Jedro

Čeprav je oškodovanka zaposlena v isti bolnišnici, v kateri je do upokojitve delal izvedenec medicinske stroke, to ni izločitveni razlog po 2.odst. 251.čl. v zvezi s 44.čl. ZKP. V obravnavanem primeru bi lahko šlo le za izločitveni razlog po 6.tč. 39.čl. ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega K.T. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 28.2.1997 obsojenega K.T. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nezgodi brez pomoči po 1. odstavku 254. člena KZ-77 in mu na podlagi 52. člena Kazenskega zakona SFRJ v zvezi s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91) izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 254. člena KZ-77 določilo kazen en mesec zapora, ki ne bo izvršena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojencu naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP v znesku 37.383,00 SIT in odmerilo povprečnino v znesku 40.000,00 SIT. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 14.5.1997 sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obsojencu v kazen, določeno s pogojno obsodbo, vštelo plačano denarno kazen v znesku 10.000,00 SIT, ki mu je bila izrečena za prekršek s pravnomočno odločbo Sodnika za prekrške Maribor z dne 20.7.1995, pri čemer se vsakih začetih 3.000,00 SIT denarne kazni šteje za en dan zapora, ter mu tako v določeno kazen vštelo štiri dni zapora. Pritožbo obsojenčevega zagovornika je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 10.7.1997 zaradi kršitve kazenskega zakona, ki je ni pobliže opredelil, in zaradi kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 251. člena ZKP, tedaj razlogov po 1. in 3. točki 421. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenega K.T. oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Vrhovni državni tožilec M.V. na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP v odgovoru podaja mnenje, da obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni zakonski razlog, iz katerega je mogoče vložiti to izredno pravno sredstvo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemejena.

Po videnju vložnika zahteve je kršitev kazenskega zakona, pri čemer ima očitno v mislih tisto iz 1. točke 372. člena ZKP, podana zato, ker ni nikakršnega materialnega dokaza o tem, da je "domnevna" oškodovanka sploh utrpela kakršnokoli telesno poškodbo, kar je zakonski znak kaznivega dejanja po 1. odstavku 254. člena KZ-77, ki ga je mogoče storiti le naklepno, kajti v storilčevi zavesti mora biti, da je kot voznik nekoga s prevoznim sredstvom poškodoval in da zaradi tega nekdo potrebuje njegovo pomoč. S trditvami, da udarnine glave pri oškodovanki B.J. niso z ničemer verificirane in da niti rentgenske slike niso pokazale nobenih poškodb, da oškodovanka ni bila v nezavesti in da je vse skupaj mogoče simulirati ter da zdravnik v skladu z deontologijo svojega poklica v tovrstnih primerih bolniku verjame na besedo, obsojenčev zagovornik spodbija pravilnost dokazne presoje, da je oškodovanka dobila lahko telesno poškodbo. Tudi z navedbami, da je trditev priče B.Č. o tem, za koliko se je vozilo oškodovanke v prometni nesreči obrnilo, v nasprotju z ostalimi podatki v spisu; da je obsojencu treba verjeti, da se ni in tudi ni mogel zavedati, da bi ob oplaženju dveh vozil lahko prišlo do poškodbe kogarkoli, da je oškodovanka na "lepe oči" dobila lepo odškodnino, pri čemer sta sodišči možnost, da je poškodbo fingirala, nerazumljivo izključili, ter da je odškodninski postopek pri zavarovalnici potekal brez vednosti obsojenca, vložnik zahteve izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Po 2. odstavku 420. člena ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Neutemeljene so tudi navedbe obsojenčevega zagovornika, da je podana kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 251. člena ZKP, ki da je vplivala na zakonitost sodne odločbe. V 2. odstavku 251. člena ZKP je predpisano, da je razlog za izločitev izvedenca po 44. členu ZKP podan tudi glede oseb, ki so skupaj z oškodovancem v delovnem razmerju pri istem delodajalcu. Oškodovanka B.J. je zaposlena v Splošni bolnici M., kjer je do upokojitve delal tudi izvedenec medicinske stroke dr. M.P. Iz tega je očitno, da oškodovanka in izvedenec nista zaposlena pri istem delodajalcu. Že iz tega razloga je v tem delu zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Po 44. členu ZKP se določbe o izločitvi sodnikov in sodnikov porotnikov smiselno uporabljajo tudi za izvedence, če ni zanje določeno kaj drugega. V 1. odstavku 251. člena ZKP je predpisano, kdo se ne sme postaviti za izvedenca, v 2. odstavku iste zakonske določbe pa da je razlog za izločitev izvedenca podan tudi takrat, ko je skupaj z oškodovancem v delovnem razmerju pri istem delodajalcu. V obravnavanem primeru bi lahko šlo le za izločitveni razlog po 6. točki 39. člena ZKP, ki ga mora stranka uveljavljati, brž ko zve zanj, glede na to, da je bil izvedenec v postopek pritegnjen že v fazi preiskovalnih dejanj, pa je bilo mogoče po določbi 2. odstavka 41. člena takrat veljavnega ZKP zahtevati njegovo izločitev samo do konca glavne obravnave. V tej zadevi pa je bilo izvedensko mnenje dr. M.P. na glavni obravnavi prebrano s soglasjem strank, pri čemer obsojenec in zagovornik na podano mnenje izvedenca nista imela pripomb. Zato zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 251. člena ZKP ni podana.

Upoštevaje navedene razloge se izkaže, da zahteva zagovornika obsojenega K.T. za varstvo zakonitosti ni utemeljena in jo je zato Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.