Jedro

Tožnik je imel možnost okoliščine, relevantne za odmero davka, navesti in predložiti vsa potrebna dokazila, tudi po vročitvi odmerne odločbe, v pritožbenem postopku, v katerem bi lahko zatrjeval in dokazoval, da je davčni organ dejansko stanje, relevano za odmero dohodnine, ugotovil napačno. Ker pa tožnik pritožbe zoper prvostopno odločbo ni vložil in za to opustitev tudi ni navedel nobenega razloga, je pravilen zaključek davčnega organa, da tožnik ni izkazal, da brez svoje krivde v končanem prejšnjem postopku ni mogel navesti okoliščin, zaradi katerih sedaj predlaga obnovo.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom št. DT 4210-7661/2019-12 z dne 10. 1. 2022 je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: FURS oziroma davčni organ) zavrgla predlog tožnika za obnovo postopka odmere dohodnine za leto 2018, ki je bil končan z odločbo FURS št. DT 14 60-00002-1 z dne 5. 3. 2020 (1. točka izreka), ter odločila, da davčni zavezanec trpi svoje stroške postopka. Davčnemu organu posebni stroški niso nastali (2. točka izreka).

2.Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je pristojni organ Republike Hrvaške slovenski davčni organ dne 18. 6. 2019 na podlagi avtomatične izmenjave informacij v skladu z Direktivo Sveta št. 2011/16/EU z dne 15. februarja 2011 o upravnem sodelovanju na področju obdavčenja in razveljavitvi Direktive 77/799/EGS obvestil, da je tožnik v letu 2018 v tujini prejel dohodek iz delovnega razmerja od izplačevalca A. v višini 47.524,53 EUR bruto.

3.Davčni organ je tožniku dne 23. 8. 2019 posredoval poziv za predložitev napovedi za odmero dohodnine od dohodka, doseženega v tujini, ki mu je bil vročen dne 11. 9. 2019. Dne 28. 11. 2019 je bilo tožniku poslano obvestilo o odmeri dohodnine za leto 2018 in ponovno vabilo k vložitvi napovedi za odmero dohodnine od dohodka, doseženega v tujini, ki je bilo tožniku vročeno dne 21. 12. 2019. Ker se tožnik na poziva ni odzval osebno niti pisno ali po telefonu, je davčni organ dohodnino za leto 2018 tožniku odmeril po uradni dolžnosti na podlagi podatkov o dohodkih, s katerimi je razpolagal. Z odločbo št. DT 14 60-00002-1 z dne 5. 3. 2020 je dohodnino odmeril od dohodka z virom pod št. 1101 - plače, nadomestilo plače in povračila stroškov v zvezi z delom od bruto zneska 47.524,53 EUR. Zoper odmerno odločbo, ki mu je bila vročena dne 26. 3. 2020, tožnik rednega pravnega sredstva ni vložil, zaradi česar je odločba dne 11. 4. 2020 postala dokončna.

4.Dne 18. 8. 2021 je tožnik po pooblaščencu vložil predlog za obnovo postopka, v katerem je navedel, da davčni organ pri odmeri dohodnine ni upošteval pravilnih podatkov, saj je med obdavčljive dohodke vštel tudi terenski dodatek, ki po hrvaški zakonodaji ni obdavčljiv. V dokaz svojih trditev je priložil potrdili hrvaške davčne uprave, Izpostave Ludbreg, klasa: 034-04/20-04/318, ref. št. 513-07-05-03-20-2 z dne 26. 10. 2020 ter klasa: 034-04/20-04/319, ref. št. 513-07-05-03-20-2 z dne 26. 10. 2020 ter plačilne liste za leto 2018, iz katerih izhaja, da je tožnik po hrvaški zakonodaji kot neobdavčljiv dohodek prejel tudi terenski dodatek.

5.Kot ugotavlja davčni organ, je tožnik obnovo postopka predlagal iz razloga po 1. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) zaradi novih dejstev oziroma novih dokazov, ki jih zaradi specifičnosti davčnega postopka natančneje opredeljuje prvi odstavek 89. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2). Zaradi okoliščin iz 1. točke 260. člena ZUP pa je obnova po drugem odstavku 261. člena ZUP dovoljena le, če stranka v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo.

6.Iz predlogu priloženih plačilnih list izhaja, da je bil tožnik z dejstvom, da prejema terenski dodatek, ki je po hrvaški zakonodaji neobdavčljiv dohodek, seznanjen že v letu 2018. S plačilnimi listi je namreč razpolagal v tekočem mesecu za pretekli mesec, o čemer bi lahko slovenski davčni organ seznanil že v postopku izdaje odločbe o odmeri dohodnine za leto 2018.

7.Zaradi razjasnitve dejanskega stanja (tudi glede neobdavčljivih dohodkov) je davčni organ tožnika večkrat pozval in povabil k predložitvi napovedi ter dokazil o dohodkih že v postopku pred izdajo odmerne odločbe, a se tožnik kljub pravilni vročitvi na pozive ni odzval. V postopku odločanja o predlogu za obnovo postopka je davčni organ tožnika v pozivu z dne 30. 11. 2021 pozval, naj pojasni oziroma navede opravičljive razloge, zaradi katerih plačilnih list ni predložil že v fazi do izdaje odmerne odločbe za leto 2018. V odgovoru z dne 14. 12. 2021 je tožnik po svojem pooblaščencu pojasnil, da plačilnih list ni mogel pravočasno predložiti že v fazi izdaje odmerne odločbe, ker se je takrat nahajal v Nemčiji. Dokazil, iz katerih bi izhajalo, da se je tožnik v času od pozivanja davčnega organa k vložitvi napovedi in predložitvi dokazil o prejetem dohodku do izdaje odmerne odločbe nahajal v tujini, tožnik v postopku ni predložil. Odsotnost zaradi bivanja v tujini pa bi tudi sicer po mnenju davčnega organa tožnika ne razbremenjevala obveznosti napovedi dohodka iz tujine in predložitve ustreznih dokazil. Glede na predvideno odsotnost bi lahko namreč tožnik za predložitev napovedi in potrebnih dokazil pooblastil drugo osebo, napoved oziroma plačilne liste pa bi lahko iz tujine vložil tudi preko portala eDavki ali jih poslal priporočeno po pošti iz tujine.

8.Glede potrdil hrvaške davčne uprave, Izpostave Ludbreg, pa je tožnik pojasnil, da jih v prejšnjem postopku ni mogel predložiti, ker so bila izdana šele dne 26. 10. 2020, torej po nastopu pravnomočnosti odmerne odločbe. Navedeni dokazi tako po ugotovitvi davčnega organa v fazi prvega odločanja tako sploh še niso obstajali, tožnik pa v predlogu za obnovo postopka v skladu z drugim odstavkom 261. člena ZUP tudi ni navedel opravičljivih razlogov, zaradi katerih v prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogel navesti okoliščin, ki so podlaga predlagani obnovi postopka.

9.Četudi bi se v postopku upoštevala dokazila hrvaške davčne uprave z dne 26. 10. 2020 in če bi davčni organ štel, da je bil tožnik šele s temi dokumenti prvič seznanjen, da je del dohodkov po hrvaški nacionalni zakonodaji neobdavčljive narave, pa davčni organ s postopkom obnove ne bi mogel pričeti, saj predlog ne bi bil vložen pravočasno. Navedena potrdila so bila namreč tožniku izdana dne 26. 10. 2020, predlog za obnovo pa je bil podan šele dne 18. 8. 2021, kar pomeni, da se je šestmesečni rok za vložitev predloga za obnovo postopka, ki ga določa prvi odstavek 89. člena ZDavP-2, iztekel že dne 26. 4. 2021.

10.Glede na obrazloženo obnova postopka iz razloga po prvi točki 26o. člena ZUP po ugotovitvi davčnega organa ni dopustna, saj zavezanec v postopku ni dokazal, da brez svoje krivde v prejšnjem postopku ni mogel navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo. Predlog za obnovo postopka je zato davčni organ na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP zavrgel.

11.Pritožbo, ki jo je tožnik vložil zoper prvostopenjski sklep, je Ministrstvo za finance z odločbo št. DT-499-01-171/2022-4 z dne 2. 12. 2022 kot neutemeljeno zavrnilo. Kot pojasnjuje ministrstvo, je zaradi obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP obnova dopustna samo v primeru okoliščin, ki jih stranka brez svoje krivde ni mogla navesti že v prejšnjem postopku, kar pomeni, da stranka, ki je v teku postopka vedela za določena dejstva, ki bi lahko vplivala na vsebino odločbe, a jih ni navedla, teh dejstev ne more uporabiti kot obnovitveni razlog. Enako velja tudi v primeru, če je imela stranka že v prejšnjem postopku na razpolago dokaz, ki pa ga ni uporabila. Uradna oseba mora tako pri odločanju preveriti ne samo izkazanost obnovitvenega razloga, ampak tudi možnost njegovega uveljavljanja v prejšnjem postopku.

12.Z ugotovitvami davčnega organa na prvi stopnji se ministrstvo v celoti strinja ter dodaja, da pravilnosti izpodbijane odločitve ne morejo spremeniti niti navedbe pritožnika, da organ na prvi stopnji ni pridobil podatkov od pristojnega hrvaškega davčnega organa, oziroma da ni pridobil popolnih podatkov o višini dohodka, v posledici česar naj bi bilo dejansko stanje v zadevi nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno. Glede zatrjevanja pritožnika, da se je v času od prejema poziva za razjasnitev dejanskega stanja do izdaje odmerne odločbe nahajal v Nemčiji, kjer preživi večino svojega delovnega časa, kar naj bi bil razlog, da zahtevane dokumentacije davčnemu organu ni mogel predložiti, pa ministrstvo pojasnjuje, da je odsotnost zaradi službenih obveznosti predvidena odsotnost, ki ne predstavlja upravičenega razloga za nepredložitev zahtevane dokumentacije, kot je to pravilno pojasnil davčni organ na prvi stopnji. Zatrjevane nepravilnosti, ki se tičejo ugotovljenega dejanskega stanja zadeve, bi lahko pritožnik uveljavljal že v postopku rednega pravnega sredstva (pritožbe).

13.Zoper sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka je tožnik v upravnem sporu vložil tožbo, v kateri navaja, da je po prejetju poziva glede razjasnitve dejanskega stanje ter še pred izdajo odločbe o odmeri davka na dohodek davčni organ po telefonu obvestil, da se nahaja v tujini in da zato ne more priti do zahtevane dokumentacije, na kar je prejel odgovor, da lahko davčni organ podatke glede višine ustvarjenega dohodka iz Republike Hrvaške pridobi tudi sam. Tožnik je zato smatral, da predstavlja ta način pridobivanja podatkov lažjo in hitrejšo možnost in ni mogel predvideti, da bo finančni organ podatke za odmero davka pridobil le od bank, kjer ima odprte bančne račune, in ne tudi od hrvaškega davčnega urada, ter da bo na podlagi tako pridobljenih podatkov (to je skupnega prometa na bančnih računih) odmeril davek na dohodek. Za to dejstvo je tožnik izvedel šele, ko je prejel sklep o izvršbi za izterjavo dohodnine za leto 2018. V tem času pa ni mogel več odreagirati, saj je bila odmerna odločba za leto 2018 že dokončna. Glede navedenega je ostalo dejansko stanje po mnenju tožnika v zadevi nepravilno in nepopolno ugotovljeno.

14.Glede potrdil, ki ju je hrvaška davčna uprava, Izpostava Ludbreg, izdala dne 26. 10. 2020, pa tožnik pojasnjuje, da teh dokazov davčnemu organu glede na datum izdaje ni mogel posredovati že v fazi razjasnjevanja dejanskega stanja pred izdajo odločbe o odmeri dohodnine za leto 2018. Predlog za obnovo postopka pa po njegovem mnenju tudi ne more biti prepozen, saj je bil podan znotraj subjektivnega šestmesečnega roka iz 89. člena ZDavP-2, ki je začel teči od dneva, ko je bil seznanjen s kršitvijo svojih pravic - to je z izdajo odločbe o izvršbi davčne uprave Varaždin z dne 26. 5. 2021, na podlagi katere je bil blokiran njegov bančni račun. Šele takrat je bil namreč seznanjen z višino svoje davčne obveznosti, ki se nanaša na odmerjeno dohodnino za leto 2018.

15.Tožnik zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter vrne zadevo davčnemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter DDV.

16.V odgovoru na tožbo toženka vztraja pri razlogih za odločitev, ki so navedeni v obrazložitvah upravnih aktov in dodatno pojasnjuje, da za novo dejstvo oziroma dokaz ne more šteti niti odločba o izvršbi davčne uprave Varaždin, ki je bila izdana na podlagi odmerne odločbe dne 26. 5. 2021. Zato sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

17.V prvi pripravljalni vlogi z dne 21. 4. 2023 tožnik poudarja, da je toženka razpolagala z vsemi podatki, ki so bili potrebni za pravilno odmero dohodnine, in da je bila pri tem zavezana uporabiti določilo drugega odstavka 267. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2), po katerem se odmera dohodnine opravi na podlagi podatkov, s katerimi razpolagata davčni organ in davčni zavezanec rezident. Toženka je kršila pravila davčnega postopka, saj ni pravilno uporabila podatkov, s katerimi je razpolagala in je tožnika neupravičeno pozivala k vložitvi napovedi za odmero dohodnine. Po njegovem mnenju bi morala toženka izdati začasno odločbo po četrtem odstavku 273. člena ZDavP-2 in s tem pustiti odprt rok 5 let, v katerem bi imel tožnik možnost predložiti morebitna dodatna dokazila. Ker je bila toženka s potrdili hrvaškega davčnega organa seznanjena znotraj petletnega roka iz 89. člena ZDavP-2, bi lahko postopek obnove začela tudi sama.

K točki I izreka:

18.Tožba ni utemeljena.

19.Tožnik je predlagal obnovo davčnega postopka, v katerem mu je bila z odločbo št. DT 14 60-00002-1 z dne 5. 3. 2020 za let0 2018 odmerjena dohodnina od dohodka, ki ga je dosegel z delom v Republiki Hrvaški. Ker tožnik kljub večkratnim pozivom davčnega organa dohodka ni napovedal, davčnemu organu pa v zvezi s prejetim dohodkom v postopku tudi ni predložil nobenih dokazil, je davčni organ davek odmeril po uradni dolžnosti na podlagi podatkov, s katerimi je razpolagal, in sicer od zneska 47.524,53 EUR, ki po ugotovitvi organa predstavlja dohodek tožnika iz naslova sklenjenega delovnega razmerja. Ker tožnik zoper odmerno odločbo, ki mu je bila vročena dne 26. 3. 2020, ni vložil pritožbe, je ta postala pravnomočna dne 11. 4. 2020. Navedena dejstva med strankama niso sporna. Sporno pa je vprašanje dopustnosti predlagane obnove davčnega postopka z vidika obstoja zatrjevanega obnovitvenega razloga ter vprašanje pravočasnosti predlagane obnove.

20.Z vlogo, ki jo je vložil dne 18. 8. 2021, je tožnik obnovo davčnega postopka predlagal zaradi novih dejstev in dokazov, ki po njegovem mnenju kažejo na to, da organ v postopku odmere dohodnine dejanskega stanja glede višine obdavčljivih dohodkov ni ugotovil pravilno, ko je dohodnino (med drugim) odmeril tudi od zneska terenskega dodatka, za katerega tožnik zatrjuje, da predstvalja neobdavčljiv dohodek. V dokaz svojih navedb je tožnik predlogu za obnovo davčnega postopka priložil potrdilo hrvaškega davčnega organa o višini dohodka in prejemkov v letu 2018, ki je bilo izdano dne 26. 10. 2020, ter mesečne plačilne liste, ki mu jih je za posamezne mesece v letu 2018 izdal delodajalec kot izplačevalec dohodka.

21.Postopek odmere davka, v katerem je bila izdana dokončna odločba, je mogoče obnoviti le pod pogoji in iz razlogov, ki so taksativno navedeni bodisi v specialnem ZDavP-2 (89. člen) bodisi v splošnem ZUP (260. člen), katerega pravila se subsidiarno uporabljajo tudi v davčnih postopkih (tretji odstavek 2. člena ZDavP-2

21.). Zgolj zaradi nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja davčnega postopka ni mogoče obnoviti, kolikor nepravilno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ni posladica obstoja katerega od obnovitvenih razlogov, naštetih v zakonu. Na relevantno dejansko stanje zadeve se nanaša tudi razlog, ki ga je v predlogu za obnovo davčnega postopka uveljavljal tožnik. Zaradi novih dejstev in novih dokazov se davčni postopek, končan z dokončno odločbo, lahko obnovi, če bi navedena dejstva in dokazi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku (prvi odstavek 89. člena ZDavP-2 oziroma 1. točka 260. člena ZUP). Obnovo davčnega postopka lahko iz navedenega razloga davčni organ začne po uradni dolžnosti v šestih mesecih od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Po preteku petih let od vročitve odločbe zavezancu za davek se obnova po uradni dolžnosti ne more začeti. V navedenih rokih lahko predlaga obnovo postopka tudi zavezanec za davek (četrti odstavek v zvezi s prvim odstavkom 89. člena ZDavP-2).

22.Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki pod natančno predpisanimi pogoji omogoča poseg v dokončno oziroma pravnomočno upravno odločbo. Instituta dokončnosti oziroma pravnomočnosti pa zaradi pravne varnosti že sama po sebi pomenita odstop od nekaterih temeljnih načel upravnega postopka (tudi načela materialne resnice). Pogoje za dovolitev obnove je zato po sodni praksi treba razlagati ozko.

23.Upoštevanje navedeno je o novih dejstvih in novih dokazih v smislu citiranih zakonskih določb mogoče govoriti le v primeru, ko gre za dejstva in dokaze, ki ne samo, da v že dokončno končanem upravnem postopku niso bila uporabljena, ampak jih stranke tudi niso mogle uporabiti. S predlagano obnovo postopka je stranka lahko uspešna le, če izkaže, da v končanem prejšnjem postopku na prvi stopnji, pa tudi v postopku odločanja o pritožbi, brez svoje krivde dejstva ali dokaza ni mogla navesti (drugi odstavek 261. člena ZUP). Stranka je namreč dolžna vsa za odločitev relevantna dejstva navesti in predložiti potrebna dokazila že v upravnem postopku do izdaje dokončne odločbe. Če je stranka to svojo dolžnost opustila, nosi breme te opustitve na svojo škodo.

24.Zato so novi dokazi lahko vsebina obnovitvenega razloga le, če so obstajali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, pa stranka, ki predlaga obnovo, zanje ni vedela do trenutka, ko jih je še imela možnost predlagati. Enako velja za zatrjevana nova dejstva - tudi ta so morala, če jih želi stranka uspešno uveljavljati v predlogu za obnovo, obstajati že v času odločanja organa v prejšnjem postopku. Dejstva in dokazi, ki so nastali pozneje, zato niso razlog za obnovo postopka.

25.Iz navedenega razloga se sodišče strinja z zaključkom organa v izpodbijanem sklepu, da potrdilo hrvaškega davčnega organa klasa: 034-04/20-04/318, ref. št. 513-07-05-03-20-2 o višini dohodka in prejemkov tožnika v letu 2018, ki je bilo na zahtevo tožnika izdano dne 26. 10. 2020, in torej v času teka postopka, v katerem je bila izdana odločba št. DT 14 60-00002-1 z dne 5. 3. 2020, s katero je bila tožniku odmerjena dohodnina, sploh še ni obstajalo, ne more predstavljati novega dokaza, ki bi po določbi prvega odstavka 89. člena ZDavP-2 oziroma 1. točke 260. člena ZUP utemeljeval obnovo davčnega postopka.

26.Razloga za obnovo davčnega postopka po presoji sodišča tudi ne predstavljajo plačilne liste, ki so bile tožniku izdane v posameznem mesecu leta 2018 za pretekli mesec, iz katerih je med drugim razvidna tudi višina prejetega terenskega dodatka. Z dejstvom, da je v letu 2018 poleg ostalih dohodkov iz delovnega razmerja prejel tudi neobdavčljivi terenski dodatek, ki naj bi ga potrjevali plačilni listi, je bil namreč tožnik seznanjen že v letu 2018, ko je prejel navedeni dohodek, tožnik pa v postopku tudi ni zatrjeval, da s plačilnimi listi, ki so glede na datume izdaje obstajali že v času vodenja prejšnjega postopka, takrat ni razpolagal. Kot je pravilno pojasnil davčni organ, tudi zatrjevana odsotnost tožnika, ki naj bi bil v času do izdaje odločbe o odmeri davka v tujini, kar naj bi botrovalo temu, da tožnik dokazil, s katerimi je razpolagal, organu ni predložil v prejšnjem davčnem postopku, ne predstavlja upravičenega razloga za to, da stranka ni navedla dejstev, relevantnih za odmero dohodnine ter ni predložila dokazil, ki jih prvič prilaga v postopku predlagane obnove, že v prejšnjem postopku. Tožnik je namreč imel možnost okoliščine, relevantne za odmero davka (tudi glede višine prejetega neobdavčljivega dohodka), navesti in predložiti vsa potrebna dokazila, tudi po vročitvi odmerne odločbe, v pritožbenem postopku, v katerem bi lahko zatrjeval in dokazoval, da je davčni organ dejansko stanje, relevano za odmero dohodnine, ugotovil napačno. Ker pa tožnik pritožbe zoper odločbo št. DT 14 60-00002-1 z dne 5. 3. 2020 (za katero ne zatrjuje, da je ni prejel oziroma da mu ni bila pravilno vročena), ni vložil in za to opustitev tudi ni navedel nobenega razloga (v tujini se je po lastnem zatrjevanju nahajal v času pred izdajo odločbe o odmeri dohodnine), je pravilen zaključek davčnega organa, da tožnik ni izkazal, da brez svoje krivde v končanem prejšnjem postopku ni mogel navesti okoliščin, zaradi katerih sedaj predlaga obnovo.

27.Ker torej tožnik ni izkazal, da bi navedenega dejstva in dokaza ne mogel navajati oziroma predložiti že v prejšnjem upravnem postopku (bodisi na prvi bodisi na drugi stopnji), obnova postopka že iz navedenega razloga po zakonu ni dopustna.

28.Z očitkom, da davčni organ v prejšnjem postopku ni upošteval procesnih pravil in da zato ni ugotovil vseh za odločitev relevantnih dejstev, pa tožnik uveljavlja kršitev pravil postopka, zaradi katere pa obnove po zakonu ni mogoče predlagati.

29.Upoštevaje navedbe v predlogu za obnovo postopka je tudi po presoji sodišča pravilna ugotovitev davčnega organa, da tožnik ni dokazal dovoljenosti predloga za obnovo stopka, saj okoliščine zadeve, ki med strankama niso sporne, kažejo na to, da je imel tožnik zatrjevano novo dejstvo (da njegovi dohodki, od katerih mu je bila v letu 2018 odmerjena dohodnina, zajemajo tudi neobdavčljiv terenski dodatek) in dokaze (plačilne liste) možnost predlagati že v končanem prejšnjem postopku odmere dohodnine oziroma da predložen dokaz (potrdilo hrvaških davčnih organov o višini dohodka in prejemkov) glede na datum nastanka ne predstavlja novega dokaza v smislu zakonskih določb. Odločitev davčnega organa o zavrženju predloga na podlagi določbi 267. člena ZUP je zato pravilna in v skladu z zakonom.

30.Ker je torej izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen (tožnik ni izkazal obstoja zatrjevanega obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP oziroma po prvem odstavku 89. člena ZDavP-2), je davčni organ ravnal pravilno, ko je predlog za obnovo postopka že iz navedenega razloga po drugem odstavku v povezavi s prvim odstavkom 267. člena ZUP zavrgel. Sodišče je zato tožbo (ne da bi se ukvarjalo tudi s vprašanjem pravočasnosti vloženega predloga) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

31.O tožbi je sodišče na podlagi 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo za odločitev pomembno dejansko stanje med strankama nesporno in je bilo mogoče odločiti na podlagi dokumentacije v spisu in tako dejanskega stanja ni bilo treba dopolnjevati, saj je šlo zgolj za presojo vprašanja pravilne razlage procesnega prava, ki določa pogoje za obnovo postopka. Prav tako pa glede na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) zadeve davčne narave ne sodijo v okvir prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP), kar pomeni, da zanje med drugim v postopkih pred sodišči ne velja obveznost izvedbe glavne obravnave.

K točki II izreka:

32.Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Po tretjem odstavku 2. člena ZDavP-2 se za vprašanja davčnega postopka, ki niso urejena z mednarodno pogodbo, ki obvezuje Republiko Slovenijo, z zakonom o obdavčenju, z ZDavP-2, zakonom, ki ureja finančno upravo, ali zakonom, ki ureja inšpekcijski nadzor, uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek.

2Janez Čebulj, Bruna Žuber in ostali, Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Uradni list Republike Slovenije, d.o.o. in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, 2. knjiga, str. 642.

3Tako npr. sodba UPRS II U 386/2020-12 z dne 7. 6. 2023.

4Erik Kerševan in Vilko Androjna, Upravno procesno pravo, GV založba, Ljubljana, 2017, str. 432.

5Tako npr. sklep VSRS X Ips 6/2011 z dne 3. 2. 2011.

6Sodba ESČP v zadevi Ferrazzini proti Italiji, št. 44759/98 z dne 12. 7. 2001, točka 28 obrazložitve.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 89, 89/1

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 260, 260-1, 261, 261/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.