Jedro

Opustitev plačila posameznih obrokov kupnine ne zadošča za presojo, da je bila sklenjena darilna in ne prodajna pogodba. Sprememba pravne narave (že sklenjene) pogodbe v izpolnitveni fazi ni mogoča.

Izrek

Revizija zoper odločitev o glavni stvari se zavrne.

Revizija zoper odločitev o stroških postopka se zavrže. Vsaka pravdna stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnica solastnica do 3/6, toženec pa je solastnik do 1/6 hiše v L., zgrajene na parc. št. 1807 k.o. ... ter je toženca zavezalo tožnici izstaviti listino, primerno za vknjižbo navedenih deležev v zemljiško knjigo, ker bo sicer takšno listino nadomestila pravnomočna sodba. Toženec je sodbi nasprotoval, vendar jo je sodišče druge stopnje potem, ko je njegovo pritožbo zavrnilo, potrdilo.

Sodbo sodišča druge stopnje toženec izpodbija z revizijo. Uveljavlja revizijske razloge iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP). Trdi, da pritožbeno sodišče sodbe prvostopenjskega sodišča ni preizkusilo skladno z določbami 350. člena ZPP, da je povsem nekritično povzelo oceno sodišča prve stopnje, da je bila med tožencem in njegovo taščo E. B. sklenjena odplačna pogodba, čeprav poimenovanje pogodbe kot kupne za takšno presojo ne zadošča. Upoštevano bi moralo biti, da dogovorjena kupnina še zdaleč ni odgovarjala dejanski prometni vrednosti nepremičnine ter da je bilo poleg tega dogovorjeno obročno odplačilo kupnine brez obresti in v roku dveh let ter da je toženec plačal samo prvi obrok kupnine, plačila preostalih obrokov pa E. B. ni zahtevala. K pridobitvi nepremičnine tožnica ni prispevala ničesar. Kar je bilo plačanega, je toženec plačal z denarjem, izvirajočim iz njegovega posebnega premoženja: prodal je nepremičnine, ki jih je pridobil še pred sklenitvijo zakonske zveze s tožnico. Naziv "kupna pogodba" ne odraža resnične volje pogodbenih strank. Prav volja pogodbenih strank pa je bila odločilna tako po Občem državljanskem zakoniku (v nadaljevanju ODZ), ki je veljal v času sklenitve sporne pogodbe, kot po sedaj veljavnem Obligacijskem zakoniku (Uradni list RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ). Možnosti toženca, da bi lahko pridobil pogodbe, ki jih je sklenil z J. K. in J. S. v letih 1966 in 1967, je izpodbijana sodba ocenila napačno; toženec pogodb ni mogel pridobiti prej, kot jih je, ker so bile v arhivu v Murski Soboti. Poudarja še, da niso bile ovrednotene njegove izboljšave in dozidave sporne nepremičnine in h katerim tožnica ne z delom in ne s sredstvi ni prispevala. Zaključuje, da je bil postopek pred nižjima sodiščema pomanjkljiv, razlogi v obeh sodbah so v nasprotju med seboj in z dejanskimi okoliščinami in je podana bistvena kršitev procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je napačna tudi stroškovna odločitev.

Revizija je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila, prerekala revizijske trditve in predlagala njeno zavrnitev ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija zoper sklep o stroških ni dovoljena.

Toženec (sicer neobrazloženo) izpodbija poleg odločitve o glavni stvari tudi stroškovno odločitev. Odločitev o stroških je, čeprav je vsebovana v izreku sodbe, sklep. Po določbah prvega odstavka 384. člena ZPP je mogoče vložiti revizijo samo zoper tisti sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Sklep o stroških postopka ni takšen sklep. Zato revizija zoper njega ni dovoljena, nedovoljeno revizijo pa revizijsko sodišče zavrže (377. člen ZPP). Zato je moralo tako postopati tudi v konkretnem primeru.

Revizija zoper sodbo ni utemeljena.

Procesne kršitve toženec uveljavlja neobrazloženo: ne pojasni, katerega preizkusa pravilnosti prvostopne sodbe, ki ga je bilo dolžno opraviti po uradni dolžnosti, sodišče druge stopnje ni opravilo; prav tako ne pojasni, razlogi o katerih odločilnih dejstvih v sodbah nižjih sodišč si med seboj nasprotujejo in katere relativne kršitve procesnih pravil naj bi zagrešilo pritožbeno sodišče. Ker na kršitve procesnih pravil Vrhovno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak le na zahtevo revidenta (371. člen ZPP), mora slednji ta revizijski razlog uveljavljati obrazloženo in zatrjevane procesne kršitve konkretno opredeliti. Revident tega ni storil, zato revizijska razloga iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP uveljavlja neutemeljeno. Izjemo predstavljajo le revizijske trditve o na drugi stopnji zmotno ocenjeni možnosti toženca pravočasno pridobiti prodajni pogodbi, sklenjeni z J. K. in J. S. v letih 1966 in 1967. Vendar so te revizijske trditve protispisne: da je pogodbi z obema imenovanima sklenil, je toženec prvikrat zatrjeval v pritožbi zoper sodbo prvostopenjskega sodišča, pri čemer pogodb pritožbi sploh ni priložil (7. in 212. člen ZPP), čeprav je v pritožbi pojasnil, da ju je "šele sedaj" uspel pridobiti od Okrajnega sodišča v Murski Soboti. Po določbah prvega odstavka 337. člena ZPP sme v pritožbi pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286. člena tega zakona. Sodišče druge stopnje je pravilno presodilo, da toženec v pritožbi ni izkazal, da trditev o sklenitvi obeh pogodb ni mogel postaviti in listin samih predložiti v že prej navedenih rokih; v obeh prodajnih pogodbah je očitno nastopal kot prodajalec, zato je za oba pravna posla zagotovo vedel in bi ob zadostni skrbnosti o tem lahko pravočasno postavil ustrezne trditve ter zanje ponudil dokaze. V tej zvezi torej sodišče druge stopnje relativne kršitve procesnih pravil iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni storilo.

Trditev, da so razlogi o odločilnih dejstvih v sodbah obeh nižjih sodišč v nasprotju z dejanskimi okoliščinami, pa v resnici pomeni grajo na prvi in na drugi stopnji sojenja sprejetih dejanskih ugotovitev, ki je glede na prepoved vložitve revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) nedovoljena.

Nedovoljeno grajo dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, čeprav uveljavljano ob sklicevanju na dovoljen revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, predstavljajo tudi vse tiste navedbe v obravnavanem izrednem pravnem sredstvu, po katerih naj bi revident sporni delež nepremičnine prejel v dar in po katerih naj bi imela E. B. v resnici darilni namen in ne volje skleniti odplačno (prodajno) pogodbo, vključno z argumenti, s katerimi te navedbe utemeljuje.

Bistvo spora je v prvi vrsti v presoji, ali je E. B. svoj solastninski delež na hiši prodala ali pa ga je tožencu res podarila, kot uveljavlja slednji.

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je drugostopno sprejelo in na katere je revizijsko sodišče pri presoji materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe o pravni naravi pogodbe vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), so: – Tožnica in toženec sta bila poročena od leta 1966 do leta 1978. – Med trajanjem zakonske zveze sta živela v hiši v L., ki je bila najprej last tožničinega očeta, po njem pa so jo, vsaka do 1/3, podedovale vdova E. B. ter hčeri J. F. (tožnica) in S. G.. – Tožničina mati E. B. je 6.5.1968 glede svoje tretjine nepremičnine sklenila prodajno pogodbo s tožencem. – S pogodbo določena kupnina (dogovorjeno je bilo obročno plačilo v več letih) ni bila plačana v celoti, toženec pa ni dokazal, da bi plačani del kupnine izviral iz njegovega posebnega premoženja ali da bi k pridobitvi teh sredstev prispeval več od tožnice.

Glede na te ugotovitve in ob tem, ko toženec ni niti trdil, da bi bila že ob sklenitvi pogodbe 6.5.1968 volja E. B. nepremičnine tožencu podariti in ne prodati, je presoja o tem, da je šlo za odplačno pogodbo, pa čeprav kupnina ni bila v celoti plačana, ampak le delno, materialnopravno pravilna. Toženec je sicer trdil, da naj bi mu plačilo neplačanih obrokov kupnine E. B. "odpustila" (kar naj bi dokazovala okoliščina, da je dovolila zemljiškoknjižno izvedbo pogodbe pred plačilom celotne kupnine). Nižji sodišči tega nista ugotovili; pa tudi, če bi, takšna ugotovitev na odločitev ne bi imela vpliva. Odpust plačila neplačanih obrokov kupnine bi imel za posledico le prenehanje kupčeve denarne obveznosti do prodajalke, ne bi pa v fazi izpolnitve pomenil spremembe pravne narave prej sklenjene pogodbe (novacije). Zato je materialnopravno pravilen tudi nadaljnji zaključek nižjih sodišč, da je delež nepremičnin, ki je bil predmet obravnavane pogodbe, skupno premoženje pravdnih strank (drugi odstavek 51. člena v zvezi z 225. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list RS, št. 69/2004, v nadaljevanju ZZZDR) ter da sta zaradi uravnoteženega prispevka k njegovi pridobitvi njuna deleža na tem premoženju enaka (prvi in drugi odstavek 59. člena ZZZDR).

Revizijske trditve, da nižji sodišči nista upoštevali in ovrednotili njegovih izboljšav in dozidave nepremičnine, ki predstavljajo dejansko kritiko pravnega zaključka, da toženec ni izpodbil zakonske domneve o enakosti deležev pravdnih strank na spornem premoženju, ne držijo. Sodišče prve stopnje je ocenilo in v drugem odstavku na 5. strani sodbe zapisalo, da "kar zadeva vlaganja v nepremičnino, ki sta jo stranki obnavljali, tožencu ni uspelo dokazati, da bi njegov prispevek presegal tožničinega, pritožbeno sodišče pa je prvostopenjskemu pritrdilo in dodalo, da "je bilo na toženi strani dokazno breme, da dokaže, da je bil njegov prispevek večji kot prispevek tožnice, tako pri pridobitvi nepremičnine po sporni kupni pogodbi, kot pri vlaganjih v adaptacijo te nepremičnine, ki sta jo pravdni stranki kasneje izvajali." Revizija zoper sodbo je po obrazloženem neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP). Hkrati je odločilo, da vsaka pravdna stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Toženec z revizijo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožničin ugovor na toženčevo revizijo pa je bil nepotreben (prvi odstavek 155. člena ZPP), saj k rešitvi zadeve ni pripomogel. Okoliščine, zaradi katerih bi ena ali druga stranka morala nasprotni stranki povrniti stroške revizijskega postopka torej ni (prvi odstavek 165. člena ZPP).