Jedro

Tožena stranka za prevedbo plač javnih uslužbencev ni bila dolžna sprejeti posebnega akta o prevedbi, ampak je prevedbo lahko opravila na podlagi prevedbe novinarskih delovnih mest, ki je vsebovana v Aneksu h Kolektivni pogodbi za poklicne novinarje. Prevedbo plače tožnice je pravilno opravila in tožnico uvrstila v ustrezni plačni razred skladno z določili ZSPJS. Zato tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti aneksa k pogodbi o zaposlitvi in za ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je zahtevala, da je aneks k pogodbi o zaposlitvi št. …. z dne 14. 8. 2008, ki ga je tožnica prejela 26. 8. 2008, v 1. in 10. členu nezakonit. Poleg tega je zavrnilo tudi del njenega tožbenega zahtevka, da ji je dolžna tožena stranka izstaviti v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto urednik oddaj z mesečno osnovno plačo v višini 41. plačnega razreda, povečano v skladu z merili tožene stranke za napredovanje z veljavnostjo od 1. 8. 2008, obračunati in izplačati razliko med neto plačo, ki bi jo prejemala na delovnem mestu urednik oddaj in plačilom za delo, ki ga prejema pri toženi stranki od 1. 8. 2008 do sklenitve pogodbe o zaposlitvi iz 2. točke zahtevka, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da ji je dolžna tožena stranka povrniti njene pravdne stroške. V II. točki izreka je odločilo, da je dolžna tožnica toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 519,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka oziroma podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi ponovno poudarja, da tožena stranka prevedbe osnovne plače ni izvedla skladno z določbami ZSPJS. Zaradi nezakonite prevedbe osnovne plače delovnega mesta tožnice je tožena stranka napačno izvedla tudi prevedbo osnovne plače tožnice. Način uvrščanja delovnih mest pri toženi stranki posebej ureja peti odstavek 13. člena ZSPJS, ki določa, da se delovna mesta javnih uslužbencev pri toženi stranki uvrščajo v plačne razrede s posebno kolektivno pogodbo, ki jo skleneta v imenu tožene stranke generalni direktor, v imenu delojemalcev pa reprezentativni sindikati v javnem zavodu. Člen 46/2 ZSPJS določa, da se lahko, ne glede na drugi, tretji, četrti in peti odstavek 13. člena tega zakona, s kolektivnimi pogodbami poklicev uvrščajo v plačne razrede delovna mesta in nazivi za področje visokega šolstva, znanosti in tistih poklicev, za katere je bila ob sprejemu tega zakona že sklenjena poklicna kolektivna pogodba. KPPN je veljavna poklicna kolektivna pogodba, ki v 3. členu ureja tudi uvrščanje v plačne razrede in sicer se delovna mesta novinarjev tožene stranke v plačni podskupini G2 uvrstijo v plačne razrede v skladu z določbami ZSPJS ter kolektivno pogodbo za javni sektor v razponu od 31. do 53. plačnega razreda brez napredovanj. Osnovne plače za tipično novinarsko delovno mesto pri toženi stranki so določene s plačnim razredom po plačni lestvici, določeni so tudi najnižji plačni razredi za posamezno delovno mesto in plačni razredi, ki jih je možno doseči z napredovanjem. Ker Aneks h KPPN ne določa prevedbe novinarskih delovnih mest pri toženi stranki, bi morala tožena stranka sprejeti akt o prevedbi, česar pa ni storila (49. c člen ZSPJS). Akt o prevedbi tudi ni dobil v mnenje reprezentativni sindikat (8. člen ZDR). Tožnici iz same tabele „primerljivosti“, na podlagi katere so bila prevedena delovna mesta, niso znani ne kriteriji, niti ne pogoji, na podlagi katerih je bilo njeno delovno mesto prevedeno v delovno mesto novinar, dopisnik v Sloveniji (M/Ž). Takšno ravnanje tožene stranke je v nasprotju s sodno prakso, ki jo je sprejelo Upravno sodišče RS v zadevi U 1534/2008 z dne 29. 6. 2010. S prevedbo tožničinega delovnega mesta je tožena stranka spremenila zahtevnost njenega delovnega mesta, kar je v nasprotju z ZSPJS in aneksom h KPPN. V konkretnem primeru je tožena stranka dejansko oblikovala novo delovno mesto z drugačnim opisom nalog, zato bi morala sprejeti akt o sistemizaciji delovnih mest. Upoštevati bi morala tudi 47. člen ZDR, ki jasno določa, da se v primeru, če se spremeni pogoj iz tretje alineje prvega odstavka 29. člena tega zakona, sklene novo pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka akta o sistemizaciji sploh ni sprejela oziroma je za določitev novega delovnega mesta uporabila nesprejeti katalog delovnih mest, kar pomeni, da akt o sistemizaciji, ki bi moral biti sprejet pred izdajo aneksa, sploh ni bil objavljen. Takšno ravnanje je tudi v nasprotju s sodno prakso (VIII Ips 95/2006).

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, navedenih v drugem odstavku 350. člena ZPP, dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bil tožnici, ki je bila od 1. 11. 2004 dalje zaposlena na delovnem mestu novinar urednik I (dopisnik), ponujen v podpis aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 8. 2008, katerega pa tožnica ni podpisala. Tožničino delovno mesto v tem aneksu je bilo opredeljeno kot novinar dopisnik v Sloveniji, uvrščeno v VII/2 tarifni razred in 37. plačilni razred (1. člen aneksa). Ugotovilo je, da je tožbeni zahtevek tožnice, v katerem je predlagala zgolj ugotovitev nezakonitosti 1. in 10. člena aneksa, nerazumljiv, s tem da tožnica ni obrazložila, zakaj sploh predlaga ugotovitev nezakonitosti 10. člena aneksa. Nadalje je ugotovilo, da jedro tega spora ni sama prevedba delovnega mesta oziroma tožničine osnovne plače, temveč tožničino zatrjevanje, da dejansko opravlja zahtevnejše delovne naloge.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da delo, ki ga tožnica opravlja, bolj ustreza opisu delovnega mesta novinar dopisnik v Sloveniji (ki je bilo tožnici ponujeno v spornem aneksu k pogodbi o zaposlitvi), kot pa delu urednika oddaj, v zvezi s katerim tožnica meni, da bi ji morala tožena stranka ponuditi aneks k pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje utemeljeno tudi ni upoštevalo ocene tožničine nadrejene delavke B.B., da je tožničino delovno mesto (delovno mesto, ki ji je bilo ponujeno v spornem aneksu) prenizko vrednoteno, saj je do ovrednotenja delovnega mesta, ki je bilo ponujeno tožnici, prišlo na podlagi dogovora strank Aneksa h KPPN. Sodišče prve stopnje je torej zavzelo pravilno stališče, da sta se za vrednotenje delovnih mest (tudi delovno mesto novinarja dopisnika v Sloveniji) dogovorila tožena stranka in sindikat v Aneksu h Kolektivni pogodbi za poklicne novinarje (Aneks h KPPN; Ur. l. RS, št. 61/2008) in da je določitev plačnega razreda v aneksu h tožničini pogodbi skladna s tem dogovorom. Akt o sistemizaciji delovnih mest zares ni bil objavljen, preden ji je tožena stranka v podpis ponudila aneks, vendar pa primerjava opisov z dne 19. 8. 2008 in z dne 21. 5. 2009 tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča izkazuje, da sta opisa obeh delovnih mest praktično identična. Glede na to iz tega razloga aneks v izpodbijanem delu ni nezakonit, saj ni šlo za razporeditev tožnice, temveč zgolj za izvedbo z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) določene prevedbe.

VDSS je že v sodbi opr. št. Pdp 836/2011 z dne 15. 3. 2012, ki je obravnavala identično problematiko, zavzelo stališče, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka skladno z 49. c členom ZSPJS sprejeti akt o prevedbi. Pogodbeni stranki KPPN sta sklenili aneks, katerega priloga je tudi prevedba vseh delovnih mest novinarjev, pri čemer je 11. člen citiranega aneksa določal tudi neposredno uporabo za novinarke in novinarje pri toženi stranki. Glede na to sprejetje posebnega akta o prevedbi ni bilo potrebno, saj je tožena stranka že na podlagi prevedbe novinarskih delovnih mest iz aneksa h KPPN lahko pravilno izvedla prevedbo in tožnico uvrstila v ustrezni plačilni razred skladno z določbami ZSPJS. Pravilna je tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tabela primerljivosti ni splošen akt delodajalca, temveč le tehnična pomoč, saj tožničino delovno mesto ni bilo prevedeno na podlagi omenjene tabele, temveč na podlagi določb ZSPJS ter Aneksa h KPPN. Pri tem se je upoštevala tožničina osnovna plača pred prevedbo (skladno z 49. a in 49. b členom ZSPJS), ki se je prevedla v osnovno plačo po ZSPJS z uvrstitvijo v najbližji plačni razred v prilogi Aneksa h KPPN. Glede na to, da je šlo za prevedbo na podlagi določb ZSPJS, tožena stranka tožnici ni bila dolžna ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, kot to tožnica zmotno zatrjuje v pritožbi. Glede na zgoraj navedeno je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 95/2006, v katerem je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da se lahko splošni akt, ki vsebuje abstraktne pravne norme, kot podlaga za odločitev o pravici delavca iz delovnega razmerja uporablja le, če je objavljen in šele potem, ko je ustrezno objavljen. Ker po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, s katero soglaša tudi pritožbeno sodišče, tožena stranka akta o sistemizaciji ni bila dolžna sprejeti, zgoraj omenjeno stališče VSRS za odločitev v predmetni zadevi ni bistvenega pomena. Enako velja tudi glede sklicevanja tožnice na nesprejetje akta o prevedbi, za katerega je bilo ugotovljeno, da ga tožena stranka ni bila dolžna sprejeti. Prav tako je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje tožnice na odločbo Upravnega sodišča RS, opr. št. U 1534/2008 z dne 29. 6. 2010. V tej zadevi je odločba o prevedbi temeljila na podzakonskem predpisu, ki ni upošteval zakonskih uvrstitvenih določb o varovanju doseženih napredovanj. Tožena stranka pa je pri sporni prevedbi upoštevala Merila o napredovanju ob prevedbi osnovnih plač javnih uslužbencev pri toženi stranki.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker le-ta ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora.