Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta materialnopravno nepravilno uporabili določb prvega odstavka 56. člena ZPrCP, ko sta v vključevanje voznice z občinske javne poti na občinsko javno cesto opredelili kot vključevanje na prednostno cesto. Pravilen odgovor na dopuščeno vprašanje je, da je treba v konkretnem primeru uporabiti desno pravilo upoštevaje, da iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je šlo za križišče dveh enakovrednih cest, odsotnost prometnih znakov pa je dajala prednost zavarovanki tožene stranke glede na navedeno cestnoprometno pravilo iz 58. člena ZPrCP.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi ter se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti njene stroške pritožbenega in prvostopenjskega postopka v skupnem znesku 3.011,84 EUR, pod izvršbo.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki plačati stroške revizijskega postopka v skupnem znesku 843,90 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, pod izvršbo.

Obrazložitev

**Oris zadeve in dosedanji potek postopka**

1. V obravnavni zadevi tožnik zahteva od tožene stranke plačilo 4.500,00 EUR odškodnine iz naslova premoženjske škode, nastale v prometni nesreči dne 9. 8. 2018, v kateri sta trčila tožnikov avtomobil, ki ga je v času nesreče vozil njegov sin, in avtomobil zavarovanke tožene stranke. V postopku o prekršku je bil tožnikovemu sinu izdan plačilni nalog zaradi kršitve desnega pravila po prvem odstavku 58. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), ki ga je sodišče v postopku o zahtevi za sodno varstvo spremenilo in postopek zoper tožnikovega sina ustavilo. Tožena stranka je odškodninski zahtevek, ki ga je tožnik naslovil nanjo, zavrnila in je v tej pravdi tožbenemu zahtevku ugovarjala, da zavarovanka ni odgovorna za prometno nesrečo. 2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo in toženki naložilo v plačilo 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2019 in plačilo stroškov postopka.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

**Nosilni razlogi sodišča prve stopnje**

4. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da ima po prvem odstavku 58. člena ZPrCP prednost vozilo, ki prihaja iz desne strani, in da velja desno pravilo, razen če je s prometno signalizacijo določeno drugače, vendar pa tega pravila v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti. Na podlagi mnenja izvedenca prometne stroke je ugotovilo, da se je prometna nesreča zgodila na območju dveh javnih občinskih cest. Lokalna cesta, po kateri je vozil tožnikov sin, ni bila označena kot prednostna cesta, cesta, po kateri je vozila zavarovanka tožene stranke, pa ni bila označena kot stranska, vendar pa je glede na lego cest, njune tehnične značilnosti in priključek ene na drugo, tožnikov sin z dovoljeno hitrostjo vozil po prednostni lokalni cesti, zavarovanka tožene stranke pa se je na isto cesto vključevala s stranske javne poti, torej neprednostne ceste. Presodilo je, da desno pravilo v obravnavani zadevi zaradi lege cest ni uporabljivo in da tožnikov sin tega pravila ni prekršil, temveč bi morala voznica, ki je peljala po neprednostni cesti, pred vključitvijo na lokalno cesto pogledati v smeri vožnje tožnikovega avtomobila na prednostni cesti.

**Nosilni razlogi sodišča druge stopnje**

5. Sodišče druge stopnje je pritrdilo sodišču prve stopnje, da je tožnikov sin pripeljal po cesti višje kategorije (l0kalni cesti) in kot taki prednostni cesti, zavarovanka tožene stranke pa po javni cesti, ki pomeni stransko cesto, zaradi česar je podana njena krivdna odgovornost za škodni dogodek.

**Dopuščeno pravno vprašanje**

6. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 233/2023 z dne 17. 8. 2023 predlogu za dopustitev revizije tožene stranke (delno) ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja: Ali je drugostopenjsko sodišče materialnopravno pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 56. člena ZPrCP, ko je vključevanje voznice z občinske javne poti na občinsko javno cesto opredelilo kot vključevanje na prednostno cesto, ko občinska javna pot ni bila s prometnimi znaki označena kot neprednostna? **Povzetek revizijskih navedb**

7. Tožena stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila pravočasno revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj se reviziji ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da naj se ugodi pritožbi tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje in se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne v celoti s stroškovnimi posledicami. Poudarja, da je bilo ugotovljeno, da je do nesreče prišlo v stečišču dveh kategoriziranih javnih cest, da je cesta, po kateri je pripeljal voznik vozila v tožnikovi lasti, lokalna cesta, da je zavarovanka tožene stranke pripeljala v križišče z njegove desne strani po lokalni javni poti ter da križišče ni bilo opremljeno s prometnimi znaki, ki bi opredeljevali prednost v tem križišču. Izvedenec cestnoprometne stroke je podal mnenje, da gre za križišče enakovrednih veljav, vendar da bi bilo glede na tehnične lastnosti cest in dejstvo, da lokalna cesta poteka premočrtno in se lokalna javna pot priključuje na njo pravokotno kot povezovalna pot, treba označiti javno cesto kot prednostno. Med postopkom je tožena stranka zagovarjala stališče, da je treba uporabiti določbo prvega odstavka 58. člena ZPrCP in posledično zavrniti tožbeni zahtevek v celoti, vendar pa sta sodišči prve in druge stopnje ocenili, da se je zavarovanka tožene stranke vključevala na prednostno cesto in je glede na določbo 56. člena ZPrCP kršila pravilo o prednosti pri vključevanju v cestni promet. S tem pa sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, saj se zavarovanka tožene stranka ni vključevala v cestni promet ali na prednostno cesto. Določba 56. člena ZPrCP taksativno našteva, kaj šteje za vključevanje v cestni promet ali v promet na prednostno cesto in noben primer ne ustreza obravnavani prometni situaciji. Križišče ni bilo opremljeno s prometno signalizacijo, ki bi urejala prednost v križišču, občinska cesta, po kateri je pripeljala zavarovanka tožene stranke, pa je bila kategorizirana kot javna pot. Zato bi morali sodišči ob pravilno uporabi materialnega prava odločitev opreti na določbo prvega odstavka 58. člena ZPrCP. Zavarovanka tožene stranke je v križišče pripeljala z desne strani glede na smer vožnje voznika tožnikovega vozila, križišče pa ni bilo opremljeno s prometnimi znaki, ki bi opredeljevali prednost. **Povzetek odgovora na revizijo**

8. Tožnik je odgovoril na revizijo. Predlaga zavrnitev revizije. Zahteva povrnitev stroškov postopka v roku 15 dni od dneva izdaje sodne odločbe do plačila. Določba prvega odstavka 56. člena ZPrCP ne navaja primera, kakršen je konkretni. Že postopek o prekršku je bil ustavljen, saj ni bilo ugotovljeno, da bi šlo za križišče dveh enakovrednih cest. Zavarovanka tožene stranke je zapeljala na lokalno cesto z javne prometne površine in izsilila prednost vozilu tožnika, ki je pravilno vozilo po javni prometni površini. Prometna površina, po kateri je pripeljal njegov sin, je lokalna javna cesta, prometna površina, po kateri je vozila zavarovanka tožene stranke, pa je opredeljena le kot javna pot. Izvedenec je izpostavil, da je zavarovanka tožene stranke pripeljala po javni poti v križišče z javno cesto. Tožnikov sin ni z ničemer prispeval k nastanku prometne nesreče, saj je vozil bistveno počasneje, kot je predpisana najvišja hitrost, je zaviral in se tudi umikal zavarovanki tožene stranke. Tudi priče so potrdile, da se površina, po kateri je vozila zavarovanka tožene stranke, uporablja kot stranska pot. Treba je upoštevati določilo 2. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), kjer je določeno, da je javna cesta tista cesta, ki jo država ali občina, v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest, razglasi za javno cesto določene kategorije in jo lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi z zakonom in drugimi predpisi. Javna pot pa je občinska javna cesta, ki ne izpolnjuje meril za kategorizacijo kot lokalna cesta in je namenjena navezovanju prometa na javne ceste enake ali višje kategorije. Tožnikov sin torej ni storil kršitve iz 56. člena ZPrCP, saj ni ravnal v nasprotju s prometno signalizacijo. Zavarovanka tožene stranke je povzročila nevarno situacijo, saj se ob vključevanju v cestni promet ni prepričala, če to lahko varno stori in zato ni pravočasno zaznala drugega vozila in možnosti trka, tožnikov sin pa je vozil v skladu s cestnoprometnimi predpisi, s primerno hitrostjo in v danih okoliščinah kljub umikanju, ni mogel preprečiti trka. Sklicuje se še na odločbo VS RS v zadevi IV Ips 63/2015. **Presoja utemeljenosti revizije**

9. Revizija je utemeljena.

10. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkuša le v okviru pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Teh okvirov tožena stranka z revizijo ni prestopila.

**Dejanski okvir spora**

11. Za odločitev o reviziji so pravno odločilna naslednja dejstva, ki sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje: - javni občinski cesti, na stičišču katerih se je zgodila prometna nesreča, nista bili označeni s predpisano prometno signalizacijo kot prednostna oziroma neprednostna; - vozili, last tožnika oziroma last zavarovanke tožene stranke, sta trčili na opisanem stičišču cest, pri čemer je zavarovanka tožene stranka zapeljala s ceste, kategorizirane kot javna pot, na lokalno cesto, po kateri je z dovoljeno hitrostjo pripeljal tožnikov sin; - zavarovanka tožene stranke je na lokalno cesto pripeljala s tožnikove desne strani.

**Materialno pravno izhodišče za presojo**

12. V spornem primeru je bistveno materialnopravno vprašanje, ali so bila pravilno uporabljena zakonska pravila o prednostni in neprednostni cesti. Za odgovor na to vprašanje je najprej pravno pomembna določba 56. člena ZPrCP, veljavnega v času prometne nesreče. Na podlagi prvega odstavka te določbe mora voznik pri vključevanju v cestni promet ali v promet na prednostno cesto pustiti mimo vsa vozila, ki vozijo po prometnem pasu, na katerega se vključuje, pri prečkanju prometnega pasu pa vozila, katerih smer vožnje seka: 1. kadar se vključuje v promet na prednostni cesti s ceste, ki je s predpisano prometno signalizacijo označena kot neprednostna; 2. kadar se vključuje z nekategorizirane ceste v promet na javni cesti; 3. kadar se vključuje v promet na cesti s parkirnega prostora, s pločnika ali z druge površine, ki ni cesta. Na podlagi prvega odstavka 58. člena ZPrCP pa ima na križišču, ko s prometno signalizacijo ni določeno drugače, prednost voznik, ki prihaja z desne strani (desno pravilo).

13. Kot že navedeno, križišče ni bilo označeno s prometno signalizacijo. Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj tudi ne izhaja, da se je zavarovanka tožene stranke na cesto, po kateri je peljal tožnikov sin, vključevala s parkirnega prostora ali s pločnika. Zato je treba le še materialnopravno presoditi, ali se je toženkina zavarovanka na cesto, po kateri je peljal tožnikov sin, vključevala z nekategorizirane ceste ali s površine, ki nima statusa ceste ali ki tudi v naravi ne predstavlja ceste.

14. Kategorizacijo cest ureja ZCes-1. Upoštevaje 24. točko 2. člena ZCes-1 glavno cesto razglasi država ali občina v skladu z merili za kategorizacijo, določi njeno kategorijo in jo lahko vsak prosto uporablja na način pod pogoji, določenimi z zakonom in z drugimi predpisi. Na podlagi 25. točke navedenega člena je javna pot občinska cesta, ki ne izpolnjuje meril za kategorizacijo kot lokalna cesta in je namenjena navezovanju prometa na javni cesti enake ali višje kategorije. Na podlagi 32. točke istega člena je lokalna cesta občinska javna cesta, ki povezuje naselja v občini z naselji v sosednjih občinah ali naselje in dele naselij v občini med seboj in je pomembna za navezovanje prometa na javne ceste enake ali višje kategorije. Po tretjem odstavku 39. člena ZCes-1 se glede na pomen za promet in povezovalne funkcije v prostoru državne ceste kategorizirajo na avtoceste, hitre ceste, glavne ceste (I. in II. reda), regionalne ceste (I., II. in III. reda) ter državne kolesarske poti, občinske ceste pa na lokalne ceste, javne poti ter občinske kolesarske poti.

15. Opisani pravni okvir sta sodišči prve in druge stopnje pravilno upoštevali. Materialno pravno zmotno pa sta presodili določbo 56. člena in določbo prvega odstavka 58. člena ZPrCP, ki je v tej zadevi pravno odločilna.

16. Prometna nesreča se je zgodila na križišču dveh občinskih cest, ki tudi v naravi obe predstavljata cesti,1 tako da se zavarovanka tožene stranke v križišče ni vključevala z nekategorizirane ceste ali z druge površine, ki ni cesta. Iz povzetka izvedenskega mnenja v 6. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da se je nesreča zgodila na križišču cest enakih veljav. Sodišče druge stopnje te ugotovitve potrjuje. Zato niso veljali pogoji za vključevanje zavarovanke tožene stranke v križišče iz 56. člena ZPrCP, kot pravno zmotno zaključujeta sodišči prve in druge stopnje, kar pomeni, da je za presojo njenega ravnanja materialnopravno upoštevno določilo prvega odstavka 58. člena ZPrCP o desnem pravilu. Sodišči se sklicujeta na dejanske okoliščine, ki se navedenemu zakonskemu določilu ne prilegajo, jih pa materialno pravno zmotno štejeta za odločilne. Namreč to, da je javna pot pomenila "zgolj" povezovalno cesto z lokalne ceste do stanovanjskih hiš in kako so domačini oz. uporabniki dojemali status cest, ob opisani zakonodajni ureditvi ne pomeni nižje kategorizacije prve v razmerju do druge, temveč nasprotno njuno enakovrednost. Odsotnost prometne signalizacije, je v tej situaciji predstavljala zgolj nujnost uporabe desnega pravila. Sodišči prve in druge stopnje sta torej materialno pravno zmotno izključili uporabo tega pravila, ki je omogočalo prednost pri vključevanju na lokalno cesto zavarovanki tožene stranke.

17. Tožnik v odgovoru na revizijo ponavlja navedbe, da je njegov sin vozil celo pod predpisano hitrostjo in se je previdno približeval križišču in da kljub zaviranju in umikanju ni mogel preprečiti trka, po drugi strani pa naj bi zavarovanka tožene stranke povzročila nevarno situacijo, saj se ob vključevanju v cestni promet ni prepričala, če to lahko varno stori in zato ni pravočasno zaznala drugega vozila ter možnosti trka v spornem primeru. Te navedbe niso pravno relevantne. Voziti bi moral skladno z določbo 45. člena ZPrCP, ki določa, da mora voznik, ki se približuje križišču, prehodu ceste čez železniško progo, prehodu za pešce kolesarski stezi, prehodu za kolesarje ali drugi prometni površini, voziti posebno previdno. Voziti sme s takšno hitrostjo, da lahko varno ustavi in pusti mimo vozila in druge udeležence cestnega prometa, ki imajo na križišču prednost, da lahko varno ustavi pred prehodom za pešce pred prehodom ceste čez železniško progo oziroma, da lahko vozilo ustavi, če bi z vožnjo preko prehoda ogrožal pešce in kolesarje. Tožnikov sin bi torej moral voziti tako, da bi lahko pustil mimo zavarovanko tožene stranke. Le njegovo ravnanje je bilo protipravno in posledično krivdno. Zavarovanke tožene stranke, ki se je upoštevaje navedeno desno pravilo pravilno vključila na cesto, po kateri je pripeljal, torej ni mogoče bremeniti z odgovornostjo za nastalo mu škodo (prvi odstavek 154. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ2).

18. Tudi nadaljnje tožnikovo sklicevanje - da njegov sin ni storil prekrška, pri čemer se sklicuje na 13. člen ZPP, ne more preprečiti opisanega pravnega zaključka. Odločilna je presoja na podlagi cit. določila prvega 154. člena OZ, ki ne omogoča ugotovitve krivdne odgovornosti zavarovanke tožene stranke, v povezavi z 20. členom Zakona o obveznem zavarovanju v prometu (ZOZP), ki ureja neposreden zahtevek zavarovalnici.

19. Vrhovno sodišče odgovarja še na sklicevanje tožnika v odgovoru na revizijo, da je Vrhovno sodišče v zadevi IV Ips 63/2015, kjer naj bi podobno kot v konkretnem primeru šlo za prometno površino, po kateri je v križišče pripeljala zavarovanka tožene stranke, bila namenjena zgolj navezovanju prometne površine na javno cesto; zato se tožena stranka neutemeljeno omejuje zgolj na odsotnost prometnih znakov in trdi, da gre za križišče enakovrednih cest. Zadevi nista primerljivi. V navedeni zadevi, ki se nanaša na storitev prekrška, se je namreč storilka vključevala na javno cesto s površine, ki ni predstavljala ceste, temveč parkirno mesto in torej ne kot v konkretnem primeru s površine, ki je cesta.

**Sklepno**

20. Ker ob povedanem torej niso bili izpolnjeni pogoji iz 56. člena ZPrCP, ki bi uporabo desnega pravila iz 58. člena ZPrCP izključevali, niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 154. člena OZ o toženkini odškodninski odgovornosti in posledično tudi ne o odgovornosti njene zavarovalnice. Ravnanje zavarovanke tožene stranke po obrazloženem ni bilo protipravno, takšno je bilo zgolj ravnanje tožnikovega sina.

**Odgovor na dopuščeno vprašanje**

21. Odgovor na dopuščeno vprašanje se torej glasi, da sodišče druge stopnje ni materialnopravno pravilno uporabilo določbe prvega odstavka 56. člena ZprCP, ker je vključevanje voznice z občinske javne poti na občinsko javno cesto opredelilo kot vključevanje na prednostno cesto, ko občinska pot ni bila s prometnimi znaki označena kot neprednostna.

**Odločitev o reviziji**

22. Revizija tožene stranke je torej utemeljena. Vrhovno sodišče je zato sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek zavrnjen (prvi odstavek 380. člena ZPP).

**Odločitev o revizijskih stroških**

23. Ker je bila revizija uspešna, je to vplivalo tudi na odločitev o pravdnih stroških, ki so odmerjeni na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Ob spremenjeni odločitvi je tožena stranka v pravdi v celoti uspela, zato ji mora tožnik povrniti njene pravdne stroške, nastale pred sodišče prve in druge stopnje, kot tudi stroške nastale pred revizijskim sodiščem. Za postopek pred sodiščem prve stopnje je Vrhovno sodišče toženi stranki odmerilo stroške v višini 2.497,34 EUR, za postopek pred sodiščem druge stopnje pa stroške v višini 514,50 EUR, skupaj torej znašajo odmerjeni stroški tožene stranke pred sodiščem prve in druge stopnje 3.011,84 EUR. V III. točki izreka sodbe navedeni znesek 843,90 EUR, ki ga mora tožnik prav tako povrniti toženi stranki, pa je navedena vsota toženi stranki priznanih stroškov revizijskega postopka, vključujoč pri tem tudi stroške v zvezi s predlogom za dopustitev revizije.

**Sestava senata in glasovanje**

24. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sodbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Primerjaj slike in aeroposnetek v izvedenskem mnenju v prilogah A5 in A7 spisa, na katere se sklicujeta sodišči prve in druge stopnje v svojih razlogih. 2 "Pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti."