Jedro

Tožnik je vsak mesec prejel obračunske liste z navedbo procenta stimulacije, vendar zoper oceno delovne uspešnosti ni ugovarjal. Delavci, vključno s tožnikom, so ob vsakokratnem izplačilu plače imeli pravico in nedvomno tudi možnost vložiti zahtevo za varstvo pravic, če so menili, da so zaradi ocene delovne uspešnosti prikrajšani pri plači. Če tožnik te možnosti ni izrabil, se ne more naknadno, v okviru postopka ugotavljanja trajno presežnih delavcev, sklicevati na nepravilnosti pri ocenjevanju delovne uspešnosti. Tožena stranka je ravnala pravilno, ko je ocene delovne uspešnosti, ki so služile za mesečno obračunavanje plač, uporabila kot izločilni kriterij v postopku določanja presežnih delavcev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: - razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja št. 621/2000 AUI z dne 23.5.2000 ter št. 55/00 KP z dne 23.6.2000; - ugotovitev, da tožeči stranki delovno razmerje ni zakonito prenehalo dne 23.12.2000 in še vedno traja; - vrnitev na delo k toženi stranki ter plačilo zapadlih plač od 23.12.2000 do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka). Sklenilo je, da stranki trpita vsaka svoje stroške postopka (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oz. jo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku. V pritožbi navaja, da ocenjevanje delovne uspešnosti pri toženi stranki ni potekalo v skladu s kriteriji za merjenje delovne uspešnosti, ampak je bilo prikrojeno že vnaprejšnjemu razvrščanju delavcev med presežne delavce. Tožnik s samim ocenjevanjem ni bil niti seznanjen niti ni vedel za možnost pritožbe. Da je bil tožnik dober delavec, nadpovprečen glede na druge, je izpovedal tožniku nadrejeni delavec G. I., zato bi moralo sodišče verjeti tej priči, ne pa priči O., ki je iz vodstva družbe in z delom tožnika ni seznanjen. Tožnik je bil uvrščen med presežne delavce po kriteriju strokovne izobrazbe in ne po delovni uspešnosti, zato je evidentno, da je tožena stranka kršila 17. člen SKPgd. Iz zapisnika z dne 5.5.2000, ki ga je tožeča stranka predlagala kot dokaz, je jasno razvidno, da je ocenjevanje delovne uspešnosti vprašljivo in da se ni izvajalo po navodilih. Sodišče prve stopnje se do tega dokaza ni opredelilo. Poleg tega sodišče ni ničesar zapisalo o trditvi tožeče stranke, da je bil program neregularen, ker v tem času še ni bil sprejet Akt o sistemizaciji delovnih mest. Ta akt je bil sprejet šele 16.10.2000 z veljavnostjo za nazaj, kar je kršitev Ustave RS.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002 - ZPP) ter na pravilno uporabo materialnega prava.

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ki jo je ustrezno obrazložilo. Pritožbeno sodišče se v pretežnem delu strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa poudarja naslednje: Skladno z določbami 35. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 73/91 - ZDR) organ upravljanja oz. delodajalec sprejme program razreševanja presežkov delavcev, v katerem določi med drugim tudi seznam delavcev, katerih delo je iz nujnih operativnih razlogov trajno nepotrebno in ki jim preneha delovno razmerje. Postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev ter kriterije, ki se uporabljajo pri določitvi teh delavcev, urejajo določbe 29. ter 31. do 36h. člena ZDR ter določbe 17. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur.l. RS, št. 40/97).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka dne 24.5.2000 sprejela program razreševanja trajno presežnih delavcev, ki obsega vse sestavine iz 35. člena ZDR, pri pripravi in sprejemu programa pa sta sodelovala svet delavcev in sindikat. Pritožba navaja, da tožena stranka pri sprejemu programa ni upoštevala postopka, ki ga določa ZDR in kolektivna pogodba, ker tedaj še ni imela izdelane organizacije dela, saj je akt o sistemizaciji sprejela šele 16.10.2000 z veljavnostjo za nazaj za šest mesecev. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s stališčem pritožbe, da ni nikakršne podlage za sprejemanje aktov o organizaciji in sistemizaciji z retroaktivno veljavnostjo. Ta akt služi predvsem kot podlaga za organiziranje delovnega procesa in razporejanje delavcev, ki se lahko izvaja šele na podlagi veljavno sprejetega akta oz. njegovih sprememb, nikakor pa ne "za nazaj". Zato ni niti zakonito niti smiselno uveljavljati retroaktivne veljavnosti tovrstnih aktov. Kljub navedenemu pa dejstvo, da je tožena stranka šele po končanem postopku razreševanja presežnih delavcev dne 16.10.2000 sprejela nov akt o organizaciji in sistemizaciji z retroaktivno veljavnostjo od 1.6.2000, na zakonitost postopka in sprejetih sklepov o prenehanju delovnega razmerja, ki jih v tem individualnem delovnem sporu izpodbija tožnik, nima odločilnega vpliva. Tožena stranka je namreč že v programu razreševanja presežnih delavcev z dne 24.5.2000 glede na ugotovljene razloge za prenehanje potreb po delu delavcev (ekonomske, tehnološke, organizacijske ...) lahko sprejela odločitev o zmanjšanju števila izvajalcev na posameznih delovnih mestih oz. o potrebnem številu delavcev po organizacijskih enotah, čeprav je bila nova organiziranost določena šele kasneje (s sprejemom novega akta o organizaciji in sistemizaciji v oktobru 2000). Zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

Tožnik, ki je bil zaposlen na delovnem mestu "pomočnik vodje stroja", je bil razvrščen na seznam presežnih delavcev, ki jim preneha delovno razmerje, ker je v primerjavi s sodelavci na enakem delovnem mestu dosegel slabšo delovne uspešnosti, nato pa je bil ob uporabi naslednjega kriterija strokovne izobrazbe določen kot presežni delavec, ker so imeli sodelavci višjo stopnjo strokovne izobrazbe in so zato zaposlitev obdržali. Na delovnem mestu "pomočnik vodje stroja" je bilo razporejenih 36 delavcev, zaposlitev pa je obdržalo 30 delavcev, ki so imela boljšo delovno uspešnost od tožnika oz. II., III. ali IV. stopnjo strokovne izobrazbe.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka v času od septembra 1999 izvajala ocenjevanje delovne uspešnosti v skladu s Pravilnikom o plačah s spremembami in dopolnitvami, ki so bile sprejete dne 8.9.1999, v katerem so določene osnove in merila za ugotavljanje delovne uspešnosti. Po navedenem aktu se je zaradi delovne uspešnosti plača delavcev lahko zvišala do 20%. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je delavcem plača na podlagi delovne uspešnosti določala ob upoštevanju sprejetih kriterijev. Pritrditi je potrebno dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, ki glede na vse izvedene dokaze ni upoštevalo le pavšalne navedbe tožnika in njegovega predpostavljenega delavca I. G., da je bil tožnik dober delavec. Dejstvo je, da iz ocenjevalnih listov izhaja, da tožnik v ocenjevalnem obdobju iz naslova delovne uspešnosti ni prejel nobenega dodatka. Zlasti pomembno pa je, da je tožnik vsak mesec prejel obračunske liste z navedbo procenta stimulacije, vendar zoper oceno delovne uspešnosti ni ugovarjal. Na podlagi izvedenih dokazov je mogoče zaključiti, da so delavci, vključno s tožnikom, ob vsakokratnem izplačilu plače imeli pravico in nedvomno tudi možnost vložiti zahtevo za varstvo pravic, če so menili, da so zaradi ocene delovne uspešnosti prikrajšani pri plači. Če tožnik te možnosti ni izrabil, se ne more naknadno, v okviru postopka ugotavljanja trajno presežnih delavcev, sklicevati na nepravilnosti pri ocenjevanju delovne uspešnosti. Tudi kritična mnenja glede ocenjevanja delovne uspešnosti pri toženi stranki, ki jih je sprejemal svet delavcev, potem ko se je pokazalo, da se bodo na podlagi kriterija delovne uspešnosti določali presežni delavci (zapisnik z dne 5.5.2000), ne morejo odločilno vplivati na odločitev v tem individualnem delovnem sporu.

V skladu s 4. točko 17. člena SKPgd je kriterije doseganja delovnih rezultatov mogoče uporabiti pri določanju presežnih delavcev le, če so vnaprej določena merila za ugotavljanje delovnih rezultatov in so se uporabljala najmanj zadnjih šest mesecev pred sprejemom programa razreševanja presežnih delavcev. V 3. točki istega člena je določeno, da je prvi kriterij za ohranitev zaposlitve doseganje delovnih rezultatov, prednost pri ohranitvi zaposlitve pa imajo delavci, ki dosegajo boljše delovne rezultate. Tožena stranka je po oceni pritožbenega sodišča ravnala pravilno, ko je ocene delovne uspešnosti, ki so služile za mesečno obračunavanje plač, uporabila kot izločilni kriterij v postopku določanja presežnih delavcev. V tožnikovem primeru pa je tožena stranka pravilno uporabila tudi določbo 5. odstavka 17. člena SKPgd, ki določa, da je v primeru enakega doseganja delovnih rezultatov drugi kriterij za ohranitev zaposlitve upoštevanje strokovne izobrazbe delavca oz. usposobljenosti za delo, pri čemer v primeru enake delovne uspešnosti delovno mesto obdrži tisti delavec, ki ima višjo izobrazbo oz. usposobljenost. Zato ne gre za kršitev 17. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur.l. št. 40/97 - SKPgd), kot zmotno meni pritožba.

Tožnik je bil pravilno uvrščen med presežne delavce, ki jim preneha delovno razmerje, zato je odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo, pravilna.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).