Jedro

Ko gre za odločanje o štipendiji, pri podeljevanju katere je odločilen premoženjski cenzus in o štipendiji za nadarjene, je pristojno socialno sodišče.

Izrek

I. Upravno sodišče RS se izreka za stvarno nepristojno za odločanje v tej zadevi.

II. Po pravnomočnosti tega sklepa se zadeva odstopi v reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

Obrazložitev

Center za socialno delo Črnomelj je kot prvostopenjski organ s prvostopenjsko odločbo odločil, da je tožnici prenehala pravica do državne štipendije in da je dolžna vrniti prejete zneske štipendije za šolsko oziroma študijsko leto 2009/2010 v skupnem znesku 2.742,90 EUR na račun tožene stranke.

Tožnica se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Tožnica v tožbi navaja, da drugega letnika Teološke fakultete ni končala, ker ji je bilo to preprečeno iz zdravstvenih razlogov. Opozarja, da ni sporno, da je štipendijsko razmerje prenehalo, ampak dejstvo, da je tožena stranka svojo sporno odločbo napačno utemeljila na uporabljenem razlogu mirovanja štipendijskega razmerja, saj nepravilno uporabljeni zakonski stan na strani tožeče stranke ni nastopil. Po mnenju tožnice je bila nepravilno uporabljena določba 1. alineje prvega odstavka 48. člena Zakona o štipendiranju. Tožnica predlaga, naj sodišče drugostopenjsko odločbo odpravi, podrejeno pa, naj odloči v sporu polne jurisdikcije in zahtevek tožene stranke za vračilo štipendije zavrne, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Upravno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi.

Tožnica vlaga tožbo, ker ji je bilo z prvostopenjsko odločbo naloženo, da je dolžna vrniti zneske štipendije. Ko gre za odločanje o štipendiji, pri podeljevanju katere je odločilen premoženjski cenzus in o štipendiji za nadarjene, je pristojno socialno sodišče. Sodno varstvo v takšnem primeru je namreč zagotovljeno v socialnem sporu skladno z 3.c točko 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ki določa, da je socialno sodišče pristojno za odločanje o socialnih sporih o štipendiji, pri podeljevanju katere je odločilen premoženjski cenzus in štipendiji za nadarjene. Ker je torej sodno varstvo zagotovljeno v socialnem sporu, je stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi socialno in ne upravno sodišče, na kar je bila tožnica pravilno opozorjena tudi v pravnem pouku drugostopenjske odločbe, kjer je navedeno, da se tožba vloži na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. Glede na povedano se je upravno sodišče na podlagi določb 19. člena ter prvega odstavka 23. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izreklo, da ni stvarno pristojno za odločanje o tej zadevi, ter odločilo, da se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopi Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno pristojnemu sodišču.