Jedro

Če je bila začasna odredba realizirana in je tožeča stranka v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja prenesla na tedanji Sklad RS za razvoj navadne delnice, je odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe, ki je bila v izvrševanju sodbe VS RS odpravljena, brezpredmetno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) delno ugodilo tožbi tožeče stranke in odločilo, da se odločba tožene stranke z dne 29.8.2003 odpravi v delu, ki se nanaša na odločitev o pritožbi J.Š. (stranka z interesom v tem upravnem sporu) zoper 4. točko odločbe Upravne enote Ljubljana, z dne 28.10.2002 in jo v tem delu vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje, v preostalem pa je tožbo tožeče stranke na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi J.Š., odločbo upravnega organa prve stopnje odpravila in mu zadevo vrnila v ponoven postopek. Prvostopni upravni organ je z navedeno odločbo odločil; da se zavrnejo zahtevki J.Š. in M.B. in kasnejše dopolnitve teh zahtevkov v zadevi denacionalizacije dela nepremičnega premoženja podržavljenega podjetja „B.I.,...“, v obliki lastninskega deleža na gospodarski družbi Mednarodno podjetje S. d.d. (1. točka izreka); da se zavrne zahteva navedenih vlagateljev z dne 5.3.1993 za izdajo začasne odredbe o zavarovanju zahtevka za vračanje premoženja z vzpostavitvijo lastninskega deleža na gospodarski družbi Mednarodno podjetje S. d.d. (2. točka izreka); da se zavrne zahtevek navedenih predlagateljev iz naslova zmanjšane vrednosti parc. št. 351 k.o. ...(3. točka izreka); da se zavržeta zahtevka navedenih predlagateljev po poravnavi škode nastale na parc. št. 351, po ovrednotenju škode nastale z nasilnimi posegi v tujo lastnino, ki so omogočili ekonomsko izkoriščanje navedene parcele in po povrnitvi dobička, s katerimi se je uporabnik parc. št. 351 več kot 50 let neupravičeno okoriščal (4. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka navedla, da je bilo podjetje „B.I. ...“, katerega edini lastnik je bil I.B., nacionalizirano. V sklopu nacionalizacije podjetja sta bila I.B. nacionalizirani tudi zemljišči parc. št. 351 v celoti in del parc. št. 224/2, v skupni izmeri 1099 m2. Tožena stranka je presodila, da je napačna ugotovitev prvostopnega upravnega organa, da gospodarska družba S d..d. ni denacionalizacijska zavezanka, saj sta navedeni nepremičnini danes v njenem premoženju. Navedeno podjetje je na podlagi sklepa o začasni odredbi z dne 27.5.1994 izločilo za 73.611,00 DEM navadnih delnic na Sklad RS za razvoj (Sklad) in dne 5.3.1996 zaključilo lastninsko preoblikovanje. Prvostopni upravni organ tudi ni pravilno zavrnil zahtevka vlagateljev za izdajo začasne odredbe o zavarovanju zahtevka z vzpostavitvijo lastninskega deleža, saj je bil le ta vložen v roku iz 11. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP). Prvostopni organ nadalje tudi ni pravilno zavrnil zahtevka vlagateljev iz naslova zmanjšane vrednosti nepremičnin, saj v dokumentaciji razen zahtevka ni najti dokazil, na podlagi katerih je organ presodil o zavrnitvi zahtevka. Pravilna pa je odločitev prvostopnega organa v 4. točki izreka odločbe, saj ti zahtevki nimajo zakonske podlage v 3. in 4. členu ZDen.

Prvostopenjsko sodišče je soglašalo z odločitvijo tožene stranke v delu, ki se nanaša na 1., 2. in 3. točko izreka odločbe upravnega organa prve stopnje. Kot neutemeljen je zavrnilo tožbeni ugovor tožeče stranke, da ni zavezanka v tem denacionalizacijskem postopku. Podržavljeni nepremičnini sta danes v sredstvih tožeče stranke – gospodarske družbe S. d.d.. To dejstvo in pa dejstvo, da je bila tožeča stranka ob nastopu denacionalizacije imetnica družbenega kapitala, jo v tej zadevi opredeljuje za zavezanko v obravnavanem postopku. Kljub lastninskemu preoblikovanju se tožeča stranka ne more izogniti pasivni legitimaciji, položaju denacionalizacijske zavezanke. Vlagatelja sta zahtevata vrnitev podržavljenega premoženja z vzpostavitvijo lastninskega deleža na zavezanem podjetju, lastninski delež pa sta tudi zavarovala s predlogom za izdajo začasne odredbe po 11. členu ZLPP. Kljub nespornemu zavarovanju pa bo lastninski delež na zavezanki lahko določen šele na podlagi pravnomočne denacionalizacijske odločbe. Tožena stranka je zato pravilno odpravila odločbo organa prve stopnje v 1. in 2. točki izreka, pravilni pa so tudi njeni napotki prvostopnemu upravnemu organu za delo v postopku izdaje začasne odredbe, ki izhajajo tudi iz sodbe vrhovnega sodišča št. U 86/95 z dne 20.5.1999. Tožena stranka je utemeljeno odpravila tudi 3. točko izreka prvostopne odločbe, ki se nanaša na zahtevek po 26. členu ZDen. Gre za zahtevek, ki je vezan na odločitev o obliki denacionalizacije in bo zato možno o njegovi utemeljenosti odločiti šele po odločitvi o glavni stvari. Po ugotovitvi prvostopnega sodišča pa tožeča stranka utemeljeno ugovarja odločitvi tožene stranke glede 4. točke izreka prvostopne odločbe. Tožena stranka je namreč ugodila pritožbi J.Š. in odpravila prvostopno odločbo v celoti. Iz razlogov v izpodbijani odločbi pa izhaja, da je presodila, da je odločitev z zavrženjem zahtevkov, naštetih v 4. točki izreka, pravilna, ker ti zahtevki nimajo zakonske podlage v 3. in 4. členu ZDen. Izrek izpodbijane odločbe tožene stranke je torej v delu, ko je tožena stranka presojala 4. točko prvostopne odločbe v nasprotju z obrazložitvijo. Med izrekom, ki se glasi na ugoditev pritožbi in odpravo odločbe tudi v 4. točki ter obrazložitvijo k presojeni 4. točki, ne obstaja soglasje in je torej izrek v nasprotju z obrazložitvijo. Zaradi bistvene kršitve določb postopka je zato prvostopno sodišče odločbo tožene stranke v navedenem delu odpravilo.

Tožeča stranka s pritožbo izpodbija navedeno sodbo v zavrnilnem delu. Pritožbo vlaga iz vseh v 72. členu ZUS navedenih pritožbenih razlogov. Ponavlja tožbeni ugovor, da ni zavezanka v tem denacionalizacijskem postopku, saj ni pravna naslednica podržavljenega podjetja I.B., .... Predmetni zemljišči je pridobila na podlagi odplačnega pravnega posla. Izpodbijana sodba tudi ne obrazloži, na kakšen način bi bilo možno izvršiti denacionalizacijsko odločbo, kolikor bi bil dejansko vzpostavljen predlagateljev lastninski delež pri tožeči stranki, saj je bilo lastninsko preoblikovanje tožeče stranke, ki je delniška družba z definiranimi lastniki, pravnomočno končano z dnem vpisa v sodni register 5.3.1996. Tudi iz tega razloga bi bila vzpostavitev lastninskega deleža z denacionalizacijsko odločbo neizvršljiva, saj v pravnomočno končano lastninsko preoblikovanje ne bi mogla v nobenem primeru poseči. Upoštevaje določila Zakona o zaključku lastninjenja, ne more biti zavezanka v tem postopku, ampak je to le SOD, ki je tudi zadržala delež delnic v višini 73.611,00 DEM. Ker ni možna denacionalizacija z vzpostavitvijo lastninskega deleža je tudi predlog za izdajo začasne odredbe o zavarovanju zahtevka za vračanje premoženja z vzpostavitvijo lastninskega deleža v celoti neutemeljen. Neutemeljene pa so tudi navedbe v izpodbijani sodbi glede zahtevka vlagateljev, ki se nanaša na 26. člen ZDen, saj bi bila odškodnina iz naslova bistvenega zmanjšanja vrednosti nepremičnine možna le v primeru, če bi se nepremično premoženje vračalo v naravi v last in posest, v tem primeru pa gre za povsem drug zahtevek z vzpostavitvijo lastninskega deleža. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožbo tožeče stranke treba obravnavati kot pritožbo po ZUS-1, saj so denacionalizacijske odločbe izvršljive šele s pravnomočnostjo.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka denacionalizacijska zavezanka v tem postopku. Po 51. členu ZDen je zavezanec za vrnitev stvari pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki so predmet vračanja (1. odstavek); zavezanec za vračilo podržavljenih podjetij oziroma drugih gospodarskih subjektov ali za vzpostavitev lastninskega deleža na premoženju so podjetja oziroma druge pravne osebe, v katerih premoženju so sredstva oziroma premoženje podržavljenih podjetij ali drugih gospodarskih subjektov (2. odstavek). Ker je bila tožeča stranka ob uveljavitvi ZDen imetnica družbenega kapitala, in je imela in še ima med svojimi sredstvi navedeni podržavljeni zemljišči, je zavezanka v tem denacionalizacijskem postopku.

V obravnavanem primeru se denacionalizacijski zahtevek vlagateljev glasi na vrnitev podržavljenega premoženja z vzpostavitvijo lastninskega deleža na tožeči stranki kot zavezanemu podjetju. Prvostopenjsko sodišče in tožena stranka sta pravilno ugotovila, kar izhaja tudi iz listin v upravnem spisu, da sta vlagatelja svoj denacionalizacijski zahtevek zavarovala s pravočasno vloženim predlogom za izdajo začasne odredbe po določbah 11. člena ZLPP. Nadalje je iz podatkov v spisu razvidno, da je upravni organ prve stopnje o navedenem predlogu dne 27.5.1994 izdal sklep o začasni odredbi, ki pa ga je tožena stranka v izvrševanju sodbe Vrhovnega sodišča RS, št. U 86/95-17 z dne 20.5.1999 (zaradi napačnega vrednotenja predmetnih nepremičnin v procesu lastninskega preoblikovanja tožeče stranke) odpravila. Iz ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, kakor tudi iz samih pritožbenih navedb tožeče stranke pa izhaja, da je bila navedena začasna odredba z dne 27.5.1994 realizirana in je tožeča stranka v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja, skladno z določbami 14. člena tedaj veljavnega ZLPP, prenesla na tedanji Sklad Republike Slovenije za razvoj navadne delnice v višini 73.611,00 DEM. Če ta podatek drži, kar bo moral prvostopni upravni organ v ponovljenem postopku še preveriti, je odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe brezpredmetno. Izdana začasna odredba je bila namreč izvršena in delnice tožeče stranke v navedeni višini prenesene na Sklad Republike Slovenije za razvoj, kasneje Slovensko razvojno družbo d.d., oziroma sedaj D.S.U., d.o.o., ki so pravne naslednice Sklada Republike Slovenije za razvoj.

Zakon o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (ZZLPPO) v 1. odstavku 50. člena določa: če se predlog za izdajo začasne odredbe po 11. členu ZLPP nanaša na vrnitev lastninskega deleža v podjetju, Slovenska razvojna družba pred privatizacijo zadrži delež delnic podjetja, ki je enak deležu višine zahtevka glede na višino kapitala podjetja po otvoritveni bilanci. Če je zahtevku na vrnitev lastninskega deleža v podjetju pravnomočno ugodeno, izroči Slovenska razvojna družba zadržane delnice iz prejšnjega odstavka upravičencu do denacionalizacije v roku petnajstih dni šteto od dneva, ko ga upravičenec obvesti o pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (2. odstavek 50. člena ZZLPPO). Neutemeljen je zato pritožbeni ugovor tožeče stranke, da zaradi zaključenega lastninskega preoblikovanja, odločba o denacionalizaciji, ki bi se glasila na vzpostavitev lastninskega deleža na njej kot gospodarski družbi, ne bi bila izvršljiva. Glede na zgoraj citirane določbe ZZLPPO bi bila denacionalizacijska odločba, s katero bi bilo zahtevku vlagateljev na vrnitev lastniškega deleža pravnomočno ugodeno izvršljiva, če bi se glasila na izročitev na podlagi začasne odredbe z dne 27.5.1994 izločenih navadnih delnic v višini 73.611,00 DEM in prenesenih na tedanji Sklad Republike Slovenije za razvoj.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na tožnikov zahtevek glede manjvrednosti podržavljenih nepremičnin po določbah 26. člena ZDen. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da bo o navedenem zahtevku, ki je vezan na odločitev o obliki denacionalizacije, možno odločiti šele po odločitvi o glavni stvari.

Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.