Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pri odločanju o predloga za izdajo začasne odredbe sodišče odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Verjetnost je podana takrat, ko je razlogov, ki govorijo v prid nekega zaključka, več od tistih, ki kažejo na nasprotno. Ker se odloča na podlagi verjetnosti, sodišče v postopku za izdajo začasne odredbe (še) ne opravi celostne dokazne ocene, kot mu to nalaga 8. člen ZPP, ampak praviloma na podlagi gradiva v spisu oceni, navedbe katere stranke so verjetnejše.
Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 14. 4. 2016 in izdano začasno odredbo razveljavilo ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da bo o stroških postopka o izdaji začasne odredbe odločeno s končno odločbo (II. točka izreka).
2. Zoper sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Sodišču očita, da je preuranjeno zaključilo, ni podan prvi pogoj za izdajo začasne odredbe in da se o obstoju nadaljnjega pogoja (nevarnosti), sploh ni več opredeljevalo. Sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, niti ni sprejelo nobenega dokaznega sklepa. Izpodbijani sklep je zato nepreverljiv. Tožeči stranki so bile kršene temeljne procesne pravice, zato uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Glede e-maila z 11. 9. 2015 navaja, da je bil prirejen in zlepljen za potrebe tega postopka in za zavajanje sodišča. Drugotožena stranka se je na tožečo stranko obrnila v kontekstu reševanja družinske situacije in s tem družinskega premoženja, ne pa njenega premoženja, ki ga takrat še ni bilo. Sodišče je naredilo špekulativen zaključek, da naj bi naslavljanje "moje" in"tvoje" nepremičnine bolj verjetno kazalo, da je tožeča stranka 11. 9. 2015 vedela, da je nepremičnina pravno formalno od drugotožene stranke. Sodišče je sklepalo nekaj, kar iz e-maila ne izhaja. Iz celotne korespondence je razvidno, da v ospredju ni formalnopravno lastništvo, temveč cene posameznih nepremičnin in reševanje družinske situacije. Če bi tožeča stranka 11. 9. 2015 vedela, da je bilo lastništvo nepremičnine preneseno na drugotoženo stranko, bi drugače reagirala. Dejstvo je, da ima tožnik, kot tudi pravne osebe v njegovi lasti, ogromno nepremičnin in bi bilo neobičajno, če bi preverjal formalno lastništvo vsake posamezne nepremičnine. Šele, ko je prvotožena stranka v hiši zamenjala ključavnico in ko je tožnik zasledil nepremičninski oglas, je preveril tudi formalno lastniško stanje. Takrat je ugotovil, da je bil s strani prvo in drugotožene stranke izigran ter je vložil tožbo in začasno odredbo. Če bi tožnik dal soglasje k prenosu, bi bilo to nedvoumno in jasno. Poleg tega bi moralo biti soglasje v obliki notarskega zapisa. Drugotoženec je kot sin dobro vedel, da je zakonska zveza tožnika in prvotožene stranke prenehala in da nista uredila medsebojnih premoženjskih razmer.
3. Drugotožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom z dne 14. 4. 2016 ugodilo predlogu tožeče stranke in izdalo začasno odredbo, s katero je drugotožencu prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnine parc. št. 1/1 k. o. X. ter zaznamovalo prepoved odtujitve in obremenitve v zemljiški knjigi. Štelo je, da je tožniku uspelo izkazati verjetnost obstoja terjatve ter nadaljnji pogoj za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).
6. Tožnik uveljavlja terjatev iz naslova razveljavitve darilne pogodbe, ki sta jo sklenila prva toženka in drugi toženec 15. 4. 2014. Med pravdnima strankama ni sporno, da je prva toženka sama brez tožnika kot darovalka z notarsko overjeno darilno pogodbo nepremičnino podarila drugemu tožencu in da predstavlja nepremičnina skupno premoženje tožnika in prve toženke. Tožnik je zatrjeval, sodišče prve stopnje pa mu je sledilo, da je takoj, ko se je seznanil s sklenitvijo sporne pogodbe in s prenosom lastninske pravice, v subjektivnem roku, kot ga določa 99. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), vložil tožbo, s katero sporno pogodbo izpodbija.
7. V ugovornem postopku je drugi toženec kot bistven argument navajal, da je bil tožnik seznanjen z dejstvom, da je bila drugemu tožencu sporna nepremičnina podarjena in je s prenosom nepremičnine soglašal. Prvostopenjsko sodišče je zato ponovno presojalo verjetno izkazanost tožbenega zahtevka.
8. Pri odločanju o predloga za izdajo začasne odredbe sodišče odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Verjetnost je podana takrat, ko je razlogov, ki govorijo v prid nekega zaključka, več od tistih, ki kažejo na nasprotno. Ker se odloča na podlagi verjetnosti, sodišče v postopku za izdajo začasne odredbe (še) ne opravi celostne dokazne ocene, kot mu to nalaga 8. člen ZPP, ampak praviloma na podlagi gradiva v spisu oceni, navedbe katere stranke so verjetnejše. To je sodišče prve stopnje tudi storilo v zvezi s presojo, ali je bil tožnik seznanjen s prenosom nepremičnine na drugega toženca in če je soglašal z odsvojitvijo dela skupnega premoženja.
9. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je v konkretnem primeru izkazanih več okoliščin, ki govorijo v prid trditvam drugega toženca, da je bil tožnik seznanjem z dejstvom, da je bila sporna nepremičnina prenesena na drugega toženca ter da je tožnik s tem soglašal. Kot je obrazložilo že prvostopenjsko sodišče, iz elektronskega sporočila z 11. 9. 2015 izhaja, da tožnik in prvi toženec sporno nepremičnino označujeta s svojilnimi zaimki in sicer jo tožnik imenuje kot "tvoja" hiša, pri čemer misli, da je hiša od drugega toženca, drugi toženec pa jo imenuje "moja" hiša in jo šteje za svojo. Iz vsebine sporočila je razvidno, da drugi toženec tožnika sprašuje o vrednosti svoje hiše. Posredno na zaključek, da je tožnik vedel, da je nepremičnina sinova, kaže tudi dejstvo, da je nepremičnino drugi toženec prodajal, tožnik pa mu je v zvezi s tem dajal nasvete. Če bi tožnik menil, da nepremičnina ni od drugega toženca, bi najverjetneje drugače reagiral in sinu ne bi svetoval, kako naj prodaja "svojo" nepremičnino.
10. Pritožbene trditve o tem, da gre za reševanje družinske situacije in da je tožnik svetoval drugemu tožencu, ker mu je zaupal in je obstajala možnost, da bo tudi nanj prenešen kakšen del skupnega premoženja, predstavljajo pritožbene novote, ki so kot take neupoštevne. Pritožnik niti ni navedel razlogov, zakaj trditve niso bile podane pred pritožbo.
11. Pritožbene navedbe, da je elektronsko sporočilo z 11. 9. 2015 prirejeno in zlepljeno skupaj, je argumentirano ovrglo že prvostopenjsko sodišče in se v izogib ponavljanju na prvostopnejske razloge sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Tožeča stranka tudi v pritožbi ni ne navedla ne izkazala, kako naj bi izgledalo originalno sporočilo (ki ne bi bilo zlepljeno in prirejeno), niti kakšne naj bi bile navedbe v originalnem (ne prirejenem) poročilu.
12. Pritožbene navedbe o tem, da ima tožnik, kot tudi pravne osebe v njegovi lasti, ogromno nepremičnin, in zato ne preverja njihovega lastništva, na pravilnost izpodbijanega sklepa ne vplivajo. Elektronsko sporočilo z 11. 9. 2015 se nanaša na obravnavano nepremičnino. Tožnik ne zatrjuje, da se elektronsko sporočilo ne bi nanašalo na obravnavano nepremičnino in za to nepremičnino je prvostopenjsko sodišče s stopnjo verjetnosti ugotovilo, da je bila prenesena na drugega toženca ob vednosti tožnika. Koliko nepremičnin naj bi imel tožnik (še) v lasti in kako skrben je pri preverjanju njihovega lastništva, za odločitev v tej zadevi ni pomembno.
13. Ostale pritožbene navedbe so v tem pritožbenem postopku neupoštevne, ker ne predstavljajo razlogov, ki bi lahko vplivali na pravilnost izpodbijanega sklepa.
14. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).