Jedro

Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti gre oškodovancu le, če so te trajne narave. Le izjemoma se lahko prisodi tudi za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, in sicer če so te močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja ali če to opravičujejo posebne (neobičajne) okoliščine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku znesek 15,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 2. 2009 do plačila. Kar je tožnik zahteval več (plačilo zneska 38.354,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in plačilo mesečne rente od 4. 10. 2011 do 31. 12. 2011 v znesku 627,35 EUR, od 1. 1. 2012 dalje pa v znesku 800,00 EUR), pa je zavrnilo. Odločilo je še, da je tožnik dolžan plačati toženki pravdne stroške v znesku 30,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Izpodbija zavrnilni del sodbe. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da mu prisodi še nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo, da je po prejemu nespornega dela odškodnine iz naslova nepremoženjske škode prilagodil svoj zahtevek in da mu ni prisodilo obresti od že plačanega zneska odškodnine. Nadaljnji pritožbeni očitek, ki ga v pritožbi večkrat ponavlja, je, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca klinične psihologije. Trdi, da je slednji po ustaljeni sodni praksi edini pristojen za podajo izvedenskega mnenja glede posledic poškodb glave in glede posledic postkomocijskega sindroma. Opozarja, da je izvedensko mnenje nevrologinje v nasprotju z ugotovitvami njegovih lečečih zdravnikov (psihologov, psihiatrov), do katerih se izvedenka niti ni opredelila. Izvedenka tudi ni navedla, kaj bi lahko bile trajne posledice utrpelega pretresa možganov. Meni, da izvedenskega mnenja ni mogoče preizkusiti. V njem so namreč njegove težave opisane kot posledica postkomocijskega sindroma, ki pa so nenadoma postale posledica depresije. Tega prehoda izvedenka ni argumentirano pojasnila. Glede odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegove izpovedbe, da še vedno prestaja glavobole. Meni, da je iz tega naslova prisojena odškodnina tudi sicer prenizka. Glede odškodnine za strah opozarja, da je izvedenka ugotovila, da je prestajal srednje hud strah za izid zdravljenja. Poudarja, da se mu je na glavo usulo kamenje, ki mu je z glave zbilo čelado, zaradi česar se je upravičeno zbal za svoje zdravje in nadaljnje življenje. Strah v manjši meri še vedno prestaja, saj se mu težave zaradi poškodbe še vedno pojavljajo. Glede na navedeno meni, da mu je sodišče prve stopnje za strah prisodilo prenizko odškodnino. V zvezi z odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti navaja, da je izvedenka ugotovila, da se po poškodbi glave lahko poslabša zvonjenje v glavi oziroma v ušesih. Meni, da ne gre zanemariti dejstva, da je bil na podlagi izvedenskega mnenja invalidske komisije spoznan za invalida III. kategorije. Iz izvida te komisije izhaja, da je invalidnost v 70% posledica poškodbe pri delu (postkomocijskega sindroma) in v 30% posledica bolezni. Nadalje navaja, da se denarna odškodnina lahko prizna tudi, če je zmanjšanje življenjske aktivnosti začasno, če je to močnejše intenzitete in če dalj časa traja ali če to opravičujejo posebne okoliščine. Sodišče prve stopnje pa ugotovljenega enoletnega zmanjšanja njegove življenjske aktivnosti ni upoštevalo niti v okviru telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju. Meni, da je celotna prisojena odškodnina iz naslova nepremoženjske škode prenizka. Navaja podobne primere iz sodne prakse, v katerih je bila za primerljiv obseg škode odmerjena višja odškodnina. Pritožuje se tudi zoper odločitev o premoženjski škodi. Tako meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo zahtevek za povrnitev potnih stroškov in izgubljenega zaslužka zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil v bolniškem staležu zaradi utrpelih poškodb, pač pa zaradi bolezni, ne izhaja ne iz izvedenskega mnenja, ne iz zdravstvene dokumentacije, ne iz njegove izpovedbe. Glede zavrnitve zahtevka zaradi izgubljenega zaslužka od maja 2009 do 4. 10. 2011 in rentnega zahtevka za čas od 4. 10. 2011 dalje pa navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo že omenjene, s strani invalidske komisije ugotovljene tožnikove nezmožnosti za delo. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do ključnih navedb, da bi lahko, če do škodnega dogodka ne bi prišlo, opravljal delo na svojem dotedanjem delovnem mestu, in do odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh ne bi prišlo. Celotna premoženjska škoda je namreč posledica obravnavanega škodnega dogodka. Posledično se pritožuje še zoper odločitev o pravdnih stroških.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik potem, ko mu je toženka dne 2. 10. 2009 plačala nesporni del odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 5.000,00 EUR, prilagodil svoj zahtevek in za ta znesek umaknil tožbo. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi tožnikovega delnega umika tožbe dne 10. 3. 2010 izdalo sklep, da se v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 5.000,00 EUR, postopek ustavi (188. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

5. Ker je sodišče prve stopnje (pravilno) presodilo, da znaša celotna odškodnina za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo 3.500,00 EUR, pri čemer znašajo zahtevane zakonske zamudne obresti od tega zneska za čas od zamude dne 24. 3. 2009 do plačila dne 2. 10. 2009 179,79 EUR (kar izhaja iz obračuna zakonskih zamudnih obresti, ki je priloga izpodbijane sodbe), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženka tožniku že plačala pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi (vsota navedenih zneskov ne dosega že plačanega zneska 5.000,00 EUR). Pritožbena navedba, da bi moralo sodišče tožniku prisoditi obresti od zneska že plačane odškodnine, je tako neutemeljena.

6. Zavrnitev dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca klinične psihologije v konkretnem primeru ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka, niti ni zaradi neizvedbe tega dokaza ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožnik meni, da bi se omenjeni izvedenec lahko opredelil do posledic poškodbe glave in posledic postkomocijskega sindroma. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je v zvezi s posledicami tožnikove poškodbe (pretresa možganov in razpočne rane na glavi) potrebno najprej ugotoviti, kakšne oziroma kako hude poškodbe glave je tožnik utrpel. Odgovor na to vprašanje lahko poda le izvedenec ustrezne medicinske stroke (gre namreč za strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga - 243. člen ZPP), kar pa klinični psiholog ni. Sodišče prve stopnje je postavilo izvedenko medicinske stroke - nevrologinjo, ki je prepričljivo pojasnila, da je šlo pri tožnikovi poškodbi za lažjo poškodbo glave, ki ni pustila nikakršnih trajnih posledic. Sodišče prve stopnje je mnenje izvedenke ocenilo kot jasno, dosledno in razumljivo (morebitne nejasnosti v pisnem mnenju so bile odpravljene z zaslišanjem izvedenke). S takšno oceno izvedenskega mnenja se strinja tudi pritožbeno sodišče, saj je pritožbene navedbe z ničemer ne omajejo in tako ne zbujajo dvomov v pravilnost mnenja (254. člen ZPP). Izvedenki nevrologinji tudi ni mogoče odrekati strokovne usposobljenosti za ugotavljanje, kakšno poškodbo glave oziroma možganov je tožnik utrpel v škodnem dogodku in kakšne so lahko posledice tovrstnih poškodb. Pritožbena navedba, da slednja ni pristojna za ugotavljanje, ali so tožnikovi glavoboli posledica škodnega dogodka, je neresna. Izvedenka je tudi sicer pojasnila, da se postkomocijski sindrom ponavadi obravnava pri nevrologih (pritožbeno sklicevanje na sodbo in sklep VSL II Cp 82/2012 je nekorektno, saj iz te odločbe nikakor ne izhaja pritožbena trditev, da je izvedenec klinične psihologije edini primeren za podajo mnenja glede posledic po poškodbah glave). Izvedba dokaza z izvedencem klinične psihologije tako ni bila potrebna, zato je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog pravilno zavrnilo.

7. Nadalje ne drži pritožbena navedba, da se izvedenka ni opredelila do ugotovitev tožnikovih lečečih zdravnikov (psihologov in psihiatrov) in da naj bi bilo njeno mnenje celo v nasprotju z mnenji le-teh. Tako kot psiholog in psihiater je tudi izvedenka pri tožniku ugotovila kognitivni upad, pri čemer nihče od navedenih ni zaključil, da bi bil ugotovljen kognitivni upad posledica poškodbe glave, pridobljene v obravnavanem škodnem dogodku. Izvedenka je menila, da je kognitivni upad pri tožniku posledica začetne demence. Tako kot tožnikov psihiater je tudi izvedenka pri tožniku ugotovila simptome depresije (ne le pri pregledu tožnikove zdravstvene dokumentacije, pač pa tudi pri tožnikovem nevrološkem pregledu). Izvedenka je jasno obrazložila, da so težave, ki jih tožnik zatrjuje, kot so občutljivost na sonce, svetlobo in hrup ter živčnost, razdražljivost in glavoboli, tudi simptomi depresije in ne le postkomocijskega sindroma. Za slednjega je obrazložila, da glede na tožnikovo poškodbo glave ni mogel trajati več kot eno leto. Zato je opisane tožnikove težave, kolikor niso izzvenele v letu dni po škodnem dogodku, pripisala depresiji, zaradi katere se tožnik tudi zdravi. V tem delu izvedenskega mnenja torej ni nobenih pomanjkljivosti ali nejasnosti.

8. Glede na že obrazloženo so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju tožnikovih prestanih in bodočih telesnih bolečin ni upoštevalo, da tožnik še vedno trpi glavobole. Sodišče prve stopnje tožniku sicer verjame, da prestaja glavobole, vendar je kot rečeno sodišče prve stopnje glede na izvedensko mnenje pravilno zaključilo, da ti niso v vzročni zvezi z obravnavano poškodbo (glavoboli, ki so bili v vzročni zvezi s to poškodbo, so namreč že izzveneli).

9. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta: načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu; in načelo objektivne pogojenosti odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da se ne bi ugodilo težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (179. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Konkretizacijo navedenega omogoča sodna praksa z izoblikovanim razmerjem med večjimi in manjšimi škodami in odškodninami zanje.

10. Sodišče prve stopnje je tožniku glede na ugotovljeno stopnjo in trajanje njegovih telesnih bolečin (23. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in nevšečnosti pri zdravljenju (29. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), med katere je sodišče prve stopnje pravilno uvrstilo tudi tožnikovo začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti (kar bo obrazloženo še v nadaljevanju; 31. do 33. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), prisodilo odškodnino v znesku 3.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo navedena merila za odmero odškodnine, tako odmerjen znesek odškodnine je tudi ustrezno uvrščen v okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih in predstavlja pravično zadoščenje za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo. Tožnik se torej neutemeljeno pritožuje zoper višino prisojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju.

11. V zvezi z denarno odškodnino za strah tožnik v pritožbi neutemeljeno poudarja, da se mu je na glavo usulo kamenje, zaradi česar naj bi se zbal za svoje zdravje in nadaljnje življenje. Tožnik je namreč v tožbi zatrjeval, da je ob škodnem dogodku padel v nezavest, zaradi česar primarnega strahu (strahu ob škodnem dogodku) ni utrpel. To je potrdil tudi s svojo izpovedbo. Zato je sodišče prve stopnje pri presoji višine odškodnine za strah pravilno upoštevalo le sekundarni strah (strah za izid zdravljenja). Ker je tožnikovo zdravljenje trajalo od škodnega dogodka dne 17. 11. 2007 do zaključka njegovega bolniškega staleža dne 11. 1. 2008, je sodišče prve stopnje to obdobje opredelilo tudi kot obdobje trajanja tožnikovega strahu za izid zdravljenja. Upoštevaje navedeno in dejstvo, da tožnik zaradi poškodb, ki jih je utrpel v škodnem dogodku, nima trajnih posledic, so pritožbene navedbe, da tožnik strah za izid zdravljenja še vedno prestaja, neutemeljene. Izvedenka je tožnikov strah za izid zdravljenja res opredelila kot srednje hud, kar poudarja tožnik v pritožbi, vendar tožnikova izpovedba tega ne potrjuje. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da lahko o strahu največ in najbolj prepričljivo pove tisti, ki ga je prestajal, torej tožnik. Glede na tožnikovo izpoved sekundarni strah ni bil intenziven, pač pa se je kazal bolj kot bojazen. Upoštevaje navedeno in že omenjene kriterije za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, pritožbeno sodišče ocenjuje, da predstavlja odškodnina za strah, ki jo je tožniku prisodilo sodišče prve stopnje (v znesku 500,00 EUR), pravično denarno odškodnino za nastalo nepremoženjsko škodo.

12. Glede na izvedene dokaze je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi (trajnega) zmanjšanja življenjske aktivnosti. Iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, da tožnik zaradi poškodb, ki jih je utrpel v delovni nesreči, nima trajnih posledic. Sodišče prve stopnje se je natančno opredelilo do vseh zatrjevanih posledic, ki naj bi jih tožnik imel zaradi škodnega dogodka, in natančno obrazložilo, zakaj te niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom (točke 45 do 50 in 53 obrazložitve izpodbijane sodbe).

13. Tožnik poudarja, da je bil z odločbo ZPIZ z dne 10. 2. 2009 spoznan za invalida III. kategorije. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da invalidska komisija ni pristojna za odločanje o zmanjšanju življenjske aktivnosti, pač pa je pristojna za presojo delovne zmožnosti. O zmanjšanju življenjske aktivnosti odloča sodišče. Po mnenju v tem pravdnem postopku postavljene sodne izvedenke so omejitve v tožnikovi delovni zmožnosti posledica bolezni, in sicer slabšega sluha in visokega krvnega pritiska, kar ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, in ne postkomocijskega sindroma.

14. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti gre oškodovancu le, če so te trajne narave. Le izjemoma se lahko prisodi tudi za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, in sicer če so te močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja ali če to opravičujejo posebne (neobičajne) okoliščine. Ob tem pa mora biti začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti takšno, da je škodo, ki je s tem nastala, mogoče razmejiti od drugih oblik oškodovančeve nepremoženjske škode. Tako kot pri vseh izjemah mora biti pristop sodišča ozek tudi pri izjemi od pravila o pravno priznani škodi le pri duševnih bolečinah zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zato so v sodni praksi le redki primeri priznanja odškodnine za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti (npr. obsežno zmanjšanje življenjske aktivnosti med štiriletnim zdravljenjem; glej sodbo VS RS II Ips 618/2005). Tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnikovo začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti, ki je bilo posledica obravnavanega škodnega dogodka (postkomocijski sindrom v trajanju enega leta), glede na navedene kriterije ne opravičuje dosoje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnikovo začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti je zato sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri presoji odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju, in sicer kot nevšečnost pri zdravljenju, in ne kot samostojno obliko nepremoženjske škode.

15. Celotna odmerjena odškodnina za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo znaša 3.500,00 EUR, kar je tudi primerljivo z odškodninami za podobno nastalo škodo (prim. sodbe VS RS II Ips 417/2010, II Ips 509/2003, II Ips 818/2005). Sodbe, na katere se sklicuje tožnik v pritožbi, niso primerljive s konkretno zadevo (v zadevi II Ips 41/99 je šlo za hujšo poškodbo od tožnikove (za zlom lobanje); v zadevi II Ips 242/2003 je oškodovanec poleg pretresa možganov utrpel še udarnino prsnega koša in nadlahti, kar je tudi prispevalo k intenzivnosti in trajanju telesnih bolečin ter nevšečnosti, poleg tega je utrpel še intenziven primarni strah; v zadevi II Ips 238/2000 je oškodovanka utrpela hujšo poškodbo (poleg pretresa možganov še impresijo čelne kosti z odkrhnjenim delom kosti); v zadevi II Ips 826/2006 in II Ips 935/2007 pa je oškodovanec trpel bistveno več nevšečnosti pri zdravljenju kot tožnik, bistveno pa so se zmanjšale tudi njegove življenjske aktivnosti).

16. V zvezi z zahtevano povrnitvijo premoženjske škode iz naslova potnih stroškov (prvi odstavek 174. člena OZ) se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na predloženo zdravstveno dokumentacijo in vozovnice za vlak, kar naj bi izkazovalo utemeljenost njegovega zahtevka. Ker je tožnikovo zdravljenje poškodbe, ki jo je utrpel v delovni nesreči, trajalo (le) do 11. 1. 2008 (ko se je zaključil njegov bolniški stalež, kar bo obrazloženo še v nadaljevanju), je sodišče prve stopnje tožniku pravilno priznalo potne stroške (le) za dva zdravniška pregleda, ki ju je tožnik opravil v tem obdobju (po odpustu iz bolnice). Ostali zahtevani potni stroški, ki so nastali kasneje, torej niso v vzročni zvezi s poškodbami, ki jih je tožnik utrpel v obravnavanem škodnem dogodku.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi zahtevek iz naslova izgubljenega zaslužka zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem (prvi odstavek 174. člena OZ). Tožnik je zahteval plačilo izgubljenega zaslužka za čas bolniške odsotnosti od oktobra 2008 do aprila 2009. Tožnik je bil namreč v bolniškem staležu poleg že omenjenega obdobja (od škodnega dogodka do 11. 1. 2008) še v obdobju od 12. 8. 2008 do 1. 3. 2009, vendar (v tem obdobju) ne zaradi poškodb, ki jih je utrpel v delovni nesreči, niti ne zaradi njihovih posledic. Iz izvedenih dokazov namreč izhaja, da je bil v tem obdobju v bolniškem staležu zaradi bolezni, in sicer visokega krvnega pritiska, ki ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, saj je imel te zdravstvene težave že pred delovno nesrečo. Navedeno izhaja tako iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke, kot iz potrdil o tožnikovi upravičeni zadržanosti iz dela in odločb ZZZS iz tega obdobja. Zatrjevan izgubljen zaslužek zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem v času od oktobra 2008 do aprila 2009 torej ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom.

18. Tožnik je zahteval tudi povrnitev izgubljenega zaslužka za čas od maja 2009 do 4. 10. 2011 in plačilo mesečne rente za čas od 4. 10. 2011 dalje (drugi odstavek 174. člena OZ). Tudi ta zahtevek je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Tožnik neutemeljeno vztraja pri trditvi, da je zaradi posledic škodnega dogodka invalid III. kategorije (kot invalid je bil premeščen na drugo, slabše plačano delovno mesto, kasneje pa mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ker za delovno mesto invalida ni bilo več dela), zaradi česar naj bi bil izgubljen njegov zaslužek. Kot že povedano, izvedeni dokazi (predvsem izvedensko mnenje sodne izvedenke nevrologinje) ne potrjujejo, da je tožnik postal invalid zaradi posledic obravnavanega škodnega dogodka. Postkomocijski sindrom, ki ga omenja izvedensko mnenje invalidske komisije, je pri tožniku že izzvenel, slabši sluh in neurejen krvni pritisk, ki sta prav tako omenjena v mnenju invalidske komisije, pa nista v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, saj je imel tožnik te zdravstvene težave že pred delovno nesrečo. 19. Glede na vse navedeno in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).