7. 2. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., B. B. B., Proizvodnja oblačil, d.d., Ž. Ž., ki jo zastopa C. C., odvetnik v Z. Z., na seji senata dne 17. januarja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 261/2004 z dne 22. 3. 2005 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 249/2004 z dne 20. 5. 2004 in s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka v Murski Soboti, št. Pd 210/2002 z dne 18. 11. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa pritožnice (tožene stranke v delovnem sporu), na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje zaradi neupravičenih izostankov z dela (6. točka prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih, Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. – ZDR90). Odločilo je, da je bil tožnik v času od 1. 10. do 21. 10. 2001 iz zdravstvenih razlogov upravičeno zadržan z dela. Ugotovilo je, da zdravniška komisija sploh ni presojala tožnikove zmožnosti za delo v tem obdobju. Glede na to se je pri odločanju oprlo na izvedensko mnenje, ki ga je pridobilo v postopku. Višje sodišče je zavrnilo pritožbe pritožnice zoper takšno odločitev. Vrhovno sodišče je zavrnilo njeno revizijo.

Zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbama obeh nižjih sodišč vlaga pritožnica ustavno pritožbo. Meni, da ni dopustno, da sodišče v delovnem sporu za nazaj ugotavlja zdravstveno stanje delavca. S tem naj bi bil delavcu, ki se naj v nasprotju s predpisi ne bi udeležil pregleda na ortopedski kliniki, omogočen vzporedni postopek ugotavljanja zdravstvene nezmožnosti za delo. Kaznovan naj bi bil delodajalec, čeprav naj bi pri ugotavljanju (ne)upravičenosti delavčeve odsotnosti ravnal z vso potrebno skrbnostjo. Meni, da jo to postavlja v neenakopraven položaj z delavci. Sklicuje se tudi na sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 209/2003. V zvezi s tem tudi navaja, da Ustavno sodišče ni sprejelo ustavne pritožbe zoper takšno odločitev. Meni, da so bili v obravnavanem primeru podani resni razlogi v zvezi z obnašanjem delavca, ki lahko utemeljijo prenehanje delovnega razmerja po Konvenciji Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ, MP, št. 4/84, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 54/92, MP, št. 15/92 – MKVNZ). Zatrjuje kršitev 2., 14. in 22. člena Ustave.

B.

Bistveno, kar očita pritožnica sodiščem, je, da so dopustila, da se je v delovnem sporu za nazaj ugotavljalo zdravstveno stanje delavca. S takšnimi navedbami ne more utemeljiti očitkov o kršitvi 14. in 22. člena Ustave zaradi domnevno neenakopravnega položaja v postopku. V okviru presoje skladnosti izpodbijanih odločitev z 22. členom Ustave, ki pomeni uporabo splošnega načela enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) na področju sodnega varstva pravic, lahko Ustavno sodišče sicer presoja, ali je bila v postopku spoštovana ustavna zahteva po enakopravnem položaju obeh strank. Vendar pa z navedbami, ki po vsebini pomenijo zgolj nestrinjanje z odločitvijo sodišč, pritožnica kršitve te pravice ni izkazala. Navedbe pritožnice, s katerimi oporeka materialnopravni presoji sodišč, lahko Ustavno sodišče preizkusi tudi z vidika, ali gre morda za očitno napačne odločitve, kar bi prav tako lahko pomenilo kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Stališču sodišč, da je mogoče v primeru, ko o pravnorelevantnem dejstvu delavčeve delazmožnosti v spornem obdobju ne obstaja odločitev zdravniške komisije oziroma drugega pristojnega organa, obstoj tega dejstva ugotavljati z izvedencem v delovnem sporu, pa tega ni mogoče očitati.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožnice na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi št. VIII Ips 209/2003. Takšne navedbe bi bilo v postopku z ustavno pritožbo mogoče obravnavati zgolj kot očitek o tem, da so sodišča neobrazloženo odstopila od enotne sodne prakse, kar bi lahko pomenilo kršitev 22. člena Ustave. Vendar pa s sklicevanjem na eno samo odločitev Vrhovnega sodišča pritožnica ni izkazala obstoja enotne sodne prakse.

Pritožničinega očitka o kršitvi 2. člena Ustave v okviru postopka z ustavno pritožbo ni mogoče ocenjevati. V postopku z ustavno pritožbo presoja Ustavno sodišče le morebitne kršitve določb o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, omenjena določba pa to ni.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan