Jedro

Določba 3. člena Uredba o okoljski dajatvi, zaradi onesnaževanja okolja, zaradi nastajanja izrabljenih gum je treba razumeti tako, da je treba izvajanje navedenih dejavnosti presojati po predpisih v RS, kar pomeni, da se preizkuša skladnost opravljanja navedenih dejavnosti po 6. točki 6. člena ZGD-1, ki določa, da lahko družba začne opravljati dejavnost, ko je vpisana v ustrezen register v RS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Carinski urad Jesenice zavrgel zahtevek tožnika za prijavo dejavnosti proizvajalcev oz. pridobiteljev gum. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik 23. 9. 2009 vložil obrazec - prijavo dejavnosti proizvajalcev oz. pridobiteljev gum, s katero se je želel prijaviti kot proizvajalec gum in kot proizvajalec obnovljenih gum. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je vlogo vložila stranka, ki ne more biti stranka v postopku in se sklicuje na Uredbo o okoljski dajatvi zaradi onesnaževanja okolja zaradi nastajanja izrabljenih gum (Uradni list RS, št. 32/2006, v nadaljevanju Uredba). Po 1. točki 3. člena Uredbe je proizvajalec gum lahko oseba, ki v skladu s predpisi kot dejavnost izdeluje gume za namen dajanja v promet. Po navedeni Uredbi je proizvajalec gum tudi oseba, ki kot proizvajalec gum proizvedene gume uporabi sam kot končni uporabnik. Po 2. točki 3. člena Uredbe je proizvajalec obnovljenih gum oseba, ki skladno s predpisi kot dejavnost obnavlja gume za namen dajanja v promet ali zaradi lastne uporabe. Po 1. odstavku 5. člena navedene Uredbe nastane obveznost za obračun okoljske dajatve, ko so: - gume, proizvedene v Republiki Sloveniji, prvič dane v promet v RS ali prvič dane v uporabo v RS, če je njihov proizvajalec tudi njihov končni uporabnik, - rabljene gume, pridobljene v drugi državi članici EU ali uvožene iz tretjih držav, prvič dane kot obnovljene gume v promet v RS ali prvič dane v uporabo, če je proizvajalec obnovljenih gum tudi njihov končni uporabnik.

Kot proizvajalec gum in kot proizvajalec obnovljenih gum se po ugotovitvah prvostopenjskega organa lahko prijavi torej oseba, ki gume oz. obnovljene gume proizvaja v RS, predpogoj za izvajanje dejavnosti proizvodnje gum in obnavljanja gum v RS pa je vpis v poslovni register (sodni register) v RS na podlagi 3. odstavka 6. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 62/06 in spremembe, v nadaljevanju ZGD-1), po katerem smejo družbe opravljati gospodarske posle le v okviru dejavnosti določene v statutu ali družbeni pogodbi. Dejavnosti pa lahko na podlagi 6. odstavka 6. člena ZGD-1 začnejo opravljati, ko so vpisane v register.

Tožnik ni vpisan v sodni register v RS, torej gum ne proizvaja in ne obnavlja v RS, čeprav v prijavi navaja, da se želi registrirati kot proizvajalec gum in kot proizvajalec obnovljenih gum. Prvostopenjski organ navaja, da se mora po 1. odstavku 9. člena Uredbe, med drugim, proizvajalec gum ter proizvajalec obnovljenih gum prijaviti, ko se njegova dejavnost, zaradi katere je zavezan obračunati in plačati okoljsko dajatev, prične, spremeni ali ukine in glede na dejstvo, da tožnik takšne dejavnost ne izvaja na območju RS ugotavlja, da tožnika ni mogoče obravnavati kot proizvajalca gum na območju RS. Zato ni razloga za uvedbo postopka in je skladno z Uredbo na podlagi 2. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, v nadaljevanju ZUP) tožnikovo prijavo zavrgel. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja in v celoti sledi obrazložitvi izpodbijanega sklepa (2. odstavek 254. člena ZUP). V zadevi ni sporno, da ima tožnik sedež na Madžarskem, kjer je tudi registriran za opravljanje dejavnosti proizvodnje gum, v RS pa vnese in nato prodaja gume svojim kupcem v RS, kjer je registriran le za namene DDV, nima pa svoje poslovne enote oz. podružnice. Sporno je ali šteti tožnikovo registracijo za opravljanje dejavnosti proizvodnje gum na območju ene izmed držav članic EU (Madžarski) kot registracijo, ki omogoča opravljanje te dejavnosti na celotnem skupnem notranjem trgu, torej tudi v RS, čeprav svoje dejavnosti proizvodnje gum ni registriral v RS in je ni vpisal v sodni register, niti je ne izvaja na območju RS, in ali lahko na takšno dejansko stanje carinskemu organu v RS prijavi dejavnost proizvajalca gum oz. proizvajalca obnovljenih gum, kot je tožnik označil v obrazcu in da s tem postane zavezanec za plačilo okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi izrabljenih gum v smislu določb Uredbe. Pritožbeni organ se sklicuje med drugim tudi na 13. člen Uredbe, po katerem je za nadzor nad izvajanjem Uredbe pristojna Carinska uprava Republike Slovenije. Tudi po mnenju pritožbenega organa se kot proizvajalec gum in kot proizvajalec obnovljenih gum lahko prijavi le oseba, ki gume oz. obnovljene gume proizvaja v RS in je predpogoj za izvajanje dejavnosti proizvodnje gum in obnavljanja gum v RS vpis v sodni register v RS (3. in 6. odstavek 6. člena ZGD-1).

Dejstvo, da je tožnik v RS registriran za namene DDV in ima v RS davčnega zastopnika, ne pomeni, da je s tem pridobil položaj proizvajalca oz. pridobitelja gum v smislu Uredbe. Davčni zastopnik v imenu davčnega zavezanca, ki nima sedeža v RS izpolnjuje obveznosti in uveljavlja pravice le iz naslova DDV in ne pomeni poslovne enote oz. podružnice tujega davčnega zavezanca. V primeru preverjanja poslovanja takšnih podjetij davčna služba RS sodeluje z davčnimi organi zadevne države članice, vendar pa na področju okoljskih dajatev takšen sistem, ki bi carinskim organom omogočil preverjanje poslovanja družb s sedežem v tujini, ne obstaja. Po mnenju pritožbenega organa tudi ni mogoča primerjava s postopki javnih naročil za izgradnjo ceste, kot navaja tožnik. Uredba nalaga obveznost proizvajalcem, pridobiteljem gum ter proizvajalcem obnovljenih gum, nadzor nad izpolnjevanjem teh obveznosti pa na podlagi 13. člena Uredbe opravlja pristojni carinski organ, ki lahko opravlja nadzor le nad zavezanci s sedežem v Republiki Sloveniji. Kljub temu, da v Uredbi ni konkretno navedeno, da so zavezanci za plačilo okoljske dajatve le osebe s sedežem v RS, tožnik ne more biti in ni zavezanec za plačilo okoljske dajatve. V primerih, ko so gume proizvedene v RS in dane na trg (prodane ali uporabljene za lastno rabo) v RS, je zavezanec za plačilo okoljske dajatve proizvajalec gum s sedežem v RS, v primeru dobav iz tujine (EU ali tretjih držav) pa je zavezanec za plačilo oseba (pridobitelj – trgovec z gumami) s sedežem v RS, ki gume nabavi (ne glede ali od proizvajalca gum s sedežem izven RS, ali od distributerja gum, s sedežem izven RS) in jih daje v promet (prodaja) v RS ali jih uporabi sam. V zadevi ni sporno, da tožnik gum niti ne proizvaja niti ne obnavlja na območju RS. Odločitev tudi ni v nasprotju z evropsko sodno prakso, na katero se sklicuje tožnik, niti niso bila kršena določila 43. člena in 48. člena PES.

Tožnik vlaga tožbo iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Utemeljitve tožene stranke, da je proizvajalec gum le oseba, ki gume oz. obnovljene gume proizvaja le v RS, predstavlja kršitev materialnega prava. Sklicuje se na 3. člen Uredbe. Navaja, da je registriran za opravljanje dejavnosti izdelave gum, izdelave obnovljenih gum in prodaje teh gum na Madžarskem. Na podlagi PES je treba dovoliti, da subjekt opravlja dejavnost neposredno iz države članice svojega sedeža, ne da bi bil pri tem kakorkoli statusno pravno navzoč v gostujoči državi članici, zato ni nobenega razloga, da bi tožena stranka lahko štela, da opravljanje posamezne dejavnosti brez ustanovitve posebne družbe ali podružnice iz neposredno druge države članice, ni v skladu s predpisi. Sklicuje se na primere Sodišča Evropske skupnosti (C 246/89 in C 208/00), iz katerih izhaja, da je treba dopustiti, da fizične in pravne osebe iz druge države članice EU, ustanavljajo družbe ali pravno organizacijske oblike družb ali gospodarskih subjektov v gostujoči državi članici, kot tudi to, da to ne sme biti pogoj, temveč samo pravica. Zato bi tožena stranka morala sprejeti vlogo v obravnavo in o njej meritorno odločiti.

Tožena stranka napačno utemeljuje svojo odločitev z 2. odstavkom 5. člena Uredbe, saj dejstvo, da je tožnik proizvajalec obnovljenih gum in proizvajalec gum med strankama ni sporno. Za izkazovanje pogoja, da je tožnik kot proizvajalec zavezanec za dajatve je treba izkazati, da daje gume v promet Republiki Sloveniji, kar tožnik izpolnjuje. Ponavlja navedbe iz pritožbe, kjer je pojasnil, da gume, od katerih je potrebno plačevati okoljsko dajatev, kljub temu, da ima sedež v drugi državi članici, vnese na teritorij RS in jih nato proda svojim kupcem ter opravi promet na ozemlju RS. Navaja Zakon o davku na dodano vrednost (11. člen). Tožnik opravi pridobitev blaga, gume od katerih je potrebno plačati okoljsko dajatev, naprej vnese oz. pridobi na teritoriju RS, kjer jih da prvič v promet in obračuna DDV. Dajanje v promet, kot se zahteva v 5. členu Uredbe, predstavlja ravnanje tožnika, ko gume na ozemlju RS proda svojim strankam, kar pomeni drugi promet, do katerega pride po vnosu gum iz Skupnosti na teritorij RS. Tožeči stranki mora biti zagotovljena možnost, da lahko poda izjavo v smislu 3. odstavka 5. člena Uredbe, da je okoljska dajatev plačana. Zavezanci za plačilo okoljske dajatve po Uredbi so posamezna podjetja, ki tržijo gume tožeče stranke in se s tem tožečo stranko postavlja v manj ugoden položaj v primerjavi s proizvajalci gum, ki imajo sedež v RS, ki sami poravnajo okoljsko takso in opravljajo administracijo, zaradi česar s temi stroški ne obremenjujejo distributerjev njihovih gum, in so postavljeni v boljši položaj oz. je distribucija njihovih gum bistveno olajšana. Gre za diskriminatorno obravnavanje in se ustvarja neenakopraven položaj med posameznimi akterji na trgu, ki predstavlja nedopusten poseg v svobodo trga in omejuje konkurenco. Okoliščina, da nimajo vzpostavljenih nazornih mehanizmov, s katerimi bi tožena stranka preverjala poslovanje tujih podjetij, ki izhaja iz obrazložitve drugostopenjskega organa, ne more predstavljati razloga, da se tožeči stranki onemogoči uveljaviti pravico po drugih predpisih. Sodišču predlaga, da tožbi v celoti ugodi in izpodbijani sklep odpravi, ter zahteva vračilo sodne takse.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je odgovorila na vse pritožbene navedbe, kolikor so identične pritožbenim, jih v izogib ponavljanju, ne navaja, druge tožbene navedbe pa predstavljajo tožbene novote. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za vprašanje ali je tožnik lahko stranka v postopku prijave dejavnosti proizvajalcev oz. pridobiteljev gum v smislu 9. člena in 10. člena Uredbe o okoljski dajatvi zaradi onesnaževanja okolja zaradi nastajanja izrabljenih gum (Uradni list RS, št. 32/2006), po kateri je proizvajalec in pridobitelj gum ter proizvajalec obnovljenih gum dolžan carinskemu organu prijaviti, kdaj se dejavnost, zaradi katere je zavezan obračunavati in plačevati okoljsko dajatev, prične, spremeni, ali preneha in po kateri mora oseba, ki prvič postane plačnik okoljske dajatve, pri carinskem organu vložiti prijavo za evidentiranje pred začetkom opravljanja dejavnosti na obrazcu -Prijava IG (priloga 4 Uredbe). Prvostopenjski organ je vlogo tožnika zavrgel na podlagi 2. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, ker mu ni priznal statusa proizvajalca gum oz. proizvajalca obnovljenih gum po 1. in 2. točki 3. člena Uredbe, ker ne gre za osebo, ki skladno s predpisi kot dejavnost izdeluje gume oz. skladno s predpisi kot dejavnost obnavlja gume za namen dajanja v promet ali zaradi lastne uporabe.

Po mnenju sodišča je odločitev prvostopenjskega organa, potrjena z odločitvijo pritožbenega organa, pravilna in zakonita. Tudi po mnenju sodišča je treba določbo 3. člena Uredbe razumeti na način, kot ga razlagata prvostopenjski organ in tožena stranka in sicer, da je proizvajalec gum oz. proizvajalec obnovljenih gum oseba, ki v skladu s predpisi kot dejavnost izdeluje gume za namen dajanja v promet oz. kot dejavnost obnavlja gume za namen dajanja v promet. Tudi po mnenju sodišča to pomeni, da se preizkuša skladnost opravljanja dejavnosti proizvajalca gum v RS s predpisi, ki veljajo v RS in upoštevati določbo ZGD-1 (6. točka 6. člena), ki določa, da lahko družba začne opravljati dejavnosti, ko je vpisana v register. Da je takšna razlaga pravilna izhaja tudi iz 5. člena Uredbe, ki določa, da nastane obveznost za obračun okoljske dajatve, ko so gume, proizvedene v Republiki Sloveniji, prvič dane v promet v Republiki Sloveniji ...

Sklicevanje tožnika, da je zavezanec za DDV in da ima ID številko, ne vpliva na njegov položaj po Uredbi. Tudi po mnenju sodišča tožnik ni proizvajalec gum v smislu kot to določa navedena Uredba oz. ni proizvajalec obnovljenih gum. Zato tudi po mnenju sodišča tožnik ne more biti stranka v tem postopku prijave dejavnosti, ker tožnik ni oseba, ki v skladu s predpisi v RS kot dejavnost izdeluje gume oz. kot dejavnost obnavlja gume za namen dajanja v promet. Neutemeljeno je sklicevanje tožnika, da gre za zapiranja trga in dodatne omejitve za gospodarske subjekte, ki so registrirani v drugih državah članicah oz. za diskriminatorno obravnavanje. Tožnik ima možnost nastopati na slovenskem trgu tudi v vlogi proizvajalca v smislu Uredbe in plačevati takso, če opravi vpis v register in torej ne gre za omejevanje izvrševanja svobode ustanavljanja v drugi državi članici, kar bi bilo v nasprotju s členom 43 PES in 48 PES oz. je tožnikovo sklicevanje na tovrstno prakso sodišča Evropske skupnosti (sedaj sodišča Evropske unije) v konkretnem primeru neutemeljeno, saj ne gre za takšen primer. V obravnavanem primeru gre za situacijo, ko tožnik ni oseba, ki skladno s predpisi kot dejavnost izdeluje gume oz. kot dejavnost obnavlja gume za namen dajanja v promet v Republiki Sloveniji, kar je pogoj za prijavo dejavnosti in evidentiranje proizvajalcev gum oz. proizvajalcev obnovljenih gum.

Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/106 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1).

Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1, saj relevantne okoliščine med strankama niso sporne, sporno je pravno vprašanje.

Pravica do vrnitve sodne takse se presoja po Zakonu o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08 in spremembe).