Jedro

Tožeča stranka v tožbi izrecno navaja, da v postopku, v katerem je bil izdan izpodbijani akt, ni sodelovala, oziroma to okoliščino uveljavlja kot enega od nosilnih tožbenih razlogov. Tako je že iz tožbe mogoče ugotoviti, da ne spada v krog oseb, ki so po določbi 17. člena ZUS-1 lahko tožniki v upravnem sporu. To sicer ne pomeni, da tožeča stranka ne more doseči sodnega varstva svojih pravnih interesov – lahko ga, vendar ne na podlagi neposredne vložitve tožbe, ampak mora najprej izposlovati svojo udeležbo v upravnem postopku (npr. na podlagi zahteve za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP).

Ker je bila tožba zavržena, niso več izpolnjene procesne predpostavke (obstoj tožbe, o kateri še ni odločeno) za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe, zato je bilo treba tudi to zahtevo zavreči.

Izrek

Tožba se zavrže. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Ministrstvo za finance Republike Slovenije je kot drugostopenjski upravni organ z izpodbijano odločbo delno ugodilo pritožbi zavezanca za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča A. d.o.o. in odpravilo odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Kranj, št. DT-4224-89/2006-19-07101-00 z dne 21. 10. 2009, in sicer v delu, ki se nanaša na gramoznico ..., v izmeri 14.767,00 m2, v znesku 20.775,77 EUR. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je drugostopenjski upravni organ med drugim navedel, da so po določbi 3. odstavka 5. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Občine Radovljica (Uradne objave, št. 34/2003, dalje Odlok) za peskokope zavezanci dolžni plačevati nadomestilo za stavbna zemljišča, ki po koncesijski pogodbi niso namenjena pridobivanju rudnin in raziskavam v te namene. V obravnavani zadevi je bilo nadomestilo odmerjeno od zemljišča, ki je del rudarskega prostora, tudi sicer pa se po odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-117/01 z dne 31. 3. 2003 lahko nadomestilo od peskokopov odmerja samo od površin poslovnih stavb, ne pa od dvorišč. V odmerni odločbi je površina peskokopa navedena kot dvorišče, tako da je bilo nadomestilo v tem delu odmerjeno neutemeljeno.

Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da iz 5. člena Odloka, ki je bil sprejet na podlagi odločbe Ustavnega sodišča št. U-1-117/01 z dne 21. 3. 2003, izhaja, da se nadomestilo plačuje tudi na območjih izven naselij, in sicer med drugim tudi za peskokope. Za peskokope in kamnolome so zavezanci dolžni plačevati nadomestilo za zazidana in nezazidana zemljišča, ki po koncesijski pogodbi niso namenjena pridobivanju rudnin in raziskavam v te namene, zavezanci pa so dolžni te površine grafično in pisno opredeliti v tehničnem elaboratu. Vrsta rabe parcele, ki je bila predmet obravnavane odmerne odločbe, je dvorišče, tako da gre za poslovno površino, ki je namenjena izvajanju poslovnih dejavnosti. Za take površine se plačuje 70% vrednosti zazidanega stavbnega zemljišča. Vrsta rabe ostalih parcel, ki predstavljajo gramoznico ..., je odprti kop, zato za te parcele nadomestilo ni bilo odmerjeno. Ugotovitve tožene stranke, da se nadomestilo od peskokopov lahko odmerja le od površin poslovnih stavb, ne pa od dvorišč, je napačno, saj obravnavano dvorišče v naravi predstavlja površino, ki je namenjena za izvajanje poslovne dejavnosti zavezanca, torej poslovno površino v smislu alinee c 1. odstavka 10. člena Odloka.

Tožeča stranka meni, da bi ji morala tožena stranka priznati lastnost stranke oziroma udeleženca v postopku, vendar pa ji ni bila vročena ne odločba prvostopenjskega, ne drugostopenjskega upravnega organa. Odločba je bila izdana le zavezancu, tako da se tožeča stranka niti ni mogla seznaniti z njeno vsebino, ob tem pa je vsekakor aktivno legitimirana, saj je prav ona tista, ki je na podlagi zakona upravičena do nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Glede postopka za odmero se uporabljajo davčni predpisi, kar pomeni, da tožeča stranka nima možnosti, da bi sama izdajala odločbe, oziroma mora to opraviti pristojna davčna uprava. Davčni organ bi zato moral v postopek odmere vključiti tožečo stranko, ki je na podlagi zakona sprejela Odlok in je tudi tista, ki posreduje podatke. V obravnavanem primeru je prišlo do tega, da je bila izdana odločba na njeno škodo, kar pomeni, da mora vrniti preveč plačana finančna sredstva, to pa se je zgodilo brez njenega sodelovanja. Tožeči stranki je s tem nastala ogromna finančna škoda. Tožeča stranka iz vseh navedenih razlogov sodišču predlaga, naj predmetno odločbo v izpodbijanem delu odpravi ter potrdi odločbo prvostopenjskega upravnega organa, poleg tega pa naj toženi stranki naloži povračilo stroškov upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče odloži izvršitev izpodbijane odločbe do pravnomočnosti sodbe v upravnem sporu.

Sodišče je tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo iz naslednjih razlogov: Po določbi 1. odstavka 17. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1) je tožnik v upravnem sporu oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Ta zakonska določba povsem nedvoumno omejuje pravico do vložitve tožbe v upravnem sporu na krog oseb, ki so kot stranke ali stranski udeleženci sodelovali že v postopku izdaje upravnega akta, ki se s tožbo izpodbija. Tožeča stranka v obravnavani zadevi v tožbi izrecno navaja, da v postopku, v katerem je bil izdan izpodbijani akt, ni sodelovala, oziroma to okoliščino uveljavlja celo kot enega od nosilnih tožbenih razlogov. Že iz tožbe je torej mogoče ugotoviti, da tožeča stranka ne spada v krog oseb, ki so po navedeni določbi 17. člena ZUS-1 lahko tožniki (imajo aktivno procesno legitimacijo) v upravnem sporu. To sicer še ne pomeni, da tožeča stranka ne more doseči sodnega varstva svojih pravnih interesov, vendar pa ne na podlagi neposredne vložitve tožbe, temveč mora najprej izposlovati svojo udeležbo v upravnem postopku (npr. na podlagi zahteve za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP). V skladu s tako ureditvijo je tudi določba 2. odstavka 17. člena ZUS-1, ki krog oseb, ki lahko vložijo tožbo v upravnem sporu, širi še na tiste osebe, ki jim je bila pravica do udeležbe v postopku s sklepom zavrnjena (torej nimajo položaja stranke ali stranskega udeleženca, ki ga za aktivno legitimacijo zahteva 1. odstavek 17. člena) in lahko vložijo tožbo zoper sklep, s katerim jim je bila zavrnjena pravica do udeležbe v postopku.

Obravnavano tožbo je torej vložila oseba, ki po ZUS-1 ne more biti stranka, zato je bilo potrebno po določbi 3. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 to tožbo v okviru predhodnega preizkusa zavreči. Po določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda.

Po navedeni zakonski določbi je obstoj tožbe ena od procesnih predpostavk za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe. Odločanje o začasni odredbi je torej možno le, če tožba, v zvezi s katero se zahteva izdaja začasne odredbe, uspešno prestane predhodni preizkus po 36. členu ZUS-1. Kot je bilo obrazloženo zgoraj, je sodišče v obravnavani zadevi v okviru tega preizkusa odločilo, da je tožbo vložila oseba, ki po tem zakonu ne more biti stranka, zato je tožbo zavrglo. Ker je bila tožba zavržena, niso več izpolnjene procesne predpostavke (obstoj tožbe, o kateri še ni odločeno) za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe, zato je bilo tudi to zahtevo potrebno zavreči.