19. 9. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z. Z., na seji senata dne 1. septembra 2005 ter v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II IPs 454/2002 z dne 6. 11. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 801/2002 z dne 12. 6. 2002 in s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu št. P 150/2001 z dne 6. 2. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik (v pravdnem postopku tožnik) je v zavarovanje terjatve iz posojilne pogodbe leta 1994 z dolžnikom pred sodiščem sklenil sporazum o ustanovitvi zastavne pravice na nepremičnini. Po podatkih zemljiške knjige je bila lastnik nepremičnine oseba z istim imenom (in naslovom prebivališča) kot dolžnik; rojstnih podatkov pa v zemljiški knjigi ni bilo. Ko je upnik želel uveljaviti zastavno pravico, se je izkazalo, da je dolžnik upnika prevaral. Lastnik nepremičnin je bil dolžnikov oče z istim imenom in naslovom prebivališča. Ker slednji pri ustanovitvi zastavne pravice ni sodeloval, izvršba ni bila uspešna. Pritožnik je nato proti državi vložil tožbo za plačilo odškodnine za škodo, ki jo je povzročil državni organ (v konkretni zadevi: sodišče). Pritožnikov zahtevek je bil zavrnjen. Sodišča so ugotovila, da državi oziroma njenim organom ni mogoče očitati ničesar in da sodišče prevare ni moglo ugotoviti; stanje v predlogu se je namreč povsem ujemalo s stanjem v zemljiški knjigi. Zato po mnenju sodišč tudi kršitev, ki je bila, kot ugotavlja sodišče, v tem, da naroka za sklenitev sporazuma o zastavni pravici ni vodil sodnik, pač pa strokovni sodelavec, ni v vzročni zvezi z nastalo posledico.

2.V ustavni pritožbi pritožnik navaja, da gre za kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave. Očitno napačno in v nasprotju z odločitvami v podobnih zadevah naj bi bilo stališče, da lahko narok za sklenitev sporazuma o ustanovitvi zastavne pravice vodi strokovni sodelavec. Iz istega razloga naj bi bila kršena tudi pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ter pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Pritožnik naj bi bil prikrajšan za pravico, da mu sodi sodnik, izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom. Zatrjuje tudi kršitev pravice do povračila škode po 26. členu Ustave. To naj bi sodišče povzročilo, ker je štelo, da okoliščina, da je narok vodila strokovna sodelavka in ne sodnik, ni v vzročni zvezi s kasnejšo škodo, ki se je izkazala v nevrnjenem in nezavarovanem posojilu.

B.

3.Pritožnik očitno napačno razume odločitev sodišča glede okoliščine, da je narok pred sodiščem vodila strokovna sodelavka namesto sodnika. Ne gre namreč za to, da bi sodišče štelo, da to ni protipravno. Gre le za to, da je sodišče v odškodninski pravdi moralo poleg protipravnosti ugotoviti še druge predpostavke odškodninske obveznosti, med drugim obstoj vzročne zveze. Ugotovitev, da vzročna zveza med kršitvijo, ki je nesporna in ki je v tem, da je narok vodila strokovna sodelavka, ter med nastankom posledice (sklenitve sporazuma o zastavni pravici) ni podana, so sodišča vseh treh stopenj izčrpno in razumno obrazložila. Po ugotovitvi sodišč bi do enake posledice prišlo tudi v primeru, če bi narok vodil sodnik. Zato je logičen sklep, da vzročna zveza med kršitvijo (vodenjem naroka po strokovni sodelavki) in posledico ni podana. Poudariti je treba, da v obravnavani zadevi sodišče z izpodbijano sodbo ni odločilo o pravnem sredstvu v postopku zavarovanja, kjer bi za uspeh tega pravnega sredstva zadoščala ugotovitev kršitve določb procesnega prava. Šlo je za samostojno odškodninsko tožbo proti državi za škodo, ki naj bi jo pri svojem delu povzročil državni organ. Stališča, ki ga v ustavni pritožbi sodiščem očita pritožnik, v izpodbijani sodni odločbi torej sploh ni. Zato je očitek o kršitvi pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravice do zakonitega sodnika (23. člen Ustave) neutemeljen.

4.Tudi zatrjevana kršitev pravice do povračila škode, ki jo v zvezi z opravljanjem službe državnega organa s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja (26. člen Ustave), ni podana. Ni v nasprotju s pravico do povračila škode po 26. členu Ustave, če sodišče v takšni pravdi, tako kot v vsaki drugi pravdi za plačilo odškodnine presoja ne le vprašanja protipravnosti ravnanja, pač pa je pogoj za uspeh zahtevka tudi obstoj drugih predpostavk odškodninske odgovornosti – predvsem obstoj vzročne zveze. Prav tako z vidika obravnavane ustavne pravice ne more biti sporno sklepanje, da vzročna zveza med kršitvijo državnega organa in posledico ni podana v primeru, če bi tudi brez ugotovljene kršitve državnega organa prišlo do iste posledice.

5.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kakor jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić