Jedro

Prav protipravno ravnanje prve toženke - prodaja stanovanja v nasprotju z 88. členom ZDen - je "izvirni greh", saj je bila ona denacionalizacijska zavezanka. Sporno stanovanje je bilo po zakonski določbi izvzeto iz pravnega prometa, zato lastništva nad njim ni mogla veljavno prenesti na drugega toženca. Ker je s slednjim kljub temu sklenila kupoprodajno pogodbo, je pri nadaljnjih udeležencih pravnega prometa ustvarila prepričanje, da je s stanovanjem mogoče razpolagati, da torej ni predmet denacionalizacije.

Ni bistven namen, s katerim je prva toženka razpolagala s stanovanjem, bistvena je predvidljivost (adekvatnost) posledic njenega ravnanja. S tem, ko je z drugim tožencem sklenila kupoprodajno pogodbo za stanovanje, je mogla in morala predvideti in pričakovati, da se bo drugi toženec po sklenitvi pogodbe obnašal kot lastnik stanovanja. Eno od temeljnih upravičenj, ki jih lastniku nudi lastninska pravica, pa je prav pravica razpolaganja s stvarjo. Prva toženka je tako mogla in morala predvideti in pričakovati, da bo drugi toženec s tem stanovanjem pravno razpolagal. Če je namen določbe 88. člena ZDen v ožjem smislu v varstvu denacionalizacijskih upravičencev, pa je v širšem smislu njen ratio v preprečitvi morebitne škode za udeležence takega pravnega prometa in negotovosti usode pravnih razmerij, povezanih s temi nepremičninami.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za novo končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek prvega tožnika za plačilo 106.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ugodilo njegovemu podrednemu tožbenemu zahtevku za plačilo 872,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Z vmesno sodbo pa je po temelju odločilo o primarnem tožbenem zahtevku druge tožnice, tako da je ugotovilo solidarno odškodninsko odgovornost tožencev (II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi prve toženke in vmesno sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek druge tožnice v delu, ki se nanaša na prvo toženko in po katerem bi ta morala solidarno z drugim tožencem drugi tožnici plačati 72.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Druga tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču druge stopnje. Priglasila je revizijske stroške.

4. Revizija je bila vročena tožencema. Prva toženka je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške revizijskega postopka. Laično revizijo drugega toženca je sodišče prve stopnje zavrglo s sklepom z dne 12. 5. 2017. **Dejanski okvir spora**

5. Revizijsko sporna je le še odločitev, ki se nanaša na tožbeni zahtevek druge tožnice. V zvezi z njim so bila v postopku ugotovljena naslednja bistvena dejstva: − drugi toženec je od prve toženke kupil stanovanje v zgradbi na naslovu ..., in sicer po privatizacijskih določbah Stanovanjskega zakona1 (v nadaljevanju SZ) s pogodbo z dne 8. 1. 1992; − prva toženka je na tej pogodbi 8. 4. 1997 tudi notarsko overila svoj podpis; − isto stanovanje je drugi toženec nato s pogodbo z dne 28. 12. 1998 prodal drugi tožnici po njegovi takratni tržni vrednosti (slednja je poplačala tudi izvenknjižno hipoteko, ki jo je drugi toženec pred tem ustanovil na stanovanju v korist kreditodajalca A., d. o. o.); − s pravnomočno sodbo je bilo kasneje ugotovljeno, da je pogodba, sklenjena med prvo toženko in drugim tožencem, nična, saj je bila sklenjena v nasprotju s prepovedjo razpolaganja s podržavljenimi nepremičninami, glede katerih je obstajala dolžnost vrnitve (88. člen Zakona o denacionalizaciji,2 v nadaljevanju ZDen); − stanovanje je bilo vrnjeno denacionalizacijski upravičenki B. B. z vzpostavitvijo njene lastninske pravice na njem; − drugi toženec je že pred prodajo stanovanja drugi tožnici vedel, da je v teku denacionalizacijski postopek.3 **Odločitev sodišč nižjih stopenj**

6. V tej pravdi je druga tožnica primarno zahtevala, da ji toženca solidarno (oziroma podrejeno po deležih, ki naj jih ugotovi sodišče) plačata 72.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar naj bi predstavljalo vrednost spornega stanovanja. Podrejeno je zahtevala solidarno (oziroma podrejeno po deležih, ki naj jih ugotovi sodišče) plačilo 27.727,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar naj bi predstavljalo za stanovanje plačano kupnino.

7. Sodišče prve stopnje je odločitev o solidarni deliktni odškodninski odgovornosti tožencev (po primarnem zahtevku) utemeljilo s tem, da sta tako prva toženka kot drugi toženec s svojim ravnanjem zavedla drugo tožnico pri nakupu spornega stanovanja. Prva toženka je z drugim tožencem sklenila nično kupoprodajno pogodbo za to stanovanje ter jo kasneje še notarsko overila in s tem sprostila izvenknjižni pravni promet s stanovanjem, saj se je s tako pogodbo drugi toženec v pravnem prometu izkazoval kot njegov lastnik. Drugi toženec pa je že pred prodajo stanovanja drugi tožnici vedel za denacionalizacijski postopek. Ravnanje obeh je drugi tožnici povzročilo škodo, ki se kaže v smislu nedoseženega pozitivnega pogodbenega interesa v višini sedanje tržne vrednosti stanovanja (ki že vsebuje tudi negativni pogodbeni interes v obliki zneska plačane kupnine).

8. Sodišče druge stopnje pa je zavzelo stališče, da je vzrok drugi tožnici nastale škode ničnost druge kupoprodajne pogodbe, torej tiste, ki jo je drugi toženec sklenil z drugo tožnico (prepoved razpolaganja po 88. členu ZDen je namreč veljala tudi za vsa nadaljnja razpolaganja); ni pa pravno relevantne vzročne zveze med nastalo škodo in ravnanjem prve toženke. Gre kvečjem za naravno vzročnost, ki ni pravno upoštevna. Veriga vzročnosti je bila namreč pretrgana z ravnanjem drugega toženca (nadaljnjo prodajo stanovanja), ki predstavlja nov, neodvisen vzrok nastale škode. Prva toženka stanovanja ni prodala drugemu tožencu prav zato, da bi ga on lahko prodal naprej. Ravnanja drugega toženca ni spravilo v tek ravnanje prve toženke. Njeno ravnanje je bilo kvečjem pogoj, ne pa tudi pravno relevanten vzrok škode.

**Povzetek navedb strank v revizijskem postopku**

9. Revidentka poudarja, da prva toženka ni le prodala spornega stanovanja drugemu tožencu v nasprotju z 88. členom ZDen, temveč je (vedoč, da teče denacionalizacijski postopek) kasneje še overila svoj podpis na kupoprodajni pogodbi, s čimer je sprostila nadaljnji izvenknjižni promet s stanovanjem oziroma drugemu tožencu omogočila „učinkovito zavajanje tretjih“. Takratni pravni promet z nepremičninami, ki še niso bile vpisane v zemljiško knjigo, niti ni bila na stavbah vpisana etažna lastnina, je namreč potekal izvenknjižno, in sicer z listinami, ki bi po vzpostavitvi etažne lastnine omogočale neposredno vknjižbo. To pa so bili prav izvirniki notarsko overjenih pravnih poslov. Do te okoliščine naj bi se sodišče druge stopnje sploh ne opredelilo, s čimer naj bi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku4 (v nadaljevanju ZPP). Ob upoštevanju te okoliščine pa naj bi bila zmotna tudi njegova materialnopravna presoja. Podana naj bi ne bila le naravna vzročnost, temveč tudi ratio legis in adekvatna vzročnost. Toženkino ravnanje naj bi nasprotovalo načelu vestnosti in poštenja (12. člen Zakona o obligacijskih razmerjih,5 v nadaljevanju ZOR), načelu skrbnosti (18. člen ZOR) in prepovedi povzročanja škode (16. člen ZOR); z njim naj bi ustvarila „ugoden položaj“ za nadaljnje protipravno ravnanje drugega toženca, njegovo ravnanje pa zanjo tudi ni moglo biti nepričakovano, zato vzročnost ni bila pretrgana. Drugi tožnici naj bi posledično odgovarjala na podlagi splošne (deliktne) odškodninske odgovornosti po 154. členu ZOR, pa tudi po drugem odstavku 206. člena ZOR. Tudi do teh trditev naj bi se sodišče druge stopnje sploh ne opredelilo.

10. Prva toženka v odgovoru na revizijo meni, da pravna vzročnost ni podana, saj naj bi bila sklenitev nične pogodbe med prvo toženko in drugim tožencem le pogoj, ne pa vzrok nastale škode. Posledica naj bi ne bila objektivno predvidljiva, zato naj bi ravnanje druge toženke ne bilo v adekvatni vzročni zvezi z njo. Prva toženka naj bi bila na podlagi svoje kontrahirne dolžnosti po 117. členu SZ primorana skleniti pogodbo z drugim tožencem; njegovega nadaljnjega razpolaganja s stanovanjem pa naj bi ne mogla predvideti ali preprečiti. Pojasnjuje, da je župan pogodbo le podpisal, overil pa jo je drugi toženec pri notarju sam, saj je bila praksa sklepanja pogodb po SZ taka, da je imel župan pri vseh občinskih notarjih deponiran svoj podpis. Meni tudi, da ni prišlo do kršitev določb postopka, saj naj bi se sodišče druge stopnje ne oprlo na drugače ugotovljena dejstva (dejstvo overovitve pogodbe naj bi tudi posebej izpostavilo, vendar pa naj ne bi šlo za odločilno dejstvo); zavzelo naj bi zgolj drugačno materialnopravno stališče. **Presoja utemeljenosti revizije**

11. Revizija je utemeljena.

12. Vprašanje obstoja vzročne zveze je tako dejansko kot pravno vprašanje:6 gre za pravno vrednotenje ugotovljenega dejanskega stanja. Kompleksnost dejanskega stanja konkretnih primerov pogosto onemogoča enostaven, enoznačen sklep o pravno relevantni vzročnosti. Do pravega odgovora lahko pridemo šele s pomočjo uporabe pravnih teorij o vzročni zvezi. To pravno vrednotenje pa je lahko predmet revizijske presoje.

13. V postopku ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano, zagotovo daje oporo za sklep, da je ravnanje prve toženke eden od naravnih vzrokov za nastalo škodo. Naravna vzročnost sicer sega še v mnogo zgodnejše obdobje – iskati bi jo bilo mogoče že v ravnanju državnih oblasti, ki so sporno nepremičnino v času nacionalizacije odvzele prvotnim lastnikom. Brez tega se ta kasneje ne bi znašla v rokah prve toženke, ki je z njo razpolagala. Sodišče druge stopnje naravne vzročnosti ne zanika, zavrača pa njeno pravno upoštevnost. Tudi Vrhovno sodišče se je že izreklo, da t. i. teorija sine qua non oziroma teorija ekvivalenčne vzročnosti, ki temelji na enakosti vseh pogojev pri povzročitvi posledice, ni sprejeta ne v teoriji ne v sodni praksi.7

14. Sporno pa je, ali je ravnanje prve toženke mogoče opredeliti kot pravno relevanten vzrok ob uporabi drugih teorij vzročnosti, pri čemer se revidentka sklicuje na teoriji o adekvatni vzročnosti in o ratio legis vzročnosti. Druga pomembna okoliščina, na katero opozarja revidentka, pa je, da naj bi pravno relevantnega ravnanja druge toženke ne predstavljala samo njena prodaja stanovanja drugemu tožencu, temveč tudi kasnejša notarska overitev podpisa na kupoprodajni pogodbi, s katero naj bi (kot navaja revidentka) prva toženka sprostila nadaljnji izvenknjižni promet s stanovanjem in drugemu tožencu omogočila „učinkovito zavajanje tretjih“.

15. Po teoriji adekvatne vzročnosti se izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, za vzrok šteje samo tista, ki po življenjskih izkušnjah običajno, ob rednem teku stvari, pripelje do enake posledice.8 Teorija se tesno povezuje s pojmom predvidljivosti posledice v razmerju do škodnega dogodka. V obravnavanem primeru je bila neposredni vzrok tega, da druga tožnica ni pridobila lastninske pravice na spornem stanovanju, res nična pogodba, ki jo je sklenila z drugim tožencem. Ta pogodba je bila neposredna podlaga za pravni promet s stanovanjem, ki se je takrat (kot poudarja revidentka) za neetažirane nepremičnine odvijal zunajknjižno. Vendar pa ta okoliščina po presoji Vrhovnega sodišča ne jemlje pravne upoštevnosti ravnanju prve toženke. Njenega ravnanja v verigi vzročnosti ni mogoče presojati samo kot „pogoj“ v smislu, da je s svojim ravnanjem drugemu tožencu omogočila, da je prišel do stanovanja in z njim nato naprej razpolagal. Prav njeno protipravno ravnanje - prodaja stanovanja v nasprotju z 88. členom ZDen - je „izvirni greh“, saj je bila ona denacionalizacijska zavezanka. Sporno stanovanje je bilo po zakonski določbi izvzeto iz pravnega prometa, zato lastništva nad njim ni mogla veljavno prenesti na drugega toženca.9 Ker je s slednjim kljub temu sklenila kupoprodajno pogodbo, je pri nadaljnjih udeležencih pravnega prometa ustvarila prepričanje, da je s stanovanjem mogoče razpolagati, da torej ni predmet denacionalizacije. Stališče sodišča druge stopnje, da bi bila vzročnost podana le v primeru, če bi prva toženka stanovanje prodala drugemu tožencu z namenom, da ga ta proda naprej (in da bi nasprotno razlogovanje pomenilo, da prva toženka solidarno odgovarja za vsako škodo, ki izvira iz pogodbe z drugim tožencem, npr. celo za škodo zaradi stvarnih napak), je zmotno. Ni bistven namen, s katerim je prva toženka razpolagala s stanovanjem, bistvena je predvidljivost (adekvatnost) posledic njenega ravnanja. S tem, ko je z drugim tožencem sklenila kupoprodajno pogodbo za stanovanje, je mogla in morala predvideti in pričakovati, da se bo drugi toženec po sklenitvi pogodbe obnašal kot lastnik stanovanja. Eno od temeljnih upravičenj, ki jih lastniku nudi lastninska pravica, pa je prav pravica razpolaganja s stvarjo. Prva toženka je tako mogla in morala predvideti in pričakovati, da bo drugi toženec s tem stanovanjem pravno razpolagal. 16. Do podobnega rezultata pridemo s pomočjo uporabe teorije o ratio legis vzročnosti. Po tej teoriji so pravno upoštevni samo tisti vzroki, ki jih pravna norma glede na svoj namen šteje za vzroke.10 Namen določbe prvega odstavka 88. člena ZDen, ki je bila v konkretnem primeru kršena, je prav v tem, da se denacionalizacijskim zavezancem preprečijo razpolaganja, ki bi lahko vplivala na vrnitev ali obliko vrnitve podržavljenega premoženja.11 Norma je torej prvenstveno varovala denacionalizacijske upravičence in njihovo pravico do vrnitve podržavljene zasebne lastnine v naravi – preprečevala je poslabšanje njihovega položaja, do katerega bi sicer lahko prišlo v primeru razpolaganja s podržavljenim premoženjem. ZDen je hkrati izrecno določil tudi sankcijo za prepovedano ravnanje: ničnost takih pravnih poslov ali enostranskih izjav. Ta sankcija je večinoma že sama po sebi preprečila, da bi bili denacionalizacijski upravičenci varovani samo v okviru odškodninskega prava (čeprav jim je določena škoda v primeru razpolaganja s premoženjem vendarle lahko nastala). Čim je odškodninsko varstvo denacionalizacijskih upravičencev sekundarno, ker je njihov položaj varovan že na način, da jim škoda (vsaj v veliki meri) sploh ne nastane, postane jasno, da bo primarno varstvo na odškodninskem področju treba zagotoviti morebitnim dobrovernim tretjim osebam, ki so bile udeležene v prepovedanem pravnem prometu s podržavljenim premoženjem. Če je namen določbe 88. člena ZDen v ožjem smislu v varstvu denacionalizacijskih upravičencev, pa je v širšem smislu njen ratio v preprečitvi morebitne škode za udeležence takega pravnega prometa in negotovosti usode pravnih razmerij, povezanih s temi nepremičninami.

17. Glede na obrazloženo nikakor ni mogoče zaključiti, da je ravnanje prve toženke zgolj pogoj za nastanek posledice oziroma preveč oddaljen vzrok, da bi bil lahko pravno upošteven (causa remota). V teoriji se navaja, da vzročno zvezo lahko pretrga dogodek ali dejanje, ki je nov in neodvisen vzrok (novus casus interveniens), kot tak pa se šteje dogodek, ki ga ni spravila v tek storilčeva dejavnost.12 V tem smislu kaže razumeti navedbo sodišča druge stopnje, da ravnanje prve toženke ni spravilo v tek ravnanja drugega toženca, zaradi česar naj bi bila vzročna zveza pretrgana. Vendar je tu treba pojasniti, da za vzpostavitev vzročne zveze ni treba, da bi neko ravnanje vedno in neobhodno (denimo zaradi fizikalnih lastnosti določenega procesa, ki ga ravnanje sproži, ali zaradi posebnega namena povzročitelja) rezultiralo v določeni posledici. Drugače povedano: ni treba, na primer, da bi prva toženka že od začetka pogojevala svojo prodajo stanovanja drugemu tožencu s tem, da ga on proda naprej tretji osebi; prav tako ni treba, da bi ga sama k temu kasneje izrecno napeljala. Kasnejše razpolaganje pridobitelja s stvarjo je po presoji revizijskega sodišča po življenjskih izkušnjah običajno, celo pogosto, in bi v vsakem primeru pripeljalo do enake posledice – ničnosti nadaljnjih pogodb. To pa za vzpostavitev adekvatne vzročnosti zadošča. 18. Prav tako je treba opozoriti na stališča (izhajajoča iz postulatov ratio legis vzročnosti), da ravnanje tretjega izključi odgovornost le, kadar odgovorna oseba ni prekršila dolžne skrbnosti,13 oziroma da, kadar gre za kršitev dolžne skrbnosti, celo namerna škodljiva dejanja tretjih ne privedejo vedno do pretrganja vzročne zveze.14 Tu se tudi skriva odgovor na vprašanje, ki bi sicer lahko bilo relevantno, namreč ali na presojo (nenazadnje je tudi vprašanje pretrganja vzročne zveze v sklepni fazi vprašanje pravnovrednotne pripisljivosti)15 morda lahko vpliva dejstvo, da se je drugi toženec pred prodajo stanovanja drugi tožnici zavedal, da je v teku denacionalizacijski postopek; da je torej vedoma prodal stanovanje, glede katerega bi se mogel in moral zavedati, da bo lahko predmet vrnitve denacionalizacijski upravičenki. Po presoji revizijskega sodišča toženčeva sklenitev pogodbe s prvo tožnico ni bila nov in neodvisen vzrok take kvalitete, da bi povsem pretrgal vzročno zvezo med ravnanjem prve toženke in nastalo posledico, prav zato, ker je bila prvenstveno prva toženka tista, ki bi morala zagotoviti, da do pravnega prometa s stanovanjem sploh ne bi prišlo. Prvo toženko, ki v odgovoru na revizijo navaja, da zaradi kontrahirne dolžnosti po 117. členu SZ ni imela izbire glede sklenitve pogodbe z drugim tožencem, pa revizijsko sodišče napotuje na svojo odločitev v zadevi II Ips 252/2012 z dne 29. 5. 2014, kjer je že pojasnilo, da bi občina, ki je vodila evidenco denacionalizacijskih postopkov in bila hkrati sama denacionalizacijska zavezanka, ob ravnanju z dolžno skrbnostjo zahteve tožnic za sklenitev kupoprodajnih pogodb na podlagi 117. člena SZ zavrnila.16

19. Sklep o pomanjkanju skrbnosti prve toženke še dodatno utrjuje dejstvo, na katerega utemeljeno opozarja revidentka, namreč da je prva toženka šest let po sklenitvi kupoprodajne pogodbe z drugim tožencem, ko je bil denacionalizacijski postopek že več let v teku, še notarsko overila svoj podpis na njej, čeprav bi bile brez tega bistveno zmanjšane možnosti za nadaljnje razpolaganje s stanovanjem. Revizijsko sodišče ob tem dodaja, da pojasnila prve toženke iz odgovora na revizijo, da naj bi drugi toženec županov podpis overil sam, saj naj bi bil ta deponiran pri občinskih notarjih, predstavljajo nedovoljene revizijske novote (372. člen ZPP). Ni pa po presoji revizijskega sodišča podana bistvena kršitev določb postopka, češ da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do dejstva overovitve podpisa na pogodbi. Da tega dejstva ni enostavno spregledalo, izhaja iz tega, da ga je povzelo v 8. točki obrazložitve svoje sodbe, vendar pa ga (ob svojem siceršnjem materialopravnem stališču glede pretrganja vzročne zveze) očitno ni štelo za dovolj pomembno, da bi vplivalo na odločitev.

20. Odškodninska odgovornost drugega toženca, ki odgovarja na podlagi 108. člena ZOR, ni bila niti pritožbeno izpodbijana. Pogodbenik, ki je kriv za sklenitev nične pogodbe, namreč odgovarja svojemu sopogodbeniku za škodo, ki jo pretrpi zaradi ničnosti pogodbe, če ta ni vedel ali po okoliščinah ni moral vedeti za vzrok ničnosti. Gre za obliko deliktne odškodninske odgovornosti.17 Prva toženka, če so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti, odgovarja po splošnih pravilih o deliktni odškodninski odgovornosti na podlagi 154. člena ZOR. Njuna solidarna odgovornost za škodo pa po presoji revizijskega sodišča lahko temelji na tretjem odstavku 206. člena ZOR in ne na drugem odstavku istega člena, kot zmotno meni revidentka. Prva toženka namreč ni pomagačica ali napeljevalka v smislu drugega odstavka 206. člena ZOR, niti ni sostorilka v smislu prvega odstavka istega člena. V obravnavanem primeru gre za koincidirajočo vzročnost, saj sta obe ravnanji - prve toženke in drugega toženca - skupaj pripeljali do nastale posledice. Samó ravnanje prve brez ravnanja drugega posledice ne bi povzročilo (in obratno). Vendar pa sta ravnanji časovno oddaljeni, prva toženka tudi ni bila neposredno udeležena pri ravnanju drugega toženca. Táko dejansko stanje se bolj prilega normativni dispoziciji tretjega odstavka 206. člena ZOR, ki določa, da solidarno odgovarjajo za povzročeno škodo tudi tisti, ki so jo povzročili, delali pa neodvisno drug od drugega, če ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi.

**Odločitev o reviziji**

21. Glede na obrazloženo je bilo reviziji treba ugoditi. Opisana zmotna uporaba materialnega prava bi sicer narekovala spremembo izpodbijane sodbe, vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da je pritožba prve toženke ostala neizčrpana. Sodišče druge stopnje se je namreč ukvarjalo samo z vprašanjem vzročne zveze in je že na tej podlagi spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, tako da je primarni tožbeni zahtevek, kolikor se nanaša na prvo toženko, zavrnilo. Prva toženka pa je v pritožbi uveljavljala tudi druge kršitve, o katerih se pritožbeno sodišče še ni izreklo. Da ji ne bi bila kršena ustavno zagotovljena pravica do dvostopenjskega sodnega varstva, je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje, v katerem se bo treba opredeliti do vseh pritožbenih očitkov (I. točka izreka).

**Odločitev o revizijskih stroških**

22. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP (II. točka izreka).

1 Ur. l. RS/I, št. 18/1991 s spremembami in dopolnitvami. 2 Ur. l. RS/I, št. 27/1991 s spremembami in dopolnitvami. 3 Sodišče prve stopnje ugotavlja, da so kupci, ki so nepremičnine kupili od MOL, za denacionalizacijske zahtevke izvedeli že leta 1993; konkretno drugi toženec je imel (kot nasprotni udeleženec) že od leta 1995 dalje najetega tudi pooblaščenca za zastopanje v denacionalizacijskem postopku. 4 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami. 5 Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 s spremembami in dopolnitvami. 6 Glej, npr., sodbo VS RS II Ips 625/2008 z dne 6. 10. 2008. 7 Glej, npr., sodbo VS RS II Ips 250/2015 z dne 17. 12. 2015. 8 Glej, npr., sodbo VS RS II Ips 331/2015 z dne 19. 10. 2017. 9 Za obširno razlago o tem, zakaj prepoved razpolaganja ne veže le denacionalizacijskega zavezanca (in njegovega sopogodbenika), temveč tudi vse morebitne nadaljnje sukcesivne pridobitelje, glej sodbo VS RS v zadevi II Ips 123/2015 z dne 16. 7. 2015. 10 Glej, npr., sodbo VS RS II Ips 250/2015 z dne 17. 12. 2015. 11 Glej, npr., sodbo in sklep VS RS II Ips 45/2013 z dne 2. 4. 2015. 12 Glej dr. A. Polajnar-Pavčnik, Vzročnost kot pravnovrednosti pojem, v: Zbornik znanstvenih raziskav Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, LIII. letnik, Ljubljana 1993, str. 188. 13 Prav tam. 14 Glej uvodni komentar D. Jadek Pensa k oddelku OZ o povzročitvi škode, v: M. Juhart in N. Plavšak (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 676. 15 Tako VS RS v sodbi II Ips 152/2015 z dne 8. 12. 2016. 16 Glej 9. točko obrazložitve navedene sodbe. 17 Glej, npr., sodbo VS RS II Ips 252/2012 z dne 29. 5. 2014.