22. 11. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., d. d., Ž., v stečaju, ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata 7. novembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. III Ips 24/2005 z dne 11. 10. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V pravdi zaradi izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika je prvostopenjsko sodišče ugodilo zahtevku pritožnice, da njena pravna dejanja, to je sklenitev in izvršitev treh asignacijskih pogodb, vseh z dne 30. 05. 2000, nimajo pravnega učinka proti stečajni masi pritožnice in da mora tožena stranka v stečajno maso pritožnice plačati 5.491.288 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Višje sodišče je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka je zoper drugostopenjsko sodbo vložila revizijo, ki sta jo sodišči prve in druge stopnje s sklepoma zavrgli. Šteli sta, da revizija ni dovoljena, ker gre za zahtevke, ki se opirajo na različno dejansko in pravno podlago (drugi odstavek 41. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP). Vrhovno sodišče je odločalo o reviziji tožene stranke zoper sklep sodišča druge stopnje in razveljavilo sklepa sodišč prve in druge stopnje. Zavzelo je stališče, da gre v obravnavanem primeru za eno samo pogodbeno obveznost, ki jo je tožena stranka plačala na pogodbeno dogovorjen način, to je v treh obrokih z asignacijskimi pogodbami, zato imajo vsi zahtevki enako dejansko in pravno podlago in se dovoljenost revizije presoja po seštevku vseh zahtevkov (prvi odstavek 41. člena ZPP). V revizijskem postopku je Vrhovno sodišče ugodilo ponovno vloženi reviziji tožene stranke zoper sodbo sodišča druge stopnje in s sodbo spremenilo sodbi sodišč druge in prve stopnje tako, da je pritožničin tožbeni zahtevek zavrnilo.

2.Pritožnica vlaga ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je odločilo o reviziji tožene stranke zoper drugostopenjsko sodbo, in zatrjuje kršitev pravic iz 14. in iz 22. člena Ustave. Meni, da je Vrhovno sodišče s tem, ko je dovolilo revizijo tožene stranke, samovoljno odstopilo od uveljavljene sodne prakse. Zatrjuje, da je Vrhovno sodišče s sklepom št. III Ips 83/2003 z dne 18. 12. 2003 sprejelo drugačno odločitev, ki naj bi bila v popolnem nasprotju z izpodbijano sodbo, in sicer da se zahtevka stranke ne opirata na isto dejansko podlago (asignacijsko pogodbo), zato je treba dovoljenost revizije presojati za vsak zahtevek (asignacijo) posebej. Enako naj bi sodišče tudi v zadevi št. III Ips 20/2003 z dne 6. 3. 2003, kjer je šlo za izpodbijanje več pravnih dejanj sklenitve in izpolnitve asignacij, sprejelo stališče, da je za presojo dovoljenosti revizije odločilna vrednost vsakega izpodbijanega pravnega dejanja (asignacije) posebej, ker se zahtevki opirajo na različno dejansko in pravno podlago. Pritožnica ustavni pritožbi prilaga tudi druge odločbe Vrhovnega sodišča, to je sklep št. III Ips 3/2003 z dne 17. 4. 2003, sodbo in sklep št. III Ips 11/2002 z dne 21. 3. 2002 ter sodbo in sklep št. III Ips 81/2002 z dne 11. 9. 2003, v katerih je bila podlaga za izpodbijanje pravnih dejanj verižna kompenzacija oziroma druga pravna dejanja. Meni, da iz priloženih odločb jasno izhaja, da gre v tovrstnih primerih vedno za zahtevke z različno dejansko in pravno podlago, zato naj bi se vrednost spornega predmeta v tovrstnih primerih vedno določila na podlagi drugega odstavka 41. člena ZPP.

B.

3.Pritožnica očita Vrhovnemu sodišču, da je s tem, ko je v obravnavani zadevi dovolilo revizijo, samovoljno odstopilo od uveljavljene sodne prakse. Očitek pritožnice bi bil lahko pomemben z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Iz te pravice namreč izhaja tudi zahteva, da sodišče ne sme brez razumne pravne obrazložitve odstopiti od uveljavljene in enotne sodne prakse. Za kršitev te pravice bi šlo, če bi pritožnica izkazala, da glede obravnavanega vprašanja že obstaja uveljavljena in enotna sodna praksa in da izpodbijana sodba od takšne prakse arbitrarno (to je brez razumne obrazložitve) odstopa.

4.Pritožnica enotno in uveljavljeno sodno prakso utemeljuje predvsem s sklepom št. III Ips 83/2003 z dne 18. 12. 2003 in sklepom št. III Ips 20/2003 z dne 6. 3. 2003. Vendar pa navedena primera nista v bistvenem enaka obravnavanemu primeru, zato pritožnica enotne in uveljavljene sodne prakse ni izkazala. Vrhovno sodišče je namreč svojo odločitev v obravnavani zadevi primerjalo z zadevo, o kateri je odločilo s sklepom št. III Ips 72/2002 z dne 11. 12. 2002, in ne z odločitvijo v zadevi št. III Ips 83/2003 z dne 18. 12. 2003, na katero se med drugim sklicuje pritožnica. Slednjo odločitev je primerjalo z odločitvijo v zadevi št. III Ips 20/2003 z dne 6. 3. 2003 (na katero se tudi sklicuje pritožnica). V obravnavani zadevi je šlo za pogodbeno dogovorjen način plačila, to je plačilo obveznosti iz ene same pogodbe, v treh obrokih, z asignacijskimi pogodbami. V zadevi št. III Ips 72/2002, na katero se sklicuje Vrhovno sodišče, pa za pogodbeno dogovorjeno vnaprejšnje plačilo obveznosti z dvema nakaziloma. V obeh primerih je šlo za nakazila, ki so bila vnaprej pogodbeno dogovorjena, zato je Vrhovno sodišče v obeh primerih štelo, da se nakazila opirajo na isto dejansko in pravno podlago ter da je dovoljenost revizije potrebno presojati po seštevku vrednosti vseh zahtevkov (prvi odstavek 41. člena ZPP). Primera v zadevi št. III Ips 83/2003 in št. III Ips 20/2003, na katera se sklicuje pritožnica, sta v bistvenem različna. V prvi zadevi je šlo sicer res za način plačila obveznosti, ki je izhajala iz iste pogodbe, vendar pa tak način ni bil vnaprej pogodbeno dogovorjen, zato je sodišče štelo, da se nakazili ne opirata na isto dejansko podlago (to je asignacijsko pogodbo) in da je dovoljenost revizije potrebno presojati za vsak zahtevek (to je za vsako asignacijo) posebej (drugi odstavek 41. člena ZPP). V drugi zadevi št. III Ips 20/2003 pa je šlo za izpolnitev več različnih obveznosti z asignacijami. Očitno je, da ne gre za v bistvenem enake primere, ki bi jih bilo Vrhovno sodišče dolžno presojati enako. Primeri drugih odločitev Vrhovnega sodišča, na katere se tudi sklicuje pritožnica, to so sklep št. III Ips 3/2003 z dne 17. 4. 2003, sodba in sklep št. III Ips 11/2002 z dne 21. 3. 2002 ter sodba in sklep št. III Ips 81/2002 z dne 11. 9. 2003, pa se na obravnavano problematiko sploh ne nanašajo. Iz navedenega nedvomno izhaja, da očitek pritožnice ni utemeljen in da sodišče ni odstopilo od enotne in uveljavljene sodne prakse.

5.Ker z izpodbijano sodbo očitno nista bili kršeni človekovi pravici, kot ju zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in na podlagi tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić