Jedro

V postopku za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja zahtevka za vrnitev nepremičnin v naravi je potrebno ugotoviti, ali je z vidika določb ZDen izkazana možnost vračanja v naravi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi podjetja zoper sklep Sekretariata za gospodarstvo občine z dne 5.7.1994, navedeni sklep odpravila in zadevo vrnila organu prve stopnje v ponoven postopek. Z izpodbijanim sklepom je bilo odločeno, da se podjetju kot denacionalizacijskemu zavezancu, začasno prepove vsakršno razpolaganje na parcelah št. 2136/1, 2138, 2137, vpisanih v z.k. vložku št. 484, št. 2139, 2140/1, 2140/2, 2140/3, 2140/4, ter na parcelah št. 2133, 2131, 2132, 2135, 2142, in 2141, vpisanih v z.k. vložku št. 1757, in prepove delno lastninsko preoblikovanje z navedenim premoženjem, ki ga je zavezanec dolžan popisati in izločiti iz postopka lastninskega preoblikovanja podjetja. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo izpodbijanega sklepa nepopolno ugotovljeno. V postopku namreč ni bilo ugotovljeno ali je verjetno izkazana možnost vrnitve v eni izmed oblik iz 1. odstavka 16. člena zakona o denacionalizaciji (ZDen), kar je v tem primeru, ko gre za denacionalizacijo nepremičnin podržavljenega podjetja, pogoj za izdajo začasne odredbe po določbi 12. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. V ponovnem postopku bo zato potrebno preveriti navedbe zavezanca, da obstoje ovire za vrnitev navedenih nepremičnin v naravi.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločbo. Ne strinja se z ugotovitvijo tožene stranke, da je bilo dejansko stanje v postopku nepopolno ugotovljeno. Meni, da je v obravnavanem primeru dejanska in pravna podlaga za izdajo začasne odredbe verjetno izkazana, na kar kaže tudi ravnanje zavezanca v denacionalizacijskem postopku, saj je bil pripravljen skleniti poravnavo. Zavezanec v denacionalizacijskem postopku sam navaja, da so praktično vse stavbe na novo zgrajene, ker so stare porušene, vendar na istih temeljih in gabaritih, pri tem pa ne gre spregledati dejstva, da tudi zavezanec navaja, da je mogoče najti še nekaj objektov v stari obliki, čeprav so na novo pozidani. Glede tega pa bo dejansko stanje v celoti ugotovljeno v denacionalizacijskem postopku, v tem postopku pa je dejanska in pravna podlaga predloga za izdajo začasne odredbe po vsebini in po obsegu verjetno izkazana. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna začasna odredba, izdana na podlagi 10. in 12. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP, Ur.l. RS, št. 55/92, 7/93 in 31/93), ki je izdana v zavarovanje zahtevka za vrnitev nepremičnin podržavljenega podjetja. Z začasno odredbo po določbi 12. člena ZPLP lahko pristojni organ odredi, da se podjetju prepove razpolaganje s stvarmi, ki so predmet zavarovanja ali odredi prenos delnic na sklad v višini in na način iz 14. člena tega zakona, če je dejanska in pravna podlaga predloga po vsebini in obsegu verjetno izkazana. Prav to ali je v obravnavanem primeru dejanska in pravna podlaga predloga po vsebini in obsegu verjetno izkazana, pa je med strankama sporno. Med tem ko tožnica meni, da je izkazana, tožena stranka meni, da je glede tega dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ker gre v obravnavanem primeru za zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka za vrnitev nepremičnin v naravi, zavezanec za vrnitev pa je ves čas med postopkom ugovarjal, da vrnitev v naravi ni možna, ker so bili stari objekti porušeni in zgrajeni novi objekti, bi moral po presoji sodišča upravni organ že v tem postopku in ne šele v postopku denacionalizacije, kot zmotno meni tožnica, ugotoviti ali je z vidika določb ZDen (19., 20., 32. člena) izkazana zmožnost vračanja nepremičnin kot to predlaga tožnica. Tako ugotovljeno dejansko stanje bi bilo podlaga za oceno ali je dejanska podlaga predloga po vsebini in obsegu verjetno izkazana. Da bi prvostopni upravni organ v tem smislu ugotovil dejansko stanje, iz upravnih spisov ne izhaja. Zato je bilo tudi po presoji sodišča dejansko stanje v tem postopku nepopolno ugotovljeno. Predlog za izdajo začasne odredbe je namreč potrebno tehtati v povezavi z zahtevkom za denacionalizacijo v okviru presoje izkazane verjetnosti zahtevka po vsebini in obsegu.

Ker je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila pomanjkljivosti postopka, je pravilna njena odločba o odpravi začasne odredbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

Glede na navedeno je tožba neutemeljena, zato jo je moralo sodišče zavrniti na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I).