Jedro

Po načelu krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom mora oškodovanec za uspešno uveljavljanje svojega odškodninskega tožbenega zahtevka dokazati obstoj treh od štirih zahtevanih elementov delikta (da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da je škoda sploh nastala in da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem), medtem ko mora toženec, če se želi te odgovornosti oprostiti, dokazati, da za nastalo škodo ni kriv.

Dokazno breme obstoja škodnega dogodka je torej na strani oškodovanca, ki mora zanj navesti ustrezna dejstva in predložiti ustrezne dokaze. Sodišče mora biti o dejstvih, na katere opira svojo vsebinsko odločitev, prepričano, če pa na podlagi izvedenih dokazov kakšnega dejstva ne more zanesljivo ugotoviti, o njem sklepa na podlagi pravila o dokaznem bremenu.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel v škodnem dogodku dne 24.01.2003. Proti takšni sodbi se je iz vseh pritožbenih razlogov (I. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) pritožil toženec. V pritožbi je navedel, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na tožnikovo izpovedbo, ki je neverodostojna in polna lukenj, odločilni dokaz, zaradi katerega mu je verjelo, pa naj bi bil z njegove strani predloženi račun, ki dokazuje le to, da je tožnik omenjenega dne bil na bencinskem servisu, ne pa, da je tam tudi padel. Tožnikovega obiska bencinskega servisa tega dne toženec namreč ne zanika, ne drži le njegova izpovedba, da je padel zaradi neurejenih toaletnih prostorov. Teh tožnik ni znal opisati, niti ni vedel, kako se odpirajo vrata in kje je umivalnik, kar kaže na to, da si je škodni dogodek izmislil. Kasnejša poškodba glave tožniku ne more dati alibija za neresnične trditve, saj se potem dogodka ne bi spominjal v celoti in ne le delno, sodišče pa pri poklanjanju vere eni od pravdnih strank njene izpovedbe ne bi smelo secirati in upoštevati zgolj tistih delov, ki ji gredo v korist, temveč bi moralo upoštevati njeno celotno izpovedbo. Po drugi strani pa je prvostopno sodišče ravnalo pristransko, ko je trdilo, da bodo trije zaposleni pri toženi stranki kot priče lagali, medtem ko drugih razlogov, zakaj jim ni verjelo, ni navedlo. Pri tem je poudariti, da nobena od prič tožnika ni poznala, tožnik pa se nobene od njih na spomnil, kar v obrazložitvi sodbe sploh ni navedeno. Tožnik bi moral škodni dogodek dokazati z gotovostjo in ne le z verjetnostjo, medtem ko je bilo sodišče prve stopnje v tem delu diskriminatorno do toženca, ki že po naravi stvari ni mogel predložiti dokaza, da do dogodka ni prišlo. Zaradi navedenega je toženec predlagal, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik na toženčevo pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

V tej pravdni zadevi tožnik od toženca kot najemnika bencinskega servisa zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo utrpel v škodnem dogodku dne 24.01.2003 pri padcu na mokrih in spolzkih tleh njegovih sanitarij.

Med pravdnima strankama je bil pred sodiščem prve stopnje sporen že sam obstoj škodnega dogodka. Toženec je namreč zatrjeval, da so bili o padcu obveščeni šele z dopisom tožnikovega pooblaščenca, kar so v postopku potrdile zaslišane priče R. O., B. R. in B. V., medtem ko je tožnik zatrjeval nasprotno, da je takoj po padcu o tem obvestil toženčeve zaposlene, kar je potrdila priča B. A.. Sodišče prve stopnje je na podlagi načela obrnjenega dokaznega bremena štelo, da je tožnik z veliko mero verjetnosti dokazal obstoj škodnega dogodka, medtem ko toženec nasprotnega ni uspel dokazati, pri čemer je tožniku in priči B. A. verjelo, ker sta bili njuni (čeprav v določenih delih nasprotujoči) izpovedbi skladni glede bistvenih okoliščin zatrjevanega škodnega dogodka (glede časa, kraja, vzroka in obvestila o padcu), ostalim zaslišanim pa ni verjelo, da o škodnem dogodku ne vedo ničesar povedati, ker so zaposleni pri tožencu in je mogoče utemeljeno pričakovati, da so zainteresirani za izid pravde.

Takšna ugotovitev sodišča prve stopnje je sedaj pritožbeno izpodbijana s strani toženca, njegova pritožba pa je presoji drugostopnega sodišča utemeljena. Temeljno načelo odškodninskega prava je, da lahko vsak zahteva povračilo povzročene škode ob naslednjih (splošnih) pogojih odškodninskega delikta: da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da je škoda sploh nastala, da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. Po v I. odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) uzakonjenem načelu krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom oškodovancu ni treba dokazati le četrtega izmed navedenih elementov civilnega delikta (krivde), medtem ko mora za uspešnost svojega zahtevka za ostale tri pred sodiščem navesti ustrezna dejstva in predložiti ustrezne dokaze (I. odstavek 7. in 212. člen ZPP). Navedeno pomeni, da je dokazno breme obstoja škodnega dogodka na strani oškodovanca, konkretno tožnika, in ne na strani toženca, zaradi česar je bilo zmotno izhodišče, ki je bilo temelj za odločanje prvostopnega sodišča, in posledično zato napačen zaključek, da toženec ni uspel dokazati neobstoja škodnega dogodka.

Obstoj škodnega dogodka mora dokazati tožnik. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje sicer zaključilo, da je tožniku to uspelo z veliko mero verjetnosti, kar pa za pravilnost odločitve tudi ne zadošča. Za izdajo vsebinskih odločb mora biti namreč sodišče o vseh dejstvih, na katere opira svojo odločitev, prepričano (8. člen ZPP). O prepričanju govorimo takrat, kadar povprečen človek o obstoju ali neobstoju določenega dejstva ne dvomi, če pa sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakšnega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Da je izpodbijana odločitev o odškodninski odgovornosti toženca oprta na dejstvo, v katerega po izvedenem dokaznem postopku prvostopno sodišče ni bilo prepričano, opozarja tudi obravnavana pritožba, ki ji sodišče druge stopnje nadalje pritrjuje še v tem, da prvostopno sodišče svoje odločitve tudi ni v zadostni meri obrazložilo. Pojasnilo, da pričam R. O., B. R. in B. V. ni verjelo, da o tožnikovem padcu ne vedo povedati ničesar, ker so kot toženčevi zaposleni zainteresirani za izid pravde, je za sodišče druge stopnje neprepričljivo. Zgolj dejstvo, da so pri njem zaposleni, ne more biti razlog za to, da se njihovim izpovedbam odvzame verodostojnost, še zlasti ob tem, ker se tudi nasprotni izpovedbi tožnika in priče B. A. nista izkazali za povsem prepričljivi, kar je v razlogih izpodbijane sodbe ugotovilo že samo sodišče prve stopnje. V po sodišču prve stopnje naštetih bistvenih okoliščinah škodnega dogodka sta res bili skladni, medtem ko sta se v drugih med seboj očitno razlikovali in sta bili celo v nasprotju s samimi tožbenimi trditvami, kar bi sodišču prve stopnje narekovalo, da jih še bolj natančno dokazno oceni in se obrazloženo opredeli do tega, komu gre verjeti in komu ne. Ne samo zato, ker mu to nalaga že sam ZPP, ki v 8. členu določa, da o tem, katera dejstva šteje za dokazana, sodišče odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, temveč tudi zato, ker je ob odsotnosti drugih dokazov (listinskih) odločitev o obstoju škodnega dogodka odvisna ravno od dokazne ocene izpovedb vseh zaslišanih v tem postopku, ki pa je zaenkrat pomanjkljiva in neprepričljiva.

Na to pritožba toženca na več mestih utemeljeno opozarja, zaradi česar ji je sodišče druge stopnje ugodilo in vmesno sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V njem bo moralo sodišče prve stopnje za zaključek, ali je tožniku uspelo dokazati nedopustno ravnanje toženca, nastanek škode in vzročno zvezo, tožencu pa, da za nastalo škodo ni kriv, ponovno oceniti vse izvedene dokaze, pri čemer bo moralo, če obstoja kakšnega od teh odločilnih dejstev ne bo moglo zanesljivo ugotoviti, o njem sklepati na podlagi pravila o dokaznem bremenu, kot je že bilo pojasnjeno, nato pa o zahtevku tožnika ponovno odločiti.

Kadar sodišče druge stopnje razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o pritožbenih stroških v zvezi s tem pravnim sredstvom pridrži za končno odločbo (III. odstavek 165. člena ZPP).