Jedro

Dejstvo, da ni pisne pogodbe, ne pomeni, da med pravdnima strankama ni šlo za posojilo, saj je posojilna pogodba konsenzualni kontrakt, ko za sklenitev zadošča že soglasje volj pogodbenih strank, ni pa predpisana oblika (569. člen OZ). Dejstvo, da ni bilo pisne pogodbe pomeni le, da je o njenem obstoju treba sklepati posredno na podlagi drugih dokazov.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Vsaka pravdna stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in (I.) toženi stranki naložilo, da tožniku v 15 dneh plača 23.990 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2022, (II.) zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 9. 8. 2022 do 10. 10. 2022 in (III.) sklenilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku pravdne stroške.

2.V pravočasni pritožbi tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila in dokazovala, da je vse stroške, za katere je tožnik navajal, da so bili plačani iz denarja, ki ga je posodil, plačala iz lastnih sredstev: posojil in pomoči, kar je prejela od institucij, ki se ukvarjajo s kreditiranjem. Izpostavlja, da je sodišče ugotovilo, da s strani tožnika "posojen" denar ni bil porabljen za izdelavo spletne strani (kot je izrecno trdil tožnik), da s "posojenim" denarjem tudi ni bilo plačano izobraževanje direktorice tožene stranke v tujini (kar je tudi trdil tožnik), da tožena stranka "posojenega" denarja ni porabila za izdelavo in montažo mobilne kuhinje (kar je tudi trdil tožnik), prav tako ne, da bi šla "posojena" sredstva za plače delavcev. Posledica teh neresničnih trditev bi morala biti, da bi sodišče v isti luči presojalo trditve, da je bil denar posojen.

Denar, ki ga je na račun tožene stranka nakazal tožnik, je bil porabljen za stvari, ki jih je želel sam tožnik (izvedba poti in visokih gred na naslovu A. 50, B., popravilo avtodoma,...). Ker sta v tistem času tožnik in direktorica tožene stranke živela v izvenzakonski skupnosti, direktorica tožene stranke ni videla razloga, zakaj bi nasprotovala tožnikovim željam po določenih izboljšavah (poti, visoka greda, popravilo avtodoma), saj je porabljal za to svoj denar. Za te investicije se tožena stranka sicer ne bi odločila. Za odločitev ni pomembno, da so nepremičnine v B. in avtodom predstavljali osnovna sredstva tožene stranke, saj tožnik ni zahteval povrnitve vlaganj.

Dokazni postopek je pokazal, da tožena stranka ni nikoli prosila za posojilo in da nakazani zneski niso predstavljali posojila, zato jih tožena stranka ni dolžna vrniti. Tudi rok vrnitve denarja ni bil dogovorjen. Dokazno breme za obstoj ustne posojilne pogodbe je na tožniku, sodišče pa je v zvezi s tem ugotovilo, da je na podlagi njegovih izpovedb zelo verjetno, da je med pravdnima strankama obstajal ustni dogovor. Za meritorno odločanje je to premalo in je sodišče uporabilo prenizek dokazni standard, dokazno breme glede neobstoja ustnega dogovora pa zmotno prevalilo na toženo stranko. Sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo ene od bistvenih sestavin posojila - zaveze posojilojemalca, da bodo nakazani zneski tožniku vrnjeni. Denar je tožnik nakazal prostovoljno, nikoli ni bilo govora, da bodo morali biti zneski vrnjeni, tožena stranka na to ne bi pristala. Nasprotnega ne dokazuje niti dejstvo, da je računovodstvo knjižilo denar kot posojilo. Prilive je treba knjižiti, še posebej ob dejstvu, da je tožnik kot namen zapisal "LOAN", vendar to nikakor ne dokazuje, da je šlo za posojilo. O tem, da bi bilo "posojilo" treba vrniti, ni bilo govora, je pa bilo zneske treba knjigovodsko zapreti. To jasno kaže e-korespondenca, ko je direktorica tožene stranke predlagala, da se posojilo zapre oz. poračuna z odkupom vozila Lexus, ki je bilo v času izvenzakonske skupnosti kupljeno za tožnika, pri čemer ni bilo nikoli mišljeno, da bi ga ta moral odkupiti. Sodišče je napačno razumelo, da naj bi iz izpovedbe direktorice tožene stranke izhajalo, da so dolžni tožniku oz. da bo denar treba enkrat vrniti. Izpovedala je le, da ni želela ničesar kompenzirati, ampak je zadevo želela le knjigovodsko zaključiti.

Tožnik je ob nakazilu denarja vedel, da zneskov toženi stranki ni dolžan plačati, zato gre po prepričanju tožene stranke za situacijo iz 191. člena Obligacijskega zakonika2 (v nadaljevanju: OZ): kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen, če si je pridržal pravico zahtevati nazaj. Pritožba pojasnjuje, da tožena stranka prejetih zneskov ni takoj nakazala nazaj zato, ker je direktorica vedela, da bo tožnik zneske preko tožene stranke porabil. Je pa direktorica tudi s tem ravnala v korist družbe, saj je šlo za prostovoljne investicije tožnika v premičnine in nepremičnine tožene stranke.

3.Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Dejstvo, da ni pisne pogodbe, ne pomeni, da med pravdnima strankama ni šlo za posojilo, saj je posojilna pogodba konsenzualni kontrakt, ko za sklenitev zadošča že soglasje volj pogodbenih strank, ni pa predpisana oblika (569. člen OZ). Dejstvo, da ni bilo pisne pogodbe pomeni le, da je o njenem obstoju treba sklepati posredno na podlagi drugih dokazov.

6.Da je bila med pravdnima strankama sklenjena posojilna pogodba izhaja zlasti iz poziva direktorice tožene stranke tožniku, da se posojilo spravi na papir/pogodbo, ki kaže, da je očitno štela, da so nakazani zneski posojilo. Poleg tega je iz izpovedbe direktorice tožene stranke (list. št. 79) razvidno, da ve, da bo enkrat treba to (očitno nakazan denar) na nek način vrniti.

7.Pomembno je tudi, da tožena stranka še vedno oglašuje C. holidays in ponuja tako najem hiše v A., kot avtodoma in osebnega avtomobila Lexus, vse to so tudi osnovna sredstva tožene stranke, ugotovljeno pa je bilo, da je šel denar, ki ga je nakazal tožnik, ravno v te (ne)premičnine. Če k tej ugotovitvi dodamo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka brez denarja, zgoraj ugotovljeno zavedanje direktorice tožene stranke, da nakazilo predstavlja posojilo, in dejstvo, da vse zgoraj navedene stvari tožena stranka oddaja v okviru svoje dejavnosti, ob dejstvu, da je tožnik nakazal na račun tožene stranke denar, ki je šel za popravilo oz. izboljšanje stvari, ki jih ta oddaja, vse to potrjuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je bilo med strankama dogovorjeno posojilo.

8.Kot rečeno, pritožba trdi, da naj sodišče prve stopnje ne bi ugotavljalo zaveze tožene stranke, da bo denar vrnjen, vendar pa je bilo ugotovljeno, da je sama direktorica tožene stranke izpovedala, da se zaveda, da bo moral biti denar vrnjen. Enako potrjuje obstoj posojila (in s tem zaveze za vrnitev prejetega zneska3) njen predlog, da se posojilo zapiše. Ko sama v zvezi z navajanjem posojila izpove, da ni vešča teh pojmov, je treba pojasniti, da je direktorica gospodarske družbe, kjer se predpostavlja ravnanje s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika (prvi odstavek 263. člena v zvezi s šestim odstavkom 515. člena Zakona o gospodarskih družbah4) in da se zato ne more izgovarjati, da ni vedela o čem točno govori.

9.Neutemeljeno je tudi pritožbeno opozorilo, da je sodišče prve stopnje svoje zaključke o obstoju ustne pogodbe sprejelo na podlagi verjetnosti. Zapis "zelo verjetno" iz 20. točke obrazložitve se namreč nadaljuje iz besedila v 19. točki obrazložitve, ko je sodišče prve stopnje pojasnilo različne možnosti za sklenitev konsenzualnih pogodb, ki se lahko sklenejo tudi zgolj ustno. Pojasnilo je, da lahko stranke v takem primeru voljo izrazijo z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, s katerim se da zanesljivo sklepati, da obstoji. Zapis, da je zelo verjetno obstajal ustni dogovor, tako po prepričanju pritožbenega sodišča pomeni, da sodišče prve stopnje ni dvomilo, da je bila (ustna) posojilna pogodba med pravdnima strankama sklenjena, šlo je le za vprašanje na kakšen način (izmed predstavljenih različnih možnosti) je bila izražena volja strank. In glede tega je ugotovilo, da je zelo verjetno obstajal ustni dogovor (da torej ni šlo za sklenitev z običajnimi znaki ali drugačnim ravnanjem, s katerim se da zanesljivo sklepati, da volja za sklenitev posojilne pogodbe obstoji). Navsezadnje pa dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, zadoščajo za prepričanje, da je bila sklenjena posojilna pogodba in da torej ni šlo za enostransko nakazilo tožnika brez kakršnekoli pravne podlage. Slednje pa seveda pomeni tudi, da tožnik ni opravil spornih nakazil ob védenju, da toženi stranki ni dolžan. Nakazila je namreč opravil na podlagi ustne posojilne pogodbe. Zato ne gre za situacijo, ki jo ureja 191. člen OZ, ko tožnik nakazanih zneskov ne bi imel pravice zahtevati nazaj.

10.Ker niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11.Tožena stranka ni uspela s pritožbo, zato sama krije svoje pritožbene stroške, tožnik pa sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča in je bil zato ta strošek nepotreben (prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami.

2Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami.

3Posojilo namreč vključuje tako obveznost posojilodajalca, da posojilojemalcu izroči določen znesek denarja, kot zavezo slednjega, da nakazani znesek vrne posojilojemalcu (prim. prvi odstavek 569. člena OZ).

4Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 191, 569 Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 263, 263/1, 515, 515/6