Jedro

V primeru očitane opustitve je praviloma potrebno najti pravno pravilo, ki domnevno odgovorni osebi nalaga določeno ravnanje, katerega namen je preprečiti nastanek škodnega dogodka. Šele opustitev tako določenega dolžnostnega ravnanja ali kršitev pravil stroke ali običajev lahko predstavlja podlago za odškodninsko odgovornost. Inšpekcijski organ, ki je izdal odločbo, ni bil vezan na vsebino prijave, ki jo je dala tožena stranka (upravnik) oziroma ga zaključki in ugotovitve tožene stranke niso odvezovale obveznosti, da pred izdajo odločbe pravilno in popolno ugotovi dejansko stanje. Za delo (morebitne opustitve v smislu pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja) inšpekcijskega organa tožena stranka ne more biti odgovorna, niti ji seveda ni mogoče očitati, da bi morala in mogla računati na to, da inšpekcijski organ svojega dela ne bo opravil tako kot mu to nalaga zakon, kar je dejansko bistvo očitka, ki ga je na toženo stranko naslovilo sodišče prve stopnje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka T... d.o.o.,je dolžna plačati tožeči stranki R. M., odškodnino v znesku 3.050,47 EUR in evrsko protivrednost zakonskih zamudnih obresti, ki od zneska 731.014,63 SIT tečejo od 15.12.2004 do 31.12.2006, preračunano po tečaju menjave ter zakonske zamudne obresti od zneska 3.050,47 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila, vse v petnajstih dneh pod izvršbo. „ zavrne.

Tožeča stranka M. R. je dolžna toženi stranki T. d. o. o. povrniti 2.982,43 EUR, stranskemu intervenientu Z. d.d., pa 561,81 EUR stroškov postopka na prvi stopnji, vse v roku petnajstih dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

II.

Tožeča stranka M. R. je dolžna toženi stranki T. d. o. o. povrniti 342,03 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku petnajstih dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

: (1.) Okrajno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo pod točko II. izreka odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 3.050,47 EUR s pripadki ter ji povrniti tudi njene pravdne stroške v znesku 2.341,92 EUR, vse v petnajstih dneh. V presežku je bil postopek zaradi delnega umika tožbe (za znesek 2.201,70 EUR) s sklepom pod točko I. izreka ustavljen.

(2.) Zoper takšno odločitev in sicer zoper sodbeni izrek pod točko II/1 in 2, vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo tudi vse pravdne stroške tožene stranke in stranskega intervenienta, podrejeno pa, da se sodba v tem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V bistvenem navaja, da vzroka zamakanja zidu v naprej ni bilo mogoče ugotoviti z gotovostjo, pač pa ga je bilo mogoče le predvideti. Poseg v tožničino kopalnico je bil za ugotovitev vzroka zamakanja in odpravo le tega zato nujno potreben. Iz mnenja izvedenca gradbene stroke izhaja, da se odkrivanje in odprava napake, kakršna je bila ugotovljena v konkretnem primeru, v praksi izvaja iz stanovanja in ne iz fasadne strani. Aktivnosti, ki jih je vodila tožena stranka, niso privedle do nobenih nepotrebnih ali dodatnih posegov v tožničino kopalnico oziroma do nobenih posegov, do katerih ne bi prišlo, če bi že od samega začetka bilo znano, da obstaja napaka na skupni vertikalni kanalizacijski cevi. Za odločitev o tožbenem zahtevku ni bistveno, ali je tožena stranka ugotovila točen vzrok zamakanja, pač pa je pomembno, da je bilo njeno predvidevanje, da do zamakanja prihaja v steni tožničine kopalnice, pravilno in da je bil zato poseg vanjo potreben. Ravnanja tožene stranke ni mogoče šteti kot nedopustnega, saj je tožeča stranka glede na določila Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) dolžna dopustiti poseg v njene prostore za odpravo ugotovljenih napak na skupnih delih in skupnih napravah zgradbe. Aktivnosti tožene stranke v pogledu stanovanjske inšpekcije niso imele nobenega drugega namena, kot le dosego aktivnosti za ugotovitev vzroka zamakanja v objektu, stanovanjska inšpekcija pa je tista, ki v okviru svojih pristojnosti ustrezno ravna in za svoja ravnanja tudi nosi odgovornost. Upravnik je le tisti, ki predlaga inšpekciji določene aktivnosti in za morebitne nepravilnosti ravnanja inšpekcijskega organa ne more biti odgovoren. Dejstvo je, da je določena škoda tožnici nastala, vendar pa ne gre za nedopustno škodo, to škodo pa so tožeči stranki dolžni povrniti lastniki preostalih delov stavbe. Tožeča stranka je poleg tega po tem, ko je bila napaka že ugotovljena, na lastno iniciativo izvajala dela tudi v preostalem delu kopalnice in WC-ju, kar pa ni pripisovati ravnanju tožene stranke ali posledicam odprave sicer ugotovljene napake. Nepravilna je odločitev tudi glede višine prisojene odškodnine za materialno škodo. Pripombe v zvezi s tem je tožena stranka podala v teku postopka na prvi stopnji, vendar pa jih sodišče in izvedenec nista upoštevala. Tožena stranka se izrecno pritožuje tudi zoper prisojeno odškodnino za nematerialno škodo, tako po temelju, kot po višini. Trditvena podlaga tožeče stranke ne daje podlage za prisojo odškodnine za nematerialno škodo in je sodišče ne more nadomestiti oziroma dopolniti z izpovedbo tožnice na glavni obravnavi. Tudi sicer je v tem delu višina pretirana. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Tožeča stranka je tožbo umaknila šele 7.2.2008 in bi sodišče moralo upoštevati, da je tožena stranka uspela v tistem delu, ki je bil umaknjen.

(3.) Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

(4.) Pritožba je utemeljena.

(5.) Iz (pravočasne) trditvene podlage tožbe izhaja, da se je tožena stranka kot upravnica stanovanjskega objekta J, 11.12.2003 obrnila na stanovanjsko inšpekcijo Ministrstva za okolje in prostor s trditvijo, da je v kopalnici tožnice prišlo do poškodbe pri odtoku sanitarne vode in da posledično zamaka v skupne kletne prostore objekta. Stanovanjska inšpekcija je zato z odločbo z dne 19.12.2003 odredila, da mora tožnica popraviti odtok sanitarne vode v svoji kopalnici. Pri tem pa tožena stranka, potrditvah tožeče stranke, ni strokovno pristopila k delu (očita ji nestrokovno upravljanje), saj ni predhodno z ustreznim strokovnjakom ugotovila dejanskega vzroka zamakanja. Posledično je tožnica zaradi izdane odločbe in izvršbe, ki je sledila, morala razbiti svojo kopalnico, da je dokazala, da je napaka na skupni vertikalni cevi. Škodo predstavljajo vsi s tem nastali stroški (premoženjska škoda) in pretrpljene nelagodnosti in duševne bolečine zaradi stanja v katerem se je znašla: štiri mesece ni mogla uporabljati kopalnice, bila je brez vode, brez pralnega stroja, po vodo je morala hoditi k sosedom, ni se mogla kopati (nepremoženjska škoda).

(6.) Glede pogojev, ki morajo biti za utemeljenost odškodninskega zahtevka podani kumulativno (protipravno ravnanje, nedopustna škoda, vzročna zveza in odgovornost), je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so podani vsi in je zato posledično zahtevku ugodilo v celoti. S takšnim zaključkom se pritožbeno sodišče ne strinja.

(7.) Tožeča stranka očita toženi stranki nestrokovno upravljanje in trdi, da bi se le-ta pred prijavo stanovanjski inšpekciji morala prepričati o izvoru napake. Očita ji torej opustitev. V zvezi s tem je v prvi vrsti potrebno ugotoviti, da v primeru opustitvenega ravnanja ne moremo govoriti o fizikalni vzročnosti in je zato praviloma potrebno najti pravno pravilo, ki domnevno odgovorni osebi nalaga določeno ravnanje, katerega namen je preprečiti nastanek takšnega tipa škodnega dogodka, kot se je konkretno zgodil. Šele opustitev tako določenega dolžnostnega ravnanja lahko predstavlja podlago za odškodninsko odgovornost. Tožnica toženki, kot je bilo navedeno, očita, da se pred prijavo na stanovanjsko inšpekcijo, ni z ustreznim strokovnjakom prepričala o pravem vzroku zamakanja. Pravni red posebnih predpisov, ki bi opredeljevali način ravnanja upravnika v takšni situaciji, nima. Upravnik je po 48. členu Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) pooblaščenec etažnih lastnikov, ki zastopa etažne lastnike v poslih, ki se nanašajo na upravljanje stavbe in ki skrbi, da se izvršujejo pravice in obveznosti iz sklenjenih poslov, konkretna pooblastila in obveznosti pa določata 50. in 51. člen SZ ter 118. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). V zvezi z vzdrževanimi deli je upravnik po zakonu zadolžen za pripravo načrta vzdrževalnih del, terminski plan in samo izvedbo, skrbeti mora za redno vzdrževanje in obratovanje skupnih delov, pa tudi tekoče skrbeti za izvedbo rednih vzdrževalnih del manjše vrednosti na skupnih delih večstanovanjske stavbe. V teh določbah obveznosti, katere opustitev tožeča stranka toženi očita, ni najti. Tudi pogodba, sklenjena med toženo stranko in etažnimi lastniki, upravniku v tej smeri, upoštevajoč očitano opustitev, ne nalaga nobene posebne obveznosti. Tožnica v postopku tudi ni zatrjevala, da bi se na tem področju razvila pravila stroke ali običaji, upoštevajoč pri tem 2. odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Na podlagi navedenega zato ni mogoče govoriti o protipravnem ravnanju (opustitvi) toženke in posledično tudi ne vzročni zvezi med takšno opustitvijo in zatrjevano škodo. Sodišče prve stopnje je protipravnost opustitve presojalo v smislu 10. člena OZ (v smislu neposlovne odškodninske odgovornosti), ki vsebuje načelo nikomur škodovati in je toženi stranki očitalo, da je bila kot upravnik objektivno sposobna predvideti, da njeno ravnanje lahko povzroči škodo tožnici. Zavedati se je morala in mogla, da lahko njeno posredovanje pri stanovanjski inšpekciji povzroči škodo tožnici, to je prekomeren in nepotreben poseg v njeno kopalnico. Takšni zaključki sodišča pa so materialnopravno zmotni. Ob tem je namreč potrebno upoštevati dejstvo, da tožena stranka po eni strani nima zakonske pristojnosti, da tožnico prisili v poseg v lastnem stanovanju, po drugi strani pa tudi stanovanjska inšpekcija, ki tako pristojnost ima (1), ni vezana na vsebino prijave, postopek vodi samostojno, v njem je dolžna pred izdajo odločbe pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje, tožena stranka pa niti ni stranka tega postopka. Tako je po Zakonu o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN – Uradni list RS 56/02 in 26/07) inšpekcijski organ, ki deluje v okviru stanovanjska inšpekcije, pri izvajanju svojih nalog v okviru svoje pristojnosti samostojen, samostojno vodi postopek in izdaja odločbe (4. in 5. člen ZIN). Na podlagi zakonskega pooblastila in pod tam določenimi pogoji (22. člen ZIN) lahko opravi tudi pregled stanovanjskih prostorov. Po 24. členu istega zakona je inšpektor prijave, sporočila in druge vloge iz svoje pristojnosti dolžan obravnavati, kar pa ne pomeni, da lahko izda odločbo brez ustrezne ugotovitve dejstev, ki so pomembna za odločitev. Vlagatelj prijave (v konkretni zadevi je bila to tožena stranka) tudi ni stranka v postopku, ampak je to zgolj zavezanec (v konkretnem primeru je bila to tožnica) in torej v postopku ne sodeluje. Po izvedenem inšpekcijskem nadzoru lahko inšpektor tudi ustavi postopek, če ugotovi, da zavezanec ni storil kršitve zakona ali drugega predpisa (28. člen ZIN), za protipravna dejanja ali opustitev dejanj pri izvajanju svojih nalog, pa obstoji tudi odškodninska odgovornost države oziroma samoupravne lokalne skupnosti (37. člen ZIN). Inšpekcijski organ, ki je izdal odločbo, torej glede na zgoraj navedena zakonska določila, ni bil vezan na vsebino prijave, ki jo je dala tožena stranka oziroma ga zaključki in ugotovitve tožene stranke niso odvezovale obveznosti, da pred izdajo odločbe pravilno in popolno ugotovi dejansko stanje. Za delo (morebitne opustitve v smislu pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja) inšpekcijskega organa, kot pravilno opozarja tudi pritožba, tožena stranka ne more biti odgovorna, niti ji seveda ni mogoče očitati, da bi morala in mogla računati na to, da inšpekcijski organ svojega dela ne bo opravil tako kot mu to nalaga zakon, kar je dejansko bistvo očitka, ki ga je na toženo stranko naslovilo sodišče prve stopnje.

(8.) Ker morajo biti za odškodninsko odgovornost vse predpostavke izpolnjene kumulativno, je moralo pritožbeno sodišče že zaradi izostanka protipravnosti, pritožbi tožene stranke ugoditi in odločitev sodišča prve stopnje na podlagi 5. točke 358. člena ZPP spremeniti tako, da je tožbeni zahtevek pod točko II v celoti zavrnilo.

(9) Ne glede na takšno odločitev, pa pritožbeno sodišče tožečo stranko opozarja še na to, da - z dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je kopalnico v celoti razbila z namenom, da ugotovi vzrok zamakanja, pri čemer pa ji je odločba stanovanjske inšpekcije (A 14) in kasnejši sklep o izvršbi (A 16) nalagal zgolj popravilo odtoka sanitarne vode v kopalnici in sicer pri priključku na skupno cev. Nobene podlage torej ni bilo za trditev, da ji je izdana odločba, kot posledica zatrjevane opustitve, nalagala tako obsežen poseg v kopalnici. Brez dvoma je tožnica s svojim posegom presegla tisto, kar ji je bilo naloženo z odločbo.

- neizpodbijana dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje je tudi, da je bil vzrok zamakanja napaka na skupni cevi, ki prav tako poteka čez njeno kopalnico. To popravilo bi bilo zato v vsakem primeru potrebno izvesti, za stroške, ki bi v zvezi s tem nastali, pa ne more biti in ni odgovorna tožena stranka kot upravnik. V zvezi s tem pa je zaključek sodišča, da tožnica zahteva le škodo, ki ji je nastala zaradi prekomernega in nepotrebnega posega, torej posega v preostali del kopalnice, zmoten. Iz izvedeniškega mnenja (predvsem popisa del in popisa stroškov) namreč izhaja, da je izvedenec od vseh stroškov odbil zgolj izboljšave oziroma strošek, ki je bil nepotreben (na primer zamenjavo vseh cevi, nove odtoke, priznal je manjšo površino ploščic in strošek ometavanja). Izvedenec stroškov, ki bi nastali zgolj s posegom oziroma sanacijo skupne cevi, sploh ni opredelil (točka 4, list. št. 79). Za strošek obnove kopalnice je izvedenec štel celo potne stroške, sodišče pa je to povsem nekritično sprejelo.

- sodišče prve stopnje je tudi sicer nepravilno odločilo v pogledu prisoje nepremoženjske škode, saj trditvena podlaga tožbe tega ne omogoča. Oblike nepremoženjske škode, za katere lahko posameznik, ki je fizična oseba, zahteva odškodnino v denarju, so omejene le na primere, ki so taksativno našteti v 179., 180., 181. in 182. členu OZ. S tem je zakon izključil možnost uveljavljanja odškodnine za druge vrste nepremoženjske škode. Tožnica v svojih trditvah ni navedla povračilo katere pravno priznane nepremoženjske škode zahteva, sam opis stanja pa ne zadošča. Sodišče namreč ni dolžno posameznih vrst nepremoženjske škode samo luščiti iz zatrjevanih dejstev.

(10.) Glede na spremembo odločitve o glavni stvari je moralo pritožbeno sodišče poseči tudi v odločitev o stroških postopka na prvi stopnji. Glede na to, da je tožeča stranka s svojim zahtevkom v celoti propadla, je na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP dolžna toženi stranki in njenemu intervenientu povrniti njune potrebne stroške. Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo upoštevajoč 155. člen ZPP in sicer na podlagi predloženih stroškovnikov. Toženi stranki je tako pritožbeno sodišče priznalo skupno 3957,6 točk, kar z upoštevanjem vrednosti točke v višini 0,459 EUR, 20% DDV-ja ter stroškov kilometrin in dela stroškov za izvedenca, ki ga je nosila tožena stranka, znaša skupno 2.982,43 EUR. Stranskemu intervenientu je bilo na enaki podlagi priznanih 561,81 EUR stroškov .

(11.) Ker je tožena stranka s svojo pritožbo uspela, je upravičena tudi do povračila stroškov pritožbenega postopka. Pri odmeri je bila upoštevana vrednost še spornega dela zahtevka in je bilo toženi stranki priznano skupno 342,03 EUR pritožbenih stroškov. Tako stroške, ki so nastali toženi stranki in stranskemu intervenientu v postopku na prvi stopnji, kot stroške, ki so bili toženi stranki priznani v pritožbenem postopku, je tožeča stranka dolžna povrniti v roku petnajstih dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje. V primeru, da bo s plačilom zamudila, dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki pričnejo teči s potekom petnajstdnevnega roka za prostovoljno izpolnitev in tečejo do plačila.

(1) Inšpekcijski organ lahko po 125. in 126. členu Stanovanjskega zakona z odločbo odredi, katera dela je treba izvesti in primeren rok za njihovo izvedbo, če skupni deli večstanovanjske stavbe niso vzdrževani v skladu z normativi za vzdrževanje stanovanj in stanovanjskih stavb, ki jih s pravilnikom predpiše minister, ter niso primerni za normalno rabo, ali če etažni lastnik ne zagotovi popravila v lastnem stanovanju oziroma, če ne vzdržuje najemnega stanovanja v skladu z normativi, pa je to potrebno, da se odvrne škoda, ki se povzroča drugim stanovanjem ali skupnim delom večstanovanjske stavbe, ali da se odvrne škoda, ki ogroža oziroma onemogoča normalno uporabo stanovanja. V prvem primeru o izdaji odločbe obvesti etažne lastnike, upravnik pa je v okviru svojih pooblastil nato dolžan storiti vse, kar je potrebno za njeno izvršitev, v drugem primeru pa mora dela izvesti etažni lastnik. Po 127. členu istega zakona je možna tudi prisilna izvršitev takšne odločbe.