Jedro

Glede na jasno določbo tretje alineje tretjega odstavka 11. člena ZČmIS potrdilo A1 razveljavi ZZZS na podlagi obvestila IRSD, da je bilo v postopku iz 10. člena ZČmIS ugotovljeno, da delodajalec oziroma samozaposlena oseba dejansko običajno ne opravlja dejavnosti v Republiki Sloveniji. V primeru, da je razlog za razveljavitev potrdila A1 ugotovtiev, da delodajalec oziroma samozaposlena oseba dejansko običajno ne opravlja dejavnosti v Republiki Sloveniji, je treba torej to ugotoviti po postopku, opredeljenem v 10. členu ZČmIS.

Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da toženec posebnega ugotovitvenega postopka ni vodil. To je glede na stališče toženca, da tega niti ni bil dolžan voditi, ker naj bi obvestilo RSVZ dokazovalo pogoje za izdajo odločbe sicer logično, ampak, kot že navedeno, ni pravilno. Tožniku je tako odvzeta možnost, da bi v postopku dokazal, da zahteva belgijskega organa ni bila utemeljena, da ni bila podprta z dokazi in da so bili izpolnjeni vsi pogoji za uporabo izjeme iz drugega odstavka 12. člena Uredbe št. 883/200431. Utemeljeno tožencu očita tudi, da je bilo kršeno tudi načelo zaslišanja stranke, saj tožniku ni omogočil, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.

Toženec je tako že neposredno na podlagi Uredbe št. 883/2004 in Uredbe št. 987/2009 pristojen za odločanje o veljavnosti potrdil A1, ki jih je izdal in glede katerih je pristojni nosilec države članice napotitve izrazil dvom. Niti Uredba št. 883/2004 niti Uredba št. 987/2009 pa ne zavezujeta nosilca, ki je izdal potrdilo A1, da avtomatično sledi bodisi zahtevi bodisi prošnji nosilca druge države članice po preklicu potrdil A1.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Območna enota Kranj št. 1801-631/2017-KR/24 z dne 20. 5. 2020 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 382,47 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

_O izpodbijani odločbi_

1. Toženec je na zahtevo tožnika, upoštevaje zahtevo tujega organa (RSVZ Sociale Zekerheid Zelfstandinge Ondernemers, Willebroekkaai 35, 1000 Brussel, Belgija, v nadaljevanju RSVZ), na podlagi člena 12(2) Uredbe (ES) št. 883/04 Evropskega parlamenta in Sveta o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL L 166, 30. 4. 2004 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju Uredba št. 883/2004) in drugega odstavka 11. člena Zakona o čezmejnem izvajanju storitev (v nadaljevanju ZČmIS) odpravil potrdila A1, izdana s strani toženca za tožnika, izdana iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti A. A., s.p., ..., MŠ ... in sicer: - številka potrdila A1 240000-18010-1952/2014, datum izdaje: 9. 4. 2014, veljavno v obdobju od 10. 4. 2014 do 10. 7. 2014; - številka potrdila A1 240000-18010-5704/2014, datum izdaje: 1. 8. 2014, veljavno v obdobju od 3. 8. 2014 do 31. 10. 2014; - številka potrdila A1 240000-18010-8806/2014, datum izdaje: 3. 11. 2014, veljavno v obdobju od 3. 11. 2014 do 31. 12. 2014; - številka potrdila A1 240000-18010-13/2015, datum izdaje: 2. 1. 2015, veljavno v obdobju od 5. 1. 2015 do 31. 3. 2015; - številka potrdila A1 240000-18010-3637/2015, datum izdaje: 18. 5. 2015, veljavno v obdobju od 18. 5. 2015 do 17. 6. 2015; - številka potrdila A1 240000-18010-4648/2015, datum izdaje: 17. 6. 2015, veljavno v obdobju od 18. 6. 2015 do 10. 7. 2015; - številka potrdila A1 240000-18010-7770/2015, datum izdaje: 24. 8. 2015, veljavno v obdobju od 25. 8. 2015 do 30. 9. 2015; - številka potrdila A1 240000-18010-9378/2015, datum izdaje: 5. 10. 2015, veljavno v obdobju od 5. 10. 2015 do 23. 12. 2015; - številka potrdila A1 240000-18010-86/2016, datum izdaje: 6. 1. 2016, veljavno v obdobju od 7. 1. 2016 do 15. 2. 2016; - številka potrdila A1 240000-18010-842/2016, datum izdaje: 15. 2. 2016, veljavno v obdobju od 16. 2. 2016 do 31. 3. 2016; - številka potrdila A1 240000-18010-6191/2016, datum izdaje: 24. 8. 2016, veljavno v obdobju od 25. 8. 2016 do 8. 11. 2016; - številka potrdila A1 240000-18010-1379/2015, datum izdaje: 27. 2. 2015, veljavno v obdobju od 2. 3. 205 do 28. 4. 2015; - številka potrdila A1 240000-18010-10787/2015, datum izdaje: 18. 11. 2015, veljavno v obdobju od 23. 11. 2015 do 23. 12. 2015; - številka potrdila A1 240000-18010-8677/2016, datum izdaje: 9. 11. 2016, veljavno v obdobju od 10. 11. 2016 do 23. 12. 2016 (v nadaljevanju vsa našteta Potrdila, 1. točka izreka). Toženec je ugotovil, da posebni stroški postopka niso nastali (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je izpodbijano odločbo toženec izdal na zahtevo tožnika z dne 8. 4. 2020 (v nadaljevanju Zahteva). Tožnik je v Zahtevi navedel, da je toženec na podlagi poziva pristojnega nosilca iz Belgije (RSVZ) z dopisom z dne 20. 4. 2018 (v nadaljevanju Dopis 20-4-18) razveljavil Potrdila. RSVZ je namreč ugotovil, da za izdajo Potrdil niso bili izpolnjeni vsi zahtevani pogoji navedeni v 14(4) členu Uredbe ES št. 987/2009 in 12(2) členu Uredbe ES št. 883/2004. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik v Zahtevi navedel, da je postopek izdaje in razveljavitve obrazcev A1 urejen v ZČmIS, na podlagi katerega je za razveljavitev (smiselno odpravo) obrazcev A1 pristojen ZZZS. Tožnik je menil, da bi moral ZZZS v primeru dvoma ali delodajalec oz. samozaposlena oseba dejansko opravlja dejavnost v R Sloveniji, zaprositi Inšpektorat RS za delo, ki po končanem nadzorstvenem postopku o ugotovljenih dejstvih, obvesti ZZZS. Tožnik je v Zahtevi navedel, da iz dokumentacije, s katero razpolaga, ne izhaja, da bi ZZZS izvedel aktivnosti glede razjasnitve dejanskega stanja. Tožnik je menil, da je ZZZS narobe razumel dopis belgijskega organa RSVZ in razveljavil Potrdila ne da bi raziskal dejansko stanje. Tožnik je še opozoril, da ZZZS ni izdal odločbe ampak le dopis, s katerim je pristojne organe obvestil o razveljavitvi Potrdil za sporno obdobje. Tožnik je v Zahtevi zato pozval ZZZS, da izda odločbo, s katero bo odločil o veljavnosti Potrdil za obdobje od 1. 10. 2007 do 30. 11. 2016. 3. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe dalje izhaja, da je ZZZS na zaprosilo, prejeto 20. 4. 2020 (v nadaljevanju Zaprosilo RSVZ), belgijskemu nadzornemu organu RSVZ, posredoval informacije o datumu vključitve tožnika v obvezno zdravstveno zavarovanje iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti od 1. 7. 1996 do 30. 11. 2016 in kot zaposlena oseba od 1. 12. 2016 do 15. 7. 2017, podatke o pravilnih oznakah kot samozaposlena oz. zaposlena oseba na obrazcih A1 v točki 3.3. obrazca A1, pojasnilo glede pogojev za vključenost zavarovanca v zavarovanje kot zaposlena oz. samozaposlena oseba ter informacijo, da ZZZS ni pristojen za ugotavljanje dejanskega opravljanja dejavnosti zaposlene oz. samozaposlene osebe. Toženec je v izpodbijani odločbi povzel Zaprosilo RSVZ, iz katerega izhaja sum, da se tožnik želi izogniti plačilu davkov in socialnih prispevkov v Belgiji in mnenje RSVZ, da glede na člen 14(4) Uredbe ES št. 987/2009 in člen 12(2) Uredbe ES št. 883/2004, Slovenija ni država, kjer tožnik običajno opravlja svojo dejavnost. Toženec povzema, da iz Zaprosila RSVZ dalje izhaja, da je tožnik zadnja tri leta delo opravljal skoraj sto odstotkov v Belgiji, zato je po mnenju RSVZ center njegovih interesov v Belgiji in bi tožnik po mnenju RSVZ moral biti vključen v belgijski sistem socialnega zavarovanja, zato so predlagali, da ZZZRS prekliče (revoke) A1 obrazce, izdane od 10. 4. 2014 naprej, in omogoči vključitev tožnika v belgijski sistem v skladu z belgijskimi pravnimi predpisi.

4. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je na podlagi zaprosil belgijskega organa z dne 7. 11. 2017 in dne 28. 5. 2018, ZZZRS 5. 6. 2018 posredoval RSVZ Dopis 20-4-18 o razveljavitvi Potrdil. ZZZRS je RSVZ pojasnil, da so obrazci A1 preklicani, vendar še vedno obstaja prijava v obvezna socialna zavarovanja, oziroma še ni dokončne odjave tožnika iz slovenskega obveznega socialnega zavarovanja za obdobje preklicanih obrazcev A1 in da je za ugotavljanje lastnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja pristojen drug organ v Sloveniji in sicer Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZPIZ). ZZZRS je RSVZ obvestil tudi, da bo odgovor o razveljavitvi (preklicu) prijave v slovenska socialna zavarovanja posredoval po prejemu dokončne odločitve ZPIZ-a. ZZZRS je še pojasnil, da je do prejema dokončne odločitve ZPIZ-a tožnik do nadaljnjega v Sloveniji še vedno vključen v vse oblike socialnih zavarovanj. ZZZRS je postopek ugotovitve lastnosti zavarovane osebe 5. 6. 2018 odstopil pristojnemu ZPIZ-u. 5. Toženec je s povzemanjem člena 12(2) Uredbe (ES) št. 883/04 in 14(4) člena Uredbe ES št. 987/2009 pojasnil, da je izpodbijano odločbo izdal na podlagi vloge tožnika in obvestila RSVZ. Iz obrazložitve izhaja, da je ZZZRS od RSVZ 20. 4. 2017 in 7. 11. 2017 prejel obvestili, da se napotitev tožnika na delo v Belgijo ne opravlja skladno s členom 12(2) Uredbe (ES) št. 883/04 in 14(4) členom Uredbe ES št. 987/2009. Toženec je povzel Zaprosilo RSVZ, iz katerega izhaja, da je tožnik zadnja tri leta skoraj sto odstotkov dela opravil v Belgiji, da v Sloveniji ne opravlja zadostnega deleža dejavnosti, da je center opravljanja njegovih interesov v Belgiji, zato bi moral biti po mnenju RSVZ subjekt belgijske socialne zakonodaje. RSVZ je zato prosil, da ZZZRS za tožnika prekliče vse izdane obrazce A1 iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti od 10. 4. 2014 naprej in tako omogoči vključitev tožnika v Belgiji skladno z njihovo (socialno) zakonodajo.

6. Iz obrazložitve dalje izhaja, da je ZZZRS na podlagi zahteve tujega nosilca iz Belgije (RSVZ) odpravil Potrdila. ZZZRS je še pojasnil, da je bila zahteva RSVZ glede razveljavitve obrazcev A1 upoštevana za obdobje od 10. 4. 2014 naprej in ne za obdobje od 1. 10. 2007 do 30. 11. 2016, kot je v Zahtevi navedel tožnik, saj je že sam belgijski organ RSVZ ugotovil, ZZZRS pa pritrdil, da tožnik v spornih obdobjih ni izpolnjeval temeljnega pogoja (dejanskega) opravljanja dejavnosti v R Sloveniji. Toženec je povzel ugotovitve belgijskega pristojnega organ, da je v tem obdobju skoraj 100 % dela oz. dejavnosti opravil v Belgiji.

7. ZZZRS je z izpodbijano odločbo, kot je navedel, še formalno uredil stanje, saj so bila Potrdila A1 že preklicana, o čemer je bil v spravnem postopku (skladno s sklepom št. A1 Upravne komisije za koordinacijo sistemov socialne varnosti) že obveščen belgijski organ za zvezo. ZZZRS je še pojasnil, da se v postopku določitve veljavnosti konkretne socialne zakonodaje še ne odloči o pravici zavarovanca, da veljavnost konkretne zakonodaje ni pravica zavarovanca, temveč sistem kolizijskih pravil na ravni Evropske unije, ki v primeru elementov več držav članic določi, katera zakonodaja se bo za konkretno osebo v konkretnem obdobju uporabljala. ZZZRS je v izpodbijani odločbi še navedel, da so odpravljena potrdila kot taka odpravljena (v smislu uredbe preklicana) za nazaj, vse od dne začetka njihove veljavnosti in se zanje šteje, kot da niso bila izdana. Toženec je še ugotovil, da posebni stroški niso nastali.

_Povzetek navedb tožnika:_

8. Tožnik zaradi vseh tožbenih razlogov iz 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči v upravni zadevi tako, da obdrži v veljavi Potrdila, ki so bila odpravljena oziroma razveljavljena. Podredno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

9. Tožnik povzema dosedanji postopek in sicer: da je izpodbijano odločbo toženec izdal na podlagi Zahteve 7-4-20; da je toženec o veljavnosti Potrdil pred tem odločil z Dopisom 20-4-18; da ga je toženec z Dopisom 20-4-18 obvestil, da je toženec na podlagi poziva pristojnega nosilca iz Belgije RSVZ ter zapisnika pristojnih organov1 z dne 16. 1. 2017 (v nadaljevanju Zapisnik 16-1-17), razveljavil Potrdila za navedena obdobja.

10. Tožnik povzema, da je ZPIZ posledično izdal odločbo št. 1031-1151151/2018 z dne 16. 11. 2018, s katero je: (i) ugotovil, da tožnik nima lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi prvega odstavka 15. člena ZPIZ-2 iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti kot A. A., s. p. od 1. 10. 2007 do 30. 11. 2016 (1. točka izreka) in (ii) odločil, da ima tožnik lastnost zavarovanca na podlagi prvega odstavka 15. člena ZPIZ-2 za 40 ur na teden iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti kot A. A., s. p. od 1. 10. 2007 do 9. 4. 2014, od 11. 7. 2014 do 2. 8. 2014, od 1. 11. 2014 do 2. 11. 2014, od 1. 1. 2015 do 4. 1. 2015. od 29. 4. 2015 do 17. 5. 2015, od 11. 7. 2015 do 24. 8. 2015, od 1. 10. 2015 do 4. 10. 2015, od 24. 12. 2015 do 6. 1. 2016, od 1. 4. 2016 do 24. 8. 2016 in od 9. 11. 2016 do 9. 11. 2016. (2. točka izreka). Pritožba tožnika je bila zavrnjena, postopek pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani še teče. Odločitev toženca, sprejeta v obliki Dopisa 20-4-18, je torej že posegla v tožnikove pravice in obveznosti.

11. Stališče toženca je po mnenju tožnika materialnopravno napačno, poleg tega pa toženec v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnal po pravilih postopka, kar je vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, poleg tega pa tudi dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno.

12. Tožnik poudarja, da postopek izdaje in razveljavitve obrazcev A1 ureja ZČmlS, ki se uporablja od 1. 1. 2018. Pristojni nosilec za izdajo in razveljavitev potrdila A1 v Republiki Sloveniji je ZZZS. Glede na to, da iz prehodnih določb omenjenega zakona ne izhaja kaj drugega, se le-ta uporablja tudi za postopek razveljavitve oziroma odprave obrazcev A1, izdanih pred uveljavitvijo tega zakona. S povzemanjem drugega odstavka 11. člena ZčmlS2 in tretjega odstavka 11. člena ZČmlS3 tožnik izpostavlja, da so pogoji za razveljavitev in za odpravo obrazcev A1 različni. Tožnik predpostavlja, da je ZZZS to razliko ugotovil po tem, ko je izdal Dopis 20-4-18,4 in z izdajo izpodbijane odločbe želel sanirati prvotno napačno uporabo materialnega prava. Tožnik meni, da je s tem ZZZS kršil osnovna načela Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in posegel v z ustavo zagotovljene pravice tožnika, predvsem 22. člen Ustave RS. S tem, ko je ZZZS sprejel odločitev o razveljavitvi obrazcev A1 v obliki dopisa z dne 20. 4. 2018, pa je ZZZS posegel tudi v pravico tožnika do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, saj tožnik zoper navedeni dopis ni imel pravice do pravnega sredstva.

13. Tožnik poudarja, da ima ZČmlS natančne določbe glede pogojev in postopka izdaje potrdila A1, kot tudi ravnanja v primeru obvestila o obstoju dvoma, da samozaposlena oseba dejansko običajno ne opravlja dejavnost v RS, kar je očitno sporno v tej zadevi. Tožnik poudarja, da iz Dopisa 20-4-18 ZZZS ni razvidno, kateri izmed pogojev iz Uredbe ES št. 987/2009 ni izpolnjen. Tožnik s povzemanjem dopisa RSVZ z dne 20. 4. 20175 tožencu očita, da je bil seznanjen, kateri izmed pogojev iz Uredbe ES št. 987/2009 po mnenju belgijskega organa naj ne bi bil izpolnjen, pa tega ni preveril pri tožniku niti ni preveril pri belgijskem organu, na podlagi česa le-ta ugotavlja, da navedeni pogoj ni izpolnjen. Glede na popis A1 obrazcev, po mnenju tožnika ni mogoče slediti ugotovitvi belgijskega nadzornega organa, da je tožnik delal v Belgiji 3 leta brez prekinitve. Tožnik je imel namreč v spornem obdobju prekinitev dela v Belgiji za več kot 2 meseca, torej v skladu z veljavnimi pravnimi akti. Tožnik s povzemanjem dopisa belgijskega organa RSVZ z dne 7. 11. 20176 navaja, da iz obeh dopisov belgijskega nadzornega organa izhaja, da je le ta ZZZS obvestil o obstoju dvoma, da tožnik dejansko običajno opravlja dejavnost v Republiki Sloveniji, in da je belgijski nadzorni organ ZZZS zaprosil, da razveljavil obrazce A1 za obdobje od 10. 4. 2014 dalje.

14. Tožnik poudarja, da iz dokumentacije, s katero razpolaga, ne izhaja, da bi ZZZS izvedel kakršnokoli aktivnost, da bi razjasnil dejansko stanje, kot to predvideva ZČmIS, ki opredeljuje natančen postopek. V primeru, da ZZZS po izdaji potrdila A1 prejme obvestilo o obstoju dvoma, da delodajalec oziroma samozaposlena oseba dejansko običajno opravlja dejavnost v Republiki Sloveniji, mora ZZZS zaprositi Inšpektorat RS za delo (v nadaljevanju IRSD) za nadzor nad izvajanjem določb ZČmlS, IRSD pa po končanem nadzorstvenem postopku, obvesti o ugotovljenih dejstvih ZZZS. Tožnik opozarja, da iz dokumentacije izhaja, da je ZZZS celo napak razumel dopis belgijskega nadzornega organa, ki je predlagal (ne pa zahteval) razveljavitev obrazcev A1. To po mnenju tožnika pomeni, da bi moral ZZZS (kot pristojni organ za izdajo, razveljavitev in odpravo potrdila A1) temeljito raziskati dejansko stanje, in šele nato sprejeti končno odločitev o veljavnosti izdanih A1 obrazcev. Tožnik meni, da glede na to, da toženec razpolaga zgolj z obvestilom tujega pristojnega organa, ne pa (tudi) z obvestilom IRSD, meni, da ni pravne podlage za razveljavitev obrazcev A1. Meni, da bi ZZZS upoštevaje določbo 11. člena ZČmlS obrazce A1 lahko kvečjemu odpravil. ZZZS je navedeno prvotno napako saniral z izdajo izpodbijane odločbe, vendar brez predhodno izvedenega postopka.

15. Tožnik v zvezi z Zapisnikom 16-1-17, na katerega se sklicuje ZZZS v Dopisu 22-4-18, s povzemanjem 1. točke Zapisnika 16-1-167, opozarja, da je postopek razveljavitve obrazca A1 šolski primer upravne zadeve, torej odločanje o pravici in obveznosti fizične osebe na področju upravnega prava, zato ni mogoče, da se posamezni predstavniki pristojnih organov strinjajo, da postopek odločanja o pravicah in obveznostih zavezancev oklestijo na način, da izničijo vse postopkovne pravice posameznika, ki mu gredo že po Ustavi Republike Slovenije. Upravni postopek je jasno in določno opredeljen v ZUP, v konkretni zadevi pa niso podani razlogi, da bi lahko upravni organ sam določal postopek odločanja mimo zakonskih določb. 16. Tožnik še izpostavlja, da tudi Zapisnik 16-1-17 izhaja iz napačne materialnopravne podlage, ker je na podlagi drugega odstavka 11. člena ZČmlS mogoče obrazce A1 kvečjemu odpraviti, ne pa razveljaviti, kar je omenjeno v zapisniku.

17. Tožnik s povzemanjem 4. točke Zapisnika 16-1-168 opozarja, da je obrazec A1 javna listina, ki ima zakonsko predpisano vsebino, da o izdajo obrazca A1 odloča ZZZS na podlagi zakonsko določenega postopka, in da v primeru neizpolnjevanja zakonskih pogojev ZZZS, vlogo za izdajo obrazca A1 zavrne z odločbo. Zato tožnik meni, da ni in ne more biti dovolj, da ZZZS razveljavi posamezne obrazce A1 zgolj z dopisom in brez pravilno izpeljanega ugotovitvenega postopka. Tudi za razveljavitev obrazca A1 bi moral biti izpeljan zakonit postopek in ugotovljeno dejansko stanje, ki opravičuje tovrstne ukrepe. Tožnik še izpostavlja, da ZUP opredeljuje postopek razveljavitve in postopek odprave odločbe, kar pomeni, da tovrstnih postopkov ni mogoče spreminjati z nekim zapisnikom sestanka predstavnikov pristojnih organov.

18. Tožnik s povzemanjem 5. točke Zapisnika 16-1-169 opozarja, da iz dokumentacije, s katero razpolaga tožnik, ne izhaja, da bi ZZZS na ZPIZ posredoval dokument belgijskega nadzornega organa, ki izkazuje, da bi moral biti tožnik vključen v zavarovanje v Belgiji. Tožnik predvideva, da ZZZS niti ne razpolaga s tovrstnim dokumentom, saj ni preveril dejanskega stanja in ni pridobil relevantne dokumentacije. ZZZS je po mnenju tožnika brez kritične presoje in brez dokaznega postopka razveljavil obrazce A1 za tožnika in mu tako odvzel pravno in socialno varnosti, ki ji gre že na podlagi Ustave RS.

19. Tožnik s sklicevanjem na 8.10 in 9. točko11 Zapisnika 16-1-16 opozarja, da so predstojniki pristojnih organov predvideli preverjanje dejanskega stanja šele v fazi izpodbijanja odločbe ZPIZ, s katero ZPIZ ugotavlja lastnosti zavarovanca, torej po tem, ko ZZZS z odločbo (ki je v obliki navadnega dopisa in brez zakonsko predvidenih vsebin in postopka sprejetja) poseže v pravice in obveznosti zavarovanca, in ga z razveljavitvijo obrazcev A1 izpostavi milosti in nemilosti tujih organov brez kakršnekoli vsebinske presoje zaprosila tujih organov.

20. Tožnik izpostavlja, da ZPIZ v fazi izpodbijanja odločbe ZPIZ, s katero le-ta ugotavlja lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja, dejanskega stanja v okviru predhodnega vprašanja ne ugotavlja. Iz odločbe ZPIZ z dne 16. 11. 2018 izhaja, da ZPIZ zgolj vpogleda v podatke ZZZS in na podlagi obvestila ZZZS, da je obrazec A1 razveljavljen, po uradni dolžnosti na podlagi četrte točke 80. člena in v skladu z 81. členom ZMEPIZ-1, uvede postopek ugotavljanja lastnosti zavarovanca. Bizarnost situacije po oceni tožnika potrjuje obrazložitev odločbe ZPIZ z dne 8. 4. 2019, in sicer v delu, v katerem ZPIZ zapiše: "V zvezi s pritožbenimi navedbami organ druge stopnje najprej pojasnjuje, da so skladno s 7. členom ZČmlS postopki za izdajo, razveljavitev in odpravo potrdil Al, v pristojnosti ZZZS. Veljavnost izdanih potrdil Al v postopku ugotavljanja lastnosti zavarovanca predstavlja predhodno vprašanje, odločitev ZZZS o tem pa je za zavod zavezujoča. Glede na določbo 147. člena ZUP je v primeru, da je o predhodnem vprašanju že odločeno s pravnomočnim posamičnim aktom, organ na ta posamični akt vezan.".

21. Tožnik poudarja, da ni imel možnosti izkazovati dejanskega stanja ne v postopku pred ZZZS ne v postopku pred ZPIZ. Kljub izrecnim določbam ZUP o ugotavljanju dejanskega stanja, pa slednjega nista ugotavljala niti ZZZS, niti ZPIZ v okviru predhodnega vprašanja.

22. Tožnik navaja, da je malomarno in nezakonito ravnanje ZZZS vidno iz dejstva, da je ZZZS razveljavil obrazce A1 tudi za obdobje, ko je bil tožnik zaposlen pri podjetju B., d.o.o., pa čeprav belgijski nadzorni organ tega ni predlagal. Meni, da je sporna tudi odločitev ZZZS, da z dopisom z dne 5. 6. 2018 prekliče že razveljavljene obrazce A1, ki se nanašajo na A. A., zaposleno osebo pri podjetju B., d.o.o. To je po mnenju tožnika vidno tudi iz izpodbijane odločbe, v kateri je ZZZS brez obrazložitve spremenil pravno podlago in odločitev o spornih obrazcih A1. 23. Tožniku ugovarja, da ZZZS na nezakonit način spreminja svoje odločitve, razveljavlja odločbe ter preklicuje razveljavljene odločbe, po trenutnem navdihu, s čimer posega v tožnikove z ustavo zagotovljene pravice, zlasti v pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS).

24. Tožnik ZZZS očita, da ga ni obvestil o morebitnih pogojih, prav tako tudi ne glede neizpolnjevanja pogojev za pridobitev novega obrazca A1, s čimer je kršil svojo pojasnilno dolžnost iz določbe 5(a) Sklepa št. A2 z dne 12. 6. 2009, po katerem mora pristojni nosilec države članice, v kateri ima zadevna oseba sedež in katere zakonodaja še naprej velja za samozaposleno osebo v skladu s členom 12(2) Uredbe (ES) št. 883/2004, zadevno osebo ustrezno obvestiti o pogojih, pod katerimi lahko zanjo še naprej velja zakonodaja te države članice. ZZZS pa pritožnika

25. Tožnik dalje ugovarja, da izpodbijana odločba v celoti neobrazložena v takšni meri, da se tožnik do nje ne more opredeliti, saj ne ve, zakaj se je ZZZS odločil, da se sporna potrdila A1 odpravijo, ter na podlagi česa, zakaj in kako so mu bili obrazci A1 s strani ZZZS razveljavljeni. Navedeno ne izhaja ne iz dopisa z dne 20. 4. 2018 in ne iz izpodbijane odločbe, zato se tožnik do navedenega ne more argumentirano izjaviti.

26. Ne drži argument toženca v izpodbijani odločbi, da naj bi tuji organ zahteval odpravo vseh v izreku navedenih potrdil A1 za tožnika. Tožnik v zvezi z navedbo toženca, da je že sam belgijski organ ugotovil, da tožnik v spornih obdobjih ni izpolnjeval temeljnega pogoja (dejanskega) opravljanja dejavnosti v Republiki Sloveniji, saj naj bi po ugotovitvah belgijskega pristojnega organa skoraj 100% dela oziroma dejavnosti opravil tam, poudarja, da ni seznanjen s tem, na kakšen način, kdaj in kako je belgijski organ, če sploh, opravil nadzor nad njegovim delom oziroma obsegom dela v Belgiji in Republiki Sloveniji. Tožnik trdi, da v času opravljanja dela ni bil deležen nadzora belgijskih organov niti slovenskih organov. Poleg tega pa je ves čas opravljanja dela v Belgiji skrbel, da je izvajal ustrezne prekinitve dela v skladu z veljavnimi predpisi in upoštevaje nasvete in navodila ZZZS, ki jih je pridobil ob vsakokratni izdaji potrdila A1. 27. Tožnik v zvezi z zapisom toženca v izpodbijani odločbi: "..da se z izdajo te odločbe še formalno uredi stanje, saj so bila potrdila A1 preklicana že predhodno in je bil v spravnem postopku skladno s sklepom št. A1 (Upravne komisije za koordinacijo sistemov socialne varnosti) o tem tudi že obveščen belgijski organ za zvezo.", poudarja, da ni jasno, kaj želi ZZZS s tem pojasniti.

28. Tožnik meni, da ZZZS-ju niso jasni osnovni pravni pojmi, vezani na obrazce A1 in ZČmlS. Z dopisom z dne 20. 4. 2018 je sporne obrazce A1 razveljavil, z izpodbijano odločbo pa odpravil. V obrazložitvi izpodbijane odločbe pa ZZZS pojasnjuje, da so bili sporni obrazci preklicani že predhodno.

29. Tožnik se ne more opredeliti niti do pojasnila toženca, da naj bi na podlagi Sklepa št. A1 (Upravne komisije za koordinacijo sistemov socialne varnosti) ZZZS že obvestil belgijski organ za zvezo (ZZZS ne pojasni, kateri belgijski organ naj bi bil to - ni naziva, niti opisane pristojnosti), ker vsebine Sklepa tožnik ne pozna.

30. Tožnik zatrjuje, da ni utemeljena ne razveljavitev ne odprava A1 obrazcev. Izpostavlja cilj 12. člena Uredbe (ES) št. 883/2014, ki določajo izjemo od splošnega pravila iz člena 1 l(3)(a) Uredbe (ES) št. 883/2014, ki je zlasti zagotoviti svobodo opravljanja storitev v korist delodajalcev, ki napotijo delavce v države članice, v katerih nimajo sedeža, in prostega gibanja delavca v druge države članice. Cilji teh določb je tudi odpravljanje ovir, ki lahko preprečujejo prosto gibanje delavcev, ter spodbujanje gospodarske prepletenosti in hkrati preprečevanje upravnih zapletov, zlasti za delavce in podjetja. S povzemanjem drugega odstavka 12. člena Uredbe (ES) št. 883/200412 in četrtega odstavka 14. člena Uredbe (ES) 987/200913 povzema, da je razlog razveljavitve oziroma odprave A1 obrazcev v tem, da naj bi opravljanje dejavnosti tožnika v Belgiji preseglo časovno omejitev 24 mesecev, kar pa ne drži. Tožnik trdi, da izpolnjuje pogoje za uporabo navedenih členov Uredbe, saj je v spornem obdobju kot samozaposlena oseba opravljal dejavnost, ki jo običajno opravlja v Republiki Sloveniji, podobno dejavnost pa je šel opravljati v drugo državo članico, in sicer v Belgijo. Kot je razvidno iz priložene tabele, predvideno trajanje te dejavnosti v Belgiji ni preseglo 24 mesecev oziroma je bila prekinitev v spornem obdobju, prekinitev dela v Belgiji, daljša od 2 mesecev (prekinitev je trajala od 31. 3 .2016 do 25. 8. 2016). Tožnik izpostavlja tudi določbo 3/c Sklepa št. 2 z 2. junija 2009 o razlagi člena 12 Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z zakonodajo, ki se uporablja za napotene delavce in samozaposlene delavce, ki začasno opravljajo delo zunaj pristojne države (v nadaljevanju Sklep št. 2 z dne 12.6.2009)14, ki se sicer nanaša na napotene delavce, enako pa velja tudi za samozaposlene osebe.

31. Tožnik poudarja, da so iz tabele, ki je bila priložena dopisu ZZZS belgijskemu organu z dne 5. 6. 2018, razvidne razveljavljene listine A1, poleg tega pa tudi prekinitve. Tožnik je imel torej v 24 mesečnem obdobju več prekinitev dela v Belgiji15. Po mnenju tožnika zato ni in ne more biti sporno, da je v Belgiji opravljal dejavnost, ki je podobna običajno izvajani dejavnosti samozaposlene osebe v Sloveniji, prav tako pa ne more biti sporno, da je bila prekinitev dela v spornem obdobju daljša od 2 mesecev in da ima tožnik center svoje dejavnosti v Republiki Sloveniji.

_Povzetek navedb toženca:_

32. Toženec predlaga zavrnitev tožbe s stroškovni posledicami. Poudarja, da je s Potrdili za tožnika (v svojstvu s. p. ali kot zaposlenega delavca) po členu 12(1)1 oziroma 12(2)2 Uredbe št. 883/2004 in Uredbe št. 987/2009 (v nadaljevanju tudi Izvedbena uredba) določil veljavnost slovenske zakonodaje s področja socialne varnosti po navedenih datumih veljavnosti potrdil A1. Povzema dosedanji postopek, med drugim, da je belgijski organ predlagal preklic vseh izdanih potrdil A1 od 10. 4. 2014 dalje, tako da bi tožnik skladno z ugotovljenim dejanskim stanjem lahko postal subjekt belgijske zakonodaje od tega dne dalje. Povzema, da je belgijski organ v nadaljnji korespondenci 7. 11. 2017 podal dodatno stališče, da tožnik ne opravlja zadostnega obsega dejavnosti v Sloveniji in da je od 10. 4. 2014 neprestano dejaven na trgu delovne sile v Belgiji. Zato je med drugim ponovil prošnjo, naj toženec kot pristojna institucija za izdajo in zato tudi za preklic potrdil A1, vsa potrdila A1, izdana od 10. 4. 2014 prekliče, na podlagi česar bi tožnik posledično postal subjekt belgijske zakonodaje v celotnem spornem obdobju.

33. Toženec je po preverbi in potrditvi pristojnosti belgijskega organa ter na podlagi Zapisnika 16-1-17 sledil zahtevam belgijskega organa in Potrdila A1 preklical z Dopisom 20-4-18, in sicer brez izdaje posebne odločbe, saj se v postopku določitve veljavnosti socialne zakonodaje še ne odloča o pravici zavarovane osebe, temveč se skladno s sistemom kolizijskih pravil na ravni Evropske unije le določi, katera zakonodaja se bo v določenem obdobju uporabljala za osebo, pri kateri so sicer podani posamezni elementi za vključitev v socialni sistem več držav članic. O preklicu je tožena stranka obvestila belgijski organ, tožnika ter ZPIZ, ki je v Republiki Sloveniji pristojni organ za odločanje o pravici zavarovanca, natančneje za vodenje postopka ugotavljanja lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi ZPIZ-2. Na naknadno zahtevo tožeče stranke za izdajo odločbe je tožena stranka skladno z določili ZUP, predvsem pa neposredno na podlagi člena 12(2) Uredbe in na podlagi smiselne uporabe 2. odstavka 11. člena ZČmIS dne 20. 5. 2020 izdala izpodbijano odločbo.

34. Toženec s povzemanjem člena 11(1), 12(1), 12(2) Uredbe 883/2004 poudarja, da je ZČmIS kot edini nacionalni predpis, ki ureja področje napotovanja, v prvi vrsti akt, s katerim je bila v domačo zakonodajo prenesena Smernica 2014/67/EU, drugi pomembnejši cilj zakona pa je določitev podrobnejših pravil za izvajanje Uredbe 883/2004 in Izvedbene uredbe. Toženec navaja, da mu je sprejetje ZČmIS z jasno določitvijo pogojev in postopkov za izdajo, odpravo in razveljavitev potrdil A1 olajšalo nalogo izvajanja nalog na področju napotovanja za vse aktualne, to je po 1. 1. 2018 začete postopke. Toženec poudarja, da gre v konkretnem primeru za izjemno specifično situacijo, saj so bila potrdila A1 izdana ter postopek njihovega preklica, začeta pred začetkom veljavnosti ZČmIS. Meni, da gre za situacijo, ki je domača zakonodaja ne ureja, torej za pravno praznino, iz česar v praksi izvirajo številna pravna (vsebinska in postopkovna) vprašanja in s tem povezane težave pri odločanju. Po mnenju tožene stranke se ZČmIS v konkretnem primeru ne more uporabiti neposredno (morda le smiselno). Z navedenim je povezana tudi problematika instituta "revoke" - po slovensko preklic16. 35. Toženec meni, da tožnik zmotno problematizira domnevno spremembo materialne podlage. Toženec med postopkom ni spreminjal materialne podlage (torej najprej razveljavil, nato pa odpravil potrdil A1), temveč je v dopisu le uporabil eno izmed podrednih poimenovanj zakonskega instituta preklica, kar je ob izdaji odločbe saniral s pravilnim poimenovanjem. Da gre le za napako v poimenovanju, izhaja po mnenju toženca tudi iz komunikacije z belgijskim organom, iz vsebine dopisa ter same narave instituta razveljavitve oz. odprave. Po mnenju toženca je jasno, da je bilo ves čas vprašanje, katera zakonodaja naj se uporabi za tožnika za nazaj za celotno sporno obdobje, ki je tudi že minilo. Že po naravi stvari je po mnenju toženca jasno, da v tem primeru ne gre in ne more iti za vprašanje razveljavitve (ex nunc) razmerja, ki za čas odločanja niti ne obstaja več.

36. Toženec poudarja, da sta preklic potrdila (dejanje toženca) in ugotovitev, da zavarovanec ni subjekt socialnih zavarovanj v Sloveniji (pristojnost ZPIZ), samo začetna koraka v kompleksnem postopku - za celostno ureditev razmerja je namreč potrebna še vključitev zavarovanca v socialni sistem pristojne države članice, nato pa prispevke, plačane v Sloveniji, prenakazati tujemu nosilcu zavarovanja. V končni fazi pa je tuji nosilec zavarovanja dolžan prevzeti vse stroške za zdravstvene storitve, ki so jih zavarovanec in po njem zavarovani družinski člani v spornem obdobju naredili v Sloveniji. Na podlagi navedenega po mnenju toženca ni sporno, da preklic potrdila A1 sam po sebi ne pomeni avtomatične odjave zavezanca iz slovenskega sistema socialnih zavarovanj in tudi ne pomeni, da se zavezanca prijavi v tuji sistem socialnih zavarovanj. Toženec poudarja, da se s samim preklicem potrdila A1 torej (še) ne poseže v pravice in obveznosti stranke. Oseba, za katero bi se lahko skladno s predpisi EU uporabljala socialna zakonodaja več različnih držav članic, je lahko v sistem vključena le v eni državi članici. Pri tem pa ne more samostojno in prosto uveljavljati vključitve v sistem v tisti državi, ki je zanjo z vidika pravic in obveznosti bolj ugodna - v takih primerih se namreč z izdajo (oziroma preklicem) potrdila A1 skladno s členom 11(1) Uredbe, po kolizijskih pravilih iz členov 11 do 16 Uredbe, določi, katera bo tista edina zakonodaja, ki bo obveljala.

37. Toženec še navaja, da se zaveda, da Zapisnik 16-1-17 sicer ne predstavlja formalne pravne podlage, je pa ob pomanjkanju jasne zakonske pravne podlage pred letom 2018, predstavljal vsaj delovni pripomoček, v katerem je naveden predvsem predvideni tok dogodkov v primeru zahteve tujega organa za preklic potrdil A1 in po morebitnem preklicu teh listin. Zato drži dejstvo, da je tožena stranka (skladno z Zapisnikom) o preklicu potrdil A1, primarno odločila z dopisom. Toženec pojasnjuje, da glede na dokumentacijo, ki ga v postopkih predčasnega preklica potrdil A1 prejema iz tujine, tudi organi v nekaterih drugih državah članicah EU, posebnih odločb v tovrstnih primerih ne izdajajo. Kasneje je vsebino in postopek odprave podrobneje določil ZČmIS, pri čemer tožena stranka meni, da je zakonski postopek podnormiran. Drugi odstavek 11. člena, v povezavi s smiselno uporabo sedmega odstavka 9. člena ZČmIS (slednji se glede na naslov 9. člena izrecno nanaša le na postopek izdaje potrdila A1) razume analogno v smislu, da je tudi v primeru odprave in razveljavitve potrdil A1 potrebna izdaja odločbe.

38. Toženec se do tožbenih navedb v zvezi z ravnanjem in postopki drugih organov, predvsem ZPIZ, ne opredeljuje, saj ti postopki niso predmet tega postopka in se nanašajo na drugo toženo stranko.

39. Toženec v zvezi z očitkom, da ni preveril, na podlagi česa RSVZ ugotavlja, da pogoj iz člena 12(2) Uredbe oz. 14(4) Izvedbene uredbe ni bil izpolnjen, pojasnjuje, da se glede na dejstvo, da je bila prošnja belgijskega organa za preklic potrdil A1 podana pred začetkom uporabe ZČmIS, pri odločanju ni oprl na določbe ZČmIS (natančneje na 10. člen) in torej IRSD ni zaprosil za izvedbo nadzora nad običajnim opravljanjem dejavnosti v Sloveniji. Tožena stranka hkrati pojasnjuje, da tudi če bi se na podlagi smiselne uporabe ZČmIS odločila za izvedbo takšnega nadzora, le-ta ne bi v ničemer pripomogel k razjasnitvi preteklega dejanskega stanja, saj IRSD po naravi stvari preverja trenutno stanje (torej stanje na terenu na dan nadzora). Poleg tega je tožnik dejavnost iz samozaposlitve že opustil, saj po podatkih iz AJPES izhaja, da je bil R. R., s. p. dne 31. 12. 2016 izbrisan iz registra.

40. Tožena stranka kot izvajalka predpisov na tem mestu podredno izraža še dilemo, ali je skladno z 10. členom ZČmIS res potrebno zaprošati IRSD za nadzor v vsakem postopku preklica potrdil A1 ali le v primeru dvoma o dejanskem običajnem opravljanju dejavnosti. Uredba je namreč nadzakonski predpis, ta pa v členu 76(2) in (4) določa t. i. načelo lojalnega sodelovanja, po katerem si, med drugim, organi držav članic medsebojno nudijo vso pomoč in ravnajo, kot da izvajajo svojo lastno zakonodajo. Tožena stranka to razume na način, da če so ugotovitve organa druge države članice jasne (nedvomne), 10. člen ZČmIS niti ne pride v poštev tako z vidika nadnacionalnosti prava EU kot z vidika jezikovne razlage 10. člena ZČmIS, ki govori o obvestilu (le) v primeru obstoja dvoma.

41. V postopku odločanja je toženec skladno z načelom proste presoje dokazov ter načelom lojalnega sodelovanja presodil, da so ugotovitve belgijskega organa o tem, da tožnik pretežni oz. skoraj 100 % del svoje dejavnosti opravlja v Belgiji, nedvomne, zato je v svojem postopku upoštevala sporočeno dejansko stanje.

42. V zvezi s tožbeno navedbo, da je organ napak razumel dopis belgijskega organa, češ da ta ni zahteval, temveč le predlagal razveljavitev obrazcev A1, tožena stranka pojasnjuje, da Sklep A1 v točkah 6 (in naslednjih) določa prvo fazo postopka dialoga, v kateri prosilec stopi v stik z zaprošenim nosilcem ter ga pozove, "naj ustrezno pojasni svojo odločitev in po potrebi zadevni dokument umakne ali ga razglasi za neveljavnega oziroma pregleda, ali razveljavi svojo odločitev." Skladno z opisanim postopkom je v konkretnem primeru belgijski organ kot prosilec toženi stranki kot nosilcu predlagal preklic potrdil A1.17 Tožena stranka na tem mestu še poudarja, da lahko skladno z dialogom prosilec poda le prošnjo za ponovno presojo utemeljenosti izdanih potrdil oz. predlog za preklic potrdila zaradi ugotovljenega dejanskega stanja. Prosilec ne na podlagi navedenega Sklepa niti kakšnega drugega pravnega akta nima prisojnosti neposredno in brezpogojno zahtevati preklica potrdil A1. To je v svoji sodni praksi že večkrat poudarilo tudi Sodišče EU - torej da potrdila A1 ne more preklicati (oz. brezpogojno vztrajati pri preklicu) noben drugi organ razen tisti, ki jih je izdal.18 Edina izjema je, če tuje sodišče v postopku ugotovi, da je potrdilo A1 pridobljeno ali uveljavljeno z goljufijo.19 Po stališču tožene stranke taisto velja tudi za že preklicana potrdila, ki jih drugi organi ne morejo ponovno vzpostaviti kot veljavna oz. brezpogojno zahtevati tega. Predvsem bi se posledično na tak način lahko spet vzpostavilo pravno nevzdržno stanje kršitve člena 11(1) Uredbe, saj bi bila zavarovana oseba subjekt socialne zakonodaje več kot ene same države članice.

43. Tožena stranka v zvezi z očitanim malomarnim in nezakonitim ravnanjem pojasnjuje, da je bilo že v začetni komunikaciji z belgijskim organom ugotovljeno, da je pri nekaterih potrdilih A1, ki jih je tožeča stranka zaprosila kot samostojni podjetnik A. A. s. p., prišlo do napačne oznake v smislu ali je potrdilo A1 izdano za zaposleno oziroma samozaposleno osebo. Iz potrdila A1 izhaja, da ga je tožeča stranka prejela kot zaposlena oseba v "svojem" s. p.-ju po členu 12(1) Uredbe (označena točka 3. 1. na potrdilu Al), kar po vsebini ni pravilno niti ni možno, da je oseba zaposlena pri sebi v svojstvu s. p.-ja. Šlo je torej za samonapotitev samozaposlene osebe v smislu člena 12(2) (označena bi morala biti točka 3. 3. na potrdilu A1).20 O napačni oznaki je tožena stranka nemudoma obvestila belgijski organ, ki je pojasnilo sprejel. Pojasnjuje, da je resnična navedba tožnika, da so bila preklicala tudi potrdila A1 za obdobje, ko je bil zaposlena pri podjetju B., d. o. o. Tožena stranka je namreč po prejemu prošnje belgijskega organa, poleg v uvodu navedenih potrdil, preklicala tudi ta potrdila ter o tem obvestila ZPIZ in belgijski organ. Le-ta je opozoril na svojo nepristojnost, zato je tožena stranka svojo napako takoj odpravila ter ZPIZ, tožečo stranko in belgijski organ obvestila o tem, da preklic potrdil A1, ki so bila izdana za toženo stranko v času, ko je bila zaposlen pri omenjenem podjetju, ni veljaven.

44. Toženec meni, da dejstvo, da je tožnik v Belgiji delal ne le kot nosilec dejavnosti v svojem s.p., temveč tudi kot zaposlena oseba (družbenik in direktor, po trenutnem stanju le še direktor) v svojem podjetju B., d. o. o., sicer le še dodatno podpira ugotovitev belgijskega organa, da je tožnik v obdobju od leta 2014 do 2017 večino svojega dela opravljal tako rekoč le v tujini, celo zgolj v Belgiji.21 V enem od vmesnih obdobij v letu 2017, ko ni imel veljavnega potrdila A1 od 16. 7. do 6. 8. 2017, je bil pri Zavodu RS za zaposlovanje prijavljena kot brezposelna oseba. Torej je bil brez pravno relevantne (dvomesečne) prekinitve napotitve kot delavec imetnik veljavnih potrdil A1 napoten v Belgijo še dodatno v letu 2017 oz. je bil še nadalje prisoten na trgu delovne sile v Belgiji.

45. Ob tem tožena stranka pojasnjuje, da izdaja ali preklic potrdil A1 v smislu določitve ali spremembe določitve zakonodaje, v nobenem primeru ne onemogoča osebi, da bi še naprej opravljala svojo dejavnost (tako samozaposlitveno kot delodajalec s svojimi delavci) na področju drugih držav članic EU. Torej se ne posega v pravice do prostega pretoka dela in kapitala. Pomeni samo, da se taka oseba ne more šteti za (samo) napoteno, kar pomeni, da bo svoje obveznosti iz naslova socialne varnosti izpolnjevala (to je plačevala prispevke) in pridobila tovrstne pravice (npr. pokojninska doba, zdravstvene storitve) v državi dejanskega opravljanja dela, kar je celo splošno pravilo Uredbe. Torej se pri določitvi zakonodaje ne posega v pravice osebe, kot pa je jasno iz Uredbe, pa oseba nima svobodne izbire, katera socialna zakonodaja bo zanjo veljala izbire (torej ne more sama svobodno izbirati prispevnih osnov in stopenj, ki so po različnih državah članicah različne; zato gre za Uredbo o koordinaciji, ne pa za harmonizaciji predpisov). V letu 2018 je tožnik kot zaposlena oseba na svojem d.o.o. prejel še dve potrdili A1, eno za delo v Nemčiji, eno pa po drugi pravni podlagi, členu 13(1) kot določitev zakonodaje za delo v dveh ali več državah hkrati - ta potrdila niso problematična.

46. Toženec v zvezi z očitkom, da je izpodbijana odločba v celoti neobrazložena, povzema dosedanji postopek in izpodbijano odločbo ter poudarja, da je treba obrazložitev razumeti tudi v kontekstu vseh predhodnih navedb iz odgovora na tožbo.

47. Tožena stranka odločno zavrača zavajajočo in nepravilno trditev tožnika, da so bila v sporni odločbi odpravljena tudi potrdila, izdana v letu 2017, za katera naj belgijski organ ne bi izrecno zahteval preklica. Belgijski organ v svoji zahtevi niti ni izrecno ali poimensko predlagal preklica konkretnih potrdil A1, ampak je jasno in nedvoumno navedel, naj se prekličejo vsa potrdila A1 od 10. 4. 2014 dalje. Uredbeno pravilo lex loci laboris, kot izhaja iz člena II (3)(a), je osnovno pravilo Uredbe, vsakršna izjema v členih 12 do 16 Uredbe pa je od splošnega pravila Uredbe le to - izjema - in jo je kot tako potrebno tudi razlagati restriktivno. Tožena stranka, ki ima izključno pristojnost tako za izdajo kot preklic potrdila A1, bi po ponovni preverbi pogojev lahko sama presodila in se odločila tudi za preklic ostalih potrdil, kar je tudi storila. Navedba tožeče stranke, da se lahko odpravijo samo tista potrdila A1, ki jih tuji organ izrecno navede, namreč ni resnična niti glede na navedeni primer, ni smiselna.

48. Tožena stranka se do načina izvedbe oziroma ostalih vprašanj v zvezi s postopki, ki jih je po svojih pravnih pravilih opravil belgijski organ, ni opredelila, saj za njihov komentar ni pristojna. Poudarja pa, da ima glede na svoje izkušnje s sistemi na ravni EU Belgija najbolj učinkovito in kvalitetno delujoče organe s področja napotovanja (inšpekcijske naloge, najbolj kakovostni in pojasnjeni zahtevki za odpravo potrdil A1).22

49. Toženec še poudarja, da je irelevantna navedba tožnika, da mu ni poznana vsebina Sklepa A1 in da se do njega ne more argumentirano opredeliti, ker je Sklep (tudi v slovenskem jeziku) prosto dostopen preko vsakega spletnega brskalnika, ne nazadnje pa je splošno načelo ignorantia iuris nocet, ki še toliko bolj velja za odvetnike.

50. Toženec v zvezi z v tožbi zatrjevanim, da naj bi iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhajalo, da je razlog za preklic potrdil A1 v tem, da je opravljanje dejavnosti tožeče stranke v Belgiji preseglo časovno omejitev 24 mesecev v smislu člena 12(2), pojasnjuje, da mu ni znano, od kje izvirajo te ugotovitve, saj omenjeni očitek ne izhaja iz izpodbijane odločbe. Toženec še navaja, da belgijski organ primarno ni predlagal preklica potrdil A1 iz razloga preseženega 24-mesečnega obdobja (samo) napotitve na delo v drugo državo, temveč iz drugega razloga in sicer neizpolnjevanja pogoja običajnega opravljanja dejavnosti v Republiki Sloveniji.

**K I. točki izreka**

51. Sodišče je na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

Tožba je utemeljena.

52. Izpodbijano odločbo je toženec izdal na podlagi 12 (2) člena Uredbe št. 883/2004 in drugega odstavka 11. člena ZČmIS.

53. Uredba št. 883/2004 in izvedbena Uredba (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. 9. 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe št. 883/200423, urejata področje povezovanja sistemov socialne varnosti v Evropski uniji (v nadaljevanju EU)24. Toženec pravilno navaja, da je cilj tovrstnih kolizijskih pravil zagotovitev, da je delavec podvržen pravu socialne varnosti samo ene države25 in da je temeljno načelo, da se uporabi zakonodaja države, v kateri oseba opravlja dejavnost zaposlene ali samozaposlene osebe.26

54. Izpodbijana odločba, s katerimi je toženec Potrdila odpravil, je bila izdana na zahtevo tožnika, ki je bila vložena 8. 4. 2020. Upravni postopek, ki se lahko začne pred pristojnim organom po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke (prvi odstavek 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), je na zahtevo stranke uveden z dnem vložitve zahteve stranke, če ne gre za primere iz 129. člena ZUP (drugi odstavek 127. člena ZUP). Konkretni upravni postopek se je torej začel 8. 4. 2020, v času veljavnosti Zakona o čezmejnem izvajanju storitev (uporaba od 1. 1. 2018, v nadaljevanju ZČmIS), zato je toženec izpodbijano odločbo pravilno izdal (tudi) na podlagi ZČmIS. Ta določa pogoje, pod katerimi lahko pravne in fizične osebe, registrirane za opravljanje dejavnosti, s sedežem v Republiki Sloveniji, začasno izvajajo storitve v drugi državi članici Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: država članica EU) ter pogoje, pod katerimi lahko pravne in fizične osebe, registrirane za opravljanje dejavnosti, s sedežem v drugi državi članici EU, začasno izvajajo storitve v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 1. člena ZČmIS).

55. Neutemeljen je ugovor toženca, da naj bi šlo za pravno praznino, ker so Potrdila A1 izdana ter postopek njihovega preklica začet pred začetkom veljavnosti ZČmIS, zaradi česar naj bi šlo po mnenju toženca za situacijo, ki je slovenska zakonodaja ne ureja in se zato v konkretnem primeru ne more uporabiti neposredno (morda le smiselno). Sodišče poudarja, da je toženec, kot je razvidno iz izpodbijane odločbe (in po presoji sodišča pravilno), to izdal (tudi) na podlagi ZČmIS. Povsem jasno je določilo prehodnih določb ZČmIS, da se o vlogah za izdajo potrdil A1, ki so bile vložene pred začetkom uporabe tega zakona, odloča v skladu s predpisi Evropske unije na področju koordinacije sistemov socialne varnosti (27. člen ZČmIS). Glede na to, da v konkretnem upravnem sporu ni sporno, da so Potrdila A1 že bila izdana in da je predmet upravnega postopka njihova odprava, je po presoji sodišča, upoštevajoč jasno določilo 27. člena ZČmIS, ki se nanaša le na vloge za izdajo potrdil A1, veljavnost ZČmIS z dnem uporabe, za vsebino, ki jo ureja, zavezujoča. Utemeljen je tožbeni ugovor, da bi moral toženec, če je želel odpraviti izdana Potrdila, ravnati v skladu z določbami ZČmIS, ki določa postopek za prenehanje veljavnosti, odpravo ali razveljavitve potrdil A1. 56. Ni sporno, da je toženec izdal Potrdila za tožnika, izdana iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti A. A., s.p., ..., MŠ ... z različno veljavnostjo.27

57. ZČmIS, ki sicer delno ureja izvajanje tudi Uredbe 883/04 in izvedbene Uredbe 987/2019 (drugi odstavek 2. člena ZČmIS), opredeljuje potrdilo A1 kot dokument, ki potrjuje, da se za napotenega delavca oziroma samozaposleno ali tujo samozaposleno osebo v času čezmejnega izvajanja storitve, še naprej uporabljajo predpisi o socialni varnosti države članice EU, v kateri ima delodajalec ali tuji delodajalec oziroma samozaposlena ali tuja samozaposlena oseba sedež (8. točka 3. člena ZČmIS). Pristojni nosilec za izdajo in razveljavitev potrdila A1 v Republiki Sloveniji je ZZZS, ki v ta namen: (i) izdaja, razveljavlja in odpravlja potrdila A1, (ii) nudi administrativno pomoč pristojnim nosilcem v drugih državah članicah EU ter z njimi sodeluje s ciljem izvajanja 12. člena Uredbe 883/2004/ES, (iii) izvaja dogovore, ki jih je sklenilo ministrstvo, pristojno za delo, s pristojnim organom v drugi državi članici EU na podlagi določbe 16. člena Uredbe 883/2004/ES (vse 7. člen ZČmIS).

58. ZČmIS določa, da v primeru, da po izdaji potrdila A1 ZZZS prejme obvestilo o obstoju dvoma, da delodajalec oziroma samozaposlena oseba dejansko običajno opravlja dejavnost v Republiki Sloveniji, zaprosi Inšpektorat Republike Slovenije za delo (v nadaljnjem besedilu: IRSD) za nadzor nad izvajanjem prve alineje prvega odstavka 4. člena v povezavi s peto alinejo drugega odstavka 4. člena ZČmIS oziroma prve alineje prvega odstavka 5. člena v povezavi s četrto alinejo drugega odstavka 5. člena ZČmIS (prvi odstavek 10. člena ZČmIS). O dejstvih, ugotovljenih v postopku28 IRSD obvesti ZZZS (tretji odstavek 10. člena ZČmIS).

59. Za ta upravni spor relevantno je določilo, da ZZZS potrdilo A1 odpravi na podlagi obvestila tujega pristojnega organa, da: (i) se storitev ne izvaja v skladu s podatki na potrdilu A1; (ii) delodajalec izvaja storitev kljub neizpolnjenemu pogoju iz pete alineje prvega odstavka 4. člena ZČmIS ali (iv) samozaposlena oseba čezmejno izvaja storitev brez sklenjene pogodbe z naročnikom storitve (vse drugi odstavek 11. člena ZČmIS). ZZZS pa razveljavi potrdilo A1 na podlagi: ugotovitve, da delodajalec ni predložil obračuna davčnega odtegljaja za dohodke iz delovnega razmerja za svoje delavce oziroma ima neporavnane zapadle obveznosti iz naslova izplačanih dohodkov iz delovnega razmerja, in sicer z dnem ugotovitve te nepravilnosti; (ii) obvestila IRSD, da je bila v postopku iz četrtega odstavka 18. člena ZČmIS delodajalcu oziroma samozaposleni osebi pravnomočno izrečena globa zaradi prekrška po zakonu, ki ureja inšpekcijski nadzor ali (iii) obvestila IRSD, da je bilo v postopku iz 10. člena ZČmIS ugotovljeno, da delodajalec oziroma samozaposlena oseba dejansko običajno ne opravlja dejavnosti v Republiki Sloveniji (tretji odstavek 11. člena ZČmIS).

60. Glede na s strani toženca zatrjevano obvestilo RSVZ o tem, da naj bi obstajal dvom, da je Slovenija država, kjer naj bi tožnik opravljal delo, je utemeljeno tožbeno pričakovanje, da bi moral toženec na podlagi 10. člena ZČmIS zaprositi IRSD za nadzor. Če bi toženec prejel obvestilo IRSD, da je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnik dejansko običajno ne opravlja dejavnosti v Republiki Sloveniji, bi na podlagi 3. alineje tretjega odstavka 11. člena ZČmIS potrdilo A1 razveljavil. ZČmIS namreč določa pogoje, kdaj potrdilo A1 preneha veljati (prvi odstavek 11. člena ZČmIS) in tudi kdaj ZZZS potrdilo A1 odpravi (drugi odstavek 11. člena ZČmIS) ter kdaj potrdilo A1 ZZZS razveljavi (tretji odstavek 11. člena ZČmIS).

61. Ni utemeljena namreč razlaga toženca, da je treba IRSD zaprositi za nadzor le v primeru dvoma o dejanskem običajnem opravljanju dejavnosti, ki ga v konkretnem primeru po oceni toženca ni bilo, ker je verjel ugotovitvam belgijskega organa, z utemeljitvijo, da je uredba nadzakonski predpis, ki določa t. i. načelo lojalnega sodelovanja. Toženec meni, da če so ugotovitve organa druge države članice jasne (nedvomne), 10. člen ZČmIS ne pride v poštev tako z vidika nadnacionalnosti prava EU kot z vidika jezikovne razlage 10. člena ZČmIS, ki govori o obvestilu le v primeru obstoja dvoma. Taka razlaga ZČmIS ni utemljena. Kot že pojasnjeno, glede na jasno določbo tretje alineje tretjega odstavka 11. člena ZČmIS potrdilo A1 razveljavi ZZZS na podlagi obvestila IRSD, da je bilo v postopku iz 10. člena ZČmIS ugotovljeno, da delodajalec oziroma samozaposlena oseba dejansko običajno ne opravlja dejavnosti v Republiki Sloveniji. V primeru, da je razlog za razveljavitev potrdila A1 ugotovtiev, da delodajalec oziroma samozaposlena oseba dejansko običajno ne opravlja dejavnosti v Republiki Sloveniji, je treba torej to ugotoviti po postopku, opredeljenem v 10. členu ZČmIS.

62. Sodišče še dodaja, da ni pravilno niti stališče toženca, da dvoma o opravljanju dejavnosti v smislu določbe 10. člena ZČmIS v tožnikovem primeru naj ne bi bilo. Iz zaprosila RSVZ namreč izhaja (prva listina upravnega spisa 1801-631/2017), da RSVZ v obvestilu med drugim sprašuje toženca: _"Kdaj se je tožnik samozaposlil v Sloveniji? Zakaj je v določenem trenutku zaposlen v družbi, naslednji trenutek pa samozaposlen v tej družbi? Kako to obrazložite? Ali lahko tožnik dokaže, da je delal v Sloveniji v času prekinitev? RSVZ sumi, da se je tožnik zaposlil v Sloveniji le za to, da bi se izognil davkom v Belgiji in socialnim prispevkom."_ Utemeljen je zato tudi tožbeni očitek, da je toženec to obvestilo RSVZ narobe razumel, saj ne gre za zahtevo za razveljavitev Potrdil, ampak po presoji sodišča za obvestilo o obstoju dvoma v smislu določbe prvega odstavka 10. člena ZČmIS, zaradi česar bi moral toženec ravnati v skladu z določbo 10. in 11. člena ZČmIS.

63. Utemeljen je tudi tožbeni očitek o kršitvi temeljnih načel upravnega postopka (načelo zaslišanja in načelo materialne resnice). Po ZUP morajo namreč postopati upravni in drugi državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, kadar v upravnih zadevah, neposredno uporabljajoč predpise, odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, pravnih oseb in drugih strank (1. člen ZUP). ZČmIS določa, da ZZZS vlogo za izdajo potrdila A1 zavrne z odločbo (če pogoji za izdajo potrdila A1 niso izpolnjeni, šesti odstavek 9. člena ZČmIS), zato gre (za ta upravni spor relevantno) v postopku prenehanja veljavnosti, razveljavitve in odprave potrdil A1, za upravno zadevo v smislu določbe drugega odstavka 2. člena ZUP29 in mora na podlagi 1. člena ZUP ZZZS v teh postopkih ravnati po ZUP. Utemeljen je tako tožbeni očitek, da bi moral toženec pred izdajo odločbe ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (prvi odstavek 8. člena ZUP). Tožniku bi moral toženec tudi omogočiti, da uveljavi in zavaruje svoje pravice in pravne koristi ter mu dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (načelo zaslišanja stranke 9. člen ZUP).30

64. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da toženec posebnega ugotovitvenega postopka ni vodil. To je glede na stališče toženca, da tega niti ni bil dolžan voditi, ker naj bi obvestilo RSVZ dokazovalo pogoje za izdajo odločbe sicer logično, ampak, kot že navedeno, ni pravilno. Tožniku je tako odvzeta možnost, da bi v postopku dokazal, da zahteva belgijskega organa ni bila utemeljena, da ni bila podprta z dokazi in da so bili izpolnjeni vsi pogoji za uporabo izjeme iz drugega odstavka 12. člena Uredbe št. 883/200431. Utemeljeno tožencu očita tudi, da je bilo kršeno tudi načelo zaslišanja stranke, saj tožniku ni omogočil, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Sodišče še pripominja, da golo povzemanje vsebine obvestila RSVZ v izpodbijani odločbi ne pomeni razlogov, odločilnih za presojo posameznih dokazov, kot to zahteva za obrazložitev odločbe zakon (tretja točka prvega odstavka 214. člena ZUP).

65. Zagotovitve procesnih kavtel, ki jih zahteva ZUP, toženca ne odvezuje z njegove strani izpostavljeno načelo lojalnega sodelovanja32. To načelo namreč pristojnega nosilca države članice, ki je izdal potrdilo A1 (celo) zavezuje, da opravi ustrezno presojo dejstev, ki jih je treba upoštevati pri uporabi pravil za določanje zakonodaje na področju socialne varnosti, ki se uporabi, in tako zagotovi točnost navedb v tem potrdilu.33 Toženec je tako že neposredno na podlagi Uredbe št. 883/2004 in Uredbe št. 987/2009 pristojen za odločanje o veljavnosti potrdil A1, ki jih je izdal in glede katerih je pristojni nosilec države članice napotitve izrazil dvom. Niti Uredba št. 883/2004 niti Uredba št. 987/2009 pa ne zavezujeta nosilca, ki je izdal potrdilo A1, da avtomatično sledi bodisi zahtevi bodisi prošnji nosilca druge države članice po preklicu potrdil A1. Tudi zato je določen poseben postopek reševanja nesoglasij med nosilci. Če se zadevni nosilci ne sporazumejo, lahko zadevo predložijo Upravni komisiji in kasneje tudi, da uvedejo postopek zaradi neizpolnitve obveznosti v skladu z 259. členom PDEU.34

66. Sodišče je po ugotovitvi, da v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka (2. točka prvega odstavka in tretji odstavek 27. člena ZUS-1), tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo.

67. Sodišče na podlagi 65. člena ZUS-1 ni odločilo o stvari, ker narava stvari to ne dopušča. Toženec je na podlagi petega odstavka 64. člena ZUS-1 v ponovnem postopku vezan na v obrazložitvi te sodbe izražena stališča sodišča, ki se tičejo postopka in na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava.

**K II. točki izreka**

68. Sodišče je na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu upoštevajoč, da je tožnik, ki ga zastopa odvetnik, s tožbo uspel, da je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti 382,47 EUR stroškov postopka (zastopanje 285,00 EUR, vloge: 10% od zneska 285,00 EUR, davek na dodano vrednost). Sodišče je priznalo tožniku tudi zakonske zamudne obresti od zamude do prenehanj obveznosti.

1 Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju MDDSZ), Finančna uprava RS (v nadaljevanju FURS), ZPIZ in ZZZS. 2 Ta določa, da ZZZS potrdilo Al odpravi na podlagi obvestila tujega pristojnega organa, da: se storitev ne izvaja v skladu s podatki na potrdilu A1; delodajalec izvaja storitev kljub neizpolnjenemu pogoju iz pete alineje prvega odstavka 4. člena tega zakona ali samozaposlena oseba čezmejno izvaja storitev brez sklenjene pogodbe z naročnikom storitve. 3 Ta določa, da ZZZS potrdilo Al razveljavi na podlagi: - ugotovitve, da delodajalec ni predložil obračuna davčnega odtegljaja za dohodke iz delovnega razmeija za svoje delavce oziroma ima neporavnane zapadle obveznosti iz naslova izplačanih dohodkov iz delovnega razmerja, in sicer z dnem ugotovitve te nepravilnosti; 19. obvestila IRSD, da je bila v postopku iz četrtega odstavka 18. člena tega zakona delodajalcu oziroma samozaposleni osebi pravnomočno izrečena globa zaradi prekrška po zakonu, ki ureja inšpekcijski nadzor ali obvestila IRSD. daje bilo v postopku iz prejšnjega člena ugotovljeno, da delodajalec oziroma samozaposlena oseba dejansko običajno ne opravlja dejavnosti v Republiki Sloveniji. 4 Na podlagi Dopisa 20-4-18 je ZPIZ izdal odločbo z dne 16. 11. 2018 in 8. 4. 2019. 5 "Referring to Article No 14.4 of Regulation (EC)No 987/2009 and article 12.2 of Regulation (EC) No 833/2004 we can conclude that Slovenia is not the member State where Mr A. A. usually performs his activities. As he has been working for nearly 100% in Belgium for the last 3 years, it is clear that his centre of interests lies in Belgium and that he should be subjected to Belgian social legislation. We suggest tahtyou revoke ali issued Al forms since 10.04.2014 and let us subject Mr A. A. to Belgian legislation startingfrom that date." 6 You have requested that we inform you of our final decision.Reffering to Article No 14.4 of Regulation (EC) No 987/2009 and article 12.2 of Regulation (EC) No 833/2014, we belive that Mr A. A. does not have sufficient activities in Slovenia and has been continuoslv active on the Belgian laboru market since 10/04/2014. We vvould like to there have ali Al forms revoked that have been issued since 10/04/2014 and subject Mr A. A. to the Belgian social security legislation starting 10/04/2014.Since your institution has isuued the Al forms for Mr A. A., you are the competent institution to revoke them. We would like to therefore askvou to revoke ali the Al forms start ing from 10/04/2014." 7 1. točka Zapisnika 16-1-17: Prisotni strinjali, da je poziv s strani belgijskega nosilca in ministrstva podlaga za izvedbo postopkov razveljavitve A1 in ostalih povezanih postopkov (razveljavitev zavarovanja, vračilo prispevkov). V primerih, v katerih že teče spravni postopek med državama in je sklenjeno, da se v RS razveljavijo obrazci A1, se ne izvede posebni ugotovitveni postopek o običajnem opravljanju dejavnosti v RS za delodajalca, ki napotuje delavce v drugo državo. 8 4. točka Zapisnika 16-1-17: ZZZS razveljavi obrazce A1 tako, da izda dopise o ugotovljeni razveljavitvi in jih pošlje belgijskemu nosilcu zavarovanja. 9 5. točka Zapisnika 16-1-17: ZZZS pošlje za vsakega zavarovanca, ki so mu bili razveljavljeni obrazci Al, na ZPIZ dokumentacijo, ki je potrebna za odločitve o lastnosti zavarovanca in za razveljavitev zavarovanja: podatke o zavarovancu in delodajalcu, dopis o razveljavitvi Al z obdobjem razveljavitve, dokument belgijskega nosilca zavarovanja, ki izkazuje, da bi moral biti zavarovanec vključen v zavarovanje v Belgiji. 10 ZPIZ izda odločbo o ugotovitvi lastnosti zavarovanca (LZ), ki jih ob izdaji vroči zavarovancu in delodajalcu. 11 Če na izdane odločbe o LZ delodajalec vloži pritožbo in se sklicuje, da je v RS običajno opravljal znaten del dejavnosti, je treba ugotavljanje znatnega dela dejavnosti delodajalca reševati kot predhodno vprašanje (dogovor o načinu reševanja s pomočjo več organov naj bi bil sprejet naknadno v primeru takšen pritožbe). 12 Ta določa: Za osebo, ki običajno opravlja dejavnost samozaposlene osebe v državi članici, in ki gre opravljat podobno dejavnost v drugo državo članico, še naprej velja zakonodaja prve države članice, če predvideno trajanje take dejavnosti ne presega štiriindvajset mesecev. 13 Ta določa: Za namene uporabe člena 12(2) osnovne uredbe je merilo za ugotavljanje, ali je dejavnost, ki jo samozaposlena oseba namerava opravljati v drugi državi članici, "podoba" običajno izvajani dejavnosti samozaposlene osebe, dejanski značaj dejavnosti in ne morebitna opredelitev te zaposlitve ali dejavnosti samozaposlene osebe, ki bi jo določila druga država članica. 14 Ta se glasi: Ko delavec zaključi obdobje napotitve, ni mogoče odobritve novega obdobja napotitve za istega delavca, isto podjetje in isto državo članico, dokler od izteka prejšnjega obdobja napotitve ne preteče vsaj 2 meseca. Odstopanje od tega načela je v posebnih okoliščinah kljub temu dovoljeno. 15 Od 1.4.2015 do 17.5.2015, 11.7.2015 do 24.8.2015,1.4.2016 do 24.8.2016,7.11.2016 do 1.3.2015,29.4.2015 do 22.11.2015, 24.12.2015 do 9.11.2016. 16 Institut preklic kot skupni termin za odpravo in razveljavitev, pri čemer je za pravilno uporabo treba izhajati iz vsebine primera. 17 Navedba v prvem dopisu "we suggest that you revoke" ("predlagamo, da prekličete"), v drugem "we would like ... Al revoked" ("želimo, da ... so Al preklicane"). 18 Prim. Sodba C-527/16 - Alpenrind in drugi z dne 6. 9. 2018; celo če Upravna komisija ugotovi, da je Al s strani pristojnega organa napačno izdan in da ga je treba umakniti, tako potrdilo, dokler ga pristojni organ, ki ga je izdal, ne umakne, zavezuje nosilce v državi članici in sodišča. 19 Sodba C-370/18 z dne 2. 4. 2020. 20 Napačno označena so potrdila Al številka: 240000-18010-1952/2014, 240000-18010-5704/2014, 240000- 18010-4648//2014, 240000-18010-7770/2015, 240000-18010-9378/2015, 240000-18010-86/2016, 240000- 18010-10787/2015. 21 Dokaz za to so potrdila A1, izdana za delavca v podjetju ... d. o. o., ki so bila v začetni fazi postopka s strani tožene stranke napačno preklicana. 22 Vsaka zaposlena ali samozaposlena oseba, ki opravlja delo v Belgiji, mora namreč pred začetkom dela pri pristojnem organu opraviti prijavo, ki v primeru napotitve, daljše od treh mesecev, med drugim vsebuje: pogodbo o opravljanju storitev, osebni dokument samozaposlenega, potrdilo Al, potrdilo o prebivališču v Belgiji, kopijo rojstnega lista, kopijo poročnega lista.17 Belgijski organi imajo na podlagi samoprijav izdelane izjemno dovršene in točne evidence, ki jim služijo kot osnova za izvajanje nadzorov nad napotovanjem skladno z evropsko in nacionalno zakonodajo. 23 UL L 284 30.10. 2009 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju Uredba št. 987/2009. 24 Uredba 883/04 se uporablja za vso zakonodajo v zvezi z naslednjimi področji socialne varnosti: (a) dajatve za bolezen; (b) dajatve za materinstvo in enakovredne dajatve za očetovstvo; (c) dajatve za invalidnost; (d) dajatve za starost; (e) dajatve za preživele osebe; (f) dajatve za nesreče pri delu in poklicne bolezni; (g) pomoči ob smrti; (h) dajatve za brezposelnost; (i) dajatve pred upokojitvijo; (j) družinske dajatve (prvi odstavek 3. člena).. 25 Uvodna izjava št. 15 in prvi odstavek 11. člena Uredbe št. 883/2004. 26 Uvodna izjava št. 17 in tretji (a) odstavek 11. člena Uredbe št. 883/2004. 27 Številka potrdila A1 240000-18010-1952/2014, datum izdaje: 9. 4. 2014, veljavno v obdobju od 10. 4. 2014 do 10. 7. 2014; 74. številka potrdila A1 240000-18010-5704/2014, datum izdaje: 1. 8. 2014, veljavno v obdobju od 3. 8. 2014 do 31. 10. 2014; številka potrdila A1 240000-18010-8806/2014, datum izdaje: 3. 11. 2014, veljavno v obdobju od 3. 11. 2014 do 31. 12. 2014; številka potrdila A1 240000-18010-13/2015, datum izdaje: 2. 1. 2015, veljavno v obdobju od 5. 1. 2015 do 31. 3. 2015; številka potrdila A1 240000-18010-3637/2015, datum izdaje: 18. 5. 2015, veljavno v obdobju od 18. 5. 2015 do 17. 6. 2015; številka potrdila A1 240000-18010-4648/2015, datum izdaje: 17. 6. 2015, veljavno v obdobju od 18. 6. 2015 do 10. 7. 2015; številka potrdila A1 240000-18010-7770/2015, datum izdaje: 24. 8. 2015, veljavno v obdobju od 25. 8. 2015 do 30. 9. 2015; številka potrdila A1 240000-18010-9378/2015, datum izdaje: 5. 10. 2015, veljavno v obdobju od 5. 10. 2015 do 23. 12. 2015; številka potrdila A1 240000-18010-86/2016, datum izdaje: 6. 1. 2016, veljavno v obdobju od 7. 1. 2016 do 15. 2. 2016; številka potrdila A1 240000-18010-842/2016, datum izdaje: 15. 2. 2016, veljavno v obdobju od 16. 2. 2016 do 31. 3. 2016; številka potrdila A1 240000-18010-6191/2016, datum izdaje: 24. 8. 2016, veljavno v obdobju od 25. 8. 2016 do 8. 11. 2016; številka potrdila A1 240000-18010-1379/2015, datum izdaje: 27. 2. 2015, veljavno v obdobju od 2. 3. 205 do 28. 4. 2015; številka potrdila A1 240000-18010-10787/2015, datum izdaje: 18. 11. 2015, veljavno v obdobju od 23. 11. 2015 do 23. 12. 2015; številka potrdila A1 240000-18010-8677/2016, datum izdaje: 9. 11. 2016, veljavno v obdobju od 10. 11. 2016 do 23. 12. 2016. 28 IRSD v postopku nadzora upošteva zlasti, ali: (i)ima delodajalec oziroma samozaposlena oseba v Republiki Sloveniji primerne poslovne prostore za opravljanje dejavnosti, v okviru katere se storitev izvaja, (ii) ima delodajalec oziroma samozaposlena oseba zaposleno administrativno osebje, ki opravlja delo na sedežu oziroma poslovnih prostorih delodajalca oziroma samozaposlene osebe v Republiki Sloveniji; (iii) delodajalec oziroma samozaposlena oseba oglašuje predmetno dejavnost v Republiki Sloveniji in (iv) v zadnjih šestih mesecih ni prišlo do spremembe dejavnosti delodajalca oziroma samozaposlene osebe ali do spremembe v ustrezen register vpisanih ustanoviteljev oziroma zastopnikov (vse drugi odstavek 10. člena ZČmIS). 29 Šteje se, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki zadevi vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave zadeve (drugi odstavek 2. člena ZUP). 30 Tako tudi sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 202/2022 z dne 28. 9. 2022 (11., 12. in 14. odst.). Tudi po pravu EU je zagotovljena pravica do izjave, ki zagotavlja, da ima vsaka oseba možnost, da ustrezno in učinkovito poda svoje stališče v upravnem postopku in to pred sprejetjem vsake odločbe, ki bi lahko negativno vplivala na njene interese, četudi konkretna zakonodaja ne določa izrecno take postopkovne zahteve. 31 Ta določa: Za osebo, ki običajno opravlja dejavnost samozaposlene osebe v državi članici in ki gre opravljat podobno dejavnost v drugo državo članico, še naprej velja zakonodaja prve države članice, če predvideno trajanje take dejavnosti ne presega štiriindvajset mesecev. 32 Določeno v tretjem odstavku 4. člena Pogodbe o Evropski uniji (PEU) 33 C‑356/15, Komisija proti Belgiji, z dne 11. 7. 2018 (odst. 89 in tam navedena sodna praksa). 34 C‑356/15, Komisija proti Belgiji, z dne 11. 7. 2018 (odst. 91, 92 in tam navedena sodna praksa).