Jedro

Pooblaščena uradna oseba organa ne sme odločati ali opravljati posameznih dejanj v postopku, če je bila udeležena v postopku na prvi stopnji ali je sodelovala pri odločanju. »Vodenje postopka« na drugi stopnji odločanja nedvomno pomeni »opravljanje posameznih dejanj v postopku« v smislu ZUP oziroma pomeni, da je bila navedena oseba »udeležena v postopku na prvi stopnji, zato dejstvo, da navedena oseba ni »sodelovala pri odločanju« ne more pomeniti, da ni bila storjena procesna kršitev na drugi stopnji odločanja.

Prvostopenjski akt nima zadosti ugotovljenega dejanskega stanja niti razlogov (bistvenih elementov) za presojo dokazov ter za odločitev v zadevi, pri čemer bi morala biti ob uporabi vsakega merila oziroma kriterija za oceno vloge navedena tudi konkretna pravna podlaga v podzakonskem predpisu, da bi jo sodišče v postopku presoje zakonitosti lahko presodilo z uporabo t.i. zadržanega testa presoje. Sama navedba točkovanja ni zadostna obrazložitev, ampak mora biti iz obrazložitve v zadostni meri razvidno, zakaj je stranka dobila določeno število točk po posameznih merilih oziroma kriterijih iz podzakonskega predpisa.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se sklep Sveta fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji št. D3-10-141 z dne 4. 2. 2010 ter sklep Komisije za pritožbe pri Fundaciji za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji št. D3-10-141 z dne 21. 4. 2010 odpravita in se zadeva vrne predsedniku Sveta fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji v ponovno odločanje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 350,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

S prvostopenjskim aktom je Svet fundacije na podlagi Javnega razpisa Fundacije za šport za sofinanciranje športnih dejavnosti, raziskovanja in razvoja športa ter založništva v športu v letu 2010 (Uradni list RS, št. 81/09), 11. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije (ZLPLS, Uradni list RS, št. 44/96, 47/97 in 102/07), določil Pravilnika o pogojih, merilih in postopku za razporeditev sredstev Fundacije in financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji (Pravilnik, Uradni list RS, št. 92/07) in Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 24/06-ZUP-UPB2, 105/06-ZUS-1, 126/07 in 65/08) v zvezi z vlogo Zveze A. izdal sklep o razporeditvi sredstev in sicer je odločil, da v letu 2010 Fundacija za šport ne dodeli sredstev tožniku za prijavljeni program „...“ na področju dejavnosti interesne športne vzgoje otrok in mladine, športne dejavnosti študentov in športne rekreacije (D3) ter da stroški postopka niso zaznamovani. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je na področju dejavnosti interesne športne vzgoje otrok in mladine, športne dejavnosti študentov in športne rekreacije (v nadaljevanju: področje D3) pristojna strokovna komisija obravnavala 538 pravilnih in popolnih vlog, ki so prispele na javni razpis za področje D3. Za področje D3 so razpisana sredstva v višini 800.000 EUR, skupna višina zaprošenih sredstev na področju D3 pa znaša 6.452.118 EUR, kar pomeni, da višina zaprošenih sredstev za 8,06-krat presega višino razpisanih sredstev na področju D3. Pristojna strokovna komisija fundacije je predlog za delitev sredstev na področju D3 pripravila na podlagi določil Pravilnika in sicer je programe prosilcev ovrednotila na podlagi meril, določenih v 23. členu Pravilnika, ki so sledeča: status kandidata, možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom in prostorska razpršenost programov. Skladno z zgoraj navedenimi merili, so bile pri vrednotenju programa „...“, katerega prijavitelj je Zveza A., le-temu dodeljene točke: 10, 3 in 3, kar skupaj znese 16 točk. V 23. členu Pravilnika je določeno tudi, da se uvrstijo v izbor programov, ki jih sofinancira fundacija, programi, ki zberejo najmanj 21 do 29 točk. V obrazložitvi prvostopenjskega akta je še navedeno, da je predmetni program zbral skupaj 16 točk in ga zato strokovna komisija ni uvrstila v nadaljnjo obravnavo, s katero bi opredelila višino dodeljenih sredstev.

V pritožbi zoper prvostopenjski akt je tožnik navedel, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa tako pomanjkljiva, da pravilnost odločitve oziroma njene skladnosti z merili, določenimi v 23. členu Pravilnika, ni mogoče preveriti. Naslovni organ se v obrazložitvi sklepa sicer sklicuje na določbo 23. člena Pravilnika, ne pojasni pa, na podlagi katerih kriterijev so bile prosilcu dodeljene določene točke. Prosilec meni, da bi morala FŠO v obrazložitvi sklepa pri merilih „Možnosti uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom“ in „Prostorska razpršenost programov“ natančno obrazložiti, na podlagi katerih ugotovitev njene strokovne komisije so bile prosilcu pri obeh merilih dodeljene le 3 točke. Glede merila „Možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom“ 3 dodeljene točke pomenijo, da program v manjši meri uresničuje javni interes na področju športa. Po mnenju prosilca ovrednotenje programa prosilca ni v skladu z merili iz 23. člena Pravilnika. Vpogled v odločitve istega organa in na podlagi istega Pravilnika v sklepe o razporeditvi sredstev za dodeljena sredstva prosilcu iz prejšnjih let dokazuje, da gre za subjektivno oceno pristojnega organa, ki ne upošteva objektivnih okoliščin in natančnih meril v Pravilniku. Prosilec meni, da bi moral prejeti na podlagi tega merila maksimalno 10 točk, ker so za to izpolnjeni vsi pogoji 1. odstavka 23. člena Pravilnika, saj gre pri konkretnem programu prosilca za: športni program z vsebinami, ki imajo večje pozitivne vplive na kazalnike zdravja ljudi; za program krovne športne organizacije, pri čemer se „najvišje število točk dodeli za športne vadbe občinskim športnim zvezam in nacionalnim športnim ter pomožnim zvezam, ki združujejo programe svojih članic – športnih društev, delujočih na določenem področju“; poleg tega je tudi za množične prireditve. Neutemeljeno je sklicevanje na merila iz 23. člena Pravilnika, hkrati pa prosilcu dodeliti točke neargumentirano in v popolnem nasprotju s predmetnimi merili. Glede merila „Prostorska razpršenost programov“ 3 dodeljene točke lahko alternativno pomenijo: zasičenost s programi v statistični regiji ali zasičenost s podobnimi programi istega izvajalca, kljub temu, da program dobro odraža prostorsko razpršenost. Iz obrazložitve sklepa ni razvidno, na podlagi katere alternativne variante so bile prosilcu dodeljene 3 točke, zato utemeljenost odločitve ni mogoče preveriti in gre za bistveno kršitev določb postopka. Nedvomno gre v konkretnem primeru za program, ki se izvaja v več regijah in ki dobro odraža prostorsko razpršenost. FŠO pa v obrazložitvi sklepa ni z ničemer utemeljil zatrjevane prostorske zasičenosti programov.

Drugostopenjski organ je na podlagi 14. člena ZLPLS in 2. odstavka 36. člena Pravilnika o pogojih, merilih in postopku za razporeditev sredstev Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 92/07), v zvezi s sklepom Fundacije za šport št. D3-10-141 z dne 4. 2. 2010, v postopku Javnega razpisa Fundacije za šport za sofinanciranje športnih dejavnosti, raziskovanja in razvoja športa ter založništvo v športu v letu 2010 (Uradni list RS, št. 81/09) v prvi točki izreka odločil, da se pritožbi delno ugodi. V drugi točki izreka je organ odločil, da je na podlagi ponovno izvedenega točkovanja program „...“ na področju dejavnosti interesne športne vzgoje otrok in mladine, športne dejavnosti študentov in športne rekreacije (D3), skladno z merili iz Pravilnika o pogojih, merilih in postopku za razporeditev sredstev Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji zbral skupaj 19 točk, zato v letu 2010 Fundacija za šport ne dodeli sredstev Zvezi za šport otrok in mladine Slovenije za program „...“ na področju dejavnosti interesne športne vzgoje otrok in mladine, športne dejavnosti študentov in športne rekreacije (D3). V obrazložitvi drugostopenjskega akta je navedeno, da je organ prve stopnje predmetno pritožbo preizkusil in ugotovil, da je pritožba dovoljena, da je pravočasna in da jo je vložila upravičena oseba. V skladu z določbo 2. odstavka 36. člena Pravilnika o pogojih, merilih in postopku za razporeditev sredstev Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji in v zvezi 14. a členom ZLPLS o pritožbi odloča Komisija za pritožbe. Komisija za pritožbe je pritožbo preizkusila in v pritožbenem postopku ob presoji pritožbenih navedb in dokumentacije v spisu ugotovila, da je pritožba delno utemeljena. Na podlagi ponovne preučitve spisne dokumentacije in pritožbe je bilo ugotovljeno, da program pritožnika ne obsega elementov vsebine, ki bi opredeljevali drugačno vrednotenje vloge prispele na razpis, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, razen pri merilu možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom, kjer se namesto 3-eh točk dodeli 6 točk, tako da je program zbral skupaj 19 točk. Tožnik je vložil tožbo zoper sklep Komisije za pritožbe št. D3-10-141 z dne 21. 4. 2010 v zvezi s sklepom o razporeditvi sredstev Fundacije za šport. Tožnik v tožbi trdi, da gre pri odločanju Komisije za pritožbe za absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka po 6. točki 2. odstavka 237. člena ZUP, saj je pri vodenju postopka na drugi stopnji sodelovala oseba, ki bi po zakonu morala biti izločena. Po določbi 4. točke 35. člena ZUP namreč pooblaščena uradna oseba ne sme opravljati posameznih dejanj v postopku, če je bila udeležena v postopku na prvi stopnji. Iz obeh izpodbijanih sklepov toženca in komisije za pritožbe je nedvoumno razvidno, da je postopka na obeh stopnjah vodila ista pooblaščena uradna oseba, to je B.B. Zato je potrebno sklep Komisije za pritožbe že iz tega razloga odpraviti in sicer na podlagi 2. točke 1. odstavka in 3. odstavka 27. člena ZUS. Po določbi 3. odstavka 27. člena ZUS-1 je bistvena kršitev določb postopka vselej podana v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP. Tožnik zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi, odpravi upravni akt druge stopnje, to je sklep Komisije za pritožbe št. D3-10-141 z dne 21. 4. 2010 in vrne zadevo pristojnemu organu druge stopnje v ponoven postopek, tožencu pa naloži plačilo pavšalnega zneska povračila tožniku, določenega s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Sodišče naj v skladu z Zakonom o sodnih taksah tožniku vrne plačano sodno takso.

Pod točko 2. tožbe tožnik meni, da o pritožbi ni odločal pristojni organ. Po določbi 232. člena ZUP o pritožbi zoper odločbo, ki jo je na prvi stopnji izdal nosilec javnega pooblastila, odloča organ, določen z zakonom. Noben zakon ni določil Komisije za pritožbe kot pristojnega organa za odločanje v pritožbah na drugi stopnji. Zakon o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije je v določbi 14. a člena, na katero se sklicuje Komisija za pritožbe, določil le, da se „organ fundacije, pristojen za odločanje o pritožbi, določi s pravili fundacije“, vendar to po mnenju tožnika ne more vplivati na določbo 232. člena ZUP. Ta ne dopušča možnosti, da bi zakon zgolj prenesel svojo odločitev na splošni akt Fundacije za šport. Potrebno je ugotoviti, da noben zakon ne določa, kateri organ je pristojen za odločanje o pritožbi, zato je po določbi 232. člena ZUP pristojno stvarno ministrstvo, to je Ministrstvo za šolstvo in šport. Pod točko 3. tožbe tožnik pravi, da je kršena določba 1. odstavka 210. člena ZUP – vsaka odločba mora biti označena kot taka. Z zakonom se lahko določi drugačno poimenovanje odločbe. Tožniku ni znan noben zakon, ki bi določil poimenovanje odločb toženca in njegove Komisije za pritožbe kot „sklep“. Nadalje tožnik navaja, da drugostopenjska odločba sploh nima pouka o pravnem sredstvu. Kršena je tudi določba 2. odstavka 251. člena ZUP – organ druge stopnje, ki je spoznal, da je potrebno zadevo rešiti drugače, kot na prvi stopnji, bi moral odločbo prve stopnje odpraviti, a je ni. Pod točko 4. tožbe tožnik pravi, da je že v pritožbi zoper sklep prve stopnje navedel, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa tako pomanjkljiva, da pravilnost odločitve oz. njene skladnosti z merili, določenimi v 23. členu Pravilnika, ni mogoče preveriti. Po določbi 2. odstavka 254. člena ZUP se morajo v obrazložitvi odločbe druge stopnje presoditi vse pritožbene navedbe. Obrazložitev sklepa druge stopnje ni v skladu z določbo 214. člena ZUP, saj obrazložitev ne obsega ugotovljenega dejanskega stanja in dokazov, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov in razlogov, zaradi katerih ni bilo ugodeno zahtevku tožnika. Tako kot organ prve stopnje, tudi Komisija za pritožbe svoje odločitve ni z ničemer obrazložila, čeprav je v tem delu tožniku delno ugodila ter mu „namesto 3 točk dodelila 6 točk“. Prav tako je Komisija za pritožbe, enako kot prej organ prve stopnje, bistveno kršila določbe postopka glede pritožbe v zvezi z merilom „prostorska razpršenost programov“, saj ni presodila pritožbenih navedb, temveč je le pavšalno ugotovila, da program pritožnika ne obsega elementov vsebine, ki bi opredeljevali drugačno vrednotenje vloge, prispele na razpis, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa.

Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, odpravi upravni akt prve in druge stopnje in vrne zadevo organu prve stopnje v ponoven postopek oziroma odpravi akt druge stopnje in vrne zadevo organu druge stopnje v ponoven postopek ali pa s sodbo odloči o stvari. Tožnik predlaga, da sodišče tožencu naloži plačilo vseh stroškov upravnega spora.

V odgovoru na tožbo tožena stranka zahteva povrnitev stroškov postopka in navaja, da je o pritožbi, o kateri v skladu s členom 22 c. Pravil Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji odločala Komisija za pritožbe. Komisija za pritožbe je s sklepom z dne 21. 4. 2010 pritožbi delno ugodila tako, da je spremenila točkovanje ter nato odločila, da se vlogi tožeče stranke sredstev ne dodeli. B.B. je zaposlena na delovnem mestu svetovalca direktorja in iz kataloga delovnih mest izhajajo njene naloge, ki jih v odgovoru na tožbo našteva. Kršitev, na katero se sklicuje tožeča stranka, se nanaša na „predstojnika oziroma pooblaščeno uradno osebo organa, ki ne sme odločati ali opravljati posameznih dejanj v postopku“. B.B. je kot svetovalka direktorja v postopku odločanja o vlogi tožeče stranke ter o pritožbi opravljala zgolj naloge tehnične podpore za sprejemanje odločitev, tako organu prve kot druge stopnje. Navedeno je razumljivo glede na dejstvo, da ima tožena stranka zaposleni le dve osebi, to je direktorja ter svetovalko direktorja. B.B. se o postopku nikakor ni odločala, prav tako pa tudi ni opravljala nobenih dejanj. Pritožbo tožeče stranke zoper odločbo prve stopnje je obravnavala Komisija za pritožbe kot pristojni organ v skladu s pravili ter nato sprejela tudi odločitev. Najbrž je tožeči stranki razumljivo, da tudi Komisija za pritožbe potrebuje ustrezno tehnično podporo za svoje delo, ki jo je v skladu z organizacijo tožene stranke ter že citiranim katalogom opravlja B.B. v okviru svojih delovnih zadolžitev. Sklicuje se na določilo 14a. in 11. člena ZLPLS. ZLPLS nadalje določa, da je zoper odločitev sveta fundacije, s katero je odločeno o vlogi na javni razpis za razdelitev sredstev fundacije, dovoljena pritožba v roku 15 dni. Organ tožene stranke, ki je pristojen za odločanje o pritožbi, se določi s pravili fundacije, njegova odločitev pa je dokončna. Komisijo za pritožbe sestavljajo trije člani, od katerih enega predlaga Ministrstvo za šolstvo in šport, enega Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez in enega Strokovni svet Republike Slovenije za šport. Ker je tako o pritožbi tožeče stranke odločal organ, ki je bil postavljen v skladu z ZLPLS in pravili, je očitek tožeče stranke v tej smeri neutemeljen. Odločba druge stopnje je oblikovana v skladu z 210. členom ZUP, saj obsega uvod, naziv, izrek, obrazložitev. Dejansko ne vsebuje pouka o pravnem sredstvu, vendar taka pomanjkljivost ni razlog za nezakonitost odločbe. Odločitev organa druge stopnje o pritožbi tožeče stranke, kljub temu, da je poimenovan kot „sklep“, predstavlja jasen izraz volje organa druge stopnje, s katero se je opredelil do pritožbe tožeče stranke zoper sklep prve stopnje. Poimenovanje odločbe z „sklep“, ni pomanjkljivost, ki bi opravičevala njeno razveljavitev. V nadaljevanju tožena stranka pojasnjuje, da je merilo status kandidata lahko ovrednoteno z 10 točkami v primeru nepridobitnega izvajanja na nacionalni regionalni ravni, s 6 točkami v primeru nepridobitnega izvajanja na lokalni ravni in z 1 točko v primeru pridobitnega izvajanja oziroma nepridobitnega izvajanja nešportnih organizacij. Merilo možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programov se lahko ovrednoti z 10 točkami, v primeru kadar progam zelo dobro uresničuje javni interes na področju športa, s 6 točkami, kadar program dobro uresničuje javni interes na področju športa, s 3 točkami, kadar program v manjši meri uresničuje javni interes na področju športa in z 0 točkami v primeru, če program slabo uresničuje slabo uresničuje javni interes na področju športa. Merilo prostorska razpršenost programov se ovrednoti z 9 točkami v primeru, če v statistični regiji primanjkuje programov oziroma izvajanje programov v več regijah, s 6 točkami, če program dobro odraža prostorsko razpršenost, s 3 točkami v primeru zasičenosti s programi v statistični regiji ali zasičenosti s podobnimi programi istega izvajalca, kljub temu, da program dobro odraža prostorsko razpršenost. Z 0 točkami se ovrednoti program v primeru zasičenosti s podobnimi programi istega izvajalca. Ob upoštevanju metodologije, določene s Pravilnikom, je organ ugotovil, da tožeči stranki pripada iz naslova statusa kandidata 10 točk, iz naslova možnosti uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom 3 točke in iz naslova prostorske razpršenosti programov 3 točke. Komisija je pri tem odločala v skladu z merili ter usmeritvami, določenimi v 23. členu Pravilnika o tem, kako se ovrednoti posamezna zgoraj navedena merila. Navedeno ovrednotenje je tudi ustrezno obrazloženo v odločbi prve stopnje. Ob reševanju pritožbe tožeče stranke je komisija za pritožbe spremenila odločitev prve stopnje pri merilu možnosti uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom tega naslova vlogo tožeče stranke ovrednotila s 6 točkami. Tudi v tem primeru je organ druge stopnje primerno pojasnil razloge za svojo odločitev v izpodbijani odločbi, ki za to izpolnjuje pogoje v skladu z 214. členom ZUP. Organ je namreč ugotovil, da program ne obsega elementov, ki bi opravičevali drugačno vrednotenje vloge po prvostopenjskem sklepu, razen pri merilu možnosti uresničevanja javnega interesa.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Po določilu 1. odstavka 14.a člena ZLPLS se postopek odločanja o vlogah za razporeditev sredstev fundacij, med katere po 8. členu ZLPLS spada tudi tožena stranka, ureja z ZLPLS in Pravilnikom (2. odstavek 11. člena ZLPLS). Če ZLPLS in Pravilnik posameznega vprašanja postopka ne urejata, se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Upravno sodišče je istovrstni tožbeni ugovor, ki ga tožnik podaja pod točko 1. tožbe v tem upravnem sporu, že presodilo v upravnem sporu opr. št. I U 686/2010-12 v sodbi z dne 15. 12. 2010 in sodišče v tem upravnem sporu nima podlage, da bi sprejelo drugačno interpretacijo ter odločitev v zvezi z uporabo 4. točke 35. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) kot v zadevi I U 686/2010-12. Določilo 4. točke 35. člena ZUP pravi, da predstojnik oziroma pooblaščena uradna oseba organa ne sme odločati ali opravljati posameznih dejanj v postopku, če je bila udeležena v postopku na prvi stopnji ali je sodelovala pri odločanju. Smiselna uporaba določil ZUP, kot to določa 1. odstavek 14. a člena ZLPLS, po mnenju Upravnega sodišča tudi v tem upravnem sporu pomeni, da če je B.B. v izpodbijanem prvostopenjskem aktu navedena kot oseba, ki je »vodila postopek«, potem ne bi smela voditi postopka tudi na drugi stopnji odločanja, kot je to navedeno v drugostopenjskem aktu. Tožena stranka namreč niti ne oporeka, da je navedena oseba pooblaščena uradna oseba v smislu 1. odstavka 35. člena ZUP, nedvomno pa »vodenje postopka« na drugi stopnji odločanja pomeni »opravljanje posameznih dejanj v postopku« v smislu ZUP oziroma pomeni, da je bila navedena oseba »udeležena v postopku na prvi stopnji, zato dejstvo, da navedena oseba ni »sodelovala pri odločanju« ne more pomeniti, da ni bila storjena procesna kršitev na drugi stopnji odločanja. Ta kršitev je absolutno bistvena kršitev po določbi 6. točke 2. odstavka 237. člena ZUP v zvezi z določilom 3. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010). Poleg tega bi moral drugostopenjski organ upoštevati določbo 2. odstavka 254. člena ZUP, po katerem mora organ druge stopnje v obrazložitvi odločbe presoditi vse pritožbene navedbe. Tožnik je v pritožbi tudi po vsebini ugovarjal odločitvi prvostopenjskega organa in je utemeljeval, zakaj meni, da bi moral pri merilih »možnost uresničevanja javnega interesa« ter »prostorska razpršenost programov« dobiti več točk, poleg tega pa je tožnik uveljavljal tudi, da bi moral organ prve stopnje bolj natančno in celovito obrazložiti odločitev. Drugostopenjski organ na ta dva pritožbena ugovora ni ustrezno odgovoril in ni popravil oziroma ustrezno dopolnil utemeljitve prvostopenjskega organa, zato je tudi s tega vidika drugostopenjski akt nezakonit. Nezakonitost drugostopenjskega akta pa je tudi v izreku drugostopenjske odločbe. Drugostopenjski organ namreč ni imel pravne podlage, da je v prvi točki izreka odločil, da se pritožbi delno ugodi, v drugi točki izreka pa da je odločil tako, kot je, ne da bi ob tem odpravil prvostopenjski akt oziroma ga spremenil v smislu določil 251. do 253. člena ZUP. Tako sta po dokončnosti drugostopenjskega sklepa ostala v veljavi prvostopenjski in drugostopenjski akt. To so razlogi, da je sodišče moralo tožbi v delu, ki se nanaša na izpodbijanje drugostopenjskega akta, ugoditi in drugostopenjski akt odpraviti (3. točka odstavka 64. člena ZUS-1).

Sodišče pa mora ugoditi tožbi tudi v delu, ki se nanaša na izpodbijanje prvostopenjskega akta, in sicer zaradi tega, ker prvostopenjski akt nima zadostne obrazložitve. Določilo 4. odstavka 14.a. člena ZLPLS izrecno določa, da mora odločitev o vlogi za razporeditev sredstev fundacije vsebovati obrazložitev. Prvostopenjski akt nima zadosti ugotovljenega dejanskega stanja (2. točka 214. člena ZUP) niti razlogov (bistvenih elementov) za presojo dokazov (3. točka 214. člena ZUP) ter za odločitev v zadevi (5. točka 214. člena ZUP), pri čemer bi morala biti ob uporabi vsakega merila oziroma kriterija za oceno vloge navedena tudi konkretna pravna podlaga v podzakonskem predpisu, da bi jo sodišče v postopku presoje zakonitosti lahko presodilo z uporabo t.i. zadržanega testa presoje. Sama navedba točkovanja ni zadostna obrazložitev, ampak mora biti iz obrazložitve v zadostni meri razvidno, zakaj je stranka dobila določeno število točk po posameznih merilih oziroma kriterijih iz podzakonskega predpisa. S tega vidika sodišče zakonitosti prvostopenjskega akt sploh ne more preizkusiti, kar je absolutno bistvena kršitev določb postopka po 7. točki 2. odstavka 237. člena ZUP v zvezi z določbo 3. odstavka 27. člena ZUS-1. Zaradi tega je sodišče tožbi ugodilo tudi v delu, ki se nanaša na izpodbijanje prvostopenjskega akta (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Ostali tožbeni ugovori pa so neutemeljeni, kajti dejstvo, da sta izpodbijana akta poimenovana kot sklepa in ne kot odločbi, ni kršitev, ki bi lahko imela vpliv na zakonitost in pravilnost odločitve; tudi dejstvo, da drugostopenjski akt nima pravnega pouka, čeprav ga določilo 4. odstavka 14.a člena ZLPLS izrecno predvideva, v konkretnem primeru ni vplivalo na zakonitost odločitve, kajti tožnik je pravilno izkoristil možnost sodnega varstva v upravnem sporu. Tožnik tudi nima prav, ko uveljavlja, da je na drugi stopnji odločal nepristojen organ. Določilo 2. odstavka 14.a člena ZLPLS predvideva pravno sredstvo (pritožbo) zoper odločitev Sveta Fundacije o financiranju. Zakonodajalec je dal tudi zakonsko pooblastilo, da se o organu fundacije, pristojnem za odločanje o pritožbi, odloči s pravili fundacije. Pomembno je, da po določilu 2. odstavka 11. člena ZLPLS k pravilom fundacije daje soglasje Državni zbor RS. Določilo 14. člena ZLPLS daje tudi zakonsko pooblastilo za sprejem pravilnika o merilih in pogojih za uporabo sredstev financiranja, in soglasje k temu pravilniku daje Državni zbor RS. Pravilnik v določilu 2. odstavka 36. člena omenja komisijo za pritožbe, ki pa je natančneje opredeljena v Spremembah in dopolnitvah pravil fundacije za financiranje športnih organizacij v RS (Uradni list RS, št. 92/2007, 22.a, 22.b, 22.c člen). V skladu z določilom 1. odstavka 14.a člena ZLPLS (ter 1. odstavka 3. člena ZUP) so to specialne določbe, ki imajo zakonsko podlago, in jih je treba uporabiti ne glede na ureditev inštančnega odločanja po ZUP.

Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo in oba izpodbijana akta odpravilo ter vrnilo zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje (3. točka 1. odstavka in 3. odstavek 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravna mnenja sodišča (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: V skladu s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. l. RS št. 24/2007), se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR. Tožeča stranka je v upravnem sporu imeli pooblaščenca, ki je odvetnik. Zato je sodišče v drugi točki izreka s sklepom odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožeči stranki v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.