Jedro

V situaciji, ko sta pravdni stranki enakovredno skrbeli za otroke in gospodinjstvo, se mora okoliščina, da je imel eden od njiju bistveno višje dohodke (prav to zatrjuje toženec), odraziti v večjem deležu na skupnem premoženju.

Pri oceni koristi v denarju (kadar naturalna restitucija ni mogoča) je čas, ki je odločilen za preračunavanje koristi v denarni znesek, čas izdaje sodbe sodišča prve stopnje, ne čas razpada zakonske skupnosti. To terja pravilna uporaba določbe 190. člena OZ o neupravičeni pridobitvi. Gre za valorizacijo terjatve, ki je po svoji naravi nečista denarna terjatev, pri nečistih terjatvah pa višina ni določena vse do trenutka sodne odločbe. Nima sicer pritožnica prav, ko se zavzema za to, da bi moralo sodišče zaradi tega ponoviti dokazovanje z drugim izvedencem. Vprašanje trenutka, ki je odločilen za oceno koristi v denarju, namreč ni strokovno, ampak pravno vprašanje; sodišče mora izvedenca ustrezno usmeriti, ko mu postavi nalogo.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba: razveljavi v drugem odstavku II. točke izreka glede gotovine 2.500 EUR, v tretjem, četrtem in petem odstavku II. točke izreka ter v IV. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; spremeni v drugem odstavku II. točke izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da v skupno premoženje tožnice in prvega toženca spadajo: pohištvo dveh otroških sob (2008), pralni stroj B. (2004), hišni kino (2007), računalnik (2006) in steklokeramična plošča v kombinaciji s plinskim štedilnikom (2008), ter v prvem odstavku V. točke izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna tožnici plačati 3.300 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2015. II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Oris zadeve

1. Tožnica in prvi toženec sta razvezana zakonca. Njuna zakonska zveza je trajala od leta 2007 do leta 2012. Življenjska skupnost pravdnih strank se je začela že prej, tožnica se je k prvemu tožencu po ugotovitvah sodišča prve stopnje priselila ob koncu leta 2003, v letu 2004 se jima je rodil sin. Kdaj natanko je njuna skupnost prerasla v izvenzakonsko skupnost, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Sodišče prve stopnje je predvsem ugotavljalo, kaj spada v skupno premoženje razvezanih zakoncev in kakšna sta deleža na njem. Obravnavalo je še zahtevek za povrnitev vlaganj v nepremičnino drugega toženca, ki je oče prvega toženca in zahtevek za vrnitev 66 obrokov po 160 EUR, ki jih je tožnica nakazala prvemu tožencu.

Odločitev sodišča prve stopnje

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I. zavrnilo tožbeni zahtevek, da v skupno premoženje tožnice in prvega toženca spada 2/3 nepremičnin parc. št. 275, 2102/5 in 2102/8, k. o. ...; II. razsodilo, da v skupno premoženje tožnice in prvega toženca spadajo kuhinja M., dve otroški sobi, spalnica, pralni stroj B., sušilni stroj B., hišni kino, računalnik, hladilnik, steklokeramična plošča s plinskim štedilnikom, pomivalni stroj B., 16 delni komplet posode in jedilnega pribora, jedilna miza z regalom in osem stolov, avtomobila M. in R. ter 2.500 EUR gotovine, delež tožnice na tem premoženju je ½; zavrnilo pa zahtevek, da spada v skupno premoženje znesek, višji od 2.500 EUR in zahtevek, da mora toženec tožnici v 15 dneh izplačati 2.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2015; III. zavrnilo zahtevek za plačilo polovice že zapadlih poravnanih mesečnih obveznosti iz kreditne pogodbe (obrokov v višini 85,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, natančneje navedenih v sodbi sodišča prve stopnje) ter, da spada v skupno premoženje tudi pasiva; IV. drugotožencu naložilo, da mora tožnici v 15 dneh plačati 13.431 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2015, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo; V. tožencema naložilo, da morata tožnici v 15 dneh plačati 3.300 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2015 dalje, višji zahtevek pa zavrnilo.

Pojasnilo je še, da bo o stroških odločilo s posebnim sklepom.

Odločitev iz III. točke izreka izpodbijane sodbe je postala pravnomočna.

Pritožbi

3. Zoper preostali del sodbe se, vsaka v delu, ki je zanjo neugoden, iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki. Predlagata spremembo ali razveljavitev sodbe. Pritožbene razloge bo višje sodišče zaradi večje preglednosti predstavilo v nadaljevanju obrazložite, skupaj z odgovorom nanje.

4. Toženca sta na pritožbo tožnice odgovorila in predlagala zavrnitev njene pritožbe, tožnica pa na pritožbo tožencev ni odgovorila.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

O deležih pravdnih strank na skupnem premoženju

6. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) sicer v 1. odstavku 59. člena vzpostavlja domnevo, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. Domnevo pa je mogoče izpodbiti. Trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo višji delež, je na tistem od bivših zakoncev, ki ga uveljavlja, v tem primeru na tožencu. Pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju res ne gre za računske operacije, temveč celovito presojo vsakršnih prispevkov (torej: dohodkov, skrbi za družino in skupne otroke ter skupno gospodinjstvo, udeležbe v obliki neposrednega dela pri pridobivanju in ohranitvi premoženja ...)1 partnerjev v času trajanja njune življenjske in ekonomske skupnosti. Domnevo iz 1. odstavka 59. člena ZZZDR je mogoče ovreči le, če gre za očitno nesorazmerje med prispevki zakoncev.2

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta za otroke in gospodinjstvo skrbela oba zakonca. Ugotovilo je še, da je bil prvi toženec zaposlen vsa leta, tožnica pa se je zaposlila kasneje (ni ugotovilo, kdaj). Prej je prejemala nakazila iz pogodbenega dela, nato socialno pomoč, starševski dodatek in otroški dodatek. Višine prejemkov pravdnih strank sodišče prve stopnje, čeprav sta pravdni stranki o njih podali konkretne trditve in predlagali izvedbo dokazov v zvezi z njimi (večino je sodišče prve stopnje celo izvedlo), v izpodbijani sodbi ni ugotavljalo. Zakaj ni izvedlo v pritožbi izpostavljenega dokaza o višini dohodkov tožnice, pa ni obrazložilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kot utemeljeno izpostavlja tožena stranka v pritožbi.

8. V situaciji, ko sta pravdni stranki enakovredno skrbeli za otroke in gospodinjstvo, se mora okoliščina, da je imel eden od njiju bistveno višje dohodke (prav to zatrjuje toženec), odraziti v večjem deležu na skupnem premoženju3. Vprašanje, kakšna je višina dohodkov enega in drugega od zakoncev, je torej pravno relevantno, sodišče prve stopnje pa je materialno pravo uporabilo zmotno, ko se do višine dohodkov v izpodbijani sodbi sploh ni opredelilo.

9. Poleg tega ni povsem jasna obrazložitev sodišča prve stopnje v delu, ko zapiše, da je tožnica prejemala socialno pomoč, starševski dodatek in otroški dodatek. Če sodišče meni, da gre pri naštetih socialnih transferjih za prispevek tožnice k skupnemu premoženju, nima prav. Gre za prispevke države družini.

10. Zaradi opisanega je na podlagi 354. in 355. člena ZPP pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi prvega toženca in sodbo v tretjem odstavku II. točke izreka (glede deležev zakoncev na skupnem premoženju) razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

O obsegu skupnega premoženja Nepremičnina

11. Tožbeni zahtevek, da v skupno premoženje tožnice in prvega toženca spada 2/3 parcel št. 275, 2102/5 in 2102/8, k. o. ..., je sodišče prve stopnje zavrnilo.

12. Tak zahtevek je tožnica utemeljevala z ustnim dogovorom, ki naj bi ga sklenili ona in oba toženca. Trdila je, da sta se skupaj s prvim tožencem zavezala drugemu tožencu plačati 16.691,70 EUR, po izplačilu pa bi postala solastnika celotne nepremičnine. Sodišče prve stopnje je tožničine trditve materialnopravno povsem pravilno opredelilo kot trditve o pridobitvi lastninske pravice s pravnim poslom in pravilno obrazložilo, da se lastninska pravica s pravnim poslom pridobi z vpisom v zemljiško knjigo (49. člen Stvarnopravnega zakonika; SPZ), ki se opravi na podlagi listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo, so česar ni prišlo. Pritožbeno sodišče pa tudi v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje (10. stran izpodbijane sodbe), da tožnica zatrjevanega ustnega dogovora ni dokazala.

13. Stališče sodišča prve stopnje v nadaljevanju obrazložitve, ko je polovico zneskov, ki jih je prvi toženec nakazal drugemu tožencu za poplačilo svojih dolgov, ki so nastali pred začetkom izvenzakonske skupnosti, ker tožnica zanje ne odgovarja, „štelo kot delna plačila tožnice na račun kupnine“ (ki je tudi napačno; o tem več v nadaljevanju), ne spremeni pravilnosti dokazne ocene, da tožnica zatrjevanega ustnega dogovora ni dokazala. Sodišče ni obrazložilo, da sta tožnica in prvi toženec plačevala kupnino, ampak da je nakazane zneske „štelo kot kupnino“, kar je nekaj drugega.

14. Odločitev sodišča prve stopnje v I. točki izreka izpodbijane sodbe je torej pravilna, zato je višje sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnice v tem delu zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo, saj v pritožbi uveljavljani razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa v tem delu tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), Oprema hiše, gospodinjski stroji

15. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spada nekaj opreme hiše in gospodinjskih strojev (natančno je navedena v prvi alineji II. točke izreka izpodbijane sodbe), dva avtomobila in 2.500 EUR gotovine.

16. Toženec v pritožbi izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o pohištvu dveh otroških sob, pralnem stroju, hišnem kinu, računalniku in steklokeramični plošči. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da se za darila starih staršev, ki so bila glede na svojo naravo namenjena družini, šteje, da so bila podarjena obema zakoncema. Tožnica takšnim dejanskim ugotovitvam in zaključku ne nasprotuje. Stališče, da se za darila sorodnikov šteje, da so dana obema zakoncema, vse dokler zainteresirani ne dokaže, da je bilo darilo v času daritve (in ne morda kasneje) namenjeno le obdarjencu in nikomur drugemu, je materialnopravno pravilno. Napačen pa je nadaljnji sklep sodišča prve stopnje, da podarjeni predmeti spadajo v skupno premoženje. Ne sicer iz razlogov, ki jih v pritožbi navaja toženec4, saj gre v celoti za nedopustne pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne more obravnavati (337. člen ZPP). Pravni sklep sodišča prve stopnje predstavlja napačno uporabo 2. odstavka 51. člena ZZZDR. Skupno premoženje je namreč le premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze. Darila, za katera je ugotovljeno, da so bila dana obema zakoncema, pa so posebno premoženje vsakega od njiju, gre za solastnino po enakih deležih.5

17. Višje sodišče je zato pritožbi toženca v tem delu na podlagi pete alineje 358. člena ZPP ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v drugem odstavku II. točke izreka spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, da v skupno premoženje tožnice in prvega toženca spadajo oprema dveh otroških sob, pralni stroj, hišni kino, računalnik in steklokeramična plošča. Gotovina

18. Zoper odločitev o gotovini (5.000 EUR) se pritožujeta obe pravdni stranki. Toženec trdi, da je bil ves denar sporazumno porabljen po prenehanju ekonomske skupnosti tožnice in prvega toženca. Tožnica pa se pritožuje zoper zavrnilni del. Glede zavrnitve dajatvenega zahtevka za plačilo 2.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi utemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V obrazložitvi sodbe ni nobenega razloga o tem delu odločitve (ki je vsebovana v petem odstavku II. točke izreka izpodbijane sodbe), tako tega dela odločitve tudi ni mogoče preizkusiti, kar je na podlagi 354. člena ZPP terjalo ugoditev pritožbi tožnice in razveljavitev sodbe.

19. Vprašanje, ali v skupno premoženje pravdnih strank spada tudi gotovina in v kakšnem znesku, je sodišče prve stopnje reševalo z izračunom, koliko denarja je pravdnima strankama od 26. 7. 2007 prejetega zneska kredita 11.400 EUR ostalo po tem, ko sta poplačala neodplačani del starega kredita (4.692,61 EUR), stroške odobritve in interkalarnih obresti ter stroške plačila terase (3.500 EUR). Tožnica v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da je razlika med temi zneski 3.150 EUR. Trditve pravdnih strank o usodi omenjenega zneska so bile različne. Oba sta jih dokazovala z različnimi dokazi, ki pa jih sodišče prve stopnje ni ocenilo. Kako, torej na podlagi katerih od izvedenih dokazov, je ugotovilo, da je bilo nekaj denarja še porabljenega, nekaj pa ga je ostalo, iz obrazložitve izpodbijane sodbe (15. točka)6 ni mogoče ugotoviti. Takšna dokazna ocena ne ustreza kriterijem 8. člena ZPP.

20. Zaradi opisanega je višje sodišče na podlagi 354. člena ZPP ugodilo pritožbi tožnice in prvega toženca in sodbo v drugem odstavku II. točke izreka glede gotovine 2.500 razveljavilo; na isti podlagi je ugodilo pritožbi tožnice in sodbo v četrtem in petem odstavku II. točke izreka razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenj.

O dolžnosti tožencev tožnici plačati 3.300 EUR oziroma 5.280 EUR

21. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica v času od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2012 prvemu tožencu vsak mesec enkrat nakazala 161 EUR, istega dne pa prvi toženec drugemu tožencu 100 EUR z opisom transakcije „vračilo - A.“. Ugotovilo je še, da je šlo pri prvotoženčevem nakazilo drugotožencu za vračilo dolgov, ki so nastali pred začetkom skupnosti tožnice in prvega toženca. Takšnim ugotovitvam pravdni stranki ne nasprotujeta.

Najprej o dolžnosti prvega toženca tožnici plačati 3.300 EUR

22. V sodni praksi je bilo že večkrat izpostavljeno stališče, da je pri odločanju o skupnem premoženju zakoncev nujno izhajati iz načela enotnosti7, obravnavati celotno skupno premoženje, obdobje pridobivanja premoženja oziroma obstoja zakonske skupnosti pa presojati vsestransko in celovito ter ga v nobenem primeru drobiti na posamezna obdobja ali posamezne dele premoženja. Slednje seveda velja tudi za presojo vseh prispevkov zakoncev k pridobivanju skupnega premoženja in za vse v času trajanja zakonske zveze pridobljeno premoženje. Če eden od zakoncev porabi dohodke ali skupne prihranke za lastne potrebe (takšna potreba je tudi dolg, ki je nastal pred začetkom skupnosti zakoncev), se ta okoliščina po ustaljenem stališču sodne prakse upošteva pri ugotavljanju prispevkov k skupnemu premoženju8 (torej deležev na skupnem premoženju). Nalaganje povrnitve za lastne potrebe porabljenega zneska nasprotuje zgoraj navedenim izhodiščem. Poleg tega gre pri takšni odločitvi za delitev (zgolj dela) skupnega premoženja, ki pa je stvar nepravdnega postopka9. Še o dolžnosti drugega tožencev tožnici plačati 3.300 EUR

23. Zakaj naj bi bil drugi toženec na račun tožnice neupravičeno obogaten, pritožbeno sodišče ne more ugotoviti. Tožnica drugemu tožencu ni plačala ničesar. Denar je generična stvar. Tudi če je prvi toženec drugemu tožencu plačal 100 EUR po tistem, ko je prejel 160 EUR od tožnice, to ne pomeni, da je drugemu tožencu nakazal tožničinih 100 EUR in še manj, da je tožnica karkoli plačala drugemu tožencu. Denarja, ki ga je prvi toženec nakazal drugemu tožencu v povračilo dolga, ni mogoče preprosto šteti kot plačilo nečesa drugega od nekoga drugega, kar je sodišče prve stopnje naredilo z obrazložitvijo, da „... tožnica ne odgovarja za prvotoženčeve obveznosti ..., ki so nastale pred začetkom njune izvenzakonske skupnosti ..., zato je sodišče polovico dejansko nakazanih zneskov štelo kot delna plačila tožnice na račun kupnine “. Takšna obrazložitev je brez vsakega pravnega smisla.

24. Zaradi opisanega je višje sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP ugodilo pritožbi tožencev zoper odločitev, vsebovano v prvem odstavku V. točke izreka izpodbijane sodbe, in sodbo sodišča prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava v tem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo 3.300 EUR zavrnilo.

25. Razlogi, navedeni v 22. in 23. točki obrazložitve, veljajo tudi za razliko med 100 in 166 EUR mesečno (dodati je treba le še to, da za drugega toženca poleg zgoraj zapisanega velja še to, da razlike 66 EUR ni dobil niti od prvega toženca), za ugoditev kateri se zavzema tožnica v pritožbi. Njeno pritožbo zoper odločitev iz drugega odstavka V. točke izreka je zato višje sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in sodbo v tem delu potrdilo.

O obveznosti drugega toženca povrniti vlaganja v nepremičnino

26. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da drugi toženec vlaganjem tožnice in prvega toženca v njegovo nepremičnino ni nasprotoval, saj je pri obnovi celo aktivno sodeloval in pomagal. Čeprav pritožbeno sodišče verjame, da drugi toženec obnove ni želel ali potreboval (zase), to še ne pomeni, da nepremičnina ni bila izboljšanja z njegovim soglasjem (2. odstavek 48. člena SPZ). Pritožbene trditve, da drugi toženec zaradi nelegalizacije prizidka od obnove ni in ne bo imel nikoli nobene koristi so pritožbene novote. Pritožnik niti ne trdi, da teh dejstev ne bi mogel zatrditi v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato jih pritožbeno sodišče ne more obravnavati (337. člen ZPP).

27. Utemeljeno pa drugi toženec v pritožbi izpostavlja, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo odgovorjeno na njegovo opozorilo, da izvedenec pri ugotavljanju dviga vrednosti nepremičnine ne bi smel upoštevati tistega povišanja, ki je posledica izgradnje komunalne infrastrikture (kanalizacija, vodovod, optika), ki jo je financirala Občina K. 28. Tožnica pa ima prav, ko izpostavlja, da je pri oceni koristi v denarju (kadar naturalna restitucija ni mogoča) čas, ki je odločilen za preračunavanje koristi v denarni znesek, čas izdaje sodbe sodišča prve stopnje10, ne čas razpada zakonske skupnosti. To terja pravilna uporaba določbe 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) o neupravičeni pridobitvi. Gre za valorizacijo terjatve, ki je po svoji naravi nečista denarna terjatev, pri nečistih terjatvah pa višina ni določena vse do trenutka sodne odločbe. Nima sicer pritožnica prav, ko se zavzema za to, da bi moralo sodišče zaradi tega ponoviti dokazovanje z drugim izvedencem. Vprašanje trenutka, ki je odločilen za oceno koristi v denarju, namreč ni strokovno, ampak pravno vprašanje; sodišče mora izvedenca ustrezno usmeriti, ko mu postavi nalogo.

29. Na podlagi 355. člena ZPP je zato višje sodišče ugodilo pritožbi tožnice zoper odločitev, vsebovano v drugem odstavku IV. točke izreka izpodbijane sodbe, na podlagi 354. člena ZPP pa pritožbi drugega toženca zoper odločitev, vsebovano v 1. odstavku IV. točke izreka izpodbijane sodbe, v tem delu razveljavilo sodbo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sklepno, napotki sodišču prve stopnje za nadaljnje delo

30. Pritožbeno sodišče kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ne more samo odpraviti11, ponovitev postopka pred sodiščem prve stopnje pa tudi ne bo povzročila hujše kršitve pravic strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. To je razlog, da se je višje sodišče odločilo za vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbama je bilo sicer (poleg omenjene kršitve) ugodeno še zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ki je povzročila nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ter kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Te pomanjkljivosti lahko pritožbeno sodišče odpravlja tudi samo. Za razveljavitev (in ne odpravo pomanjkljivosti na pritožbenem naroku) se je višje sodišče (pri deležih zakoncev na skupnem premoženju in vprašanju ali in kakšen znesek gotovine spada v skupno premoženje) odločilo zaradi ekonomičnosti - ker je sodišče prve stopnje večino dokazov že izvedlo (enega ni), ni pa jih ocenilo, kar pomeni, da bo odprava pomanjkljivosti v postopku pred sodiščem prve stopnje bistveno bolj ekonomična, kot bi bila pred pritožbenim sodiščem, ki bi moralo dokaze ponovno izvesti. Tudi pri višini vrednosti vlaganj v nepremičnino drugotoženca je takšno odločitev sprejelo iz razloga ekonomičnosti - neekonomično bi bilo dvotirno odpravljanje (enih) kršitev na pritožbeni obravnavi in (drugih, ki jih drugače ni mogoče, na) obravnavi pred sodiščem prve stopnje, poleg tega po bo dokazni postopek z izvedencem iz Brežic lažje in ceneje opravilo sodišče v Krškem kot v Ljubljani.

31. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje odpravi kršitvi iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ob pravilni uporabi materialnega prava in upoštevaje metodološke napotke 8. člena ZPP oceni dokaze, predlagane v zvezi s trditvami o deležih zakoncev na skupnem premoženju in obsegu skupnega premoženja (gotovine); poskrbi, da bo izvedensko mnenje popolno (pripombe toženca) in da bodo ugotovitve izvedenca temeljile na pravilnih materialnopravnih izhodiščih. Natančnejši napotki za vsak posamezni sklop so razvidni iz gornje obrazložitve.

32. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je na podlagi 4. in 3. odstavka 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

PRAVNI POUK: Zoper sklep (o razveljavitvi) je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če se vloži pritožba po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Prim. odločbo VS RS II Ips 751/1994, II Ips 454/1995 in številne druge. 2 Prim. odločbe VS RS II Ips 475/2007, II Ips 895/2007, II Ips 738/2009, II Ips 754/2009, II Ips 427/2010. 3 Prim. odločba VS RS II Ips 427/2010. 4 Da je šlo za darilo, podarjeno le prvemu tožencu (računalnik), darilo, podarjeno pred začetkom izvenzakonske skupnosti (pralni stroj), predmet, ki ga je kupil drugi toženec pred začetkom izvenzakonske skupnosti (steklokeramična plošča) in predmet, ki ga tožnica in prvi toženec nista imela (hišni kino). 5 Prim. odločbe VS RS II Ips 976/2008 in II Ips 977/2008, II Ips 1087/2008 ter II Ips 17/2016 . 6 Ta del obrazložitve sodbe je tudi povsem očitno nepopoln, saj se del obrazložitve konča sredi stavka. 7 Prim. npr. odločbo VS RS II Ips 746/2007 in druge. 8 Prim. odločbe VS RS II Ips 843/94, II Ips 54/2004 in II Ips 1097/2007. 9 Prim. sklep VSL I Cp 489/2005. V fazi delitve skupnega premoženja je namreč treba celovito rešiti vsa vprašanja, saj pojem delitve skupnega premoženja zajema razdružitev vseh pravnih povezav v razmerju. Sodišče lahko pravilno in pravično razdeli vse skupno premoženje samo, če sočasno odloča o celotnem skupnem premoženju (tako: dr. Dragica Wedam Lukič in dr. Ada Polajnar Pavčnik, Nepravdni postopek, Zakon s komentarjem, stran 92). 10 Prim. odločbe VS RS II Ips 599/2006, II Ips 846/2008, II Ips 64/2015 in VSL II Cp 2159/2015. 11 Pritožbena obravnava ima kontrolno funkcijo, lahko tudi delno dopolni manjkajoči dokazni postopek; ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče tudi ne more namesto sodišča prve stopnje napisati manjkajočih razlogov ali odpraviti nejasnosti razlogov oziroma izbrati ene od nasprotujočih si različic razlogov (prim. Aleš Galič, Zakon o pravdnem postopku z uvodnimi pojasnili k spremembam zakona, Uradni list Slovenije, Ljubljana, 2017, stran. 93).