Jedro

Posebnega revizorja praviloma imenuje skupščina delniške družbe (1. odst. 318. člena ZGD-1). Le če skupščina zavrne predlog za imenovanje posebnega revizorja, ga lahko imenuje sodišče na predlog manjšinskih delničarjev (delničarji, katerih skupni deleži znašajo najmanj desetino osnovnega kapitala ali katerih nominalni znesek ali pripadajoči znesek osnovnega kapitala znaša najmanj 400.000 EUR; 2. odst. 318. člena ZGD-1). Navedeno pomeni, da sodišče o predlogu za imenovanje posebnega revizorja ne sme odločati, če o tem predhodno ne odloča skupščina delniške družbe, in sicer tako, da predlog zavrne.

Izrek

Pritožba predlagateljev se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Predlagatelji sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za imenovanje posebnega revizorja zaradi preveritve vodenja posameznih poslov nasprotnega udeleženca in za imenovanje revizorske hiše B. R. d.o.o. z nalogo v vsebini, kot je razvidna iz izreka izpodbijanega sklepa ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujejo predlagatelji po pooblaščencu in pritožbenemu sodišču predlagajo, da sklep spremeni in predlogu za postavitev posebnega revizorja ugodi. V pritožbi sklepu očitajo zmotno uporabo določb Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), saj je sodišče zmotno uporabilo določila o tem, kdaj so podani procesni pogoji za postavitev posebnega revizorja. Obrazložitev sodišča je zato notranje protislovna in v nasprotju z vsebino listinskih dokazov. Med strankami je namreč nesporno, da je skupščina nasprotnega udeleženca ignorirala predlog pritožnikov za postavitev posebnega revizorja, saj ga sploh ni obravnavala in dala na glasovanje. V tem delu je zato odločitev sodišča v nasprotju z listinskimi dokazi. Pritožniki so že v predlogu poudarili, da zato ker skupščina o njihovem predlogu oziroma zahtevku sploh ni odločala menijo, da je s tem izpolnjen pogoj, ki ga določa 2. odst. 318. člena ZGD-1, saj so posledice neodločanja enake kot v primeru, če bi skupščina predlog zavrnila. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo. Če bi sprejeli razlogovanje izpodbijane odločbe, potem institut posebnega revizorja ne bi imel nikakršnega pomena, saj bi večinski delničar odločal o tem, kdaj se bo o predlogu sploh glasovalo in kdaj ne, s čimer bi preprečil preveritev škodljivih poslov. Postavitev posebnega revizorja ni stvar dobre volje večinskega delničarja in je tudi ni mogoče pogojevati z nečim, na kar predlagatelji (pritožniki) nimajo vpliva, in sicer na to, ali bo večinski delničar in predsedujoči skupščini sploh dal tak predlog na glasovanje in dovolil glasovanje. Jasno je namreč, zakaj je bil predlog na skupščini preslišan. Pritožnikom pa zaradi ignoriranja pravočasnega in popolnega predloga ne more biti kratena pravica, da posebnega revizorja imenuje sodišče. Ni moč sprejeti teze, da lahko večinski delničar s samovoljno opustitvijo dolžnega ravnanja onemogoči pravno varstvo pritožnikov. Institut posebne revizije predstavlja namreč pravico manjšinskega delničarja, z uresničitvijo katere mu je omogočena kontrola nad vodenjem posameznih poslov uprave. Opozarjajo na določbo 6. odst. 300. člena ZGD-1, ki ga sodišče pri odločanju ni uporabilo. Razlogovanje, da skupščinsko ignoriranje predloga za postavitev posebnega revizorja izključi možnost postavitve le-tega je nesprejemljivo in pomeni zmotno uporabo materialnega prava, medtem ko je razlogovanje, da ima neobravnavanje predloga za postavitev posebnega revizorja iste učinke kot zavrnitev predloga logično in pravno razumno ter skladno z namenom instituta posebnega revizorja. Z izpodbijanim sklepom je bila pritožnikom ponovno odvzeta možnost, da bi preko revizorja pregledali posle nasprotnega udeleženca. Poleg tega sodišče odgovora nasprotnega udeleženca ni poslalo v odgovor predlagateljem, kar predstavlja kršitev po 8. točki 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ker sodišče pred odločanjem o predlogu ni opravilo naroka, je s tem kršilo določbo 1. odst. 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZNP, svojega ravnanja pa tudi ni obrazložilo. Uveljavljajo tudi povračilo svojih stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba predlagateljev ni utemeljena.

Predmet pritožbenega postopka je sklep o zavrnitvi predloga za imenovanje posebnega revizorja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljena odločilna dejstva pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo nobene od uveljavljanih niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev. Posebnega revizorja praviloma imenuje skupščina delniške družbe (1. odst. 318. člena ZGD-1). Le če skupščina zavrne predlog za imenovanje posebnega revizorja, ga lahko imenuje sodišče na predlog manjšinskih delničarjev (delničarji, katerih skupni deleži znašajo najmanj desetino osnovnega kapitala ali katerih nominalni znesek ali pripadajoči znesek osnovnega kapitala znaša najmanj 400.000 EUR; 2. odst. 318. člena ZGD-1). Navedeno pomeni, da sodišče o predlogu za imenovanje posebnega revizorja ne sme odločati, če o tem predhodno ne odloča skupščina delniške družbe, in sicer tako, da predlog zavrne. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, in temu pritožba ne nasprotuje, se v obravnavani zadevi o predlogu predlagateljev za postavitev posebnega revizorja na skupščini nasprotnega udeleženca dne 3.12.2009 sploh ni odločalo (priloga A4), skupščina predloga tudi ni zavrnila. Ker upoštevaje navedeno za odločanje sodišča o tem predlogu niso izpolnjeni (materialno pravni) pogoji, je zaključek sodišča prve stopnje, da predlogu predlagateljev za postavitev posebnega revizorja ne more ugoditi, materialno pravno pravilen in ga pritožniki s pritožbenimi navedbami o izigravanju njihove pravice ne uspejo omajati. Predlagatelji imajo namreč kot manjšinski delničarji skladno z določbami 295. in ostalih členov ZGD-1 pravice, preko katerih imajo možnost zagotoviti materialno pravne pogoje, potrebne za odločanje sodišča o njihovem predlogu za postavitev posebnega revizorja. Glede na vse obrazloženo je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilna in zakonita, pritožba predlagateljev pa neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Ker predlagatelji s pritožbo niso uspeli, sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku – ZNP).