Jedro

Na podlagi ugotovitve, da je bil tožnik pripadnik tujih oboroženih sil, brez konkretnih ugotovitev o njegovem prejšnjem delovanju v JLA in brez ocene tveganja, ki bi ga njegov sprejem v državljanstvo pomenil za obrambo države, ni mogoče odločiti o sprejemu v državljanstvo. Saj je samo na podlagi konkretno ugotovljenih dejstev o tožnikovem ravnanju mogoče sklepati, ali ta dejstva kažejo na obstoj nevarnosti za obrambo države. Samo na taki dejanski podlagi bi upravni organ, glede na stopnjo tožnikove nevarnosti za obrambo države, lahko po prostem preudarku ugodil ali zavrnil prošnjo za sprejem v državljanstvo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, razveljavi se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U 125/97-9 z dne 19.11.1998 in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 10.1.1997, s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 10. člena, v zvezi z 1. odstavkom 12. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS). V razlogih izpodbijane sodbe je navedlo, da je tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in svojo oceno oprla na 8. točko 1. odstavka 10. člena, v zvezi 1. odstavkom 12. člena ZDRS in v povezavi z 8. členom Uredbe Vlade Republike Slovenije o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Uredba). Tožena stranka je ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, ki dopuščajo sprejem v državljanstvo samo, kadar to ne predstavlja nevarnosti za javni red, varnost in obrambo države. Po prepričanju sodišča prve stopnje tožnik tega pogoja ne izpolnjuje, saj ni sporno, da je bil aktivna vojaška oseba v JLA in je služil v tuji vojski do 1993. Ker je v 8. členu Uredbe med merili določeno, da je nevarnost za obrambo države vselej podana, če je prosilec aktivno služil v oboroženih silah tujih držav, je pravilno stališče tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje navedenega zakonitega pogoja in tako ne more pridobiti državljanstva po 1. odstavku 12. člena ZDRS.

Tožnik v pritožbi izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi napačne pravne presoje in kršitve ustave. Navaja, da je bil leta 1991 referent tehnične službe in tako razporejen v bataljon na V., kjer se je nahajal ob začetku vojne za Republiko Slovenijo. V agresiji JLA na Republiko Slovenijo ni sodeloval. Po umiku JLA iz Republike Slovenije je nadaljeval z opravljanjem enakega dela vse do 31.7.1993, ko je delovno razmerje prekinil. Službe v JLA v Srbiji ni mogel opustiti, saj družina ni imela sredstev za preživljanje, ker žena z mladoletnim otrokom ni bila zaposlena. Sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti Uredbe, saj je bila ta objavljena v Uradnem listu RS 30.7.1994 in tako ne more veljati za nazaj, to je za dogajanje pred datumom, ko je ta predpis začel veljati. Napačna je tudi razlaga Uredbe, da je nevarnost za državo vselej podana, če je oseba aktivno služila v oboroženih silah drugih držav. To bi veljalo samo v primerih, če bi šlo za služenje v primeru vojaškega spopada, ne pa za služenje nekaj let po tem, ko se je končala desetdnevna vojna v Sloveniji. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zavrnitev tožbe. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni navedla konkretnih dejstev in bistvenih razlogov, ki bi utemeljevali zavrnitev tožnikove vloge za sprejem v državljanstvo in tudi ne konkretnih okoliščin, ki bi omogočale presojo pravilnosti te odločbe. Navedla je le, da bi sprejem tožnika v državljanstvo pomenil nevarnost za obrambo države, ker je bil do 31.7.1993 aktivna vojaška oseba v JA.

Obstoj nevarnosti je tožena stranka utemeljila s sklicevanjem na 3. alineo 8. člena Uredbe. Temu je pritrdilo tudi prvostopenjsko sodišče in kot pravilno sprejelo ugotovljeno dejansko stanje. Merila iz navedene uredbe predstavljajo samo izhodišča za ugotavljanje nevarnosti, ki bi nastopila s sprejemom prosilca v državljanstvo. Dejstvo nevarnosti pa je potrebno, po presoji pritožbenega sodišče, za vsakega prosilca konkretno ugotoviti. Samo sklicevanje na Uredbo v upravni odločbi ne zadošča, ampak je potrebo navesti dejstva in dokaze, ki ta dejstva utemeljujejo ter dokazno oceno. Na taki podlagi je stranki v postopku zagotovljena pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Pomanjkljivo obrazložena ali neobrazložena odločba preprečuje stranki učinkovito dokazovanje in varstvo pravic in pravnih koristi.

Zgolj ugotovitev, da je bil tožnik pripadnik tujih oboroženih sil (JA), brez konkretnih ugotovitev o njegovem prejšnjem delovanju v JA in brez ocene tveganja, ki bi ga za obrambo države pomenil njegov sprejem v državljanstvo, ni bilo mogoče sprejeti navedene odločitve. Po mnenju pritožbenega sodišča je pri odločanju o državljanstvu po 8. točki 1. odstavka 10. člena, v zvezi s 1. odstavkom 12. člena ZDRS za pripadnike JA potrebna predvsem presoja utemeljenosti zahteve z uporabo meril 1. in 2. alinee 8. člena Uredbe, ne pa tudi 3. alinee, ki po svoji vsebini izniči namen in vsebino prej navedenih meril, s tem pa tudi namen, zaradi katerih so bila sprejeta. Z uporabo navedenih meril in na tej podlagi konkretno ugotovljenih dejstev o tožnikovem zadržanju in ravnanju, bi bilo šele mogoče sklepati, ali ugotovljena dejstva kažejo na obstoj nevarnosti za obrambo države, zlasti, če drži podatek v upravnih spisih, da v Sloveniji živi od leta 1993 in mu kot vojaški osebi v tehnični službi nekdanje JA, ni mogoče ničesar očitati. Samo na taki dejanski podlagi bi upravni organ, glede na stopnjo tožnikove nevarnosti za obrambo države, po prostem preudarku lahko ugodil tožnikovi prošnji ali zavrnil njegovo prošnjo za sprejem v državljanstvo.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor o nedopustni retroaktivni uporabi Uredbe. Upravni organ odloča v upravnem postopku na podlagi predpisa, ki je veljal v času izdaje odločbe na prvi stopnji, navedena Uredba pa je tedaj že veljala.

Glede na navedeno, po mnenju pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje v dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, ni imelo podlage za zavrnitev tožbe. Ker je svojo odločitev napačno oprlo na 1. odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS), je bistveno kršilo določbe postopka po 2. odstavku 72. člena ZUS. Zato je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi 74. člena ZUS in sodišču prve stopnje zadevo vrnilo, da opravi v nov postopek.