Jedro

Štipendijsko razmerje preneha, če štipendist ne dokonča letnika, za katerega je prejemal štipendijo, po svoji krivdi. Posledično je dolžan vrniti štipendijo za letnik, ki ga ni uspešno zaključil, skupaj z obrestmi v skladu z zakonom, ki predpisuje obrestno mero zamudnih obresti. Tožnica letnika, za katerega je prejemala državno štipendijo, ni dokončala. V konkretnem socialnem sporu pa tudi ni dokazala, da letnika ni zaključila iz opravičljivih zdravstvenih razlogov, kar pomeni, da ga ni zaključila po lastni krivdi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila v predsodnem postopku njena vloga za nadaljnje prejemanje državne štipendije utemeljeno zavrnjena, hkrati pa zakonito odločeno, da ji štipendijsko razmerje oz. pravica do državne štipendije preneha, in da je zneske štipendije, ki jih je prejela tem šolskem letu zaradi neuspešno zaključenega 1. letnik študija, dolžna vrniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 6. 1. 2015 in Centra za socialno delo A. št. ... z dne 3. 7. 2013 (I. točka izreka). Hkrati je izreklo, da stroški tožnice bremenijo proračun (II. točka izreka).

Presodilo je, da sta izpodbijana upravna akta o zavrnitvi nadaljnjega prejemanja državne štipendije, prenehanju te pravice in vračilu prejetih zneskov v šolskem letu 2011/2012, pravilna in zakonita.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo v smeri stroškovne ugoditve zahtevku oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Meni, da 1. alineja 49. člena Zakona o štipendiranju, po kateri je študent dolžan vrniti državno štipendijo za letnik, ki ga ni končal po svoji krivdi, ni pravilno uporabljena. Vztraja, da je imela v šolskem letu 2011/2012 zdravstvene težave, in da izključno iz tega razloga ni uspešno dokončala prvega letnika, za katerega je prejemala štipendijo. Leta 2010 si je pri telovadbi poškodovala desno koleno, s katerim je imela hude težave. Potrebno je bilo celo operativno zdravljenje. Ugotovljena je bila popolna poškodba sprednjega križnega ligamenta, kar je izkazala z medicinsko dokumentacijo. Ugotovitev sodišča, da za sporno obdobje ni izkazala zdravstvenih težav ni utemeljen, še zlasti, ker ni izvedlo dokaza z izvedencem medicinske stroke, niti je ni zaslišalo. Zaključek, da dokazni predlog ni substanciran je protispisen, očitek da letnika ni dokončala po lastni krivdi pa nesprejemljiv, saj temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in je obremenjen tudi z bistvenimi kršitvami postopka.

Ne soglaša s stališčem sodišča, da bi svoje zdravstvene težave lahko uveljavljala z mirovanjem štipendijskega razmerja. Izpodbijane upravne odločbe se ne da preizkusiti, ker iz nje ni razviden izračun zneska, ki naj bi ga bila dolžna vrniti in ker iz prvostopenjske odločbe izhaja, da ji preneha pravica po odločbi z dne 2. 10. 2011, ne pa tudi z dne 25. 2. 2012. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana zavrnilna sodba izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi s 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP) na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do smiselno uveljavljane relativne bistvene kršitve iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Zgolj zato, ker ni bil izveden dokaz s tožničinim zaslišanjem in sodno medicinskim izvedenstvom, dejansko stanje ni ostalo nepopolno ali nepravilno ugotovljeno iz razlogov, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Sicer pa je zavrnilna sodba utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč na pritožbena izvajanja dodaja le še naslednje.

5. Za pritožbeno rešitev zadeve so odločilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, in sicer: - da je tožnica v šolskem letu 2011/2012 prejemala državno štipendijo za 1. letnik študija na Fakulteti B. v C.; - da navedenega letnika ni končala; - da ob zatrjevanju, da ga ni končala iz zdravstvenih razlogov ni nikoli zaprosila za mirovanje štipendijskega razmerja in - da šolanja v študijskem letu 2012/2013 ni nadaljevala, ampak se je 1. 10. 2012 prijavila na Zavodu RS za zaposlovanje kot iskalka zaposlitve.

Ob predhodno navedenih pravno odločilnih dejstvih je z izpodbijano sodbo pravilno presojeno, da je bila v obravnavanem predsodnem postopku njena vloga z dne 30. 9. 2012 za nadaljnje prejemanje državne štipendije za šolsko leto 2012/2013 utemeljeno zavrnjena, hkrati zakonito izrečeno, da ji štipendijsko razmerje oz. pravica do državne štipendije preneha, in da je zneske štipendije, ki jih je prejela v šolskem letu 2011/2012 v skupni višini 2.374,86 EUR zaradi neuspešno zaključenega 1. letnik študija, dolžna vrniti.

6. V obravnavani zadevi je namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča podan dejanski stan iz 1. odstavka 50. člena v zvezi s 1. alinejo 49. člena Zakona o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 59/2007; v nadaljevanju ZŠtip). Po navedenih določbah ZŠtip štipendijsko razmerje preneha, če štipendist ne dokonča letnika, za katerega je prejemal štipendijo po svoji krivdi. Posledično je dolžan vrniti štipendijo za letnik, ki ga ni uspešno zaključil, skupaj z obrestmi v skladu z zakonom, ki predpisuje obrestno mero zamudnih obresti.

Prve alineje 49. člena ZŠtip seveda ni mogoče razlagati, niti pravilno uporabiti na način, kot se zavzema tožnica. Torej, da že zgolj zaradi zatrjevanja zdravstvenih težav ne more biti podan krivdni razlog za nedokončan letnik, za katerega je štipendist prejemal štipendijo. Za opravičljive zdravstvene razloge bi v skladu z 2. odstavkom 48. člena ZŠtip šlo zgolj v primeru bolezni ali poškodbe, ki bi trajala najmanj dva meseca in bi vplivala na zmanjšanje študijskih sposobnosti v konkretnem šolskem letu. V nasprotnem primeru je seveda nedokončanje letnika vedno potrebno pripisati študentu samemu. Le v tem smislu je mogoče pravilno oblikovati pravni standard „svoje krivde“ iz 1. alineje 49. člena ZŠtip. Prav takšno dejansko stanje je seveda podano tudi v predmetni zadevi, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka.

V obravnavani zadevi ni dokazano, da tožnica letnika ni zaključila iz opravičljivih zdravstvenih razlogov. Pomeni, da ga ni zaključila po lastni krivdi.

7. Tudi po presoji pritožbenega sodišča pritožnica ni predložila takšnih listinskih medicinskih dokazil, da bi na njihovi podlagi, tudi če bi bil izveden dokaz s sodno medicinskim izvedenstvom, bilo mogoče zaključiti, da pred koncem julija 2012 ni mogla študirati in opravljati študijskih obveznosti iz zdravstvenih razlogov. Predložila je namreč vabilo Ortopedske bolnišnice D. z dne 30. 7. 2012 na preiskavo desnega kolena z magnetno resonanco, izvid MRI preiskave z dne 20. 11. 2012 in izvid specialista ortopeda o kontrolnem pregledu z dne 20. 12. 2012. Medicinska izvida iz meseca novembra in decembra 2012 datirata celo iz časa, ko je bilo šolsko leto 2011/2012 že zaključeno.

Iz izvida MRI preiskave sicer dejansko izhaja kompletna poškodba sprednjega križnega ligamenta, ruptura posteriornega roga meniskusa ter anamnestični zapis o občutku nestabilnosti. Vendar pa iz izvida kliničnega statusa z dne 20. 12. 2012 hkrati izhaja, da je bila hoja brez šepanja, počep izveden do konca in gibljivost v desnem kolenu možna v celoti. Sočasno je bila ugotovljena izrazita prekomerna telesna teža. Specialist ortoped sicer zaključuje, da je indicirana rekonstrukcija sprednje križne vezi desnega kolena, ojačanje muskulature spodnjih okončin in nujna redukcija telesne teže. 8. Razpoložljiva listinska medicinska dokumentacija torej ne izkazuje takšne zdravstvene težave, ki bi objektivno gledano lahko vplivale na študijske sposobnosti tožnice, kot neutemeljeno vztraja v pritožbi. Kljub poškodbi desnega kolena, ni izkazanih funkcijskih izpadov, ki bi za pravno relevantno obdobje vsaj kazali na nezmožnost hoje, s tem obiskovanje predavanj in udeležbo na izpitih. Ravno nasprotno! Iz nje določno izhaja, da hoja sploh ni šepajoča in da je desno koleno popolno gibljivo. Navedene ugotovitve že same po sebi kažejo, da ni mogoče uspešno zatrjevati kakršnekoli gibalne oviranosti, kaj šele s tovrstnimi zdravstvenimi težavami uspešno zatrjevati zmanjšanje učnih oziroma študijskih sposobnosti.

9. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zavrnilo dokazni predlog z izvedencem medicinske stroke z utemeljitvijo, da niso predloženi takšni listinski medicinski dokazi, na podlagi katerih bi bilo potrebno angažiranje medicinskega strokovnjaka za ugotavljanje zdravstvene nesposobnosti za opravljanje študijskih obveznosti v letu 2011/2012. Hkrati je logično sprejemljivo zavrnjen dokaz s tožničinim zaslišanjem, saj tudi po oceni pritožbenega sodišča njena izpoved sama po sebi ne bi mogla pripomoči k ugotovitvi drugačnega dejanskega stanja. Pomeni, da pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do smiselno zatrjevane kršitve iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ker ni postopalo po 243. in 257. členu ZPP.

10. Končno pritožba ni utemeljena niti v smeri, da naj izpodbijane upravne odločbe ne bi bilo mogoče preizkusiti, ker da v njej ni izračuna zneska, ki ga je dolžna vrniti. Iz izreka posamičnega upravnega akta povsem določno izhaja, da je tožnica dolžna vrniti 2.374,86 EUR štipendije, prejete za študij prvega letnika v šolskem letu 2011/2012, ki ga ni zaključila. Od meseca januarja do vključno septembra 2012 je dolžna vrniti prejetih 200,71 EUR štipendije mesečno, kar skupaj znese 1.806,39 EUR. K temu je seveda potrebno prišteti še 568,47 EUR (189,49 EUR mesečno x 3 = 568,47 EUR, prejetih od 1. 10. 2011 do 31. 12. 2011 po odločbi št. ... z dne 21. 10. 2011). Tako že preizkus z najbolj preprostim matematičnim seštevanjem pokaže, da je z izpodbijanim posamičnim upravnim aktom tožnici odrejeno vračilo zneska v višini, ki ga je dejansko prejela. Nič več in nič manj!

11. Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ob takšnem pritožbenem izidu je bilo potrebno v skladu s 154. členom ZPP hkrati odločiti, da trpi tožnica sama svoje stroške pritožbe.