Jedro

V najemni pogodbi z dne 25.11.1992 ni navedeno, da bi toženca opravljala kot registriran poklic kakšno gospodarsko dejavnost. Enako velja za oba aneksa. Zato tožencev ni mogoče uvrstiti med subjekte, za katere na podlagi 489.a člena ZPP veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v veljavi nalog za izpraznitev poslovnih prostorov z dne 5.12.1997 opr. št. Pl 41/97, zavrnilo pa je nasprotni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da poteče najemna pogodba z dne 25.11.1992 dne 1.3.2000. Ugotovilo je, da so pravdne stranke dne 25.11.1992 sklenile najemno pogodbo za poslovni prostor v Domu starejših občanov za potrebe zobozdravstvene ambulante. V 10. členu pogodbe je določeno, da je sklenjena za dobo 5 let. K pogodbi sta bila sklenjena dva aneksa. Prvi z dne 24.2.1993 je določal, da opravita najemnika obnovitvena dela v najetih prostorih. Drugi aneks z dne 1.3.1995 razširja najem na dodatni prostor. Dne 10.1.1995 so stranke sklenile pogodbo o preureditvi prostorov za potrebe zobozdravstva. Niti z aneksi niti z navedeno pogodbo ni bila spremenjena določba najemne pogodbe o trajanju pogodbe. Zato je tožeča stranka po preteku dogovorjene dobe upravičeno zahtevala izpraznitev in izročitev v najem danih prostorov.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Zavrnilo je pritožbeno stališče, po katerem bi bilo treba to zadevo opredeliti kot gospodarski spor. Potrdilo je tudi vse dejanske ugotovitve sodbe prve stopnje in presojo, da najemna pogodba z aneksi ni bila podaljšana.

Proti tej sodbi vlagata toženi stranki revizijo. Uveljavljata revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo v novo sojenje drugemu pristojnemu sodišču. Navajata, da Okrajno sodišče v Trbovljah ni bilo pristojno za odločanje v tej pravdni zadevi, ker gre za gospodarski spor. Sodišču druge stopnje očitata sprenevedanje, ko ugotavlja, da v pogodbi ni navedeno, da bi toženca nastopala kot imetnika zobnih ordinacij. Iz pogodbe je namreč razvidno, da gre za subjekte iz 489.a člena Zakona o pravdnem postopku. Najemna pogodba je sklenjena z namenom opravljanja določene dejavnosti, v katero so vložena ogromna sredstva. Preprosta logika zadostuje za ugotovitev, da sodišči prve in druge stopnje napačno razlagata pogodbo in oba aneksa. Aneks z dne 1.3.1995 pomeni novo pogodbo. Sodišči sta za to pogodbo napačno uporabili princip iz najemne pogodbe iz leta 1992. Tožeča stranka je lažno navedla, da je pogodbo po naročilu tožene stranke sestavila B. P. V državah Evropske unije bi sodišča zaradi tega nemudoma odločila v korist nasprotne stranke, saj sodišče ne more verjeti tistemu, ki navaja lažne trditve. V konkretnem primeru je sodišče prišlo le do formalne faze sklepanja, kot da bi šlo za formalizem rimskega prava. Izpodbijani sodbi nista odgovorili na trditev tožene stranke, da bi bilo treba nejasna določila pogodbe razlagati v korist šibkejše stranke. Toženi stranki pričakujeta kvalitetno in nepristransko sojenje. Ne zadostuje le sodni pečat. Sodba mora biti v skladu z veljavnimi predpisi.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Revizija je bila v skladu s 3. odstavkom 390. člena Zakona o pravdnem postopku vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS, št. 26/99) v tej zadevi uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90).

V najemni pogodbi z dne 25.11.1992 ni navedeno, da bi toženca opravljala kot registriran poklic kakšno gospodarsko dejavnost. Enako velja za oba aneksa. Zato tožencev ni mogoče uvrstiti med subjekte, za katere na podlagi 489.a člena ZPP veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih. Dejstvo, da iz pogodbe izhaja, da jo toženca sklepata zato, ker bosta v najetih prostorih opravljala zobozdravstveno dejavnost, ne more vplivati na opredelitev spora po 32. poglavju ZPP. Pri sporih, ki se nanašajo na pogodbe, je odločilno, v kakšnem svojstvu jo sklepa posamezen pogodbenik. Toženca sta najemno pogodbo z dne 25.11.1992 sklenila v času, ko sta se šele pripravljala na samostojno dejavnost. To, da bi že tedaj opravljala samostojno dejavnost, ni razvidno iz pogodbe in tega tudi zdaj ne zatrjujeta. Tega nista omenila niti tedaj, ko se je obravnavala stvarna pristojnost prvostopnega sodišča v zvezi z nasprotno tožbo. Zato njun ugovor, da je sodilo stvarno nepristojno sodišče, ni utemeljen.

Aneks z dne 1.3.1995, na katerega se sklicujeta toženca v zvezi s trditvijo, da je bil tedaj na novo določen čas trajanja pogodbe, je jasen. Dopolnjuje 2. člen pogodbe tako, da razširja najem za dodatni prostor. Izrečno določa, da vsi ostali členi pogodbe z dne 25.11.1992 ostanejo nespremenjeni. Trajanje najema je bilo določeno v 10. členu pogodbe, ki z aneksom ni bil spremenjen. Iz tega sledi, da aneks ni spregledal vprašanja trajanja najema, ampak je to določbo osnovne pogodbe izrečno pustil nespremenjeno. Najemno pogodbo za poslovne prostore je mogoče veljavno skleniti in spremeniti samo v pismeni obliki (12. člen Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih). Določba o trajanju najema (10. člen pogodbe) na tak način ni bila spremenjena. Zato je pravilna odločitev sodbe prve in druge stopnje, da je najem trajal pet let od sklenitve pogodbe, torej do 25.11.1997. Vprašanje, kdo je poskrbel za zapis pogodbe, bi bilo pomembno, če bi bilo treba uporabiti pravilo o razlagi nejasnih določil pogodbe v posebnih primerih (100. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Ker so pogodba in njena dopolnila jasni, razlaga po tem pravilu ne pride v poštev. Zato na odločitev v tej zadevi ne more vplivati okoliščina, ali je bila pogodba sestavljena po naročilu tožeče ali tožene stranke. Tudi če bi se izkazala trditev tožeče stranke o tej okoliščini kot neresnična, to samo po sebi ne bi imelo nobenega vpliva na odločitev o izročitvi spornih prostorov.

Navedbe o tem, kako bi sodila sodišča v drugih državah, o formalizmih rimskega prava, sodnih pečatih in podobnem, niso na ravni odvetniške revizije in ne prinašajo upoštevnih argumentov. Zato nanje ni potrebno odgovarjati.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 1. odstavku 166. člena in 1. odstavku 155. člena ZPP. Revizijski odgovor ni prispeval k rešitvi zadeve. Zato stroški zanj niso bili potrebni in jih mora trpeti tožeča stranka sama.