Jedro

Tožena stranka z izpodbijano odločbo (2. točka) spreminja prvostopno odločbo, ki jo je že s 1. točko izreka te odločbe odpravila. Odprava prvostopne odločbe in odločitev o stvari, že tako pomeni, če so vse dejanske okoliščine ugotovljene, spremembo odločbe v smislu 243. člena ZUP. Toda za tako odločitev je treba v obrazložitvi odločbe navesti pravno in dejansko podlago. Dejanska podlaga mora seveda izhajati iz predloženih upravnih spisov, pravna podlaga pa je lahko v konkretnem primeru podana v 91. členu ZGO.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi 2. točka izreka odločbe Republiškega gradbenega inšpektorata z dne 7.9.1994.

Obrazložitev

Tožena stranka je v ponovnem postopku (po sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 14.7.1994) z izpodbijano odločbo odpravila odločbo gradbene inšpekcije Sekretariata za inšpekcijske službe skupnosti občin z dne 2.3.1992, s katero je navedeni prvostopni organ tožnikom kot investitorjem naložil, da morajo po vročitvi prvostopne odločbe ustaviti dela v južni polovici kletne etaže stanovanjskega dvojčka na parc. št. 95/7 in v roku dveh mesecev zapreti okenske in vratne odprtine na severni fasadi kletne etaže in izvršiti zasip kletne etaže (1. točka izreka); Pod 2. točko izreka je ob reševanju pritožbe navedeno odločbo z dne 2.3.1992 spremenila tako, da se glasi: Investitorji morajo v južni polovici kletne etaže navedenega stanovanjskega dvojčka v roku dveh mesecev po vročitvi te odločbe zapreti okenske in vratne odprtine na severni fasadi kletne etaže in izvršiti zasip kletne etaže. Tožniki v tožbi menijo, da tožena stranka ni upoštevala napotil Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v navedeni sodbi z dne 14.7.1994, saj je enostavno v izpodbijani odločbi povzela obrazložitev sodbe tega sodišča, z ničemer pa ni potrdila, če že ne dokazala in obrazložila, svoje odločitve. Tožena stranka bi morala v izpodbijani odločbi točno navesti razloge, zakaj je tožnikom naložila obveznost in kje je temelj take odločitve. Tožniki so izvedli gradnjo hiše po projektu. Gabariti hiše so točni tako po dolžini kot širini, kot tudi predvideni višini. Ker je na severni strani viseč teren proti sosedu, bi bila izdelava škarpe nesprejemljiva za spodnjega soseda, saj hiša, ki je precej metrov zamaknjena proti jugu, torej od severnega soseda, neprijetno deluje do tega soseda, morebitna škarpa, za katero tožeča stranka nima soglasja in dovoljenja, pa bi bila še bolj moteča za soseda. Tožena stranka nalaga tožnikom zasutje spodnje etaže, česar pa ne morejo storiti, predno ne dobijo dovoljenja za postavitev škarpe, saj bi se brez te zemlja posula na sosedovo zemljišče. Tudi sicer je stanje, kakršno je, bolj smotrno za okolico, za kar je sodišče že naložilo toženi stranki in prvostopnemu organu, da ugotavljata pogoje, ki bi narekovali optimalno rešitev tega problema. To ni bilo storjeno, tožena stranka pa je naložila določena dela, za katera ni podlage v upravnih spisih. Projektna dokumentacija določa izdelavo hiše v treh etažah. Tega so se držali. Če je dopustna kletna etaža, je dopustno tudi narediti okna in vrata. To pomeni, da delna odločitev v nasprotju s projektno dokumentacijo hiše, ki je njihova last, ni dopustna. Zato so prepričani, da je tožena stranka nepopolno ugotovila dejansko stanje, napačno uporabila materialno pravo ter tudi kršila določbe postopka. Menijo, da je njihova tožba v celoti utemeljena. Predlagajo, da se izpodbijana odločba v izreku pod točko 2) odpravi in toženi stranki naloži, da je dolžna plačati stroške upravnega spora tožnikom.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe v tožbi, se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Tožena stranka je najprej s svojo odločbo z dne 11.5.1992 pritožbo tožnikov proti citirani prvostopni odločbi z dne 2.3.1992 zavrnila. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo z dne 14.7.1994 ugodilo tožbi tožnikov in odpravilo navedeno odločbo zaradi tega, ker iz prejšnje odločbe tožene stranke z dne 11.5.1992 in iz prvostopne odločbe z dne 2.3.1992 ni bilo jasno razvidno niti to, na kateri določbi iz 91. člena Zakona o graditvi objektov temeljita, oziroma sploh ni bilo jasno, katero dejansko stanje naj bi bilo podlaga za izrečeni ukrep.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila prvostopno odločbo in sama odločila o stvari, v obrazložitvi odločbe pa le povzela obrazložitev iz citirane sodbe in še to nedosledno, pomanjkljivosti, na katere je opozorilo sodišče, pa v bistvu ni odpravila. Tako še vedno ni navedla, na kateri določbi iz 91. člena Zakona o graditvi objektov, v katerem se predvideni različni ukrepi, temelji njena odločitev v izreku 2. točke izpodbijane odločbe. Ker tudi dejanskega stanja ni navedla, ni jasno, zakaj je izrekla ukrep zazidanja okenske in vratne odprtine ter zasip kletne etaže. Če gre za gradnjo v nasprotju z lokacijskim dovoljenjem, je to prvenstveno stvar iz pristojnosti urbanističnega inšpektorja, če pa je možna sprememba projekta glede na lokacijsko dovoljenje, je to predvsem stvar izvajanja 45. člena Zakona o graditvi objektov.

Navedenega ukrepa tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe torej sploh ni utemeljila. Ta točka je tudi sicer nerodno formulirana, saj spreminja odločbo prve stopnje, ki jo je že s 1. točko izreka odpravila. Odprava odločbe prve stopnje in odločitev o stvari že tako pomeni, če so vse dejanske okoliščine ugotovljene, spremembo odločbe v smislu 243. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Toda za tako odločitev je treba v obrazložitvi odločbe navesti pravno in dejansko podlago. Dejanska podlaga, ugotovljena v inšpekcijskem postopku, mora seveda izhajati iz predloženih upravnih spisov in od nje je odvisno, kateri ukrep iz 91. člena navedenega zakona inšpektor uporabi oziroma odredi. Ker tega tožena stranka ni storila, je podana kršitev 2. odstavka 209. člena ZUP.

Zato imajo tožniki po presoji sodišča prav, ko v tožbi navajajo, da bi tožena stranka morala v izpodbijani odločbi navesti razloge, zakaj jim je naložila obveznost v 2. točki izpodbijane odločbe, in navesti zakonski temelj te odločitve (ustrezno določbo 91. člena navedenega zakona).

Sodišče ni obravnavalo predloga o povrnitvi stroškov upravnega spora, ker v upravnih sporih trpi vsaka stranka svoje stroške (61. člen Zakona o upravnih sporih - ZUS).

Glede na navedeno je sodišče ugodilo tožbi in na podlagi 2. odstavka 39. člena ZUS odpravilo 2. točko izreka izpodbijane odločbe. Določbe ZUP in ZUS je sodišče uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94). Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).