Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena podala tožniku za isto kršitev, za katero je predhodno prejel pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ni zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 4.10.2007 (I./1. točka). Ugotovilo je, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje in mu traja še naprej (I./2. točka). Toženi stranki je naložilo, da ga je dolžna pozvati nazaj na delo ter mu za čas od 5. 10. 2007 dalje do poziva na delo plačati vse plače, ki bi jih prejel, če bi delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne plače dalje do plačila. Za tožnika je dolžna tudi plačati vse davke in prispevke ter mu vpisati v delovno knjižico delovno dobo od 5. 10. 2007 dalje (I./3. točka). Odločilo je, da mora tožena stranka tožniku povrniti stroške postopka v višini 562,92 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka 15-dnevnega roka do plačila. Kar je zahteval tožnik več in drugače, je sodišče prve stopnje zavrnilo (II. točka).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po določilih 338. člena ZPP. Predlaga njeno spremembo, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je tožbeni zahtevek pod točko 3. neizvršljiv, saj tožnik ni specificiral zneska plač, ki jih vtožuje, posledično pa je neizvršljiv tudi obrestni del tega zahtevka. V tem delu bi bilo zato potrebno zahtevek zavrniti. Neutemeljen je tudi preostali del tožbenega zahtevka, saj je bil postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zakonit, izredna odpoved pa tudi vsebinsko utemeljena. Sodišče prve stopnje je kljub vsebinski utemeljenosti izredno odpoved z dne 4. 10. 2007 razveljavilo, ker tožena stranka ni izpeljala postopka skladno z določbami ZDR. V zvezi z zagovorom tožena stranka navaja, da postopek pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni tako formalen, kot je bil disciplinski postopek po prej veljavni delovno pravni zakonodaji. Kljub temu je delavcu potrebno omogočiti pravico do obrambe, ki jo le-ta izrabi tako, da poda zagovor pred nameravano odpovedjo. To lahko stori le, če ve, da zoper njega teče postopek in če je seznanjen z vsemi dejstvi in dokazi, na katere namerava delodajalec opreti izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru so bili ti pogoji podani. Tožnik je vedel, katere kršitve je obdolžen in kaj je podlaga za obdolžitev, predvsem pa je bil seznanjen s posledicami, ki mu bodo zaradi tega nastale. O tem se je lahko izjasnil na zagovoru pri toženi stranki dne 27. 9. 2007, četudi le-ta ni bil strogo obličen in formalen. ZDR nikjer ne določa formalne oblike zagovora. Po stališču Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je zagovor le pravica delavca, da se seznani in opredeli do očitanih kršitev ter se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo, dolžnost delodajalca pa je, da mu to omogoči - kar je tožena stranka storila dne 27. 9. 2007. V zvezi z očitkom sodišča prve stopnje o nevročitvi pisne obdolžitve tožniku skladno s 177. členom ZDR tožena stranka navaja, da je tožniku res najprej vročila pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in na možnost redne odpovedi iz krivdnega razloga v primeru ponovne kršitve, vendar je narava tožnikove kršitve lahko hkrati tudi razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, razlika je le v stopnji krivde. Tožena stranka je bila sprva prepričana, da ne gre za tako hudo kršitev, ki bi upravičevala izredno odpoved brez odpovednega roka, po izvedbi zagovora dne 27. 9. 2007 pa je ugotovila, da kršitev tožnika ustreza 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, prav tako pa mu ni mogla več zaupati, zaradi česar je bila primorana izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Ker iz pisnega opozorila jasno in nedvoumno izhaja kršitev pogodbenih obveznosti, ki je lahko tako razlog za redno odpoved iz krivdnega razloga kot tudi za izredno odpoved, ima to opozorilo naravo pisne obdolžitve in je tudi ta procesna predpostavka izpolnjena. Tožnik v postopku sploh ni zatrjeval nezakonitosti postopka odpovedi zaradi nevročitve pisne obdolžitve. Sodišče prve stopnje bi moralo v zvezi z izpolnitvijo procesnih predpostavk, predvsem glede pravice do zagovora, zaslišati še vsaj člana komisije M.Š. in J.J. ter Š.Š.. V tem delu je nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter posledično napačno odločilo, da je bil postopek izpeljan v nasprotju z določili zakona. Tožena stranka še navaja, da je podjetje P.R. s.p. odprto na ime tožnika in je ta od prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki pri tem podjetju tudi zaposlen, zato je reintegracijski del zahtevka neutemeljen tudi iz tega razloga.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo v celoti prerekala navedbe tožnika v pritožbi ter predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 - ZPP-UPB3 - v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana vsebinsko zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, v vsebini listin ali v zapisniku o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni in ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

Sodišče prve stopnje tudi ni storilo zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka po določilih 1. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče ni dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa izvaja le tiste dokaze, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo, kot to določa 285. člen ZPP, ki ureja načelo materialnega procesnega vodstva. Sklicevanje na to, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati še vsaj člana komisije M.Š. in J.J. ter dodatno tudi še Š.Š., ni utemeljeno. Poudariti je, da ZPP v 11. členu ureja načelo procesne ekonomije, ki določa, da si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški in onemogoči vsaka zloraba pravic, ki jih imajo stranke v postopku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse relevantne dokaze, pomembne za odločitev in pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - v nadaljevanju ZDR) v 3. odstavku 81. člena določa, da se lahko pogodbo o zaposlitvi izredno odpove v primerih oziroma iz razlogov, določenih z zakonom. Po drugi alinei 1. odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če ta naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Poleg obstoja z zakonom (ZDR) določenega in utemeljenega odpovednega razloga je potreben še nadaljnji pogoj, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odstavek 110. člena ZDR). Utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved, je dolžna dokazati tista stranka, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi (2. odstavek 82. člena ZDR). Postopek pred odpovedjo s strani delodajalca ureja 83. člen ZDR. Ta v 1. odstavku določa, da mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovitve kršitve. Določba 2. odstavka določa drugače za primer izredne odpovedi. Pred slednjo mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor smiselno upoštevaje 1. in 2. odstavek 177. člena ZDR, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od njega neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Ob smiselni uporabi določb o pravici do zagovora delavca v disciplinskem postopku (1. in 2. odstavek 177. člena ZDR) mora delodajalec delavcu vročiti pisno obdolžitev ter določiti čas in kraj, kjer lahko delavec poda svoj zagovor.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 16. 5. 1994 zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu "pomočnik strojnika parne turbine". Delovno razmerje mu je dne 4.10.2007 prenehalo zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker je huje kršil pogodbeno oziroma drugo obveznosti iz delovnega razmerja, s tem ko se po zaključenem letnem dopustu dne 1. 9. 2007 neupravičeno ni vrnil na delo, o svoji odsotnosti pa delodajalca ni obvestil. S tem je kršil določbi 1. odstavka 31. člena ter 34. člena ZDR, kakor tudi določbo 30. člena internega akta - Pravilnika o delovnem času X. Dne 27. 9. 2007 mu je bilo zato s strani tožene stranke vročeno pisno opozorilo (z dne 14. 9. 2007) na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja in na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve, dne 4. 10. 2007 pa mu je bila vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bila navedena izredna odpoved nezakonita, saj tožena stranka tožniku ni izdala pisne obdolžitve pred podano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitve, pa tudi zagovora mu ni omogočila.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s pravilnimi dejanskimi in pravnimi zaključki izpodbijane sodbe.

Iz pisnega opozorila tožniku z dne 14. 9. 2007 (priloga A11) je razvidno, da je tožena stranka le-tega izdala na podlagi 1. odstavka 83. člena ZDR v povezavi z 88. členom ZDR, kar pomeni, da je začela s postopkom pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Slednje izrecno izhaja tudi iz same vsebine tega opozorila, saj je v njem navedeno, da "navedene kršitve predstavljajo pravno podlago za redno odpoved delavčeve pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov". Izredna odpoved v navedenem pisnem opozorilu ni niti omenjena, prav tako v njem ni vabila delavca na zagovor skladno s 1. odstavkom 177. člena ZDR - torej z navedbo časa in kraja, kjer lahko tožnik poda svoj zagovor. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da ima to opozorilo naravo pisne obdolžitve pred izredno odpovedjo, ker da je narava tožniku očitane kršitve lahko razlog tako za redno kot tudi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec namreč ne sme izredno odpovedati pogodbe o zaposlitvi zaradi tistih kršitev, za katere je tožnika pisno opominjal na podlagi 1. odstavka 83. člena ZDR. To je izrecno stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi opr. št. VIII Ips 250/2007 z dne 22. 4. 2008. Nerelevantne so navedbe tožene stranke v pritožbi, da je bila sprva prepričana, da ne gre za tako hudo kršitev, ki bi opravičevala izredno odpoved in je zato tožniku najprej vročila pisno opozorilo po 1. odstavku 83. člena. Delodajalec mora v vsakem konkretnem primeru presoditi, za kakšne kršitve gre in kakšno težo imajo zanj: ali gre za kršitve, kjer bodo zadoščale že disciplinske sankcije, ali za kršitve, ki utemeljujejo redno odpoved ali pa so kršitve takšne narave (teže), da utemeljujejo takojšnjo oziroma izredno odpoved. Od te presoje je potem odvisen tudi postopek, ki ga mora delodajalec spoštovati, da je odpoved zakonita.

V postopku pred izredno odpovedjo mora tako skladno z 2. odstavkom 83. ZDR delavcu omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje 1. in 2. odstavek 177. člena ZDR: delavcu mora vročiti (po pravilih pravdnega postopka) pisno obdolžitev ter določiti čas in kraj, kjer ta lahko poda svoj zagovor. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že večkrat poudarilo pomen pisne obdolžitve v zvezi z dolžnostjo delodajalca, da delavcu v primeru izredne odpovedi omogoči zagovor. Pri tem je pomen pisne obdolžitve razlagalo predvsem z vidika predhodne seznanitve delavca z očitanimi kršitvami kot pogoja za pripravo zagovora. Tožena stranka sicer navaja, da je bil tožnik seznanjen s kršitvijo, ki se mu očita, s podlago za obdolžitev in s posledicami, ki mu grozijo, o vsem tem pa se je tudi lahko izjasnil na zagovoru dne 27. 9. 2007, četudi le-ta ni bil strogo obličen in formalen. Pritožbeno sodišče enako kot sodišče prve stopnje tem navedbam ni sledilo. Tožnik se je po prejemu pisnega opozorila dne 27. 9. 2007 še istega dne res zglasil pri toženi stranki, kjer so se pogovorili, vendar pri tem ni šlo za zagovor v smislu 2. odstavka 83. člena ZDR, ampak za običajen razgovor z namenom razjasniti okoliščine tožnikovega neupravičenega izostanka z dela. To izrecno izhaja tudi iz same obrazložitve izredne odpovedi, v kateri tožena stranka na več mestih govori o "razgovoru" z dne 27. 9. 2007 (1. odstavek III. in IV. točke obrazložitve). Na ta razgovor tožnik tudi ni bil pisno povabljen. Poziv v pisnem opozorilu pred redno odpovedjo k odpravi kršitev v roku 24 ur po njegovem prejemu gotovo ne more predstavljati pisnega vabila na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi pisnega opozorila po 1. odstavku 83. člena ZDR se tožnik ni mogel zavedati, da gre za postopek pred izredno odpovedjo. Ker tožena stranka tožniku ni vročila pisne obdolžitve in ga ni pisno povabila na zagovor, se šteje, da mu ni omogočila zagovora, četudi je bil s tožnikom dejansko opravljen razgovor o očitanih kršitvah (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 143/2007 z dne 8. 4. 2008). Pritožba neutemeljeno očita, da bi glede izpolnitve procesnih predpostavk, zlasti glede oprave zagovora, sodišče prve stopnje moralo opraviti dodatna zaslišanja. Ker torej tožena stranka tožniku predhodno ni vročila pisne obdolžitve in mu ni vročila pisnega povabila na zagovor, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita (kljub dejstvu, da je bil tožnikov izostanek z dela po 1. 9. 2007 neupravičen in odpovedni razlog vsebinsko utemeljen), kar je pritožbeno sodišče že predhodno obrazložilo.

Pritožba tudi napačno navaja, da bi bilo potrebno tožbeni zahtevek za izplačilo plač skupaj z obrestmi v tem delu zaradi neizvršljivosti zavrniti. Sodna praksa namreč (zlasti iz razlogov ekonomičnosti in hitrosti postopkov in ker delodajalci v praksi navadno prostovoljno izvršijo sodno odločbo) dopušča tožbene zahtevke, ki so po višini zgolj opisno določeni. Takšna sodba, s katero je delavcu ugodeno, sicer res ne predstavlja primernega izvršilnega naslova in je potrebno, v kolikor delodajalec ob njeni pravnomočnosti prostovoljno ne izpolni svojih obveznosti, vložiti novo tožbo. Ta je dopustna, saj gre v navedenem primeru le za odločitev po temelju in ni podana procesna ovira res iudicata oziroma že pravnomočno razsojene stvari.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o neutemeljenosti reintegracijskega zahtevka iz razloga, ker se je tožnik po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlil v lastnem podjetju. Sodišče namreč pri odločanju o vrnitvi delavca na delo ne presoja ali je nadaljevanje z delovnim razmerjem mogoče v smislu pritožbenih navedb in tožbenemu zahtevku ugodi, četudi se je v času sodnega postopka delavec zaposlil pri drugem delodajalcu (oziroma v lastnem podjetju). Navedena okoliščina torej na odločitev o reintegraciji, v kolikor je ta zahtevana, ne vpliva. Delavec pa ima v nadaljevanju pravico, da se odloči, ali se bo vrnil k prejšnjemu delodajalcu ali ne.

Pritožbeno sodišče je za tem, ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti, pritožbo v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP ter po 5. odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/2004) sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker odgovor tožnika ni bil potreben (155. člen ZPP), tudi tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.