Jedro

Zaključkov sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora zoper obdolženega, pritožba ne more izpodbiti. Sodišče prve stopnje je glede na vse navedeno razumno opredelilo, da teža obravnavanega kaznivega dejanja, ki ga je obdolženi na ravni utemeljenega suma izvršil iz koristoljubnih motivov in ki ogroža varnost tujcev utemeljeno odtehta poseg v njegovo ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode, ne bi bil primeren noben drug nadomestni ali drug milejši ukrep.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju, ob vložitvi obtožnice, zoper obdolžena podaljšal pripor iz pripornih razlogov ponovitvene nevarnosti in begosumnosti.

2. Sklep s pravočasno pritožbo izpodbija zagovornica obdolženega brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 370. člena ZKP. Pritožnica predlaga, da se pripor odpravi. Podrejeno pa predlaga nadomestitev pripora z milejšim ukrepom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preučitvi pritožbeno izpodbijanega sklepa, tako v okviru uradnega preizkusa v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, kot tudi v okviru pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje iz razlogov, navedenih v nadaljevanju ugotavlja, da je senat prvostopenjskega sodišča pravilno zaključil, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora zoper priprtega obdolženca in sicer, da je še vedno ponovitveno nevaren in begosumen, da je pripor zoper njega neogibno potreben za potek kazenskega postopka in za varnost ljudi, ki je ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi in da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obdolženca tudi sorazmeren ukrep.

5. Utemeljeni so razlogi s katerimi je sodišče prve stopnje zaključilo, da je v sferi obdolženca, državljana Ukrajine, s stalnim bivališčem na Poljskem in začasnim bivališčem v Republiki Nemčiji, kjer naj bi imel status begunca (njegova družina naj bi živela v Španiji), in ga na Republiko Slovenijo ne vežejo nobene osebne navezne okoliščine, saj nima prijavljenega niti stalnega niti začasnega bivališča, nima dovoljenja za delo, družine, znancev, in nikakršnega premoženja, nedvomno podan razlog begosumnosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega utemeljeno sklepalo, da obdolženi prosto prehaja meje evropskih držav, saj naj bi se dne 5. 4. 2024 nahajal celo na Poljskem (v kraju ...), in naj bi se v Sloveniji nahajal zgolj v tranzitu, z namenom izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja. Tujci (A. A., B. B., C. C.) so povedali, da so bili namenjeni v Nemčijo. Opravljeno obdolženčevo pot preko Slovenije, Avstrije in nato v Nemčijo, ki naj bi bila cilj tujcev, naj bi izkazovali tudi računi bencinskih servisov. Zato je po oceni pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je pri obdolženem podan priporni razlogi begosumnosti. Glede na obdolženčevo izrazito mobilnost, nevezanost na ozemlje Republike Slovenije, zaključka o obstoju pripornega razloga begosumnosti ne morejo omajati pritožbene navedbe, ki v problematiziranju zaključka o begosumnosti ostajajo na povsem načelni ravni.

6. Sodišče prve stopnje je v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti ugotovilo tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki utemeljeno kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bo obdolženi s svojo kriminalno dejavnostjo v primeru izpustitve na prostost nadaljeval. Pritožbeno sodišče z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo obstoj okoliščin (tako objektivnih kot subjektivnih okoliščin) ponovitvene nevarnosti, v celoti soglaša. Sodišče je utemeljeno sklepalo, da naj bi si obdolženi, ki je brez redne zaposlitve in sredstev za preživljanje, le-ta pridobival s kriminalno dejavnostjo, oziroma izvrševanjem obravnavanih kaznivih dejanj (po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1).

Tako ugotovljene objektivne okoliščine, iz katerih izhaja teža, način in okoliščine izvršenega kaznivega dejanja (prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države po tretjem v zvezi s šestim odstavkom 308. člena KZ-1, za katerega je predpisana kazen zapora od 3 do 15 let in denarna kazen) izkazujejo, da gre za eno težjih kaznivih dejanj. Kot subjektivne okoliščine, ki so oprte predvsem na obdolženčeve osebne lastnosti (vztrajnost, trdno odločenost, premišljenost in koristoljubnost pri izvršitvi kaznivega dejanja) in obdolženčeva brezposelnost, in dejstvo, da nima lastnih sredstev za preživljanje, in je brez vsakršnega premičnega in nepremičnega premoženja, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, v medsebojni zvezi razumno utemeljujejo sklep, da je obdolženčeva ponovitvena nevarnost izrazita. Takšnih zaključkov sodišča pa ne morejo omajati povsem pavšalne pritožbene navedbe o neizkazanih okoliščinah, ki bi nakazovale na to, da bi obdolženi očitano kaznivo dejanje lahko ponovil. Zato je po prepričanju pritožbenega sodišča glede na vse navedeno nedvomno utemeljen sklep, da je ponovitvena nevarnost pri obdolženem povsem realna in konkretna.

7. Obrazloženih zaključkov sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora zoper obdolženega, pritožba ne more izpodbiti s posplošenim navajanjem, da pripor ni nujen, neogiben in sorazmeren ukrep. Sodišče prve stopnje je glede na vse navedeno razumno opredelilo, da teža obravnavanega kaznivega dejanja, ki ga je obdolženi na ravni utemeljenega suma izvršil iz koristoljubnih motivov in v pričakovanju visokih zaslužkov, in ki ogroža varnost tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem in razmerami v katerih poteka njihovo spravljanje preko državnih mej, utemeljeno odtehta poseg v njegovo ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode, pri čemer tudi po oceni pritožbenega sodišča ne bi bil primeren noben drug nadomestni ali drug milejši ukrep, temveč je ukrep pripora v obravnavanem primeru tako neogiben kot tudi sorazmeren ukrep.

8. Ker glede na obrazloženo pritožbeni očitki zagovornice obdolženega niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9. Če bo za obdolženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.