage, ki je kasneje odpadla, za ta znesek neupravičeno obogaten, je tožbeni zahtevek na vračilo plačanega zneska utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki I izreka odločbe delno spremeni tako, da se na novo glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 8 dneh plačati znesek 53.545,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2010 do plačila."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 119,88 EUR v roku 8 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan tožeči stranki v 8 dneh plačati znesek 56.515,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2010 do plačila (točka I izreka odločbe). V točki II/1 izreka odločbe je dovolilo razširitev tožbe, v točki II/2 izreka odločbe pa je tožbo zavrglo v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala, da ji toženec plača znesek 21.842,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2010 do plačila in znesek 17.973,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2013 do plačila. Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka III izreka odločbe).

2. Zoper navedeno sodbo (točka I izreka odločbe) se pritožuje toženec zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da za odločitev ni pomembno, ali je toženec pri tožeči stranki na podlagi pravnomočne sodbe opravljal delo. Toženec je namreč upravičen do vračila koristi, ki jo je v obliki njegovega dela prejela tožeča stranka, sodišče prve stopnje pa bi zato moralo ugotavljati vse okoliščine glede tožnikove reintegracije po takrat veljavni pogodbi o zaposlitvi. Toženec je v skladu z 42. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) upravičen do plačila za svoje delo, tožeča stranka pa v postopku na prvi stopnji ni prerekala njegovih navedb, da je svoje delovne obveznosti po pogodbi o zaposlitvi tudi v resnici izpolnjeval. Koristi, ki sta jih stranki druga od druge prejeli na podlagi sklenjene (in kasneje razveljavljene) pogodbe o zaposlitvi, sta enakovredni, saj je toženčevo delo v denarju izraženo s protidajatvijo v višini prejete plače in ostalih plačil v zvezi z delom. Ker v obravnavanem primeru nobena od strank ni bila neupravičeno obogatena, bi sodišče prve stopnje moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Navaja, da iz pritožbe ni razvidno, na katero obdobje se nanašajo toženčeve navedbe v zvezi z opravljanjem dela. Tožeča stranka je na podlagi sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1245/2007 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. II Pd 1253/2006 tožencu izplačala vse prejemke iz delovnega razmerja za obdobje od odpovedi pogodbe o zaposlitvi (11. 11. 2006) do vrnitve nazaj na delo (9. 10. 2008), tožeča stranka pa od toženca v tem obdobju ni prejela nobene protidajatve. Ker je bila sodba pritožbenega sodišča s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 508/2008 razveljavljena, je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji od toženca utemeljeno zahtevala vračilo neupravičeno pridobljene koristi.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je glede vseh odločilnih dejstev ugotovilo pravilno in popolno, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani s sodbo opr. št. II Pd 1253/2006 z dne 4. 7. 2007 (A1) zavrnilo tožbeni zahtevek (toženca v obravnavani zadevi)(1) za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 10. 2006, ki mu jo je podala tožeča stranka, ter reparacijski in reintegracijski zahtevek v zvezi s tem. Višje delovno in socialno sodišče je s sodbo opr. št. Pdp 1245/2007 z dne 22. 8. 2008 (A2) navedeno sodbo sodišča prve stopnje na pritožbo toženca spremenilo tako, da je: - ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe z dne 11. 10. 2006 nezakonita; - ugotovilo, da tožencu delovno razmerje pri tožeči stranki na podlagi te odpovedi ni prenehalo in še vedno traja; - tožeči stranki naložilo, da mora tožencu v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe vzpostaviti delovno razmerje od dneva prenehanja delovnega razmerja do njegove ponovne vzpostavitve, mu izplačati vse zapadle plače in druge prejemke s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo; - v preostalem tožbeni zahtevek zavrnilo ter - tožeči stranki naložilo, da mora tožencu povrniti njegove stroške postopka na prvi stopnji.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka zoper navedeno sodbo pritožbenega sodišča vložila revizijo, Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je s sodbo opr. št. VIII Ips 508/2008 z dne 26. 10. 2010 reviziji ugodilo in sodbo pritožbenega sodišča spremenilo tako, da je pritožbo toženca zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (A7). Tožeča stranka je zato z dopisom z dne 6. 12. 2010 (A8) toženca pozvala, naj ji v 8 dneh vrne znesek 78.025,47 EUR, ki mu ga je izplačala na podlagi (takrat še nerazveljavljene) pravnomočne sodbe opr. št. II Pd 1253/2006 v zvezi s sodbo opr. št. Pdp 1245/2007, ker ji toženec tega zneska v zahtevanem roku (tj. do 15. 12. 2010) ni vrnil, pa je zoper njega vložila tožbo v tem individualnem delovnem sporu.

8. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi oprlo na pravilno pravno podlago, tj. na določbo 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). V skladu s prvim odstavkom 190. člena OZ je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (tretji odstavek 190. člena OZ).

9. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka tožencu na podlagi pravnomočne sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1245/2007 z dne 22. 8. 2008 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. II Pd 1253/2006 z dne 4. 7. 2007 za obdobje od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi do vrnitve nazaj na delo izplačala znesek 49.689,58 EUR (42.065,06 EUR iz naslova neto plač, izplačanih regresov za letni dopust in božičnic, 3.798,01 EUR za stroške prostovoljnega pokojninskega zavarovanja, 2.970,10 EUR zakonskih zamudnih obresti in 856,41 EUR stroškov sodnega postopka). Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka toženca na podlagi pravnomočne sodbe pozvala, da se vrne na delo ter da je bila njegova reintegracija tudi v resnici izvedena (izpovedi prič A.A. in B.B.). Sodišče prve stopnje je tožbo v delu, ki se je nanašala na denarno terjatev za obdobje od reintegracije 9. 10. 2008 dalje, zavrglo (točka II/2 izreka odločbe), saj je bilo o tem pravnomočno odločeno že s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1135/2011 z dne 19. 6. 2012 (A25) v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 2684/2008 z dne 30. 8. 2011 (A24). Predmet obravnave v tem pritožbenem postopku je zato le tožbeni zahtevek, ki se nanaša na obdobje do toženčeve vrnitve nazaj na delo k tožeči stranki in o katerem je bilo odločeno z izpodbijano sodbo (točka I izreka odločbe), zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je za odločitev pomembno, ali je toženec na podlagi pravnomočne sodbe (torej po izvedeni reintegraciji) delo pri tožeči stranki tudi v resnici opravljal. 10. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil toženec na podlagi pravne podlage, ki je kasneje odpadla, neupravičeno obogaten za znesek 49.689,58 EUR. Tožeča stranka je iz istega razloga od toženca zahtevala tudi povračilo izplačane božičnice za leto 2008 v neto znesku 2.902,05 EUR in regresa za letni dopust za leto 2008 v znesku 953,90 EUR, zato je sodišče prve stopnje tudi temu delu tožbenega zahtevka utemeljeno ugodilo. Vendar pa pritožbeno sodišče, ki v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni dolžnosti, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri končni odločitvi, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati 56.515,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2010 (tj. datum izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti - A8) do plačila, deloma zmotno uporabilo materialno pravo. Iz 7. točke obrazložitve izpodbijane odločbe je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje znesek 56.515,63 EUR izračunalo tako, da je znesku 49.689,58 EUR pravilno prištelo izplačano božičnico za leto 2008 v znesku 2.902,05 ter regres za letni dopust za leto 2008 v znesku 953,90 EUR, tako dobljenemu znesku (53.545,53 EUR) pa je napačno ponovno prištelo zakonske zamudne obresti v znesku 2.970,10 EUR. Iz specifikacije izplačanih plač in drugih prejemkov z dne 22. 4. 2011 (A9) je razvidno, da so te obresti vključene že v zgoraj navedenemu znesku 49.689,58 EUR, zato jih je sodišče prve stopnje pomotoma obračunalo dvakrat. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede vseh odločilnih dejstev dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, da pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje deloma zmotno uporabilo materialno pravo in tožencu naložilo v plačilo dvakraten znesek zakonskih zamudnih obresti, čeprav je bil neupravičeno obogaten le glede enkratnega zneska zakonskih zamudnih obresti, je pritožbi toženca delno ugodilo in v skladu s prvim odstavkom 351. člena v zvezi s 5. točko 358. člena ZPP izrek izpodbijane sodbe v točki I izreka odločbe delno spremenilo tako, da je znesek, ki ga je toženec dolžan plačati tožeči stranki, znižalo za 2.970,10 EUR. Toženec je zato tožeči stranki dolžan v 8 dneh plačati znesek 53.545,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2010 do plačila.

11. Ker ostali uveljavljani pritožbeni razlogi ter razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

12. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Toženec je v pritožbenem postopku delno uspel (uspel je z zneskom 2.970,10 EUR od izpodbijanega zneska 56.515,63 EUR), zato mu je tožeča stranka na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v skladu s pritožbenim uspehom. Toženec je v pritožbi v skladu z določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) utemeljeno priglasil 2.279,07 EUR pritožbenih stroškov (1.177,60 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3210 ZOdvT in 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002 ZOdvT, oboje povečano za 22 % DDV po tar. št. 6007 ZOdvT, kar skupaj znaša 1.461,07 EUR, ter 818,00 EUR takse za pritožbo), zato mu je tožeča stranka, glede na pritožbeni uspeh (5,26 %), dolžna povrniti 119,88 EUR pritožbenih stroškov. Tožeča stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

(1) Pritožbeno sodišče v izogib nejasnosti v nadaljevanju stranki označuje po položaju, ki ga imata v obravnavanem individualnem delovnem sporu.