Jedro

Zgolj pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da škoda izvira iz ravnanja potnika, ob sicer neizkazani neprepričljivosti ali nepredvidljivosti tega ravnanja oziroma neizpodbiti domnevi obstoja vzročne zveze med sestopanjem iz avtobusa ter nastankom vtoževane škode, samo po sebi ni pravno relevantno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 3. 7. 2014 je sodišče prve stopnje zahtevo sodnega izvedenca mag. F. J. za odmero nagrade za pisno dopolnitev izvedenskega mnenja zavrnilo.

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno pritožuje sodni izvedenec brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je na vsa vprašanja odločbe z dne 23. 11. 2013 odgovoril temeljito in strokovno, kljub temu, da so se nekatera vprašanja nanašala na teme, ki niso prometne stroke. Nadalje opozarja, da je tudi na dopolnitve z dne 22. 5. 2013 odgovoril korektno, čeprav so bila ponovno strukturno (fizikalno-tehnično) postavljena podobna vprašanja, le da sodišča ni bilo zadovoljno z interpretacijo dokazov, zato jih je podprl še z dodatnimi ugotovitvami. Navaja, da je mnenje podprl z meritvami, ogledom in primerjalnimi vzorci gibanja oziroma sestopnih višin med različnimi vozili. Poudarja, da ne more pristati na neplačevanje svojega strokovnega in avtorskega dela, ne glede na zakonodajo, saj za vsako izdelavo potrebuje določen čas (15-25 EUR/uro), pisarno 18 EUR/dan in računalniško in drugo opremo, kar skupaj znese vsaj 33-45 EUR/uro. Tako ga je izdelava dopolnitve stala med 165 EUR do 270 EUR. Predlaga, da v kolikor mu dela ne more sodišče izplačati po priznani tarifi, naj mu izplača neto 6 ur x 45 EUR/h=270 EUR + dajatve za opravljeno inženirsko storitev.

3. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka odgovorna tožnici za škodo, ki ji je nastala v škodnem dogodku dne 21. 7. 2010. 4. Zoper navedeno odločitev se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Poudarja, da za razbremenitev odgovornosti tožene stranke zadošča že dejstvo, da ravnanje potnika ni mogoče pričakovati in ne preprečiti in ni potrebno, da gre za zakrivljeno ravnanje potnika ter pri tem navaja za primerjavo sodbo in sklep opr. št. II Ips 61/2007. Glede na navedeno sodišču očita napačnost stališča, da bi tožena stranka morala dokazovati malomarnost tožeče stranke in torej opredeliti, kaj je tožnica storila narobe oziroma česa ni storila prav. Pri tem meni, da je potrebno pričakovanost in preprečljivost dogodka presojati po merilu skrajne skrbnosti ter da bi sodišče moralo najprej sploh ugotoviti, ali je prevoznik storil vse, kar bi storil skrben prevoznik, šele potem bi lahko sploh odločilo o odgovornosti tožene stranke. Sodišče bi torej moralo ugotoviti obseg dolžnostnega ravnanja prevoznika, zaradi napačnega materialnopravnega stališča, pa tega odločilnega dejstva sploh ni ugotavljalo, kljub temu, da je izvedenec bil postavljen ravno zaradi ugotovitve obsega dolžnostnega ravnanja prevoznika. Poudarja, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da tožena stranka s svojim ravnanjem ni v ničemer prispevala k nastanku obravnavane nezgode, saj je bilo ravnanje voznika skladno s profesionalno skrbnostjo, vozilo je bilo tehnično brezhibno, parkirano na primerni oddaljenosti od pločnika in je v času nezgode mirovalo, višina stopnic na obravnavanem vozilu pa je bila bistveno nižja, od višine stopnic v običajnih avtobusih. Navaja, da padca tožnice ni povzročilo ravnanje toženca, prav tako pa ne višja sila, zato je jasno, da je padec izključna posledica ravnanja tožnice same. pri tem pa meni, da je povsem nepomembno, ali je razlog za padec v neprevidnosti tožnice pri stopanju, v napačni oceni razdalje do pločnika, v neustreznem načinu zapuščanja vozila, v neprimerni obutvi, v hoji vzvratno ali pa je morda le posledica trenutne slabosti stranke, saj v vsakem od navedenih primerov padec izvira iz sfere tožeče stranke. Glede na navedeno zaključi, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni ponudila ustrezne trditvene podlage v zvezi s svojimi ugovori. Nadalje izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje ter pri tem sodišču očita, da povsem nekritično sledi izpovedi tožnice glede samega poteka in okoliščin izstopanja iz vozila, te ugotovitve pa so tudi v nasprotju z izpovedjo tožnice, kot tudi z mnenjem izvedenca in izpovedjo priče L. Tožnica je namreč sama izpovedala, da je imela obute natikače ter da je imela v rokah torbico, dejstvo, da je tožnica izpovedala, da ni imela prostora stopiti na cesto pa pritožniku potrjuje edini možni zaključek, da je bilo vozilo (pravilno) parkirano neposredno ob pločniku. Izpostavlja izpovedbo priče L. v delu, kjer pojasnjuje položaj tožnice po padcu ter zaključi, da takšna izpovedba ne utemeljuje zaključka, da je bila tožnica pri sestopanju previdna, v čem se kaže previdnost tožnice pa iz izpodbijane sodbe sploh ne izhaja. Ugotovitev sodišča, da ne držijo očitki tožene stranke, da tožnica ni pogledala proti robniku in se prepričala, če lahko varno izstopi, so tako v nasprotju z izpovedbami priče in izvedenskim mnenjem, kar predstavlja kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ravnanje tožnice prikazuje kot izjemno previdno, pri tem pa nikjer ne omeni, kaj naj bi bil sploh razlog za tožničin padec. Pritožnica meni, da je prav od ugotovitev tega dejstva med drugim odvisna tudi odločitev o tožbenem zahtevku. Izpostavlja, da je neobstoj vzročne zveze izrecno zatrjevala in ga dokazovala z izvedencem cestnoprometne stroke, sodba pa o tem odločilnem dejstvu sploh nima razlogov in je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Poudarja, da je izvedensko mnenje trditve o neobstoju vzročne zveze v celoti potrdilo, saj je izvedenec kot vzrok za nastanek nezgode izrecno izključil ravnanje voznika, torej tožene stranke. Ker med škodo in ravnanjem tožene stranke oziroma njenega delavca ni vzročne zveze, tožena stranka za škodo ne odgovarja (sodba VS RS II Ips 388/95). Predlaga ugoditev pritožbi ter spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 3. 7. 2014:

6. Sodni izvedenec je za opravljene storitve upravičen do odmerjene nagrade na podlagi prvega odstavka 249. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Iz navedene določbe izhaja, da pridobi izvedenec pravico do nagrade takrat, ko izdela izvedeniško mnenje. Če je kot izvedensko delo mogoče opredeliti zgolj tisto delo, ki je bilo izvedencu naloženo s sklepom sodišča, izpolnitev takšne naloge že sama po sebi utemeljuje pravico do nagrade in povračila stroškov. Če izvedenec dopolnjuje (pisno ali ustno) osnovno izvedensko mnenje glede na podane pripombe, pa mora sodišče pretehtati, ali je dopolnitev posledica pomanjkljivo izpolnjene naloge iz sklepa o postavitvi (v takem primeru mu dodatni stroški za izdelavo mnenja ne pripadajo) ali pa gre za novo/dodatno nalogo, ki s prvim sklepom ni bila zajeta (v takem primeru izvedencu pripada dodatna nagrada in dodatni stroški).

7. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevano nagrado za dopolnitev, ker je zaključilo, da je izvedenec v pisni dopolnitvi mnenja moral le popraviti svoj odgovor na vprašanje, postavljeno že s sklepom o postavitvi z dne 22. 10. 2013 ter da mu s sklepom z dne 14. 5. 2014 ni bilo postavljenih nobenih novih vprašanj glede na prvotno določeno nalogo, kar je jasno razvidno iz primerjave vprašanj sodišča v obeh sklepih. Po vpogledu v spisovne podatke pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe izvedenca, da je na vsa vprašanja iz sklepa z dne 23. 11. 2013 odgovoril temeljito in strokovno. Izvedenec je namreč na vprašanje, ki mu je bilo ponovno postavljeno s sklepom z dne 14. 5. 2014 in iz izreka katerega jasno izhaja, da naj izvedenec ponovno odgovori na vprašanje iz devete alineje tč. II sklepa z dne 22. 10. 2013, odgovoril napačno in pomanjkljivo, saj je, kot izpostavlja sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa, izhajal iz napačnega razumevanja tožničine izpovedbe, da je tožnica sestopala iz avtobusa vzvratno.

8. Glede na navedeno je zaključek sodišča prve stopnje, da izvedenec ni upravičen do nagrade za izdelano pisno dopolnilno mnenje, pravilen, saj gre le za popravo pomanjkljivo izpolnjene naloge iz sklepa o postavitvi z dne 22. 10. 2013. O pritožbi zoper vmesno sodbo sodišča prve stopnje z dne 2. 7. 2014:

9. V predmetni zadevi tožnica uveljavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki ji je nastala dne 21. 7. 2010 pri izstopanju iz avtobusa. Kot pravno podlago, je potrebno uporabiti določbe Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (v nadaljevanju: ZPPCP-1), kar pravilno pojasni tudi sodišče prve stopnje. Določbe ZPPCP-1 vzpostavljajo objektivno odgovornost za škodo, ki nastane zaradi potnikove smrti, okvare zdravja ali poškodbe (12. člen ZPPCP-1). Za to škodo je prevoznik odgovoren, če nastane medtem, ko je potnik v vozilu, med prevozom ali ko vstopa oziroma izstopa iz vozila (11. člen ZPPCP-1). Objektivne odgovornosti pa se lahko prevoznik razbremeni, če dokaže, da je bila škoda povzročena z dejanjem potnika ali iz zunanjega vzroka, ki ga ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti (12. člen ZPPCP-1). Ker pričakovanost in preprečljivost dejanja potnika nista opredeljeni kumulativno, zadošča izkaz že ene od navedenih lastnosti dejanja potnika.

10. Najprej je kot neutemeljene zavrniti očitke o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnica poškodovala med sestopanjem z avtobusa oziroma kombija, pri tem pa toženi stranki ni uspelo dokazati, da je škoda nastala z ravnanjem tožnice (19. točka obrazložitve), saj je bila tožnica po presoji sodišča prve stopnje primerno pazljiva pri sestopanju, gledala je predse, držala se je celo za oporo in je vedela, da želi stopiti na pločnik (17. točka obrazložitve), pritožbeno očitana nezmožnost preizkusa izpodbijane odločitve v tem delu, ne vzdrži pritožbene presoje. Očitki o kršitvah po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z ugotovitvijo, da je tožnica pri sestopanju pogledala proti robniku, pa dejansko pomenijo izpodbijanje dejanskega stanja, in bo nanje odgovorjeno v nadaljevanju.

11. Pritožbeno sodišče sledi zaključku prvostopnega sodišča, da tožnica pri sestopanju ni bila neprevidna. Kot je tožencu pojasnilo že sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče pa se temu pridružuje, ni podal pravočasnih trditev, da je tožnica pri sestopanju imela neprimerno obutev ter da ni videla predse. Zato pa pritožnik ob dejstvu, da je že na prvi stopnji navedena dejstva zatrjeval prepozno, s ponavljanjem teh trditve v pritožbi (torej še kasneje) ne more uspeti. Pritožnik neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica pri sestopanju ni gledala predse. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva, logična, celovita in notranje koherentna, zato pritožbeno sodišče sledi dokaznemu zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnica normalno sestopala z levo nogo naprej. Pri tem pa je pritožniku pojasniti, da je izvedenec svoje mnenje podal ob (napačni) predpostavki, da je tožnica sestopala zadenjsko, zato mu je bila naložena tudi njegova dopolnitev, ni pa bil izvedenec postavljen zaradi vprašanja, ali je tožnica sestopala naprej ali nazaj, zato pritožnik s sklicevanjem na mnenje izvedenca te ugotovitve ne more izpodbiti.

12. Ker je vprašanje obstoja vzročne zveze materialnopravno vprašanje in ne vprašanje o dejstvu, za katerega razjasnitev je potrebno posebno strokovno znanje, pritožnik s sklicevanjem na izvedensko mnenje ne more izpodbiti zaključka o obstoju vzročne zveze. Dejstvo, da je izvedenec podal mnenje, da vzrok za nastanek nezgode ni iskati v ravnanju voznika, pa za zaključek o obstoju vzročne zveze pri objektivni odgovornosti, ni relevantno. Tožencu namreč ni bila očitana krivdna odgovornost ali odgovornost za ravnanje svojih delavcev. Tožencu je bila očitana objektivna odgovornost po specialnem zakonu, zato so vse pritožbene trditve, ki se nanašajo na krivdno odgovornost tožene stranke za pritožbeni preizkus brezpredmetne (očitki o tem, da bi sodišče moralo ugotavljati, ali je prevoznik storil vse, kar bi storil skrben voznik, potreba po ugotovitvi obsega dolžnega ravnanja prevoznika). Dejstvo, da se je tožnica poškodovala pri sestopanju iz avtobusa (naravni vzrok), pritožbeno ni sporno. Glede na navedeno je slediti zaključku sodišča prve stopnje, da tožena stranka odgovarja na podlagi 11. člena ZPPCP-1, v kolikor ne izkaže ekskulpacijskih razlogov po 12. členu navedenega zakona (14. točka obrazložitve). Neutemeljeno pa se pritožnik zavzema tudi za zaključek, da je bilo ravnanje tožnice, ko je sestopila iz avtobusa ter pri tem stopila v prostor med robnikom in vozilom, nepredvidljivo ali nepreprečljivo. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da tožena stranka niti ni podala konkretnih trditev o tem, zakaj dogodka ne bi bilo možno preprečiti oziroma zakaj ga ni bilo možno predvideti, kot je pritožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pa izvedeni dokazi ne morejo nadomestiti pravočasne trditvene podlage tožene stranke. Zgolj pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da škoda izvira iz ravnanja potnika, ob sicer neizkazani nepreprečljivosti ali nepredvidljivosti tega ravnanja oziroma neizpodbiti domnevi obstoja vzročne zveze med sestopanjem iz avtobusa ter nastankom vtoževane škode, pa samo po sebi niti ni pravno relevantno.

13. Glede na ugotovljena odločilna dejstva, da se je tožnica poškodovala pri sestopanju iz avtobusa tožene stranke, pri tem pa tožnici ni mogoče očitati neprevidnosti pri sestopanju v smislu trditev tožene stranke, da ni pogledala proti robniku, je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da je podana odgovornost tožene stranke za škodo, ki je tožnici nastala v škodnem dogodku dne 21. 7. 2010. 14. Pritožbeno sodišče je ob obrazloženem pritožbi, ki sta se izkazali za neutemeljeni, zavrnilo in potrdilo izpodbijani odločbi sodišča prve stopnje (353. člena ZPP), saj tudi ob preizkusu izpodbijanih odločitev v okviru razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni zasledilo kakšnih kršitev oziroma nepravilnosti.

15. Pritožbeno sodišče je v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).