Jedro

Če je upravni organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu omejen in sicer sodišče preveri zgolj, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. To pa je mogoče presoditi samo, če iz izdanega akta izhajajo razlogi, ki so bili odločilni za odločitev, utemeljeni z dokazi oziroma s podatki, relevantnimi za odločitev. V izpodbijani odločbi pa ni navedenih nobenih razlogov o tem, zakaj je organ štel, da je (ravno) dvomesečna prepoved telefoniranja primerna sankcija za kršitev, kot se tožniku očita. Ne zadošča namreč zgolj pavšalna navedba, da je sankcija izrečena v skladu z opozorilom, ne da bi bilo to kakorkoli obrazloženo.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba vodje III. oddelka Zavoda za prestajanje kazni zapora št. 720-494/2010 z dne 19. 4. 2010 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je vodja III. oddelka ZPKZ (v ponovljenem postopku) na podlagi 2. odstavka 75. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 110/06 in nadaljnji, v nadaljevanju ZIKS) tožniku prepovedal telefoniranje za obdobje dveh mesecev. V svoji obrazložitvi navaja, da je zavod, zaradi ocene, da lahko vsak nedovoljeni klic obsojencev neposredno ali posredno ogroža varnost zavoda, red in disciplino, dne 14. 1. 2010 na oglasnih deskah objavil opozorilo obsojencem v zvezi s telefoniranjem. Kljub temu, da je bil tožnik s predmetnim obvestilom seznanjen, je očitno namenoma in zavestno prekršil prepoved klicanja nedovoljenih številk, s tem, da je isti dan dvakrat klical na operacijsko nadzorni center zavoda (ONC) in paznikoma, ki sta se oglasila na njegov klic, zamolčal, da gre za obsojenca, ki prestaja kazen v zaprtem delu zavoda in ju s tem zavedel, da sta klic preusmerila na interno številko vodje oddelka za vzgojo. S svojima nedovoljenima klicema je tožnik dvakrat po nepotrebnem obremenil paznika ONC, katerega ključna naloga je, poleg sprejemanja in preusmerjanja telefonskih klicev, tudi nepretrgano in intenzivno koncentrirano spremljanje videonadzornih varnostnih sistemov in hitro ter učinkovito izvajanje vseh varnostnih postopkov, ki so povezani z zaznavanji na teh sistemih. Zaradi tega vsako dodatno nepotrebno in nepredvideno opravilo, ki ga mora opraviti paznik na ONC, pomeni motnjo in krnitev osnovne varnostne naloge. S tem, ko sta se morala paznika zaradi tožnikovih klicev ukvarjati z njim, je bila njuna funkcija varnostnega nadzora okrnjena, posledično pa tudi dodatno in konkretno ogrožena varnost zavoda, red in disciplina. Izrečena sankcija je v skladu z zgoraj navedenim obvestilom.

Tožnik se je zoper navedeno odločbo prvostopenjskega organa pritožil, vendar je tožena stranka njegovo pritožbo z odločbo št. 720-574/2006 z dne 30. 7. 2010 zavrnila kot neutemeljeno.

Tožnik v tožbi navaja, da je od poletja 2009 dalje nemogoče uveljaviti 75. člen ZIKS, ker se od tedaj dalje telefoniranje nobenemu obsojencu ne odobrava in se odobritev tudi nobenemu ne vpiše v njegov osebni načrt. Izrečena mu sankcija prepovedi dveh mesecev telefoniranja je po njegovem mnenju kršitev pooblastil. S telefonskim klicem vodji za vzgojo je želel le odgovor na svoje vprašanje, zakaj se mu na njegove dopise ne odgovarja. Vse „besedičenje“ o ogrožanju varnosti zavoda je irelevantno, saj kličejo tudi svojci. Prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks.

Tožba je utemeljena.

Predmet presoje v tem upravnem sporu je odločitev prvostopenjskega upravnega organa, s katero je le-ta tožniku izrekel dvomesečno prepoved telefoniranja.

Pri svoji odločitvi se je prvostopenjski organ oprl na določilo 2. odstavka 75. člena ZIKS-1. Po navedenem zakonskem določilu se obsojencu lahko omogoči telefonske pogovore tudi z drugimi osebami, (razen z osebami, navedenimi v 1. odstavku tega člena), če je odločitev o tem zapisana v njegov osebni načrt. Če je torej upravni organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo 3. odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. To pa je mogoče presoditi samo, če iz izdanega akta izhajajo razlogi, ki so bili odločilni za odločitev, utemeljeni z dokazi oziroma s podatki, relevantnimi za odločitev.

Po proučitvi zadeve sodišče ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe, s katero je prvostopenjski organ tožniku izrekel dvomesečno prepoved telefoniranja, takšni razlogi ne izhajajo. V izpodbijani odločbi ni navedenih nobenih razlogov o tem, zakaj je organ štel, da je (ravno) dvomesečna prepoved telefoniranja primerna sankcija za kršitev, kot se tožniku očita. Ne zadošča namreč zgolj pavšalna navedba, da je sankcija izrečena v skladu z opozorilom, ne da bi bilo to kakorkoli obrazloženo. V izpodbijani odločbi torej manjka navedba in ocena tistih okoliščin, na podlagi katerih temelji odločitev o dolžini oziroma trajanju (tožniku) izrečene sankcije.

Ker v konkretnem primeru razlogi, ki so bili odločilni za odločitev, iz spornega akta ne izhajajo, zakonitosti izdanega akta ni mogoče presoditi.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS. št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu upravnemu organu v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski organ nakazane nepravilnosti ustrezno popraviti oziroma dopolniti.