Jedro

Po Zakonu o državnem tožilstvu je postopek imenovanja generalnega državnega tožilca urejen drugače kot za ostale državne tožilce. Zato se ne uporabljajo določbe 20. člena ZDT o razvrščanju. Izbira med prijavljenimi kandidati ni odločanje po prostem preudarku. Kandidati imajo le pravico potegovanja za imenovanje, nimajo pa pravice biti imenovani.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. U 73/99-5 z dne 2.2.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče RS v senatu na prvi stopnji zavrnilo tožnikovo tožbo proti sklepu tožene stranke z dne 4.2.1999. Tožena stranka je z njim za generalno državno tožilko Republike Slovenije kot kandidatko za imenovanje izbrala Z.C., vrhovno državno tožilko Republike Slovenije (1. točka izreka); ter Državnemu zboru Republike Slovenije predlagala, da za generalno državno tožilko Republike Slovenije za dobo 6 let imenuje Z.C. (2. točka izreka).

V obrazložitvi sodišče zavrača tožbeno trditev, da je bil v postopku izbire kandidata kršen zakon, ker Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije ni upoštevalo določb 20. člena Zakona o državnem tožilstvu (ZDT). Te se uporabljajo le za imenovanja oziroma napredovanja državnih tožilcev na prosta mesta na državnem tožilstvu in na okrožnih in višjih državnih tožilstvih, ne pa za imenovanje generalnega državnega tožilca Republike Slovenije. Določbe 20. člena ZDT se uporabljajo le v postopku imenovanja na prosto mesto državnih tožilcev. To jasno izhaja iz določbe 6. oziroma zadnjega odstavka 23. člena ZDT, ki določa izjeme v postopku imenovanja vodje višjega ali okrožnega državnega tožilca v razmerju do vseh drugih državnih tožilcev. Če velja taka izjema za postopek imenovanja vodje višjega ali okrožnega državnega tožilca v razmerju do vseh drugih tožilcev po 20. členu ZDT, tudi pri imenovanju generalnega državnega tožilca po 2. odstavku 17. člena ZDT ni mogoče upoštevati tožnikove trditve, da se tudi v tem postopku kandidiranja uporabljajo določbe 20. člena ZDT. Pa tudi sicer je postopek glede (kandidiranja) generalnega državnega tožilca v ZDT urejen povsem drugače kot za ostale državne tožilce. Prosto mesto generalnega državnega tožilca razpiše ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije po uradni dolžnosti. To ministrstvo vodi razpisni postopek in ugotovi na podlagi ZDT ali vsi kandidati izpolnjujejo formalne pogoje po ZDT. Če ugotovi izpolnjevanje formalnih pogojev, posreduje razpisno gradivo Vladi RS, ki oblikuje predlog (naredi izbor med kandidati) in ga posreduje Državnemu zboru Republike Slovenije, da imenuje izbranega kandidata za generalnega državnega tožilca Republike Slovenije za dobo 6 let. Iz ZDT ne izhaja, da bi morala tožena stranka pri oblikovanju svojega predloga (izbora) upoštevati tudi določbe 20. člena ZDT, ki določajo postopek pred personalno komisijo. Taka ekstenzivna razlaga ni dopustna. Tožena stranka je naredila navedeni izbor v skladu z ZDT, saj je oblikovala svoj predlog in ga posredovala Državnemu zboru RS, potem ko ji je ministrstvo za pravosodje po določbi 1. odstavka 19. člena ZDT posredovalo spisno gradivo, s podatki o vseh kandidatih ter z ugotovitvijo, da vsi kandidati izpolnjujejo formalne pogoje. Sama primernost izbora tožene stranke med 6 kandidati ni predmet presoje zakonitosti izpodbijanega sklepa. Ta izbor je povsem v samostojni presoji tožene stranke po ZDT (2. odstavek 17. člena). Ni upoštevna tožbena trditev, da mora Personalna komisija državnega tožilstva Republike Slovenije upoštevati pri svojih ocenah in razvrstitvah enake kriterije za ocenjevanje kandidatov, kot veljajo za sodnike po 29. členu Zakona o sodniški službi. Te določbe namreč ne veljajo pri imenovanju predsednikov in predstojnikov sodišč. Zato ne morejo veljati niti pri izbiri vodij državnih tožilcev. Kriteriji za imenovanje na mesta vodij v državnih tožilstvih niso povsem enaki kriterijem za oceno sodniške službe oz. dela državnih tožilcev, ki ne zasedajo vodstvenih mest. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker svoje odločitve ni sprejelo po opravljeni glavni obravnavi (1. odstavek 50. člena Zakona o upravnem sporu). Tožnik je ves čas postopka navajal, da je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Sodišče je sprejelo izpodbijano sodbo ne da bi opravilo glavno obravnavo. To je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Zato gre za bistveno kršitev določb postopka iz 2. odstavka 72. člena ZUS. Sodišče ni odgovorilo na vse ugovore tožnika. V sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sodba temelji na pavšalnih navedbah in ne na dokazih. Iz določb 17. do 19. člena ZDT izhaja, da postopek imenovanja generalnega državnega tožilca Republike Slovenije poteka v 3 fazah. V vsaki odloča drug državni organ. Vlada RS mora odločati o vprašanju, ali prijavljeni kandidati izpolnjuje z zakonom predpisane pogoje ter jih vse predlagati Državnemu zboru v imenovanje. Stališča sodišča prve stopnje so zmotna. Določba 2. odstavka 17. člena ZDT pomeni le, da je postopek imenovanja dan državnemu zboru in ne drugim organom, ne izključuje pa ostalih določb. Tudi za imenovanje generalnega državnega tožilca morajo veljati enaka pravila kot za vse ostale vodje državnih tožilcev. Če je izključena uporaba 5. odstavka 23. člena in 4. odstavka 20. člena, je potrebno vendarle uporabiti vsa ostala določila, ki urejajo pogoje in postopek imenovanja. Zlasti je obvezno uporabiti določbo 18. člena ZDT pri podajanju predloga vlade za imenovanje generalnega državnega tožilca. Personalna komisija državnega tožilstva mora po 2. odstavku 20. člena omenjenega zakona razvrstiti kandidate glede na svojo oceno o primernosti za imenovanje ter utemeljiti razloge za sprejeto razvrstitev. Zaključek sodišča, da sama primernost izbora kandidata ni predmet presoje zakonitosti izpodbijanega akta, nasprotuje določbi 3. odstavka 38. člena ZUS. Takšno stališče pomeni, da je Vlada RS odločala po prostem preudarku. Presoja uporabljenega prostega preudarka ni mogoča, če niso bili ugotovljeni in dokazani strokovni kriteriji in ovrednotenje vseh kandidatov. Dejansko stanje je zato zmotno in nepopolno ugotovljeno. V posledici tega tudi materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno. Kršene so bile tudi ustavne določbe (22., 23. in 3. odstavek 49. člena Ustave RS). Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma jo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Tudi pritožbeno sodišče določbe Zakona o državnem tožilstvu, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, razlaga enako in meni, da je postopek imenovanja generalnega državnega tožilca urejen drugače, kot za ostale državne tožilce. Ne gre le za izjemo glede organa, ki imenuje generalnega državnega tožilca, temveč za drugačno ureditev posameznih faz celotnega postopka. Ugovor, da bi morale biti tudi pri generalnem državnem tožilcu uporabljene določbe 20. člena ZDT o razvrščanju, nima podlage v zakonu. Pritožbeni ugovori v tej smeri zato niso utemeljeni.

Pritožnik tudi neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče presojati predlog za imenovanje generalnega državnega tožilca z vidika določb 3. odstavka 38. člena ZUS, ki ureja obseg sodne presoje, če bi tožena stranka predlagala generalnega državnega tožilca po prostem preudarku. Izbira med prijavljenimi kandidati ni odločanje po prostem preudarku. Zato tožena stranka pri oblikovanju svojega predloga ni bila vezana s pogoji, ki jih pri odločanju po prostem preudarku nalaga Zakon o splošnem upravnem postopku. Da pa je predlagana kandidatka izpolnjevala zakonite pogoje za imenovanje, pritožnik niti ne izpodbija. Prav zato je bilo po presoji pritožbenega sodišča dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno in materialno pravo pravilno uporabljeno. Kakšne tožnikove pravice ali pravne koristi z izpodbijanim sklepom tožene stranke niso bile kršene. Pritožnik zato v pritožbi neutemeljeno uveljavlja kršitev ustavnih pravic. Kandidati, ki so se prijavili na razpis za generalnega državnega tožilca, imajo ob izpolnjevanju zakonitih pogojev le pravico potegovati se za imenovanje, nimajo pa pravice biti imenovani. Ker gre za izbiro med kandidati, ki so izpolnjevali pogoje, same končne izbire ni potrebno posebej utemeljevati. Izbira tudi ne pomeni, da je bila kršena ustavna določba, po kateri je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto.

Drži, da je sodišče prve stopnje odločilo na seji in ne na glavni obravnavi. Toda po presoji pritožbenega sodišča to ni vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe (2. odstavek 72. člena ZUS). V konkretnem primeru dejansko stanje - kot ga uveljavlja pritožnik - to je ugotavljanje dodatnih strokovnih referenc in drugo, ker gre za izbiro, niti ni pomembno. Relevantno dejansko stanje glede formalnega izpolnjevanja pogojev s strani vseh kandidatov niti ni sporno. Zato sodišče prve stopnje z odločanjem na seji ni kršilo določb postopka v upravnem sporu. Sodišče prve stopnje je presodilo vse tožbene ugovore. Tudi ta pritožbeni ugovor zato nima podlage v izpodbijani sodbi. Vsi pritožbeni ugovori so zato neutemeljeni.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.