Jedro

V obravnavanem primeru je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo, ker je ocenila, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh. Iz obrazložitve odločbe, v zvezi s katero tožnica prosi za BPP za vložitev tožbe, namreč izhaja, da je Komisija v svoji odločbi pojasnila, katera dejstva in dokazila je upoštevala pri svojem zaključku, ter pojasnila, da še ne more podati pozitivne prognoze in da ni utemeljeno pričakovati, da prosilka kaznivega dejanja ne bo ponovila.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem I. stopnje za vložitev tožbe v zvezi z odločbo Ministrstva za pravosodje, Komisije za pogojni odpust, 7200-137/2017/4 z dne 4. 8. 2017, v zadevi pogojnega odpusta, zavrnila.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da ocena Komisije za pogojni odpust (v nadaljevanju Komisija), da se tožnica pogojno ne odpusti s prestajanja kazni, temelji na prostem preudarku. Pri uporabi prostega preudarka je Komisija vezana na obseg in namen pooblastila, določenega v zakonu (peti odstavek 88. člena Kazenskega zakonika, v nadaljevanju KZ-1). V primerih, ko je Komisija pooblaščena, da odloča po prostem preudarku, sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta preveri le, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Sklicuje se na sodno prakso (na sodbi Upravnega sodišča RS I U 1282/2015 z dne 23. 10. 2015 in I U 795/2015 z dne 23. 10. 2015). Tožena stranka v izpodbijani odločbi ocenjuje, da je Komisija pravilno uporabila zakonsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku in v odločbi pojasnila, katera dejstva in dokazila je upoštevala pri svojem zaključku, da še ne more podati pozitivne prognoze in da ni utemeljeno pričakovati, da tožnica kaznivega dejanja ne bo ponovila.

3. Tožena stranka je zaključila, da ne ugotavlja nepravilnosti v zvezi s kršitvami materialnega prava in pravil postopka, ki bi lahko privedle do uspeha tožnice v upravnem sporu in ocenjuje, da je bila odločitev v obravnavni zadevi utemeljena v določbah KZ-1. Pri tem še dodaja, da iz sodne prakse Upravnega sodišča RS izhaja, da pogojni odpust ni pravica obsojenca, ampak je privilegij, ki ga je lahko deležen le tisti obsojenec, za katerega je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanje in da druge okoliščine dokazujejo, da je osebnostno urejen. Tožena stranka je ugotovila, da tožnica v zadevi, v zvezi s katero vlaga prošnjo za odobritev BPP, nima verjetnega izgleda za uspeh ter tako ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP, zato je njeno prošnjo po določbi prvega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v zvezi z določbo drugega odstavka 37. člena ZBPP zavrnila kot neutemeljeno.

4. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in dodaja, da je prošnjo za dodelitev BPP vložila 18. 9. 2017 in naslednji dan, 19. 9. 2017, še tožbo zoper odločbo Komisije. V tožbi tožnica navaja, da se ji glede na zavzeto stališče tožene stranke zastavlja vprašanje, kakšna je daljnosežnost pristojnosti tožene stranke v okviru ocenjevanja objektivnega kriterija za dodelitev BPP. Meni, da je tožena stranka prejudicirala vsebinsko odločitev, kar je nezakonito in neustavno. V okviru 24. člena ZBPP tožena stranka ne more odločati o utemeljenosti tožbenih navedb glede nezakonite uporabe prostega preudarka. To je v pristojnosti sodišča in ne tožene stranke. Že v sodbi IV U 130/2013 z dne 10. 10. 2013 je Upravno sodišče RS zavzelo stališče, da je s tem, ko je tožena stranka presojala utemeljenost tožbenega zahtevka, že posegla v vsebinsko odločanje. Nadalje tožnica navaja, da 24. člen ZBPP ne govori le o razumnosti oziroma možnosti za uspeh, ampak tudi o pomembnosti prosilčeve zahteve za njegov osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma ali je pričakovani izid zadeve za prosilca življenjskega pomena. Nedvomno je vprašanje prostosti tožnice izjemnega pomena za njen osebni in družinski položaj. Če bi bila tožnica na prostosti, bi se ji omogočila možnost zaposlitve, zato je izid zadeve, v zvezi s katero je tožnica vložila prošnjo za BPP, nedvomno izjemnega pomena za njen socialno-ekonomski položaj. Glede na navedeno bi tožena stranka morala tožnici odobriti BPP. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporno, ali tožnica izpolnjuje pogoj iz 24. člena ZBPP za dodelitev BPP za vložitev tožbe zoper odločbo Ministrstva za pravosodje, Komisije za pogojni odpust 7200-137/2017/4 z dne 4. 8. 2017. 8. Namen BPP je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč pri tem finančni pogoj in t.i. objektivni pogoj. Obseg oziroma meje tega preizkusa je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom "očitne (ne)razumnosti" (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Podrobnejše kriterije za vsebino tega pravnega standarda je zakonodajalec predpisal v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, kjer je določil, kdaj se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, pri tem pa je vse tam naštete kriterije ponovno vezal na standard "očitnosti". S tem je po presoji sodišča jasno določil obseg preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti tožena stranka (organ za BPP). Razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP iz tega razloga morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.

9. Zavrnitev prošnje za dodelitev BPP torej lahko temelji na vsebinski (kvalitativni) oceni razlogov, ki jih želi prosilka za BPP uveljavljati v sodnem postopku, v zvezi s katerim prosi za BPP, vendar pa morajo razlogi, ki jih tožena stranka v takem primeru navede, ustrezati pravnemu standardu očitnosti, torej spoznavnosti na prvi pogled.

10. V obravnavanem primeru je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo, ker je ocenila, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh. Iz obrazložitve odločbe, v zvezi s katero tožnica prosi za BPP za vložitev tožbe, namreč izhaja, da je Komisija v svoji odločbi pojasnila, katera dejstva in dokazila je upoštevala pri svojem zaključku, ter pojasnila, da še ne more podati pozitivne prognoze in da ni utemeljeno pričakovati, da prosilka kaznivega dejanja ne bo ponovila.

11. Sodišče se strinja s toženo stranko, da odločitev Komisije, da se tožnica pogojno ne odpusti s prestajanja kazni, temelji na prostem preudarku, ki je bil v konkretnem primeru tudi pravilno uporabljen. Pri uporabi prostega preudarka je Komisija vezana na obseg in namen pooblastila, določenega v zakonu (peti odstavek 88. člena KZ-1). V primerih, ko je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta preveri le, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Tako tudi sodna praksa (primerjaj s sodbami Upravnega sodišča RS v Ljubljani I U 1282/2015 z dne 23. 10. 2015 in I U 795/2015 z dne 23. 10. 2015), ki se nanjo utemeljeno sklicuje tudi toženka. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila in obrazložila, da je bilo v zadevi, v zvezi s katero je tožnica vložila prošnjo za BPP za vložitev tožbe, pravilno uporabljeno zakonsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, zato tudi po presoji sodišča tožnica nima verjetnega izgleda za uspeh. Glede na ustaljeno upravno-sodno prakso je tožena stranka pravilno zaključila, da je pričakovanje tožnice, da bi uspela s tožbo, v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, zaradi česar je po presoji sodišča odločitev organa za BPP v izpodbijanem aktu pravilna, saj tožnica ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP po 24. členu ZBPP.

12. Glede na povedano, tožnica nima prav, da tožena stranka ni imela zakonske podlage za vsebinski preizkus zadeve. Sprejeto odločitev je po presoji sodišča tožena stranka zadostno obrazložila in ni presegla pristojnosti v okviru ocenjevanja objektivnega kriterija za dodelitev BPP, zato sodišče nima pomislekov v pravilnost in zakonitost izpodbijanega akta. Sodišče se s strinja s stališčem tožene stranke in meni, da je tožena stranka zanj navedla jasne, logične in prepričljive razloge.

13. Po povedanem je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, v postopku pa tudi niso bila kršena pravila postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. 15. Sodišče je odločalo po sodnici posameznici na podlagi 3. alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1.