Jedro

Napačno je stališče tožnika, da bi morala tožena stranka tudi v t.i. pospešenem postopku preverjati razloge za humanitarni azil po 3. odstavku 1. člena ZAzil. Ker je tožena stranka odločala v t.i. pospešenem postopku, je pravilno obravnavala le tista dejstva in okoliščine, ki so pomembne pri ugotavljanju, ali je podan kakšen izmed razlogov, ki so določeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tožena stranka, ki je naknadno pribavila dokumente Upravne enote E, bi ob dejstvu, da tožnik zanika, da bi zaprosil za začasno bivanje, morala postopati po 1. odstavku 33. člena ZAzil oziroma upoštevati načelo zaslišanja stranke po 1. odstavku 9. člena ZUP (ki se uporablja na podlagi 23. člena ZAzil) in tožniku dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, to je da se mu predočijo listine, ki jih je tožena stranka pridobila.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. ... z dne 27. 10. 2004 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožnika za priznanje azila kot očitno neutemeljeno in hkrati odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od dneva pravnomočno končanega postopka. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je bil njegov oče sodnik in politično aktiven na strani takratne srbske oblasti pred vojno. Tožnik je bil poklican v enote takratne srbske vojske, ko se je leta 1999 začela vojna Srbov proti Albancem na Kosovu, je izgubil očeta. Tožnik je bil takrat član srbske vojske in je moral streljati na svoj narod na Kosovu, ker tega ni mogel, je kmalu po napadu na Kosovo zbežal iz enot srbske vojske in se skrival po odročnih vaseh. Ker doma ni mogel živeti, je odšel živet v A pri B. Ves čas nihče ni vedel, kje se nahaja. Prijatelj AA, pri katerem se je skrival, je odšel v C in v imenu tožnika uredil dokumente, ker sta se bala, da bi sčasoma kdo odkril, kje se tožnik skriva. Tožena stranka na podlagi zbranih podatkov iz različnih verodostojnih virov ugotavlja, da je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje. V postopku trdi, da bi bil v primeru vrnitve na Kosovo usmrčen, saj naj bi mu pripisovali sodelovanje s srbskim režimom v času vojne. Je na črni listi in bi bil v primeru vrnitve v matično državo likvidiran. Po njegovih besedah na zaslišanju naj bi od leta 1999 pa do odhoda leta 2004 neprekinjeno bival na Kosovu, in sicer naj bi se skrival pri prijatelju v vasi A. Pri podaji vloge za azil je navedel, da je leta 2003 zaprosil za azil v državi D, vendar je dobil negativno odločitev. Tožena stranka ne šteje za sprejemljivo njegove razlage, da mu je prevajalec svetoval, naj reče, da si je zaščito že želel poiskati drugje, on pa ga je poslušal, saj naj bi bil utrujen in prestrašen. Sklicevanje na utrujenost ne more biti razlog za navajanje lažnih dejstev, poleg tega pa je bil že pred začetkom branja njegovih pravic in dolžnosti vprašan tudi po počutju. Tožnik je na zaslišanju na vprašanje o tem, kako to, da je iz uradnih evidenc tožene stranke razvidno, da je imel od aprila do decembra 2003 v Republiki Sloveniji priznano začasno prebivanje zaradi sezonskega dela, pojasnil, da to ne drži in da obstaja možnost, da je kdo to storil v njegovem imenu. Tožena stranka pa je preko Upravne enote E pridobila dokumente, iz katerih izhaja, da je delodajalec BB s. p. iz F dne 3. 6. 2000 prijavil CC, roj. .... v kraju G, pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Izpostava E za obdobje 1. 6. 2003 do dne 15. 12. 2003. Upravna enota E je posredovala prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje z dne 23. 4. 2003 za opravljanje sezonskega dela ter fotokopijo potnega lista s sliko. Tožena stranka zaključuje, da je tožnik v času, za katerega je na zaslišanju trdil, da se je skrival pri prijatelju v A, v Republiki Sloveniji opravljal sezonska dela. Kljub večkratnim opozorilom, da mora po resnici navesti vsa dejstva, je tožnik navajal očitne laži ter tako želel pristojni organ spraviti v zmoto. Iz njegovih izjav, podanih pri podaji prošnje, kasneje na zaslišanju ter iz uradnih dokumentov in evidenc, ki jih je tožena stranka pridobila, jasno izhaja, da je lažno predstavil razloge, na katere se je skliceval. Tožena stranka to šteje za zavajanje oziroma zlorabo postopka in to zadošča za utemeljen sklep, da zavaja in zlorablja postopek in so tako podani razlogi za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene, zato je ugotavljala samo obstoj razlogov očitne neutemeljenosti, ki so v zakonu taksativno našteti. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na 1. alinejo 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/03 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZAzil). Hkrati je tudi določila rok, v katerem mora zapustiti Republiko Slovenijo.

Tožnik vlaga tožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 25. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) in uveljavlja, da je bilo nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar je bil nepravilno uporabljen materialni zakon, stranka je na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja napačno uporabila in prekoračila mejo danega pooblastila za odločanje po 35. in 36. členu ZAzil in ni uporabila določb 3. odstavka 1. člena ZAzil. Prav tako je bistveno kršila določbe postopka, ker razlogi o odločilnih dejstvih, na katere se sklicuje tožena stranka, tožniku niso bili predočeni tudi dejansko, da bi se lahko o njih izrekel, in mu tako ni bila dana možnost vpogleda v dokaze, ki naj bi bili odločilni za zavrnitev njegove prošnje za azil. Tožnik navaja, da določbi 35. in 36. člena ZAzil ne dajeta toženi stranki pravice, da zgolj na podlagi enostranskega zaključevanja, ne da bi to tudi razumno utemeljila, negativno odloči. Tožena stranka zatrjuje, da naj bi imel tožnik dovoljenje za začasno prebivanje v letu 2003, listine, na katere se tožena stranka sklicuje, pa niso bile predočene tožniku, da bi se o njih lahko izjavil. Tožnik je izjavil, da je lahko kdo drug zlorabil njegove osebne podatke in življenjsko gledano je tudi to dejansko mogoče. Zaključek tožene stranke, ki ga je naredila na podlagi uradnih evidenc in ob izrecnem zanikanju tožnika, ne zadošča za pravilno odločitev. Izjava tožnika je le eden od dokazov v upravnem postopku, katero pa je nujno dopolnjevati z drugimi dokazi, kot so dokazi z vpogledom v listine, dokaz s pričami, preverjanje pristnosti in izvirnosti podpisov na vlogah za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje in s tem tudi primerjalnega dokazovanja identitete osebe, ki prosi za azil z osebo, ki je vložila prošnjo za začasno prebivanje. Tožena stranka omenja tudi, da naj bi tožnik pri podaji vloge navedel, da je že podal prošnjo za azil v D, to je tožnik obrazložil. Navaja, da je to čisto mogoče, ker je tujec prepuščen dobronamernim nasvetom. Tožnik je vse sam pojasnil, vendar tožena stranka temu ne sledi in ne utemeljuje svoje negativne odločbe. Tožena stranka je odločila v pospešenem postopku, vendar je dolžna v vsakem primeru po uradni dolžnosti preverjati tudi razloge za tako imenovani humanitarni azil po 3. odstavku 1. člena ZAzil, vendar se o tem sploh ni izrekla, kar je kršitev materialnega prava. Drugi odstavek 35. člena pooblašča toženo stranko za odločitev v tako imenovanem pospešenem postopku ob natančni ugotovitvi vseh okoliščin, pomembnih za odločitev, na katere se sklicuje tožena stranka. Tožena stranka mora obrazložiti te okoliščine, tako da je mogoče odločitev tožene stranke preizkusiti, kar pa v tem primeru ni mogoče. Določbi 2. odstavka 35. člena v zvezi s 36. členom ZAzil ne izključujeta in ne odvezujeta tožene stranke, da ne odloči, ali so morda podani razlogi za humanitarni azil. Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je tudi odločitev o roku, v katerem mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo, nezakonita in preuranjena. Tožena stranka je obrazložila, da ne obstaja nevarnost za tožnika v smislu 3. odstavka 1. člena ZAzil, zato tožniku ni dana možnost odločbe tožene stranke preizkusiti in uporabiti zoper njo pravno sredstvo. S tem je tožniku kršena tudi pravica do enakega varstva po 22. členu Ustave RS. Tožena stranka je kršila določbe 1., 34., 35. in 36. člena ZAzil, prav tako pa tudi procesne pravice tožnika, ker ni preverjala dejstev, ki jih je tožnik zanikal, in mu svojih ugotovitev ni predočila na način, da bi se lahko tožnik o njih tudi izrekel. Tožnik predlaga, da sodišče na glavni obravnavi odloči v sporu polne jurisdikcije, izvede predlagane dokaze in tožbi ugodi, odpravi odločbo tožene stranke in vrne zadevo v ponovno odločanje oziroma podrejeno, da odločbo odpravi in samo odloči o stvari in ugodi tožnikovi prošnji za azil in mu prizna status begunca, ali pa izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o upravni stvari ter tožniku prizna azil iz humanitarnih razlogov. Tožnik tudi predlaga, da se ga oprosti plačila sodnih taks, saj je brez zaposlitve in brez dohodka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v celoti prereka tožbene navedbe, in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki: Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je odločila na podlagi 1. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil, ki določa, da pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na 1. alinejo 36. člena ZAzil, ki pojasnjuje, kaj pomeni po določilih ZAzil zavajanje ali zloraba postopka. Tožena stranka je odločila v tako imenovanem pospešenem postopku, ko ne gre za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. V pospešenem postopku nastopi razlika od postopka, v katerem mora tožena stranka ugotavljati pogoje za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ker se obravnavajo le pravno pomembna dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja kakšnega izmed razlogov, ki so taksativno določeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Napačno je zato stališče tožnika, da bi morala tožena stranka tudi v tako imenovanem pospešenem postopku preverjati razloge za humanitarni azil po 3. odstavku 1. člena ZAzil. Ker je tožena stranka odločala v tako imenovanem pospešenem postopku, je pravilno obravnavala le tista dejstva in okoliščine, ki so pomembne pri ugotavljanju, ali je podan kakšen izmed razlogov, ki so določeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tožena stranka je tožnikovo prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno takoj zavrnila, ker je zaključila, da je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se je skliceval, kar se šteje za zavajanje oziroma zlorabo postopka. Tožena stranka je zaključila, da je v času, ko je tožnik na zaslišanju trdil, da se je skrival pri prijatelju v vasi A, v Republiki Sloveniji opravljal sezonska dela in to v obdobju od 1. 6. 2003 do 15. 12. 2003. Iz zaslišanja tožnika dne 14. 10. 2004 izhaja, da je uradna oseba tožniku predočila, da je iz uradnih evidenc razvidno, da je imel v tem času izdano dovoljenje za začasno prebivanje zaradi sezonskega dela in da je tožnik odgovoril, da to "ne drži, obstaja možnost, da je to kdo storil v mojem imenu, sicer pa to ne drži. Nikoli nisem zaprosil za začasno bivanje." Tožena stranka je naknadno pribavila dokumente Upravne enote E, vendar bi tožena stranka ob dejstvu, da tožnik zanika, da bi zaprosil za začasno bivanje, morala postopati po 1. odstavku 33. člena ZAzil oziroma upoštevati načelo zaslišanja stranke po 1. odstavku 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju ZUP, ki se uporablja na podlagi 23. člena ZAzil) in dati tožniku možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, to je da se mu predočijo listine, ki jih je tožena stranka pridobila. Tožena stranka je med drugim pridobila tudi osebni dokument, ki ga je izdal UNMIK na Kosovu, ki obsega tako sliko, podpis in prstni odtis imetnika tega dokumenta. Iz listin, ki se nahajajo v upravnem spisu, je že na prvi pogled mogoč zaključek, da se podpis na listini UNMIK razlikuje od podpisa, kakor se tožnik podpisuje v upravnem spisu, slika imetnika dokumenta UNMIK pa je zamegljena in tako ni mogoča primerjava med to sliko in sliko na tožnikovi prošnji za azil. V ponovljenem postopku mora tožena stranka na podlagi 1. odstavka 33. člena ZAzil preveriti podatke, na podlagi katerih je zaključila, da je bil tožnik v času, za katerega je trdil, da je bil vasi A, na opravljanju sezonskega dela v Republiki Sloveniji. Tožena stranka mora pridobiti original listine UNMIK in primerjati sliko na tem dokumentu s sliko na prošnji za azil, v kolikor to ne bi bilo mogoče, pa je potrebno z zaslišanjem prič, ki so s tožnikom delale v drugi polovici leta 2003 pri BB s. p., F, preveriti, ali je tožnik v letu 2003 res zaprosil za dovoljenje za opravljanje sezonskega dela in je zaradi tega bival v Republiki Sloveniji v drugi polovici leta 2003 in o zadevi ponovno odločiti.

Sodišče je odločilo na podlagi 2. odstavka 39. člena ZAzil v zvezi z 2. točko 1. odstavka 60. člena ZUS, ker je ugotovilo, da je bilo dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno. Sodišče ni sledilo predlogu tožnika, da se opravi glavna obravnava, ker bo tožena stranka hitreje in ekonomičneje ugotovila dejansko stanje stvari in v ta namen preverila, ali je tožnik imel priznano dovoljenje za začasno prebivanje za opravljanje sezonskega dela v letu 2003 ali ne, ter o zadevi ponovno odločila.

K 2. točki izreka: Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnji). Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da tožnik nima sredstev za preživljanje, pri svoji odločitvi pa je sodišče upoštevalo tudi njegov status, zato je predlogu tožnika ugodilo.