Jedro

S tem, ko obramba poda soglasje za branje zapisnika o izpovedbi priče, se vnaprej ne odreče morebitnemu predlogu, da jo sodišče neposredno zasliši, vendar mora v takem primeru obrazložiti, katero dejstvo želi razjasniti in izkazati materialnopravno relevantnost in verjetnost, da bo s takim načinom izvedbe dokaza dokazala zatrjevano dejstvo.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega N.P. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Krškem je obsojenega N.P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen dve leti in dva meseca zapora, vanjo pa vštelo čas prebit v pridržanju in priporu od dne 8.1.2007 od 0.55 ure dalje. Po prvem odstavku 40. člena KZ je obsojencu izreklo stransko kazen izgona tujca iz Republike Slovenije za dobo osmih let, mu po četrtem odstavku 196. člena KZ odvzelo 15.041 g mamila Canabis, na podlagi 69. člena pa vozilo znamke P. ter mu naložilo v plačilo stroške postopka. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbi obsojenčevih zagovornikov in okrožnega državnega tožilca kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. - 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Zoper to pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki jih razen opisno niso določneje opredelili. Navajajo, da iz obrazložitve prvostopenjske sodbe ni mogoče razbrati, na katera dejstva in okoliščine je sodišče oprlo izrek sodbe, posebno v tistem delu, v katerem je ugotovilo, da je obsojenec storil kaznivo dejanje po predhodnem dogovoru s še neugotovljenimi sodelavci v Nemčiji in Srbiji. S tem da je sodišče zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje priče S.Š. in zaslišanje obsojenčeve soproge A.P. na glavni obravnavi, je po mnenju vložnikov kršilo obsojenčevo pravico do obrambe. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču pred popolnoma spremenjenim senatom.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru navaja, da v zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane, zato Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jo kot neutemeljeno zavrne.

Obsojenčevi zagovorniki v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca vztrajajo pri navedbah in predlogu iz zahteve in utemeljujejo navedbe, da je bila z zavrnitvijo dokaznega predloga za neposredno zaslišanje A.P. na glavni obravnavi prekršena obsojenčeva pravica do obrambe.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). V postopku odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti velja načelo dispozitivnosti, načelo preizkusa po uradni dolžnosti pa je omejeno le na primere iz 427. člena ZKP in uporabo instituta privilegija pridruženja (beneficium cohaseionis) kot je določen v drugem odstavku 424. člena ZKP. Določbo prvega odstavka 424. člena ZKP je treba razlagati tako, da mora vložnik zatrjevane kršitve v tem izrednem pravnem sredstvu določno obrazložiti, saj v nasprotnem njihove utemeljenosti ni mogoče preizkusiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti je samostojno izredno pravno sredstvo, zato ni dovolj, da se vložnik v zahtevi sklicuje na utemeljitve, s katerimi je določene kršitve zakona izpodbijal pred sodiščem prve stopnje in v pritožbenem postopku, ampak mora zatrjevane kršitve obrazložiti (tudi) v izrednem pravnem sredstvu. Če tega ne stori se šteje, da zahtevi iz prvega odstavka 424. člena ZKP ni zadostil, kar učinkuje enako, kot da teh (neobrazloženih) kršitev zakona sploh ni uveljavljal. Vložniki v zahtevi navajajo, da iz obrazložitve sodbe ni razvidno, kako je sodišče prišlo do zaključkov, zapisanih v izreku sodbe in da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Izpostavljajo, da se glede te kršitve obramba sklicuje na navedbe v pritožbi, s katerimi je izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje, ki je v izreku zapisalo, da se je obsojenec po predhodnem dogovoru s še neugotovljenimi sodelavci v Nemčiji in Srbiji dogovarjal in potem prenesel oziroma poskusil prenesti mamilo v Republiko Slovenijo. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe je potrditvah zahteve razvidno samo to, da je sodišče povzemalo neke navedbe, ki so izhajale iz obtožbe in jih vneslo v izrek sodbe, da pa ni mogoče trditi, da so te obrazložitve v skladu z izvedenim dokaznim postopkom.

Te navedbe, tako kot so zapisane v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso procesno korektno konkretizirane, tako da njihove utemeljenosti, ne da bi Vrhovno sodišče to storilo po uradni dolžnosti, sploh ni mogoče preizkusiti. Kolikor vložniki s tako utemeljitvijo po vsebini uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, jim zato ni mogoče pritrditi. Trditev, da je obrazložitev v neskladju z izvedenim dokaznim postopkom pa sega na področje dejanskega stanja, torej razloga, ki ga po drugem odstavku 420. člena ZKP s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

Vložniki v zahtevi navajajo, da je sodišče druge stopnje zapisalo, da zaslišanje priče S.Š. ni materialnopravno relevantno in da obramba ni izkazala verjetnosti, da bi lahko izvedba teh dokazov privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Zahteva trdi, da sodišče take presoje sodišče ni obrazložilo, zato obrambi ni znano, na podlagi česa je sodišče druge stopnje sprejelo presojo, da zaslišanje ključne priče v tem postopku ni pomembno za ugotovitev dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je tudi ta dokazni predlog zavrnilo z utemeljitvijo, da je dejansko stanje z izvedenimi dokazi na glavni obravnavi v zadostni meri razjasnjeno (kar v bistvu pomeni, da bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč) in ker je dokazno sredstvo nedosegljivo. Višje sodišče je takemu stališču pritrdilo z argumentacijo, da se strinja s prvostopenjskim sodiščem, da izvedba predlaganega dokaza ni materialnopravno relevantna in da predlagatelj ni izkazal verjetnosti, da bo z zaslišanjem priče S.Š. dokazal svoje trditve. Svojo presojo je tudi podrobno utemeljilo (drugi odstavek na tretji strani sodbe). Zato ne drži navedba v zahtevi, da sodišče druge stopnje odločbe v tem pogledu ni obrazložilo. Zahteva s procesnega vidika ne problematizira tega, da je sodišče druge stopnje pritrdilo prvostopenjskemu sodišču s sklicevanjem na drugačno podlago za zavrnitev, prav tako ne obrazloži svoje trditve, da je izpovedba priče S.Š. za presojo zadeve ključnega pomena.

V primeru zavrnitve dokaznega(ih) predloga(ov) obrambe lahko ta to uveljavlja kot kršitev pravic tudi v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Vendar pa mora vložnik v takem primeru določno izpodbijati utemeljitve sodišča, zakaj izvedba takšnega(ih) dokaza(ov) ni potrebna in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega(ih) dokaza(ov) na instanci, ki o vloženem pravnem sredstvu odloča. Golo navajanje, da bi sodišče moralo dokaz izvesti, ker je pravno relevanten, ne zadostuje. Tej zahtevi pa vložniki, kolikor kršitev pravic obrambe uveljavljajo z izpodbijanjem zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje S.Š., niso zadostili.

Prav tako vložniki ne morejo biti uspešni, ko zatrjujejo, da je sodišče obsojenemu N.P. kršilo pravico do obrambe, ker na glavni obravnavni ni neposredno zaslišalo njegove soproge A.P. Zapisnik o izpovedbe te priče je bil na glavni obravnavi prebran v soglasju s strankami in v skladu s pogoji, določenimi v drugem odstavku 340. člena ZKP, ki ureja tak procesni položaj, ko je dovoljeno izvesti dokaz na način, ki odstopa od načela neposrednosti. Zato je sodišče ta dokaz utemeljeno sprejelo kot dokazno podlago, na katero je po opravljeni dokazni presoji oprlo izpodbijano sodbo.

Obsojenčevi zagovorniki so na glavni obravnavi, potem ko je bil v soglasju s strankami zapisnik o izpovedbi priče A.P. prebran in po videokonferenčnem zaslišanju priče M.L., predlagali, naj obsojenčevo ženo sodišče zasliši, da bo "dodatno pojasnila okoliščine v zvezi z beležko obtoženega P. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog zavrnilo z navedbo, da pričino ponovno zaslišanje ni potrebno, višje sodišče pa z utemeljitvijo, da obramba ni navedla nič konkretnega, na podlagi česar bi bilo mogoče sklepati, da je zaslišanje priče nujno in da bi lahko privedlo do drugačne ugotovitve dejanskega stanja.

S tem, ko obramba poda soglasje za zaslišanje priče, se vnaprej ne odreče morebitnemu predlogu, da jo sodišče v nadaljevanju postopka na glavni obravnavi neposredno zasliši. Vendar pa mora v takem primeru obrazložiti, katero dejstvo želi razjasniti z neposrednim zaslišanjem priče in izkazati materialnopravno relevantnost in verjetnost, da bo s takim načinom izvedbe dokaza dokazala zatrjevano dejstvo. Tega pa vložniki niso storili. Vložniki tudi ne obrazložijo navedbe, zakaj je dokazna presoja pričine izpovedbe arbitrarna, prav tako ne povedo, katere so tiste posebne okoliščine, na katere je obramba opozorila sodišče in bi se bilo to glede na njihovo vsebino dolžno ustrezno odzvati. Tudi v tem delu zahteva ni zadostila merilom iz prvega odstavka 424. člena ZKP, saj te navedbe, s katerimi uveljavlja kršitev pravic obrambe, niso obrazložene. Enako velja tudi za tisti del zahteve, kjer se glede tega vprašanja sklicuje na natančne pritožbene navedbe, ki da jih sodišče druge stopnje nikakor ne bi smelo spregledati na tak način, kot jih je.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitve zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo zagovorniki obsojenega N.P., niso podane, zato jo je po 425. členu ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede na tak izid postopka je obsojeni N.P. po 98.a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.